Tiskane izdaje
Maska z obraza
»Kadar mi je padla maska z obraza, so me označili z besedami kot psihopat, retardirana …« v prvi osebi jasno, tekoče, brez patosa pripoveduje Neža – njen je glas, telo ji posodi Nina Rakovec. In se odloči: zleze na balkonsko ograjo – ko je že videti, da bo privlačnost globine zmagala, ko se zamaknjena začne nagibati, ji v žepu zazvoni telefon. Oglasi se, v glasu poskuša prikriti obup, in ko odloži slušalko, jo prevzame jeza; v steno zaluča kozarec. Pogled se ji ustavi na črepinjah in že ima v rokah košček, s katerim si zareže na notranjo stran podlakti, v tanko kožo, da priteče kri. Kot bi v telesno bolečino prenesla bolečino duše. Ob rezanju je začutila srečo, pove. Kratkotrajna odrešitev postane vzvod, zanj si takoj naslednji dan kupi britvice.
Psihoterapevtka Laura Tratnik, ki sodeluje na spletnem portalu za starše Ringaraja, opiše, da je samopoškodovanje samouničevalna oblika sporočanja lastnih duševnih stisk. Navadno se pojavi med 10. in 14. letom starosti. »Otroštvo in mladostništvo ni le čas brezskrbnosti, upanja, sreče, svobode in vznemirljivosti, temveč je lahko tudi obdobje velikih stisk, strahov pred prihodnostjo, nezaupanja vase in v druge. Otrok se srečuje s stresom in frustracijami, ki lahko trajno vplivajo na njegovo samozavest ter povečujejo občutek lastne nevrednosti ter čustveno nestabilnost.«
Telo postane dnevniški zapis
Neža je mamo našla mrtvo, ko je bila še deklica, ta spomin nenehno preigrava v sebi. Poleg tega je po naravi perfekcionistka, vse mora biti v najlepšem redu. »Če sem se skregala s prijateljico, sem se morala porezati. Če sem dobila slabo oceno, sem se morala porezati, prav tako, če je bila številka na tehtnici previsoka. Vsaki napaki mora slediti kazen.« Rezanje ji je postalo dnevna rutina. Pomislila je, da bi ji mogoče uspelo umreti, v resnici pa tega ni hotela, hotela je le »biti srečna«. V najhujšem obupu je poklicala sestro. Pedopsihiatrinja Danijela Janša v filmu opozarja na spremenjeno komunikacijo med okoljem in mladostnikom, »drugačna je ali pa je sploh ni«, seveda, poudarja, pa vseh težav ne morejo pripisati motnjam komunikacije, ampak je treba prepoznati tiste, ki so bolezenske.
Mladostniki se poškodujejo na različne načine: porežejo se, na koži si ugašajo cigarete, pulijo si lase, sami sebe tepejo ali si grizejo nohte, a najpogostejši obliki sta rezanje in praskanje, manj pogosti pa recimo samougrizi znotraj ličnice. Tudi čezmerni piercing ali tetovaža lahko kažeta na takšno vedenje, kadar prestopa meje izražanja lastne individualnosti. Brazgotine so žrtvino sporočilo, navaja Tratnikova, so vidna znamenja, telo prevzame vlogo »dnevnika«, v katerem se zapišejo bolečina, jeza, osamljenost, obup; poškodbe pričajo o bolečem notranjem doživljanju ter duševno stisko naredijo vidno.
Projekt metulja
Dekle zaradi »poskusa« samomora pripeljejo v psihiatrično bolnišnico. Ko nekdo prvič pride tja, je prestrašen, kajti psihiatrije se drži stigma, češ kaj hudega se bo zgodilo, pripoveduje direktor psihiatrične bolnišnice v Begunjah, psihiater Damjan Perne: »V bolnišnici morda po dolgem času človek spet mirno zaspi. Ljudje si predstavljajo, da so pri nas še danes oblazinjene sobe, da so bolniki zaprti, pred očmi imajo prizore z elektrošoki. Vendar vsega tega ni več, večina bolnikov hodi prosto okoli, če pa izhoda nimajo, je to zaradi njihove varnosti in traja krajši čas po prihodu. Večinoma se uredi po dnevu ali dveh.«
Življenje v bolnišnici začne doživljati preveč rutinsko: jutranja telovadba, zajtrk, zdravila, delovna terapija, obiski, večerja, spanje. Za mirnostjo in osredotočenostjo, ki jo izžareva na ustvarjalni terapiji, ji misli begajo drugam. »Vsak dan je enak prejšnjemu. Jaz pa sem nenehno mislila na to, da bi se spet porezala.« In se je. Nato so ji svetovali, kako si lahko pomaga. Med naštetimi strategijami za samopomoč ob krizi je med drugim napenjanje elastike, da zapeče, pritiskanje kock ledu na kožo, tuširanje s hladno vodo, štetje do deset, nato reči stop!, preusmerjanje pozornosti na lep spomin in podobno.
Ko zapeče elastika, je to šok in s šoki popusti tesnoba; nekdo, ki si zadaja poškodbe, se namreč pri tem lahko zelo resno ali nepopravljivo poškoduje, pojasni psihiater namen omenjenih tehnik. Še posebej zanimiv je projekt Metulj: na del telesa, ki ga oseba želi poškodovati, si nariše metulja. Če slika zbledi sama od sebe, pomeni, da je metulj preživel in odletel. Obstaja celo mednarodni dan zavedanja samopoškodovanja SIAD (Self-Injury Awareness Day), 1. marca.
