Srečni in tragični dogodki pod tržiškimi vršaci

Malo je slovenskih krajev, ki bi se lahko pohvalili s toliko šport­nimi asi in športnimi uspehi, kot so jih nanizali v dolini ob Tržiški Bistrici in Mošeniku. V Tržiču bi težko našli domačina, ki ne smuča. »Poglejte, tam levo so hribi, pa tudi desno. Zaradi lege kraja v luknji kot otroci nismo imeli veliko drugih možnosti za ukvarjanje s športom, zato smo pač smučali. Zime so bile včasih zelo bogate s snegom in to je bil najcenejši šport,« na bližnje vršace z roko pokaže Janez Kavar, ko se srečava pri Slovenskem smučarskem muzeju, ki so ga v Tržiču, eni od zibelk alpskega smučanja, odprli prejšnji teden.

Muzej, v katerem je razstavljenih več kot sto predmetov, je nastajal več desetletij. Aleš Guček je z očetom Svetozarjem in soprogo Vlasto doma in v tujini zbiral smuči in smučarske predmete ter slikovno in tiskano gradivo, povezano z zgodovino smučanja. Sam muzejski prostor si je arhitektka in oblikovalka Silvija Kajzer zamislila v obliki proge, ki se konča s ciljno ravnino. Sestavljen je iz več sklopov. V prvem delu je predstavljeno smučanje po svetu in na Slovenskem. Drugi del je posvečen tržiški smučariji, tretji pa najuspešnejšim slovenskim smučarjem. »Poglejte, tu so razstavljene smuči, s kakršnimi je nastopal Jure Franko, s takšnimi je zmagoval Bojan Križaj, oh, pa te tukaj – s takšnimi je tekmovala Mateja Svet in dosegala izvrstne rezultate!« kaže po zbirki Kavar.

Na smučarskem zemljevidu sveta

Slovenija se je že večkrat vpisala na smučarski zemljevid sveta. »Bloško smučanje je pojav, ki je zaznamovalo začetek smučanja v srednji Evropi. O njem je leta 1689 pisal že Janez Vajkard Valvasor. Zgodovinsko pomembno je bajtarstvo iz leta 1930, ki se je začelo na Veliki Planini. Tudi rojstvo in razvoj smučarskih poletov v Planici leta 1934 sta izjemnega pomena, pa edinstvene partizanske smučarske tekme v Cerknem. Pozneje tudi alpsko smučanje slepih, ki se je pri nas pojavilo leta 1950,« na kratko oriše Aleš Guček, avtor 150 člankov in šestih knjig o zgodovini smučanja. Alpski reprezentant, demonstrator in učitelj smučanja, ki je na smuči prvič stopil pri treh letih, je obiskal več kot šestintrideset smučarskih muzejev po vsem svetu. Pravi, da smo na zgodovino smučanja in muzej v Tržiču lahko upravičeno ponosni: »Nemci bi mu rekli 'klein und fein' (majhen in fin) in res je tako!«

