Tiskane izdaje
Ustvarjalnost ni zgolj človeška lastnost, pripisujemo jo lahko celo rastlinam, meni biolog in evolucionist dr. Igor Jerman. Kam nas je pripeljala evolucija in kje so pasti stanja, v katerem se je znašla ustvarjalnost današnjega človeka, pa nakazuje profesor računalništva dr. Jernej Barbič.
Dr. Igor Jerman, znanstveni vodja Inštituta Bion, je prepričan, da se ustvarjalno odzivajo tudi živali in celo rastline. Inteligenca prežema vse življenje, pravi, in prinaša zmožnost inovativnega reševanja problemov, oboje pa je posledica evolucije. »Raziskave s tega področja, ki pa vključujejo celotno biosfero in evolucio življenja, so še precej na začetku, zasenčene z odkritji na področju molekulske biologije in genetike.«
Socialno življenje bakterij
Morda je bila najbliže človeški inteligenci papiga Alex, ki se je bila sposobna celo opravičiti, če je nadlegovala raziskovalca, razmišlja Igor Jerman. Znala je tudi prositi in je kazala jasne znake abstraktnega mišljenja. »Znakov inteligentnega vedenja in celo neke vrste razločevanja med seboj in neseboj ne najdemo samo med živalmi, temveč celo med superorganizmi, kot so na primer mravljišča in čebelji panji.«
Na nižjih ravneh drevesa življenja navede primer paramecija, ki je ena sama celica brez živčevja. Ta se razmeroma hitro nauči, kako se obrniti v majhni cevki, in si to potem zapomni.
Amebe pa so pokazale celo sposobnost koordiniranega lova. Znamenja inteligentnega vedenja so odkrili pri bakterijah: »Čutno integracijo, spomin, odločanje, nadzor nad lastnim vedenjem normalno pričakujemo od organizmov z možgani. Bakterije pa imajo razvito socialno življenje. Ko tvorijo biofilme, v njih razvijejo neke vrste socialno inteligenco. To so odkrili tudi pri rastlinah. Te ločijo svoje koreninice celo od svojega klona in se razmaknejo. S poskusi so ugotovili, da rastline vedo, ali je list, ki meče senco na druge liste, njihov ali od druge rastline. Nenehno integrirajo vtise iz okolice, se odločajo in pri tem odzivajo ustvarjalno, tako da preživijo čim bolj ekonomično.«
In v čem je smisel?
»Sredi tekme, ki danes vlada v vrhunski znanosti, je dobro, da se sploh še kdo vpraša, zakaj pravzaprav ustvarjamo nove enačbe, modele in algoritme in pišemo raziskovalne članke,« razmišlja dr. Jernej Barbič, profesor računalništva na losangeleški univerzi. Kajti kakor pravi, je ustvarjalnost v naravoslovni znanosti postala sama sebi namen, debata na to temo pa je nekaj, kar je bolje skriti.
