Slovenska policija z mednarodno tiralico išče 203 ljudi

Pri iskanju ubežnikov je slovenska policija kar uspešna in bi bila menda še bolj, če je ne bi omejevala zakonodaja, ki prepoveduje tako prisluškovanje ubežnikovim bližnjim kot lociranje ljudi z njihovimi mobilnimi telefoni. No, Hildo Tovšak so našli oz. se je predala sama.

Gre za popolnoma različna primera. Znanega poslovneža Walterja Wolfa slovenska država išče, ker ne prihaja na sojenje v podkupovalni aferi Patria. Za nekdanjo prvo damo nekdanjega gradbenega velikana Vegrada iz Velenja so tiralico razpisali zato, da bi jo vtaknili v zapor zaradi njene vloge v aferi Čista lopata. Tiralica za Tovšakovo po petkovi predaji policiji seveda ni več potrebna. Morda javnost nekoliko boljše kot plejado drugih pozna še Roberta Zavašnika, obsojenega na pet let zapora zaradi stampeda pred njegovo diskoteko Lipa v Spodnjih Pirničah, v katerem so umrle tri najstnice, vendar je ta v veliko nižji ligi, kot sta Wolf in Tovšakova. Največja zanimivost, povezana z Zavašnikom, je, da bo njegova kazen, če se bo uspešno skrival še eno leto, zastarala. Torej mu kljub pravnomočni obsodbi po maju 2014 ne bo treba za zapahe.

Podhranjena policija

Kot nam je povedal vodja sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje Dušan Kerin, imajo razpisane 204 mednarodne tiralice. Odredi jih sodišče, oni jih razpišejo. Na leto je tovrstnih tiralic od 70 do 80, skupno število, približno 200, je že več let enako. Poleg tega po njihovih podatkih tuje države z mednarodnimi tiralicami iščejo približno 20 slovenskih državljanov.

Delo policije, povezano z iskanjem oseb, je dosti lažje, če vsaj približno ve, kje je iskani. Povezave s tujino so stkane na gosto, potekajo s schengenskim informacijskim sistemom, Interpolom, policijskimi atašeji in ne nazadnje obstajajo osebne povezave, ko se policisti s kolegi iz drugih držav poznajo z raznih mednarodnih srečanj. Če vedo, v kateri državi je iskani, lahko slovenska policija za pomoč tujim kolegom v te države pošlje tudi svoje ljudi, vendar ti v tujini nimajo enakih pooblastil kot v Sloveniji.

Če tovrstnih informacij ni, je vse skupaj podobno iskanju igle v kopici sena. Interpol ima približno 25.000 aktivnih tiralic. Če v tujini najdejo nekoga, za katerim je razpisala mednarodno tiralico slovenska policija, in nima podatkov, kje naj bi bil, je to lahko le naključje.

Prisluškovanje prepovedano

Kerin meni, da je slovenska policija v primerjavi s sosednjimi državami pri iskanju ubežnikov v tujini kar uspešna. Vendar takoj doda, da bi lahko bila še precej bolj, če je ne bi omejevala slovenska zakonodaja. Tukajšnja sodišča, na primer, ne odrejajo prisluškovanja telefonom ljudi, ki bi lahko bili v stiku z iskanimi, kar bi lahko bilo velikokrat odločilno. Po besedah vodje sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje izkušnje kažejo, da ljudje, ki pred roko pravice pobegnejo v tujino, skoraj nikoli ne pretrgajo vseh stikov z domovino.

Še ena omejitev je, da slovenska sodišča ne omogočajo lociranja ljudi z njihovimi mobilnimi telefoni. Kot je znano, je mogoče za človeka s prižganim mobilnim telefonom precej natančno določiti, kje je. Vendar pri osebah z mednarodnih tiralic sodišča policiji ne dovolijo, da bi od operaterjev mobilne telefonije pridobila tovrstne podatke. Begunci pred roko pravice lahko torej mobilne telefone uporabljajo povsem brez nevarnosti, da bi policija na podlagi tega ugotovila, kje so.

Kerin je opozoril še na eno težavo policije. Sredstva zanjo se že več let zmanjšujejo, zaposleni odhajajo v pokoj ali v druge službe, novih kadrov pa zaradi prepovedi zaposlovanja ni. So dobesedno podhranjeni na vseh področjih, trdi Kerin, kar gotovo vpliva na njihovo uspešnost pri iskanju beguncev pred roko pravice.

Po izginotju Hilde Tovšak se je pojavila informacija, da bi lahko policija ponudila denarno nagrado za informacije, s katerimi bi jo poslali tja, kamor sodišče meni, da spada, torej v zapor. Po Kerinovih besedah bi bilo to nekaj presenetljivega: »V zadnjih desetih letih se gotovo ni zgodilo, da bi policija razpisala tovrstno nagrado. Lahko se zgodi, da kdo dobi denar, če da kakšne uporabne informacije. Vendar tega ne ponujamo,« je dejal Kerin. Koliko je bilo takšnih primerov, za koga je šlo in za kakšne vsote gre, ni vedel.

Iz Vegrada v politiko ...