Izjemni zgodovinski uspehi

Pa ne le slovenska smučarska zgodovina, tudi tržiška je zelo bogata. Tržič je eden redkih krajev pri nas, ki ima o svoji smučarski zgodovini napisane kar tri knjige. To je eno zgodnejših smučarskih središč, kjer je prve zavoje na snegu naredilo na stotine gorenjskih smučarjev. Toda Tržičani raje kot o smučanju govorijo o smučariji. »Smučarija združuje smučanje, prijateljevanje, zabavo, veselje in druženje v naravi,« pojasni Janez Kavar. Konec 19. stoletja so Tržičanom smučanje menda predstavili nemško govoreči lastniki tamkajšnjih tovarn, prva, ki sta tu učila smučati, pa sta bila domačina Anton Jelenc in Anton Seljak. »Prvi je bil leta 1923 ustanovitelj prvega tukajšnjega smučarskega kluba. Prvo državno prvenstvo pod Jalovcem je leta 1933 navrglo tržiškega zmagovalca. To je bil Frenk Čarman.« Prvo zlato obdobje tržiške smučarije je nastopilo takoj po koncu druge svetovne vojne, to je bil tudi prvi prodor slovenskega alpskega smučanja v svet. Največje uspehe so dosegali brata Matevž in Slavko Lukanc, Janko Štefet, Ludvig Dornig, brata Krmelj in drugi. Potem je prišlo zlato obdobje Bojana Križaja. »Veste, ko je Križaj dosegel kolajne, smo bili prepričani, da je tako velike uspehe nemogoče ponoviti. A za njim se je leta 2007 z zmago s smukom v Garmisch-Partenkirchnu pojavil Andrej Jerman. In ko smo bili spet prepričani, da je obdobje kolajn minilo, nas je letos z izjemnimi uspehi presenetil deskar Žan Košir, ki je osvojil dve kolajni na olimpijskih igrah. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na skakalca Jožeta Šlibarja, ki je leta 1961 postavil svetovni rekord v smučarskih skokih z daljavo 141 metrov v nemškem Oberstdorfu, pa številnih drugih odličnih športnikov in smučarskih trenerjev,« o sokrajanih ponosno pripoveduje ljubitelj domače smučarske zgodovine, ki dodaja, da se je v Tržiču ustvarila nekakšna tradicija dobrih rezultatov.

Tragedija rodila gorsko službo

A ne le številni uspehi, ki so jih nanizali ti športniki z Gorenjskega, tržiško smučanje je zaznamovalo tudi nekaj tragedij. »Leta 1937 je bilo smučanje tu v silnem razmahu. Smučarjev je bilo res veliko. Takrat so se jim želeli priključiti tudi mladi fantje iz vrst planincev,« začne zgodbo učitelj smučanja in gorski reševalec. »Na velikonočni ponedeljek istega leta so razpisali tekmovanje pod Storžičem. Prav takrat je zapadlo veliko snega in skupina smučarjev, ki so se vzpenjali proti startu, ni pričakovala, da se bo utrgal plaz izpod Škarjevega roba in zasul vse tekmovalce. Devet jih je pokopal za vedno. To je bila največja smučarska nesreča, ki se je zgodila v zgodovini Slovenije.« Kot pojasni Kavar, se je prav s to nesrečo rodila tudi tržiška gorska reševalna služba.

Z nostalgijo o preteklosti

Najbolj priljubljeni smučišči sta bili vedno Kofce in Zelenica. »Zelenica je izredno lepo, a zelo zahtevno smučišče z naravnim snegom. To je bila valilnica šampionov. Razmere na smučišču so bile res težke. Na njem namreč januarja in februarja sonca ni, zato je trdo in ledeno, ideal­na smuka pa bo letos tudi sredi maja. Veliko časa smo preživeli tam gori. Ko so v modo prišle kavbojke, ki smo jih dobili iz tujine, smo zelo radi smučali v njih. Gotovo si predstavljate, da v njih ni bilo prav udobno sedeti na žičnici, sploh če so bile mokre od snega,« z nasmeškom na obrazu pripoveduje veliki ljubitelj smučanja.

Toda leta 2012 se je žičnica ustavila. »Zdaj je smučarjev izrazito manj, še vedno pa prihajajo turni smučarji, ki vedo, kako enkratna je ta proga. Tržičani se nostalgično spominjamo tistih lepih časov svoje mladosti, ki smo jo preživeli prav tam zgoraj,« na veliko sliko smučišča, ki zdaj krasi muzej, pokaže Janez Kavar in doda: »Če kraju vzameš tradicijo, si mu iztrgal srce. Smučarija je vedno bila in je srce Tržiča. S smučanjem se domačini identificiramo, zato je tudi glavni namen muzeja spodbuditi mlajše generacije, da bi še naprej smučale.«