V 10ko po odmerek smeha

Po vzoru stand-up klubov, ki v tujini že vrsto let ponujajo zabavo za vse, ki so jim blizu dobre šale, bodo v torek v Ljubljani odprli klub smeha 10ka. Da je občinstvo željno stand-up komedije in da komiki potrebujejo prostor, kjer bi pokazali material, ki so ga zbrali in skrbno pripravili, sta prepričana idejni vodja kluba Andrej Težak - Tešky in Jonas Žnidaršič. Slednji je pred časom prirejal stand-up večere v svojem lokalu na Vrhniki, v istem prostoru v Ljubljani, kjer bo odslej stand-up klub, pa je nekoč vodil legendarno akademijo za biljard Desetka.

Stand-up klub 10ka bo gostoval v prostorih Plesnega centra Jenko pod ljubljansko Kinoteko, pri njegovem zagonu pa sta združila moči Pionirski dom in Ceh za smeh. »S Teškym poskušava ustvariti prostor, ki ga v Sloveniji potrebujemo. Prostor, kamor bi se gledalci redno lahko hodili nasmejat, in prostor, kjer bi naši komiki imeli možnost nastopati. Čeprav je bilo že nekaj podobnih poskusov, je to prvi slovenski stand-up klub, ki ima resne možnosti, da se obdrži,« je zgovoren Jonas.

Na večer bo klub sprejel do sto gostov, oba protagonista te nove stand-up zgodbe pa sta prepričana, da bo poln vsaj dvakrat na teden. »V Ljubljani še ni prostora, kjer bi bil program namenjen zgolj stand-upu. Pri nas bomo imeli ob torkih večer novega. Takrat bomo preizkusili nove formate, predstavili se bodo lahko novi obrazi, pa tudi že poznani komiki z novim materialom. Ob torkih bo do žepa prijazna vstopnina tri evre vključevala konzumacijo, medtem ko so za petke načrtovani one-man šovi in razni tematsko obarvani večeri komedije. Vsak petek bo nastopil posamezen komik s svojim najboljšim materialom in ga predstavil v uri in pol. Ali pa bo več komikov pripravilo poseben večer. Vstopnina za ta dogodek bo višja, 10 in 15 evrov, vključevala pa bo razna presenečenja,« o programu spregovori Andrej Težak in napove, da bodo občasno gostili tudi tuje komike. Klub bo namenjen zelo raznoliki publiki, zato je njegov cilj vanj pripeljati čim več ljudi, ki si želijo nekaj novega.

Prvi šov bo gostil Jonas Ž.

Ko govorita o stand-up klubu, Jonas potegne vzporednico s kitajskimi restavracijami. »Ko sem leta nazaj s teatrom gostoval v tujini, sem povsod videval kitajske restavracije. V Sloveniji jih takrat ni bilo. In ko sem se vrnil domov, sem prijateljem pripovedoval, kaj sem tam videl. Prepričan sem bil, da bi ljudje pri nas želeli več izbire tudi v kulinariki. Pa mi niso verjeli. Poglejte zdaj, toliko let pozneje! Le preštejte, koliko kitajskih restavracij deluje pri nas! Vidite, imel sem prav, ljudje so potrebovali nekaj novega! In enako je s stand-up klubi. Prepričan sem, da so ljudje željni stand-up vsebin in da bi bili takšni klubi tudi pri nas uspešni,« razmišlja Jonas Žnidaršič. Prav on je tisti, ki bo četrtega aprila gostil prvi samostojni šov v novem klubu. Čeprav je v svoji dolgoletni televizijski in gledališki karieri veliko nastopal sam na odru, se je s stand-upom začel ukvarjati šele pred približno tremi leti. Te umetnosti se je moral naučiti in jo izpiliti. »V šovu Trenutek Kresnice, ki ga pripravljam, bo nekakšen pregled materiala, ki sem ga nabral v zadnjih treh letih. Moj način nastopanja bo enak, kot je bil doslej. V vsem tem času sem si ustvaril neki renome in na odru bom vedno Jonas Žnidaršič. Tokrat bo drugače le to, da bo forma nastopa spremenjena,« na glas razmišlja Jonas, ki si želi, da bi bil klub četrtega aprila poln.