Med pumovci
Bolnišnica je postala njena oaza, ob tem pa je ugotovila, da ne spada več v šolo. Bila je drugačna. So tam res oblazinjene stene, so jo spraševali sošolci. »Sita sem jih bila!« Psihologinja ji je svetovala program Pum – projektno učenje za mlade odrasle, katerega namen je dokončanje šolanja. Težave mladih, ki se pridružijo kateremu izmed 11 projektov v Sloveniji, so najrazličnejše, v ozadju uporništva, zlorab drog ali duševnih motenj pa so težave v družini, nasilje, alkoholizem, različne zlorabe. Podatki kažejo, da 74 odstotkov mladih s pomočjo Puma nadaljuje šolanje in se zaposli, največ pa zase naredijo na osebnostnem področju.
Pomoč lahko poiščejo starši ali otrok, bodisi v šolskih svetovalnicah, kjer jim bodo svetovali, kako naprej, bodisi pri kliničnem psihologu ali pedopsihiatru, ki bosta diagnosticirala motnje, morda pri psihoterapevtu, ki ob pogovoru poskuša z mladim človekom raziskovati in razumeti boleče izkušnje, občutke, čustva, odkriti čustvene ovire. Tako soočanje s svojo notranjostjo odvrača človeka od bega v ostro bolečino samopoškodbe, ki bolečino omami, a problema ne reši, pojasni Tratnikova namen psihoterapije. Starši, za katere je soočenje z dejstvom, da se otrok samopoškoduje, lahko zelo neprijetno in boleče, naj se ne to ne odzovejo negativno, še svetuje terapevtka za odrasle: »Pomoč otroku je že vzpostavitev iskrenega zaupanja, delitev stiske z drugim pa pomaga k čustvenemu ravnovesju.«
Hrani »ne«
Neža je začela verjeti vase, da se lahko vrne v zunanji svet: »Pumovci so me imeli radi tako, kakršna sem, probleme so mi prebrali z obraza.« Začela je spet plesati. Navsezadnje je tudi ples aktivnost, ki je lahko strategija za pomoč proti samopoškodovanju. Vendar namesto da bi tu našla smisel, se je ujela v nove vrste odvisnost. »Na prvem treningu je bilo grozno. Bila sem brez motorike, kondicije, počutila sem se debelo.« Vztrajala je in vadila, da bi postala najboljša. Zato je morala shujšati. »Hrana je bila moja največja sovražnica, strašansko sem se je bala, ko sem rekla hrani ne, sem dobila nadzor nad sabo. To mi je dalo samozavest.« Čez poletje je izgubila osem kilogramov. Nenadoma ni več mogla jesti.
Mentorice so videle, da Neža drsi v motnje hranjenja, a ji s pogovori niso mogle pomagati. Pospremili so jo v svetovalnico Muza, kjer so jo vključili v skupino in na individualno terapijo. Vendar je kmalu izginila in se čez mesec vrnila shujšana, brez energije in obsedena s plesom. Zaradi prenizke teže so jo izključili iz plesne skupine, nakar je pristala v splošni bolnišnici, kjer je prejela infuzijo. Neža pove, da je ob sprejemu tehtala 32 kilogramov. »Hoteli so me čim prej porediti in navaditi na hrano.«
Problem s hrano pa je spet, tako kot samopoškodovanje, zunanji izraz trpljenja. Na spletnem portalu To sem jaz psihiatrinja Karin Sernec piše: »Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev. Motnje hranjenja (anoreksija nervoza, bulimija nervoza in kompulzivno prenajedanje) se lahko kažejo kot mehanizem izogibanja, ko človek vso svojo energijo osredotoči na hrano in hranjenje ter se tako izogne bolečim čustvom in problemom. Lahko so način obvladovanja življenjskih problemov, ki se zdijo nerešljivi, ali pa gre za željo po nadzoru nad lastnim telesom in življenjem v razmerah, ko prizadeti čuti, da ga vodijo drugi. Motnje hranjenja so lahko tudi odziv na dolgotrajno nerazrešeno stresno situacijo.«
Iznajdljiva, dokler se da
Neža je bila v bolnišnici oblečena v prevelik pulover, da je lahko skrivala hrano. Celo prtičke je imela na dosegu, da je odcedila maščobo, preden je ostanke skrila v pregib tkanine. Pumovkam je ob slovesu »napokala« sadje in prehranske dodatke, samo da ji ni bilo treba jesti – strah jo je bilo, da bi se ji povečala teža in bi izgubila nadzor nad sabo. Zato so jo postavili pred dejstvo, hranjenje vpričo sester, počitek po obrokih, nobenega izhoda, česar ni sprejela. Bolnišnico je zapustila na lastno odgovornost in se s svojimi demoni soočila sama. »Jokala sem po vsakem obroku, bilo je res težko. A sem vedela, da mi nihče ne more več pomagati.«
Zdaj študira pravo. S sestro in bratom so se skupaj vselili v hišo. Všeč ji je. »Vendar moje življenje ni pravljica, še vedno so dnevi, ko ne jem, ko bruham.« Takrat se spet poreže in ni ji do življenja. Vendar, pravi, so to le občasni spodrsljaji, naučila se je obvladovati sebe. »Ljudje me sprašujejo, ali mi je žal za to, kar sem počela. Ni mi. Mogoče me imajo za noro, vendar je to izoblikovalo mojo osebnost. Jaz sem kreator svojega življenja. Sem ena in edina.«
Od leta 2007 do 2011 je v Sloveniji naredilo samomor 229 otrok in mladih (od 10. do 29. leta starosti). Nekaj manj kot 217 tisoč jih je obiskalo psihiatrično ambulanto. Za eno od oblik duševnih motenj trpi kar 27 odstotkov Evropejcev. To so podatki, s katerimi se film konča, a brez pravilne umestitve in komentarja statistike ne izrišejo zadosti natančne slike o duševnem zdravju mladih in odraslih. Ne nazadnje niti ni pomembno, kajti za vsako številko stoji človek.