Ljubeča žena, topla mati in prijetna gostiteljica. Tako so Hildo Tovšak pred malo več kot petimi leti, nekaj mesecev pred izbruhom krize, opisali v reviji Obrazi. Danes je tako ne bi opisal nihče več. Velja za obsojeno podkupovalko in obtoženo izkoriščevalko najemniških delavcev. Tudi uspešna poslovna ženska, kakor so jo pred leti videli mnogi, ni več. Njen Vegrad je po udarcu krize obležal v ruševinah.

Kdo je Hilda Tovšak, ljubeča mati iz majhne štajerske vasi, njene oaze miru, kakor so se spomladi 2008 med reportažo o njenem domu – na policijski tiralici je bil sicer podatek, da je njen zadnji naslov v Ljubljani – medili v Obrazih? Javnost jo je spoznala v osamosvojitvenih časih, ko je delovala v politiki, vendar je bila takrat že ženska v srednjih letih, saj se je rodila leta 1950.

Je pravi otrok Vegrada, bila je že štipendistka tega podjetja. Zato se je tam po končani višji pravni šoli tudi zaposlila, v kadrovski službi. V takrat predvsem lokalnem gradbincu je bila potem, preden jo je premamila politika, vodja kadrovsko-pravne službe. Kot političarka se pojavila leta 1992, bila je vodja kadrovske službe na ministrstvu za zunanje zadeve, ki ga je takrat vodil Lojze Peterle. Ko ga je po manj kot polovici mandata odnesel podpis tako imenovanega oglejskega sporazuma, s katerim bi Slovenija za napredek na poti v Evropsko unijo ustregla vsem zahtevam Italije – sporazum sicer ni začel veljati –, je z ministrstva šla tudi Tovšakova.

Njen politični mentor Lojze Peterle jo je odpeljal v svoje Slovenske krščanske demokrate, tam je nadomestila generalno sekretarko Vido Čadonič Špelič, ki je šla na porodniški dopust. Ko se je ta vrnila, se je Tovšakova na položaju že tako utrdila, da za Čadonič Špeličevo ni bilo več prostora. V vrhu slovenske politike je ostala do ponesrečenega združevanja in potem ponovne ločitve krščanskodemokratsko-ljudske politične opcije leta 2000.

... iz politike v Vegrad

Takrat je primat na desnici dokončno prevzel Janez Janša. Tovšakova je postala ena od političnih osebnosti, ki so šle v gospodarstvo. To sta pred njo storila, na primer, Herman Rigelnik in Metod Dragonja, po njej pa Igor Bavčar in Gregor Golobič. Seveda obstaja pomembna razlika. Prva dva sta bila pomembna gospodarstvenika že prej in sta ostala do danes, druga dva ne. In tudi nista več omembe vredni imeni v poslovnem svetu.

Po koncu politične poti se je Tovšakova vrnila v Vegrad, tam je zamenjala dolgoletnega direktorja Muharema Bolića. S svojo mrežo zvez in poznanstev iz politike ji iz Šaleške doline ni bilo težko prodreti v druge dele Slovenije. V njenem času je velenjski gradbinec prerasel v enega od treh največjih slovenskih gradbenih podjetij, predvsem v času napihovanja gradbenega balona – in desno usmerjene vlade – v letih od 2005 do 2008. Skupaj z drugimi vodilnimi je podjetje tudi lastniško obvladovala, postala je prava gradbena tajkunka, ki so ji, preden se je uveljavil izraz tajkun, rekli gradbena baronesa.

Simbol velikih, morda celo prevelikih ambicij Tovšakove, je postala ljubljanska soseska Celovški dvori, v kateri je kar 833 stanovanj, veliko še zdaj neprodanih. Kriza je pač spraznila nepremičninski balon in v oseki je nasedel tudi Vegrad, ki je svojo rast v letih debelih krav financiral predvsem z zadolževanjem. Podjetje, na vrhuncu je imelo več kot 2000 delavcev, je jeseni 2010 propadlo.

Konec poslovne kariere

S propadanjem Vegrada se je začel tudi osebni padec Hilde Tovšak. Zaradi sumljivih rabot v letih vodenja velikega gradbinca je vpletena v brezštevilne sodne postopke. Zaradi nedovoljenega dajanja daril v zadevi delavcev na gradbišču šestega bloka šoštanjske termoelektrarne so jo konec februarja vtaknili v pripor. Medtem so jo zaradi priznanja krivde v primeru Čista lopata obsodili na 14 mesecev zapora. Tovšakova je predlagala, da bi jih odslužila z družbenokoristnim delom; v času, ko je sodišče premlevalo predlog, so ji 17. maja zaradi spremembe obtožnice odpravili pripor iz šoštanjskega postopka.

Tožilstvo je še istega dne vložilo predlog za podaljšanje pripora in 18. maja je sodišče temu pritrdilo. Vendar je Tovšakova v tem času že izginila in 20. maja so za njo razpisali mednarodno tiralico. Dan pozneje je dobila še vabilo na prestajanje kazni za Čisto lopato, vendar ga seveda ni dvignila, ker je bila na begu (no, sama pravi, da ni bila). Njena kratkotrajna skrivaška izkušnja se je končala v petek, ko se je predala policiji.

Tukaj se ne bomo ukvarjali s tem, ali je bila odprava pripora upravičena. Gotovo pa se je po politični karieri končala tudi njena poslovna kariera, a ji je večino nepremičnega premoženja očitno uspelo rešiti s prepisom na družinske člane.