»Da ne bi kakšen predstojnik morda opazil, da ne vlagamo vsega časa in energije v iskanje novega raziskovalnega denarja in objavljanja v še eni dodatni reviji,« ironično pojasni. A že ponudi odgovor, zakaj sploh še ustvarjati: zato, »ker smo za to poklicani, ker ne znamo in ne želimo drugače. Enako kot alpinist mora preplezati goro, izumitelj mora končati svoj izum, triatlonec pa premagati samega sebe.«
Ne glede na tako imenovano evolucijsko nujo ali primarno strast recimo umetnika ustvarjalca, pa se aktivni ustvarjalec vpraša o tem, ali bo njegovo delo primerno nagrajeno, ali se sploh izplača. Ali je sploh prav, da ustvarjalnost obravnavamo kot nekaj, kar naj ustvarjalcu prinaša tudi materialne koristi, retorično prida k vprašanju Barbič in poskuša odgovoriti: »Naša civilizacija je razvila inštrumente intelektualne lastnine, kot so patenti, modeli in avtorske pravice, katerih osnovni namen je ravno to, da so ustvarjalci nagrajeni tudi materialno. Ideja tega sistema je, da ustvarjalec nekaj razvije in za zmerno ceno zaščiti z ustrezno obliko intelektualne lastnine.«
Vendar dva trenda pripovedujeta o zlorabi, kajti nabor patentov vrhunskih svetovnih korporacij, ki šteje nekaj deset tisoč patentov, kaže, da se intelektualna lastnina danes uporablja vse prej kot za nagrajevanje ustvarjalcev, pojasnjuje. Multinacionalke se med sabo bojujejo, to pa poteka po scenariju »jaz imam pet tisoč patentov za svojo zaščito, in če boš ti (druga korporacija) kje stopil na moj teren, bom med temi pet tisoč patenti gotovo našel nekaj, s čimer te bom lahko tožil. Nihče pa nima časa, da bi se poglobil v teh pet tisoč patentov in ovrednotil, kaj pravzaprav sploh ščitijo, ker bi bilo delo preobsežno.«
Za svobodno tehnologijo
Naslednji trend, pravi, ki se je pojavil v ZDA, še bolj zbuja skrbi: zasebna podjetja, katerih osnovni in edini namen in dejavnost je kupovanje patentov. Tem podjetjem je od velikih korporacij, bankrotiranih podjetij in nekaterih posameznikov uspelo nakupiti več deset tisoč patentov z vseh področij znanosti. Njihova vsakodnevna dejavnost potem sestoji iz iskanja, kje kakšno podjetje krši katerega od teh patentov. Od njega zahtevajo licenčnino ali pa ga tožijo.
»Tak patent trolling je šel tako daleč, da se tehnološka podjetja v ZDA bojijo patentov. Tudi veliko inženirjev negativno gleda na patente in intuitivno zavrača intelektualno lastnino ter ceni prosto in svobodno tehnologijo,« povzame svoja opažanja. Prepričan je, da bi bila potrebna reforma intelektualne lastnine, ki bi zavarovala nemočnega ustvarjalca pred močjo velikega kapitala.
Absurdno nagrajevanje
V ZDA občuduje tista podjetja, pravi Barbič, ki nagrajujejo resnično kreativnost svojih zaposlenih, kjer uspešni za svoje delo prejmejo znatne povišice in kjer se njihov glas, potrebe in skrbi znotraj podjetja slišijo in upoštevajo. Taka so, na primer, Google, Apple in Facebook.
»Ni pa tak tip podjetništva v ZDA povsod razširjen, kakor v Sloveniji včasih zmotno mislimo. Programerji računalniških iger delajo dolge ure, tudi po 80 ur na teden, za čisto povprečno plačo, samo zato, ker je njihovo delo 'cool' in ker je to normalno v industriji računalniških iger.«
Nagrajenost z »uživanjem« je absurdna, je odločen. Najpozneje do 35. leta starosti se potem marsikdo zamisli nad vsem tem in izbere drugo kariero, kar pa sploh ni enostavno. »Digitalni umetniki v podjetjih za posebne učinke, ki so uprizorili tako čudovito lepe prizore, kot je tiger v filmu Pijevo življenje, delajo dolge ure za mizerno plačo nekje v predmestju Los Angelesa. Na koncu je to podjetje, kljub (nedenarni) nagradi – oskarju za posebne učinke, šlo v bankrot, večino ustvarjalcev pa so odpustili. Njegova naročnica, velika produkcijska hiša v Hollywoodu, ga je namreč finančno izčrpala, delo preselila večinoma v Indijo, hkrati pa sama pobrala velikanske dobičke.«
Ali je danes razpon materialnega nagrajevanja usklajen z dejansko ustvarjalnostjo vsakega posameznika, se sprašuje Jernej Barbič. Globalna konkurenca bo sama od sebe prinesla posledice, če ustreznega nagrajevanja ne bo, je preroški. »Ustvarjalci pa moramo ostati budni in vedno znova opozarjati na splošne družbene koristi svojega dela.«