Šale o vsakdanjem življenju

»Stand-up forme se mora komik priučiti. S Tinom Vodopivcem sva ustvarila Akademijo Panč, ki je šola stand-up komedije. Postala je nekak­šna valilnica nadobudnih stand-up talentov. Če nekdo želi postati stand-up komik, mora imeti najprej veliko željo. Mora biti tudi delaven in ves čas na preži za materialom. Iz vsakdanjih situacij in dogodkov je mogoče ustvariti šale, ki so občinstvu smešne, toda treba si jih je skrbno beležiti. Ljudje se morajo s situacijami poistovetiti, saj le tako lahko šala uspe,« pove Andrej Težak, ki dodaja, da se za komika najtežji del poti začne, ko stopi na oder. »Ko komik sam s svojim tekstom stoji pred ljudmi, nima nikogar, ki bi mu kril hrbet ali mu prišepnil besedilo, če ga pozabi. V Sloveniji je še toliko težje, ker je prostor majhen. Veliko je namreč gledalcev, ki ves čas spremljajo stand-up sceno, zato mora biti komik ažuren in ves čas ponujati nov material. Če pozabiš svoj tekst, šalo poveš narobe ali kakorkoli drugače zablodiš, si oplel,« pripoveduje Teš­ky, ki se je v svoji karieri že znašel v takšni zadregi. »Spomnim se svojega drugega ali tretjega nastopa. Po desetih sekundah sem se izgubil in nisem vedel več, kako naprej. Za nekaj časa sem nato stand-up opustil, toda potem sem se vrnil na odre. Zdaj se ne postavljam več v tako tvegane situa­cije, in če se mi zgodi, da pozabim tekst, imam že toliko izkušenj, da se obrnem na publiko in nato iz njihovih izkušenj poskušam ustvariti šalo.«

Oba sogovornika se strinjata, da je najhuje, ko komik poskuša z dobro šalo, ta pa ne uspe. »Če je razkorak med tem, kako si šalo povedal in kako jo je publika razumela, velik, potem si mrzel. Zato se je ves čas treba prilagajati. Najboljše so tiste fore, ki predstavljajo skupno točko s publiko in z njo vzpostavijo povezavo,« dodaja Jonas, prepričan, da z »res preizkušenim štosom nikoli ne moreš udariti mimo«. Oba se strinjata, da imamo Slovenci dober smisel za humor, toda težko ga konkretno označimo: »Za Britance velja, da imajo črni humor ... Pri nas pa je tradicija humorja nekoliko usahnila. Jaka Šraufciger je lik Vinka Šimeka, ki bi ga lahko postavili med začet­nike stand-up komedije, takrat, ko tega izraza sploh še poznali nismo ... Gotovo pa je bil prvi stand-up komik v Sloveniji kar Frane Milčinski Ježek. Včasih je obstajal Pavliha. Tudi v drugih časopisih so bile objavljene šale. Zdaj je tega zelo malo. Ustvaril se je nekakšen vakuum, toda prav s stand-up klubom si želimo, da bi se spet ustvarile neke smernice slovenskega humorja.«

Publika za šankom je tvegana

V Sloveniji je približno petdeset komikov, ki nastopajo, le pet ali šest pa jih zdaj lahko živi od stand-up komedije. »Rad govorim šale in uživam v nastopanju, a svojega materiala iz predstave ne bom razlagal nekomu za šankom. Publika za šankom je namreč bolj tvegana kot tista v dvorani,« priznava Andrej Težak. Jonas mu pritrjuje: »Za šankom ali v družbi sem že večkrat dobro zavozil s kakšnim štosom. Ni bil primeren čas in prostor, pa tudi povedal sem ga neprimerni publiki. Podobno je v družbi drugih komikov. Na misel mi ne pride, da bi se pred njimi delal pametnega in duhovičil. To preprosto ne gre.« Ali je šala res smešna, bodo odločili poslušalci.

Toda različne publike različno reagirajo na povedane šale. »Včasih se zgodi, da poveš svojo najboljšo foro in nihče ne reagira, nato pa poveš drugo, ki se ti sploh ne zdi tako smešna, pa se zgodi, da je odziv izjemen. Takrat ugotoviš, da v materialu nikoli nimaš preverjeno najboljše šale. Ni nujno vedno tista o politikih ali o odnosih med moškimi in ženskami najboljša. Za dober vic enostavno ni recepta,« ugotavlja Andrej Težak - Tešky. Tudi meja med duhovitostjo in žaljenjem je zelo tanka, opozori: »Ker imam rad črni humor, so moje šale pogosto na meji. Včasih me publika nagradi z velikim aplavzom, spet drugič se zgrozi. Nikoli ne veš, kdo te tisti večer posluša.« »To je tako kot pri vprašanju, kje je meja med jagodami in minskim poljem. Bliže polju ko greš, bliže najboljšim jagodam si. Zato je treba tipati in biti tudi previden,« pa metaforično doda Jonas Žnidaršič.