Soba bo še več dobra!

»Nena je za nas, ja, vse, brez nje ...« ne dokonča stavka 33-letni Marjan Tudija, še v imenu leto mlajše žene Jožice, devetletnega Kevina, sedemletnega Timija, štiriletne Martine in dveletne Laure. Smo v Križevski vasi pri Metliki, med peščico neometanih zidanih hiš, kjer je solidarnost zimi roge pokazala.

Ta, ki je zanje vse, se piše Dautanac, 48-letna motivacijska govornica, za posameznike in podjetja vodi seminarje spoznavanja človeške narave, ljudi opominja na njihove »sposobnosti, dolžnosti in pravice, ki so enakovredne, spodbujam osebno in družbeno odgovornost, usmerjam v rešitve, ne poveličevanje problemov.« Nihče ne zna vsega, skupaj vse.

Zunaj espejevstva – v navržek, po poklicu je kuharica, to je tudi počela, pa delala v trgovini, kadrovskem inženiringu, direktni, navratni prodaji – za svojo dušo, in denar, dodam, dela »z otroki, ki so prikrajšani za povprečno, normalno vzgojo. Delam s tistimi, ki to hočejo, nikogar ne silim.« In na Metliškem prikrajšani del otroške palete zapolnjujejo v največji meri Romi.

Vsi pošteni – ali ne

Karkoli o njih reče, poudari, da ne posplošuje, ločuje pa, tako, nazorsko, ljudi na delovne ali lene, poštene ali nepoštene, zdrave ali bolne, razgledane ali nerazgledane. In bistveno, Romi zanjo nikakor, nikoli ne sodijo enoznačno na, denimo, prvi pol dihotomije. Tako med Romi kot, zanimiv izraz, belimi Romi, nami, civili, so lenuhi in pridneži, poštenjaki in barabini... Verjetno se strinjate, razen če ste barabuh.

Občasno njeno prostovoljstvo podpre kakšen posameznik, »organizacije ne pomagajo.« Zakaj to počne, jasno je, da je njeno prostočasno delovanje podaljšek poklicnega takšnega ali drugačnega motiviranja, izklinjanja pasivnosti. Rojena v Bjelovarju na Hrvaškem »sem po naravi socialna. Vedno sem delala za ljudi. Zaradi bolezni, hude alergije na nikelj in konzervanse je morala službo v trgovini pustiti« in sedem let je – za nekatere vse.

Največ je v vasi Rosalnice v romskem naselju Boriha, mnogim pomagala, so jo sprejeli, nekateri tudi zavrnili. Skušnja: »Romi velikokrat preveč pravic zahtevajo in premalo poznajo dolžnosti. Veliko jih misli, da jim inštitucije morajo dajati ...« Ker? »Ker jim to pripada.« Ker? »Ker nimajo.« Ker? »Ker ne dobijo službe,« tu se argumentativno izgovarjalni niz konča. Veliko škode po Neninem naredijo nekatere inštitucije, ki jim dajejo potuho, »z Romi delajo le, da se dela, v romsko naselje pride teater, odigra svoje, vsi se smejijo, nato pa gredo. Kaj ima kdo od tega, kje je pogovor o vsebini, kje je kviz za otroke,« kje je kakršnakoli sprememba. Preveč naj bi se vlagalo v golo druženje, pa z vsemi se dela enako. »Treba se je posvetiti tistim, ki to hočejo,« izoblikovala se bo kritična masa in postala ogledalo ostalim.

Zgled, razgled

Kaj manjka Romčkom? »Manjka jim zgled doma in v širšem okolju. Manjka jim izobrazba, so izredno naravno inteligentni, učljivi, če jim daš ljubezen, navodila, disciplino.« Opaža, kako do tretjega, četrtega razreda zlahka izdelujejo šolo, ko se je treba usesti in učiti, je problem. Na Metliškem naj bi v dolgih letih bojda ena, morda dve Rominji končali srednjo šolo, osnovno peščica otrok. »Ne zavedajo se pomena izobrazbe, porečejo, če ne dobimo pomoči, ne damo otrok v šolo,« včasih jih izpišejo v zadnjem razredu. Pa, »otrok ni kriv, kje in komu se rodi, če to ne štima, mu je treba pomagati.« V svoji kulturi, poslušam, ne poznajo besedice hvala, jaz jih tega učim, splošnega bontona, kar potem prakticirajo v javnosti,« med seboj pač ne.

