Volnena pot od Sirogojna do Tokia

Pred natanko pol stoletja so v rajnki Jugoslaviji uspešno povezali modo in babice, ki pletejo ob svečah. Zdaj se puloverji iz vasi Sirogojno v zahodni Srbiji vračajo na domače in evropske modne brvi, predvsem pa v domove tistih, ki prisegajo na kakovostno volno in tradicionalno ročno delo. Vas je skoraj zapuščena, zato je vnovični zagon podjetja Sirogojno Co. za domačine žarek upanja.


Fotografije vasi Sirogojno iz druge polovice dvajsetega stoletja kažejo sproščenost ob lesenem odru, ki je bil improvizirana modna brv. Prikazujejo tudi žareče obraze babic, ki podarjajo puloverje domačim in tujim predstavnicam političnega in estrad­nega življenja.

Prve podobe vasi, ki se nam prikažejo zdaj, ne obetajo nič od nekdanjega živžava. Po neprijetnih dvesto kilometrih ibarske magistrale, ki povezuje Beograd in Podgorico in je gotovo ena najbolj nevarnih dvosmernih prometnic, po katerih se je mogoče peljati, in še skoraj 30 kilometrih planinskih cest po širjavah Zlatibora, obiskovalec Sirogojna najprej zagleda ruševine gospodarskih poslopij iz časa socializma, v katerih domujejo veter in sneg oziroma dež v tistih nekaj mesecih, ko na največji srbski planini ni zime.

»Tu je sneg tudi po šest in več mesecev,« začenja pogovor z nekaj vljudnostnimi frazami lastnica podjetja Rosa Ljubojević. Leta 1997 sta z možem kupila propadajoče podjetje, večino zaposlenih poslala na zavod in tiho začela načrtovati drugo pomlad Sirogojna.

Nato sta kupila še obrat za predelavo suhega sadja, ki dobro deluje in jima omogoča, da ves denar vlagata v pletenje. Naložba se je obrestovala, saj so njihove pletenine naprodaj v Parizu, Moskvi, Tokiu in drugih svetovnih prestolnicah, izdelki zlatiborskih pletilj pa se v izložbah pojavljajo skupaj z izdelki najvidnejših modnih ustvarjalcev.

Ščepec nostalgije

»Mož je delal tukaj ob prvem razcvetu, ki se je začel leta 1962. Takrat je domačin, duhovnik Milan Smiljanić, sicer nekdanji republiški kmetijski minister in poosebljenje gesla 'Tita volim, a Bogu se molim' (Tita imam rad, molim pa k Bogu) udejanil svojo zamisel, da bi združil tradicionalno zlatiborsko obrt in modo. To je bil začetek zgodbe o Sirogojnu, ki ji je dala dodaten zalet modna oblikovalka Dobrila Vasiljević Smiljanić s prepoznavnimi vzorci na volni. No, moj mož je delal z njo in prispeval k zgodbi o uspehu. Potem smo se izselili v Nemčijo, ampak ko je dojel, da lahko s svojim kapitalom zgodbo požene z mrtve točke, sva se vrnila,« pripoveduje Rosa Ljubojević.

V trgovini Sirogojno Company se zavedajo moči nostalgije, zato jo strežejo z zvrhano žlico. V muzeju pletilj, ki so ga uredili ob upravni stavbi, so fotografije iz zlatih časov, ko so najbolj znane manekenke nekdanje države pozirale v puloverjih iz Sirogojna. Pa tudi izdelki sami so, na prvi pogled, enaki kot pred desetletji.

»Naši kupci z Islandije, ki med tujci prevladujejo, sprašujejo, zakaj ne naredimo puloverjev za eno sezono, pa jim odgovorim, da tega ne znamo, ampak naredimo takšne, ki trajajo po deset in več let,« pravi. To je verjetno tudi razlog za varljivi občutek, da so enaki, čeprav so med vzorci razlike.

Nočno pletenje

Postopek je takšen kot prej. Lastniki pošljejo kakšnim 500 ali 600 pletiljam v zlatiborskih vaseh vzorec in volno in jim plačajo po izdelku. Potem ko opravijo tehtanje in je končan natančen pregled izdelka, pletilje dobijo denar, ki ga lahko (in največkrat ga) porabijo za nakup potrebščin v vaški trgovini.

Gordana Ćordić, stara približno 40 let, je ena od mlajših pletilj: »To sta delali moja mama in babica, zato se mi zdi nekaj naravnega, da to delam tudi jaz.«

Zlatiborske ženske so povečini polno zaposlene gospodinje, zato pletenje, kljub temu da prinaša zaslužek, dojemajo kot svojo prostočasno dejavnost. Včasih so pletle v skupinah, ko se je večer prevešal v noč in je bilo delo na domačiji opravljeno. Noč je bila njihov čas in v muzeju hranijo celo pesem, v kateri lokalni pesnik sila vneto poskuša romantizirati to vez med ženami, nočnimi urami in puloverji, šali in kapami.

