Umetnost, ponižanje ali preprosto tradicija?

Skupina gejš iz tokijske zadruge Hačioji je to poletje prišla pred tramvajsko postajališče Kijotaki z belo pobarvanimi obrazi in v kimonih dovršenega sloga. Plesale so v čast vsakoletnega praznika mladega listja na planini Takao. Medtem ko so mimoidoči vstopali in izstopali, so elegantno sledile ritmu šamisena, tradicionalnega inštrumenta s tremi strunami, ki je že stoletja prijatelj gejš.

Japonci se bojijo, da umira pomemben del tradicije, zato Tokio naredi vse, kar je mogoče, da bi ohranil to umetnost. Da, to imajo predvsem za umetnost, in če ugasnejo še zadnje hiše z gejšami, bo izginil del japonske duše. Zato tudi tukaj, v zahodni četrti prestolnice, tako kot v nekaterih drugih mestih, lokalne oblasti pomagajo pri vnovični uvedbi tečajev, na katerih bi se mlade Japonke pripravljale za ta zelo zahtevni poklic.

V začetku 50. let je imelo mesto Šimoda, ki je znano po svojih vodnih vrelcih, približno 200 gejš. Zdaj jih je vsega skupaj pet. Ko so v mestni upravi razmišljali o tem, kako oživiti kakovosten turizem, ki se je umaknil množični ponudbi cenenih tur in plitkih atrakcij, so se seveda najprej spomnili tradicionalnih pesmi in plesa. Brez gejš so izgubljeni. Če bo izginila kultura deklet z belimi lici in čudovitimi kimoni, bo za vedno pozabljena tudi stara glasba mesta Šimoda.

Svet cvetov in vrb

Mestna uprava je del javnih sredstev preusmerila v vzgojo novih gejš in letos bodo tri dekleta zakoračila na pot, ki ni niti malo lahka. Biti uspešna gejša pomeni ogromno truda, široko izobrazbo, primerno vedenje in seveda dosledno spoštovanje specifične estetike, v kateri mora biti prefinjena ponižnost v ravnovesju z zaokroženo osebnostjo. Ob vsem tem ne sme biti niti najmanjšega dvoma o pravilnosti izbire, saj bi bilo v sodobni Japonski vsako dekle, ki vstopi v »svet cvetov in vrb«, kakor so ta poklic nekoč imenovali, lahko tudi karkoli drugega. Profesorica, menedžerka, znanstvenica ali rockerka.

Avagiku, ena od treh bodočih gejš, je po tem, ko je cunami marca 2011 razdejal velik del Japonske, opustila poklic oblikovalke. »Vse do takrat se nisem zavedala svojega 'japonstva',« je povedala v nekem intervjuju. Nenadoma je dojela, da je njena ljubezen do kaligrafije in kimona pravzaprav glas narodne in kulturne identitete, ki privre iz globine. Pred natanko tremi leti se je prijavila na razpis, objavljen na lokalnem uradu za zaposlovanje.

Ko je Iroha, ki se v Šimodi prav tako pripravlja na poklic gejše, povedala staršem, da se bo prijavila na razpis, je bila njuna edina skrb, da je preveč toga za ples, ki ga je treba obvladati do popolnosti. »In prav res je to težak poklic,« priznava. »Znoj je tekel v potokih.«

»Uspeh lahko pričakuje samo tista, ki čuti globoko željo, da se nauči teh veščin,« je prepričana Nami, starejša gejša (ne samo po letih, tudi po položaju), ki vodi tečaj v Šimodi. »Že preprosto zavezovanje pasu obi, ki drži kimono stisnjen okoli pasu, ni niti najmanj preprosto.« Še zlasti za dekleta, ki pred tem niso vedele niti, kaj so tabi – bele nogavice, ki imajo ločen palec, da je mogoče obuti starodavne natikače okobo.

Nekoč so dekleta lahko postala gejše samo z osebnim priporočilom. Zdaj pa z e-pošto. Komomo je imela šele 15 let, ko se je odločila, da se prijavi v okija, hišo gejš, v Kjotu. Oče in mama sta bila prepričana, da bo njuna edinka kmalu potešila svojo mladostno radovednost in šla po poti, ki sta si jo zamislila zanjo – študij, potovanja po svetu, poroka … Vendar za Komomo, ki je bila rojena v Mehiki in je del otroštva preživela v Pekingu, ni bilo dvoma. »Želela sem spoznati svojo domovino,« je povedala. »Želela sem, da japonska zgodovina in običaji postanejo del mojega vsakdanjega življenja. Ne samo da občasno nosim kimono, ampak vsak dan, da živim življenje, kot je bilo nekoč.«

Ženskost, duhovnost in lepota

Nekoč si na Japonskem ni bilo mogoče zamisliti življenja brez gejš. Največ jih je bilo leta 1928, celo več kot 80 tisoč. Zdaj jih je v vsej državi komaj tisoč, vsaka šesta pa se pritožuje, da je dela vse manj.

Večer z gejšo v povprečju stane 800 dolarjev, cena pa je lahko še veliko višja, odvisno od tega, kje je organiziran večer in s koliko gejšami želimo preživeti čas večera. Vendar cena ni ovira. Umiranje tradicije gejš je samo dokaz za splošno umiranje tradicije in vprašanje je, ali je v družbi, ki se vse bolj zaveda nujnosti modernizacije, treba reševati hierarhične vrednote, ki vsakega človeka zadržujejo na svojem mestu in ne dovoljujejo niti besede ugovora.

Ko je Fiona Graham, antropologinja iz Melbourna z nazivom doktorice znanosti, ki ga je pridobila na Oxfordu, leta 2007 postala prva belska gejša v tokijski hiši Ajakusa, jo je zanimalo, še bolj pa Japonce, kako se bo kot mlada ženska z zahodno miselnostjo vključila v stroga pravila tradicionalnega poklica. Njeno zanimanje za japonsko kulturo je bilo zadosten motiv za enoletno učenje. Potem pa je delala še tri leta, preden so jo odpustili. V obrazložit­vi so ji očitali, da je opuščala ure glasbe in preveč časa porabila za samopromocijo. Njene kolegice pa so še dodale, da je bila Fiona pogosto jezna, kadar ji niso omogočili petja in plesa. Kazanje čustev prav gotovo ni del tradicije, ki jo želijo ohranjati gejše.

Na Japonskem gejša ni dekle za zadovoljevanje čutov, ampak pooseblja ženskost, duhovnost in lepoto. Predvsem pa je ženska, katere najvišji cilj je odpeljati misli moškega v višje sfere, mu ugoditi s plesom pred njegovo mizo in poslušati njegove zgodbe, kolikor dolgo si on to želi.

Ali je ta tradicija vredna svoje vloge v resničnem življenju ali pa bi jo bilo bolje prepustiti filmom, romanom ali muzejem? Japonci se vse bolj bojijo izgube identitete. Od tod izhaja tudi pobuda po obnovi sveta gejš. Kot da bo vrnitev ženske v kimonu rešila deželo vzhajajočega sonca pred cunamijem profanosti. In kot da bodo dekleta, kakršna je Komono, sprejela to, da o svoji kulturi veliko vedo, a o njej malo govorijo. Samo toliko, kolikor jim moški okrog njih dopustijo.