Tiskane izdaje
»Na šoli se že dalj časa pridružujemo mnenjem, da lesa iz slovenskih gozdov žal ne znamo dobro unovčiti in da je nujno, da lesno surovino predelamo in obdelamo doma v izdelke višje vrednosti. Da bi to lahko počeli, potrebujemo dober in učinkovit kader. Naši dijaki znajo iz lesa izdelati različne izdelke, niso pa vešči v njihovem oblikovanju. To je razumljivo, saj je osnovni cilj izobraževanja, da znajo izdelek narediti po načrtih, ki jih največkrat pripravijo drugi. Prav zato smo v letošnjem šolskem letu praktični del zaključka izobraževanja zastavili drugače kot prejšnja leta,« je povedal profesor na srednji lesarski šoli in koordinator projekta Milan Škodnik.
Začeli so že lani ta čas, ko se je šola povezala z ljubljansko fakulteto za arhitekturo. K sodelovanju so povabili profesorico Marušo Zorc in njenega asistenta Uroša Rustjo ter svojega nekdanjega dijaka, zdaj študenta arhitekture Igorja Hovnika. Študentom so predstavili različne vrste lesa in jih zaprosili za idejne zasnove in makete. Čeprav je bilo njihovo sodelovanje prostovoljno in brez nagrade v kakršni koli obliki, se jih je na povabilo odzvalo zelo veliko. Njihove idejne zasnove in makete, izdelane iz različnih vrst lesa, so še pred koncem lanskega šolskega leta predstavili dijakom in njihovim staršem. »Bili so navdušeni. Starši celo bolj kot dijaki,« se spominja Milena Škodnik, prav tako koordinatorica projekta na slovenjgraški šoli. »Med počitnicami so dijaki o idejni zasnovi, ki so si jo izbrali, le razmišljali, jeseni pa so stekle prve priprave. Pouk smo povsem prilagodili izdelkom. Dijaki so pripravili konstrukcijsko in tehnološko dokumentacijo za izbrani izdelek, proti koncu koledarskega leta pa se je začelo praktično delo v delavnici in trajalo do februarja letos,« je povedal Milan Škodnik.
Dijakom je bilo najtežje to, da niso mogli ničesar narediti po svoje. »Pri delu so morali biti zelo natančni. Napake so popravljali in tudi zato porabili nekoliko več lesa, kot bi ga sicer. Le kdo si je to izmislil, sem večkrat slišal med njimi, a ko je bilo delo končano, so bili vsi brez izjeme navdušeni in zadovoljni,« ugotavlja Milan Škodnik.
V delavnici ob sobotah
V šolski delavnici je pomagal učitelj praktičnega pouka Andrej Oto. »Delali smo tudi čez urnik, popoldne, celo ob sobotah sem vztrajal v delavnici z dijaki, ki so na vsak način želeli dokončati svoje izdelke. Imeli so precej težav. Predvsem z okroglinami. Vmes je kdo tudi obupal in je kakšen kos letel po delavnici,« se zasmeje Oto in doda, da je učitelj zato, da dijaku pomaga izdelek dokončati, ne more pa namesto njega delati. Uporabili so različen les. Nekaj težav so imeli le s hrastovim, ki je bil bolj vlažen, kot bi smel biti, šolska delavnica pa je izjemno suha.
Jošt Napotnik, dijak iz Topolšice, si je izbral idejno zasnovo za leseno lučko. »Ko sem opazoval maketo, sem dobil idejo za pisalno mizo v treh delih, ki jo je mogoče glede na prostorske možnosti sestavljati in razstavljati,« je povedal mladenič, ki bo prvi mizar v družini. A še ne tako kmalu, saj bo šolanje nadaljeval na višji šoli v Mariboru.
Jošt tako stopa po stopinjah Igorja Hovnika, študenta zadnjega letnika fakultete za arhitekturo. Tudi Igor je najprej obiskoval srednjo lesarsko šolo v Slovenj Gradcu, končal študij na višji šoli za lesarstvo v Mariboru in se nato vpisal na fakulteto za arhitekturo. Na vprašanje, ali je res, da študenti arhitekture ne poznajo lesa, Igor odgovarja: »Res je. Večina jih je prišla na fakulteto iz gimnazij. O lesu ne vedo skoraj ničesar, kaj šele, da bi poznali njegove lastnosti, zato se ga tudi bojijo uporabiti v konstrukcijske namene. Vedo le, da hitro zagori in hitro propade,« ugotavlja Hovnik, ki se že ozira za svojo prvo zaposlitvijo. »Moja želja je, da bi projektiral lesene hiše,« pove in pohvali delo slovenjgraških dijakov, njihovih profesorjev in učiteljev praktičnega pouka: »Svojo nalogo so opravili več kot odlično!«
Brez lesa ni projektov
Na slovenjgraški lesarski šoli ta čas že snujejo nov projekt za prihodnjo generacijo zaključnih letnikov, ki pa ga bodo lahko izpeljali le, če bodo od Pahernikove ustanove znova dobili v dar žagan les najboljše kakovosti. Pahernikova ustanova deluje od leta 2005 na pobudo Vide Ribnikar, rojene Pahernik, lastnice Pahernikovega gozdnega posestva, ki obsega 552 hektarov gozdov na severnem pobočju Pohorja med Vuhredom in vrhom Velika Kopa. Ustanova štipendira študente gozdarstva, podpira raziskovalno delo in druge znanstvene projekte, povezane z gozdarstvom.
