Prst za nohti: vrtne krogle vseh vrst

Ena od stvari, ki so jih poznavalci zaznali na nedavni največji evropski razstavi cvetja in vrtov v Londonu, Chelsea, je bila, da letos ni bilo toliko lukov kot prejšnja leta. To so tiste vijoličaste ali bele krogle, ki se dvigujejo kak meter nad tlemi, kot bi prosto lebdele v zraku. So tudi eden trajnejših okrasov vrta.

V osrednji Sloveniji zacvetijo luki približno v enakem času kot zelnate potonike. In so imenitna kombinacija z njimi: vijoličaste, skoraj geometrijske krogle v družbi drugih, na primer belih, nepravilnih. Najlepša je ta združba v polmraku, ko ni ne dan ne večer, času, ki iz vrta vedno potegne najboljše barve. Toda zelnate potonike niso prav dolgega veka; ti nalivi, ki se nad nas pripeljejo vsak dan, jim tudi niso pomagali. Mislim, da so letos še hitreje začele posipati cvetne listke.

Lukom pa, po drugi strani, niso plohe prav nič škodile. Njih lahko »s tečaja« vrže le kakšen močan veter. Sicer pa bodo počasi bledeli, vijoličasta ali bela barva se bo spreminjala v zeleno, pa bodo še vedno lep okras: za marsikoga skoraj lepši kot takrat, ko so najbolj barvno bahavi. Skratka, če želite rastlino, ki bo imela zgodbo več tednov, da ne rečem mesecev, je luk pravi za vas: ob tem človek tudi laže pogoltne zasoljene cene. Tiste luke, ki razvijejo največje cvetove, so včasih prodajali po pet evrov za čebulo – toliko ne stane noben drug »allium« na tem svetu. Zdaj pa se cene počasi in vztrajno nižajo; o drugih, manj udarnih različicah je mogoče razmišljati tudi s precej manj evri v žepu. Pa še nekaj je: sama sem vedno mislila, da je luk nekaj, kar imaš za največ dve sezoni, potem pa se tako izrodi, da je bolj grd in neurejen kot lep in se ga je treba rešiti. Letos moji cvetijo tretjič; res je, da kobuli niso tako gosti in stebla ne tako trdna, ampak v resnici nisem nikoli obžalovala, da sem jih milostno pustila rasti na istem mestu.

Kar se mene tiče, je bila prav omen­jena razstava tista, ki mi je nacepila ljubezen do teh rastlin. Ena sama slika z nekega razstavnega vrta je bila dovolj, da je verjetno za vse življenje v meni pustila ljubezen do okroglih stvari na vrtu. Bil je to nasadek na kroglo rezanih pušpanov, nad katerimi so v velikem številu lebdele popolne krogle vijoličastih aliumov, verjetno najbolj prestižne sorte 'Ambassador'. Osupljivo preprosto in hkrati premišljeno: ista oblika na zemlji in v zraku, druga barva in velikost. In tako sem naredila svoj skromni posnetek tega prizora: sicer s samo dvema pušpanoma in nekaj luki. Ampak imam veselje s tem kotičkom. Pa čeprav je večji pušpan hudo načet od nekih zajedavcev, ki rijejo po listkih, in presekan napol od veje, ki je nanj padla ob žledni ujmi.

Zbiranje poguma

Še eno okroglo obsesijo sem gojila, verjetno posledico prizora za luki, ki lebdijo v zraku. V enem od vrtnih centrov sem več kot eno leto kot mačka okrog vroče kaše hodila okrog oljnih lučk, steklenih krogel. Spominjale so me na krogle, ki so jih nekdaj natikali k vrtnicam na deblu in so se mi vedno zdele prav aristokratska poteza. Te, čeprav nove, so imele tudi antično patino. Celo leto sem zbirala pogum, vmes že zamudila razprodajo, ki bi mi bistveno olajšala odločitev, potem pa sem pred kratkim zamižala – in planila ter izkašljala 63 evrov, kolikor so me stale vse tri. Zdaj je okrogli kotiček izpolnjen z novim dodatkom. Na vrtu imamo tudi nov vir svetlobe, tako rekoč ogenj. Potem sem se navdušila za »vire svetlobe«. V najcenejši trgovini z dodatki za dom sem kupila še nekaj podstavkov za čajne lučke. Vse štiri so me stale evro. Ampak kak­šno veselje imam zdaj s tem, da jih prestavljam naokrog; enkrat lovim svetlobo jutranjega sonca, drugič usklajujem z barvo zadnjih rododendronov, tretjič kombiniram z grobimi glinenimi podstavki, ki so jih na delavnici ob nekem rojstnem dnevu oblikovali otroci.

Ampak, s tem je tako, da se redko ustavi. Dobra primerjava je ženska, ki si najprej kupi najlonke, ker ji je všeč barva, potem pa ugotovi, da nima nič za zraven, in mora dokupiti obleke in čevlje v stokratni vrednosti najlonk. Tudi jaz zdaj opažam, kaj vse bi bilo treba še uskladiti: naslednji korak je bil, da sem tekla kupit dve sveči v barvi glicinije. Ta namreč redno pocvita in določa barvni ton celemu vrtu ...

In to vse zato, ker sem nekoč videla neko sliko, na kateri so se pušpani tako lepo družili z luki.