Vinko Möderndorfer: Počitnice se mi zdijo zguba časa

Vinko Möderndorfer (1958) zna pripovedovati. To se je spet potrdilo na nedavno končanem tednu slovenske drame v Kranju, na katerem mu je žirila soglasno podelila Grumovo nagrado. Zgodbe stke v komedije, drame, filme in jih na gledališkem odru ali s kamero tudi zrežira, spleta jih v romane, novele, eseje in pesmi. Zraven piše za radio in televizijo, in ko ga ljudje sprašujejo, kako zmore, odgovarja: »Vse sem podredil temu. Ustvarjanje je eno samo, a jaz imam srečo, da ga znam pretočiti skozi več kanalov.«

Nagrad, zlasti za komedijo, ste skoraj vajeni. Kakšni so občutki ob tem, ko ste za besedilo Vaje za tesnobo prejeli Grumovo?

Vedno je lepo. Sploh ob takšnih nagradah, kot je Grumova, za katero je več kot trideset let mojega intenzivnega ukvarjanja z dramatiko. Čeprav jo podelijo za en tekst, velja tudi moji gledališki kilometrini in vztrajanju v dramatiki. Poleg nagrade za komedijo v Celju, ki je žanrsko drugače opredeljena, je ta pri nas edina za dramatiko.

Med 42 teksti jih je bilo za nagrado nominiranih pet, od tega dva vaša. Ni slabo, kajne?

Ja, že lani je tako naneslo. Če se avtorju izpišeta dva teksta, je jasno, da pošlje oba. Natečaj je anonimen, komisija ne ve, kdo je pisec, in to se mi zdi v redu. Slovenija je tako majhna, da se vsi poznamo, vsi smo drug z drugim že v kakšnem razmerju. Zato so anonimni natečaji prava stvar. Tako lahko malo bolj izključiš subjektivnost.

In se izogneš očitkom, da je bila zadaj kuhinja?

Ne vedno, ampak takšni očitki se mi zdijo čisto človeški. Običajni so, saj z njimi zdravimo svoj neuspeh. So pa takšni očitki tudi zelo slovenski. Zdi se mi, da smo Slovenci bolj nagnjeni k očitanju, k iskanju zarot, k iskanju ozadja. Najbrž zato, ker se pač vsi poznamo, saj smo si skoraj vsi v sorodu. Včasih smo Slovenci sami sebi največ­ji sovražnik. To je davek na majhnost, ki pa ima tudi svoje prednosti.

Recimo?

Če si kreativen, delaven in vsaj malo dober, imaš več možnosti, da prideš na vrsto, kot v kakšnem večjem narodu. Vedno znova sem navdušen nad svojim narodom, da imamo toliko dobrih ustvarjalcev, športnikov, to je res fenomenalno. A če se vrnem še k nagradi: ponavadi imaš naslednji dan vedno malo mačkast občutek, pa ne zaradi popitega alkohola. Vedno srečaš koga, ki mu ni čisto všeč, da si bil nagrajen. Ampak to so stranski učinki veselja.

Zdaj sva že pri »psihopatologiji sedanjosti, v katero je z izjemno ostrino zarezal« vaš tekst Vaje za tesnobo, kakor je v obrazložitvi soglasno podeljene nagrade zapisala žirija. Pogosto ste kritični do družbe, očitno tudi tokrat?

Ta tekst je kritičen znotraj svojega sporočila. Ni samo slovenski, ampak globalen, saj že nekaj časa živimo v globalnem svetu. Kapitalizem in zakonitosti neenakosti in izkoriščanja niso samo slovenski. Dolgo sem razmišljal o tem tekstu, vsaj od leta 1990, ko smo doživeli spremembo gospodarskega, političnega in seveda tudi moralnega sistema. Etične vrednote so se spremenile in bojim se, da na slabše. Teh dvajset let sem ves čas nosil v sebi neko zgodbo, ne sicer konkretno, ampak zdelo se mi je, da bo treba slej ko prej na slovenske spremembe pogledati iz perspektive gledališke zgodbe. In zdaj so se stvari tako zaostrile, imeli smo tudi sramotno izkušnjo z izbrisanimi, ki so na neki način prisotni tudi v mojem tekstu, da sem lahko napisal Vaje iz tesnobe. To so različne zgodbe iz življenja, ki na videz nimajo povezave, a so v resnici tesno prepletene. Drama je pisana v poetičnem, zgoščenem jeziku, najbolj ponosen pa sem na to, da sem ustvaril dobre, prepoznavne like.

Ima občutljiv ustvarjalec instinkt, s katerim prepozna dogajanja v družbi, še preden se jih zave družba sama?