Ob prelomu leta je spoznala Tudijeve, »Marjan je priden,« deset let zaposlen v metliški komunali, na stričevem ozemlju je imela družina barako, ki je razpadala, se je enkrat otrok zaletel v steno, se je skoraj sesulo. Pokrito je bilo s salonitkami, prepišno, streha je puščala, »vsako noč, ko je deževalo, je bil eden dežuren,« pripomni Jožica, da je ajmarčke podstavljal.

Marjan se ustraši, kaj bo pozimi, stopi na občino in še kam, odgovore, »bomo videli, kaj se da,« je razumel kot obljubljeno pomoč, barako podrl, nato pa ostal, težko rečemo na suhem, pač brez strehe nad glavo, pod nemilim nebom, z ženo in štirimi otroki, »več jih ne načrtujeta, vesta, da jih je dovolj,« pove Nena. Marjan barako podre v nuji in dobri veri, ne izsiljevalski preračunljivosti.

Od školjke do vrat

Dautovčeva krene v akcijo, sosedje Tudijevim posodijo šotor, tramove, šoder in še nekaj materiala Marjan kupi sam, z bratom iz Črnomlja in botrom iz Krškega začnejo zbijati skupaj brunarico, darovi, material ali denar, rabljeno kajpada, prihajajo od vsepovsod, največ od slušateljev Neninih predavanj, družina se veseli vece školjke s kotličkom, ploščic, ogledala z omarico, bideja, umivalnika s pipo, spodnjega dela tuš kabine, mize s stoli, hladilnika s skrinjo, plinskega štedilnika, dvojnega pomivalnega korita, dveh trosedov, nočne omarice, dveh pogradov, zunanjih vhodnih vrat, strešne opeke, cementa. »Potrebujejo še dve bruni, stekleno volno, opeke, pralni stroj, štedilnik na drva, kuhinjske elemente, topli pod, omarico za čevlje, kable, vtičnice, stikala ...«

Fantje iz koprskega rehabilitacijskega centra Teen Challenge bodo z vozili po Sloveniji pobirali obljubljeno, Mednarodna krščanska skupnost Ljubljana jim bo pokrila bencin, sindikat OŠ Podzemelj je prispeval 150 evrov, denar zbirajo Marjanovi sodelavci, pri Zvezi prijateljev mladine Metlika so odprli račun, kamor donatorji nakazujejo pomoč, občina je primaknila 100 evrov za učbenike, center za socialno delo enkratno pomoč 300 evrov ...

Gotovo bi se od kod slišalo, »saj si lahko sami pomagajo, glejte, koliko dobivajo od države pomoči.« V odgovor morda po mislih Dautovčeve – pomoč, ne glede na barvo kože, narodnost, karkoli, kar nas ne bi smelo ločevati, če ne razlikovati.

Vodo Tudijevi imajo, elektrike ne, iščejo nekoga, od koder bi lahko potegnili kabel k sebi, njihovo stranišče je bil gozd, avto imajo, vectro za 400 evrov, registrirano, sami so jo plačali.

Jožica se najbolj veseli kopalnice in stranišča, otroci pa, mislim, da se je oglasil Kevin: »Soba bo še več dobra.« Pa dve bosta.

Zima naj kar pride, brunarica, od znotraj bo osnovne dile Marjan obil z gips ploščami, od zunaj s stekleno volno in bruni, bo kmalu pokonci. A ves čas bo blizu, morda še bliže kot doslej Nena. Bedela bo nad njimi, jih učila kuhe, higiene, slovenščine, ravnanja z denarjem, odprli bodo varčevalni račun, urediti bodo morali okolico ...

Ker Tudijevi tako hočejo in ker imajo vse, kar za to potrebujejo. Neno Dautovac in kritično maso, katere srca niso črno-bela.