Ja, ustvarjalec ima v sebi nekakšen senzor in lahko napoveduje prihod­nost, vidi dogodke, vzroke in posledice. Seveda svojo vizijo prihodnosti izpoveduje skozi umetniško formo. To, da so se moje zgodbe uresničile v realnem življenju, sem doživel tudi pri svojih filmih, pri Predmestju in Pokrajini št. 2 na primer, pa tudi pri igri Vaje iz tesnobe, ki je bila napisana že pred dvema letoma. Nekatere stvari so se uresničile, socialna stiska se ni razrešila, ampak se je še bolj poglobila. Glavna tema mojega prvega celovečerca Predmestje je bila ksenofobija. Čeprav je minilo od njega deset let, se ta tema ni izgubila v času, ampak se je še poglobila. Na to kaže med drugim referendum, sov­raštvo do drugačnih. Ena od funkcij ustvarjalca je, da kaže svetu zrcalo, in to vizionarsko zrcalo. Lahko pokaže na probleme, ki bodo šele prišli.

In če pogledate v to vizionarsko zrcalo, kaj si upate reči, kam gremo?

Nikamor na boljše, si upam reči ta hip.

Preobrat, revolucija?

Ne počutim se samo Slovenca. Sem tudi Evropejec in seveda Balkanec. Na svet poskušam gledati iz širšega vidika. Zdi se mi, da je na obzorju revolucija, upam, da ne krvava. Sistem bo treba spremeniti, spet ne govorim samo o slovenskem svetu, ampak o globalnem. Parlamentarna demokracija se je izkazala za jalovo. Parlamentarne stranke si vedno želijo okupirati državo in jo izkoristiti za svoje pritlehne interese. Socializem smo sicer pokopali, ampak tudi kapitalizem se je izrodil in iztrošil. Prepričan sem, da plemenita ideja socialne države in Socializma še ni rekla zadnje besede. Želimo si socialno državo in zato bo treba najti nove oblike družbe, vladanja, parlamentarne demokracije. Mislim, da je gibanje 99 pravi odgovor. Tudi gibanja v severni Afriki in v arabskem svetu so najbrž del iskanja novih družbenih poti. Vsepovsod se ljudje upirajo krivično razdeljenemu bogastvu in povampirjeni oblasti. Ta svet se postavlja na noge in se bo postavil. Temu se reče revolucija.

Že mnogo let ste v svobodnem poklicu. Kako gledate na ukinitev ministrstva za kulturo in napovedano varčevanje na tem področju?

Kultura nikoli ni imela dovolj denarja, že 30 let se kot svobodni ustvarjalec potikam po vseh kulturnih inštitucijah, od vseh gledališč, radia do televizije, in nikoli še nisem doživel, da bi lahko ustvarjal s polnim zamahom, ne da bi šparal. Kultura pa je silovita in življenjsko nujna zadeva, tako kot dihanje.

Marsikdo misli, da zmore brez takšnega dihanja...

Življenja brez kulture ni, tako kot ni življenja brez dihanja. Si predstavljate življenje brez glasbe? To je tišina, čista tišina. In brez gledališča, brez arhitekture, brez lepo oblikovanih stvari... Življenja ni brez kulture. Bojim se, da ne gre samo za šparanje, ampak za večje sistemske spremembe v naši družbi. Recimo, javni sklad za amatersko dejavnost, ki dobi velik del denarja, in absolutno prav je, da ga dobi – njega se oblast ni dotaknila. To nakazuje, da si oblast želi drugačno kulturo. Še bolj kot varčevanje me skrbi to, kar je v ozadju, ideološki koncept pojmovanja kulture, umetnosti, vzgoje.

Z malce cinizma: včasih so rekli, da je samo lačen pesnik lahko dober pesnik.

Ne, ni šans. Ni res. Neki politik je na začetku mandata nove vlade izjavil, da Prešeren ni potreboval kulturnega ministrstva za svoje poezije. To se mi zdi zelo cinična, demagoška izjava. S svojimi poezijami je Prešeren ustvaril temelje kulturnega ministrstva, ne samo to, tudi temelje slovenske države je ustvarila njegova poezija. A vsi politiki so polni takih izjav. Verjetno izvirajo iz kulturne nerazgledanosti.

Če pustiva politiko ob strani...

V mojem tekstu bolj težko!

Ja, pa vendar. Tisti, ki poznajo obseg vašega dela in raznolikost ustvarjalnih področij, se pogosto sprašujejo, kako vam uspe. Je to garanje?

Ja, seveda. Nikoli nisem bil v službi, od let na akademiji počnem to, kar počnem, torej 33, 34 let. Sam pri sebi sem v službi. Ko zjutraj vstaneš, si že v službi, in ko greš spat, si že v službi, in ko spiš, si še vedno v službi. Ves moj življenjski ritem je podrejen ustvarjanju. Sem pač tak človek in ne želim si nič drugega. Imam srečo, da sem kar dobro preživel teh 30 let, nikoli recimo nisem bil lačen, česar za kakšne svoje kolege ne morem trditi. Biti v svobodnem poklicu je hud pritisk, nikoli ne veš, kaj ti bo prinesel naslednji dan, naslednje leto. Ta stres utruja, a za to smo se odločili. A nisem se namenoma. Nekajkrat sem poskušal iti v službo, da bi se malo spočil (smeh), da bi vedel, kako je, če imaš bolniško, regres... Imel sem to skušnjavo, a nikoli ni bilo prave priložnosti ali pa me niso hoteli.

Disciplina je najbrž ostra, na navdih ne morete čakati?

Ne, s tem, kako in kaj napisati, nisem imel nikoli problemov. Bolj je bilo vprašanje, kdaj. Moram potrkati, nikoli nisem bil v ustvarjalni krizi. Mene preživlja delo v gledališču, ne literatura. Če imaš dve, tri predstave na leto, lahko preživiš. Gledališče vzame ves dan, delaš od desetih do dveh in od sedmih do noči. Prav tako kot film zahteva celega človeka. Ko delam v gledališču, ne morem pisati, morda nastanejo le kakšne zabeležke. A tudi s pisanjem je tako, in zato lovim tiste mesece, ko ne delam v gledališču. Sploh pa je predpriprava, ki jo opraviš v sebi, po mojem mnenju pomembnejša od samega akta pisanja. Ko neki roman, drama, zgodba dozori v tebi na emotivnem nivoju, je ni problem napisati. To se mi zdi kot neke vrste nosečnost, zgodbo lahko nosiš v sebi dolgo časa, več let... To niso konkretni stavki, bolj je to neko občutje, sporočilo. Gre pa seveda tudi za trening, kilometrino. Podobno je kot pri igralcih, več ko igrajo, boljši so. Ustvarjanju sem podredil vse življenje, na počitnice ne hodim, hči je že velika, družine nimam. Nekateri bi temu rekli žrtev, a jaz ne mislim tako, to je pač moja odločitev. Ne zanima me nič drugega kot gledališče, literatura, ne zanimajo me avtomobili, počitnice se mi zdijo zguba časa. Jaz počivam drugače. Najboljše počitnice so, če imam priložnost iti v kakšno veliko mesto – London, New York, Berlin, Pariz –, kjer je veliko gledališč. Tam hodim na predstave, razstave in pišem. Plemenitim duha in ob tem počivam.

Glede na nagrade in pozitivne odzive... Ste vedno iskreni v ustvarjanju ali morda zavestno uporabite tudi ščepec tistega, za kar veste, da vam lahko prinese uspeh?

Poskušam biti iskren. Pred kakšnimi 20 leti sem imel v gledališču skušnjavo, ko sem videl, da znam režirati komedije, in sem začutil to slast, ko je publika reagirala, in so bile dvorane v Drami polne. Padel sem v skuš­njavo, da bi hotel ugajati publiki. To sem počel par let in ni bilo dobro. Sem se pa zelo veliko naučil, ker je komedija zelo težaven posel. Ustvarjalec ne sme nikoli razmišljati, kaj je ljudem všeč. V literaturi in dramatiki tega nisem nikoli počel. Pri filmu sploh ne, tam se mi zdi, da bi bilo pogubno. V Berlinu sem videl razstavo o Bergmanu, najbolj mi je v spominu ostala njegova zgodba: neki mojster je hotel narediti tak zvon, ki bi se daleč slišal in bi vsi govorili o njem, pa se mu ni posrečil; nato se je odločil, da bo naredil tako dragega, da mu bo prinesel slavo, pa mu spet ni uspelo; na koncu je naredil le zvon in ta je bil dober. Treba je znati narediti samo zvon. Mislim, da jaz delam po tem principu. Če stvari ne bi čutil do bolečine, ne bi pisal o njih.

Menda ste se komedije dolgo in trdo učili.

Komedija je zelo zahtevna zadeva, bolj kot drama, že tradicionalno je najbolj zahteven žanr. O tem govori tudi to, da na Slovenskem lahko na prste ene roke naštejem slovenske komediografe, tudi če sebe ne štejem zraven. Imamo pa veliko odličnih dramatikov. Enako velja za režijo: težko je narediti dobro komedijo, ki bo pregledna, jasna, aktua­lna. Sam sem v komedijo zajadral po naključju, ko sem v Celju režiral Georgea Feydeauja. In potem sem naredil celo vrsto komedij. Učil sem se na praktičnem delu. Začelo me je zanimati, smeh sem preučeval tudi teoretsko in nato tudi sam pisal komedije. Delal sem seveda tudi veliko takih, ki so bile namenjene zgolj zabavi. A osebno mislim, da prav komedija ne sme biti namenjena zgolj zabavi. Njena glavna funkcija je, da skozi smeh kaže resnico sveta. Mene zgolj zabava ne zadovolji. Ostra satira, ki na komedijski način razgalja napake družbe, se mi zdi prava pot. Zato sem se vedno bolj ukvarjal s satiro kot komedijo.

Letos boste začeli snemati svoj tretji film, Inferno. Pričakujete spet tako burne odzive kot na Pokrajino št. 2?

Odziv me sploh ne zanima, to zgodbo je treba povedati. Gre za ostro socialno dramo o mladi družini, ki hoče v svetu kapitalskega pekla preživeti. Nič drugega kot zgolj preživeti. V svetu brez vrednot, brez solidarnosti. To zgodbo je treba povedati ostro, jasno in glasno.

Kako daleč ste?

Smo še v pripravah, počasi iščemo zasedbo, lokacijo, denarja je premalo. Kaj pomeni, če je v kulturi denarja premalo? Namesto da se posvečaš kreativnim zadevam, se posvečaš temu, kdo bo dal kaj zastonj. Bistveno več truda je treba vložiti. Imam zelo dobre sodelavce, zelo dobro producentsko hišo Forum Ljubljana in odlično producentko Evo Rohrman, s katero sem delal že prejšnja filma. Če bo manj denarja, bomo Slovenci delali filme le z dvema, tremi igralci. Nekaterih zgodb pa se ne da povedati samo z dvema igralcema. Začetek snemanja načrtujemo konec novembra ali v začetku decembra. O igralcih zdajle ne morem govoriti, ker si potem ne morem več premisliti. Vendar točno vem, kaj iščem. A pri filmu je težje kot v gledališču. Filmska kamera ne snema samo obrazov, snema dušo. V nekem določenem igralcu, v nekem določenem obrazu je treba najti še »nekaj drugega«, in tisto »nekaj drugega« je bistveno.

Še pred tem boste skupaj z Janijem Golobom postavili na oder novo slovensko opero Ljubezen kapital, za katero ste napisali libreto. O čem govori?

Govori o tem, da je ljubezen pravi kapital, vse drugo ne šteje. Če imaš ljubezen, imaš vse.

In večno jo iščemo.

A včasih je ne najdemo.

In potem smo neizpolnjeni?

Gotovo. V tem kapitalskem svetu nam denar ne more prinesti sreče.

Zveni malce patetično.

Ja, res, ampak čas je tak, izpraznjen, brez čustvenega naboja, brez empatije, tako da je v redu, če smo včasih tudi malce patetični.

Ljubezen, erotika je močan del vašega pisanja.

Ne predstavljam si zgodbe, ki bi šla mimo ljubezni in erotike. Že dolgo pišem roman o svoji družini in o burnem 20. stoletju, in tudi tu ne bom mogel mimo ljubezenskega življenja mojih prednikov.

So tudi vam, kakor se rado zgodi, leta po štiridesetem prinesla zanimanje za družinsko zgodovino, za korenine?

Absolutno. Zdaj mi je žal, da babice prej nisem poslušal in da me ni zanimalo tisto, kar bi mi lahko povedala. Doživela je hude stvari, velikokrat so bili na preizkušnji. Zdaj poskušam vse to literarno rekonstruirati, iz drobcev izluščiti zgodbo. Dokumentarnost me ne skrbi, pisanje zgodbe ni pisanje zgodovine. Zanima me predvsem zgodba. Zgodba pa je res­nična takrat, ko jo bralec vzame za takšno.

Poznajo vas tudi otroci, nazadnje ste zanje izdali gledališki priročnik Gledališče otroke išče.

Za otroke je užitek delati. Prve pesmice sem napisal, ko je bila moja sedem let mlajša sestra Vita Mavrič še otrok. Pozneje sem pisal za svojo hčer Gajo. Bolj zares pa sem začel v gimnaziji. Moj ded je bil etnolog, zbiratelj, med drugim je zapisoval koroške pripovedke, tudi Mojco Pokrajculjo, na primer. V meni je bila zavest pisatelja vedno močna. Vedno sem vedel, da bom pisatelj, le tega nisem vedel, kdaj se bo to zgodilo. Gre za posebno slast, da se lahko izražam z besedami.