Kljub temu da je malo krajev, ki premorejo takšen nočni mir kot Zlatibor, kjer je tišino skoraj slišati kot zvok, je zdaj malo časa za romantiko. Gordana je več kot uro potrpežljivo čakala, da končamo obhod in se ji posvetimo. Čeprav je vajena odgovarjati na vprašanja, je opaziti nemir in zadržanost, ki ju skrije tako, da potegne ven pulover, ki prav zdaj nastaja pod njenimi pletilkami. Pove, da dokonča povprečno enega na teden, kakšnih 40 na leto. Ni ji žal, da ne dela česa drugega ali da se ni odselila v mesto kot večina njenih vrstnic. »Preprosto rada pletem,« doda.

Luksuzna voda

V podjetju na leto izdelajo deset tisoč kosov volnenih izdelkov. Rosa Ljubojević pravi, da je težava črni trg. »V vasi na stojnicah ponujajo izdelke, za katere trdijo, da so originalni. Ker je cena nižja, se kupci odločijo zanje, ne vedoč, da gre za ponaredek.«

Med številnimi nedorečenostmi v Srbiji je tudi zaščita blagovnih znamk, ki ni urejena. Čeprav so sosednje države kot svojo znamko registrirale ali poskušale registrirati izdelke, ki veljajo za tradicionalno srbske, kot sta ajvar in rakija (žganje), še vedno ni videti želje, da bi v Srbiji na tem področju vpeljali red. Zato pravzaprav ni mogoče govoriti o črnem trgu, kvečjemu o sivem. To je verjetno tudi odgovor na vprašanje, zakaj ni zaščitila svoje blagovne znamke, ob katerem Rosa Ljubojević samo odmahne z roko.

Med kupci njihovih izdelkov je več rednih slovenskih strank, ki kupujejo bolj ali manj zase, le dve jih preprodajata. Prej je bilo, po besedah lastnice, precej več zasebnikov, ki so kupovali velike količine puloverjev in jih prodajali v Sloveniji.

Okrepčilo med pristnim pogovorom je kozarec vode, ki je bila še pred kratkim v teh krajih pravo razkošje. »V Sirogojnu dolgo ni bilo vodovoda. Pred desetlet­jem je general Ojdanić, neposredno pred izročitvijo haaškemu sodišču, vodil projekt iskanja vode. Donacijo 1,5 milijona evrov je primaknila Norveška in vodovod je prišel do nas.«

Vas na ogled

Puloverji pa niso edina znamenitost Sirogojna. Tu je urejen muzej na prostem Staro selo, ki je pravzaprav etno vas. Sestavlja ga petdeset hiš in drugih objektov. Edini etno muzej v Srbiji leži na najvišji točki v vasi, od koder se ponujajo razgledi na delno gozdnate, delno gole širjave Zlatibora.

Nenavadno veliko listopadnega drevja naredi pokrajino manj planinsko. Sirogojno je izjema, saj ga obdaja iglasti gozd. Med borovci so se ugnezdile tudi lesene hiše, ki so jih leta 1979 začeli prenašati iz opuščenih planinskih vasi.

»Zamisel skupine etnologov je bila, da bi ohranili izginjajoče izročilo in obiskovalcem pokazali, kako so ljudje tu živeli ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja,« pove etnologija Jelena Toskić.

Središče vasi sta dve domačiji. V osrednji je živela tako imenovana zadružna družina, torej oče, mati in družine vseh sinov. Ko so se poročili, je vsak sin dobil »vajat«, majhno enosobno hišo, kjer je njegova družina spala. Ukvarjali so se predvsem z rokodelstvom, največ s »kaćarstvom«, izdelovanjem »kac« – sodov za kisanje zelja.

Tudi tradicija pastirstva še ni izginila, pravi kustosinja. Pastirske družine so razpadle, saj večina dela v Užicu, ki je najbližje mesto, svoje ovce pa dajo v najem pastirjem. V sklopu muzeja je tudi trgovina s spominki in izdelki ročne obrti, predvsem lonci iz mešanice gline in drobljenega kalcita. Trgovino vodi Svetlana, nasmejano črnolaso dekle, katere naglas razkriva bosanske korenine. »V Sirogojno sem prišla zaradi ljubezni, pa tudi pokrajina me spominja na domače Goražde,« pove.

Lepinja, da te kap

Neizogiben je postanek v krčmi, ki je del muzeja. Domačin Mlađo prinese vodnjiko, pijačo iz brina, hruške in takuše, ki je stara domača sorta hruške, ter šipka in sliv. Pravi, da je med 40 tisoč obiskovalci, kolikor jih na leto pride v muzej, veliko Slovencev.

»Ponavadi se pritožujejo nad cirilico,« pove in z nasmehom pokaže lično oblikovan jedilni list, ki je napisan v cirilici. V ponudbi je tudi znamenita zlatiborska »komplet lepinja«, strah in trepet jedcev z občutljivim želodcem. Mlađo z navdušenjem razkrije recept jedi, ki če že ni najbolj kalorična na svetu, je pa vsaj med petimi na vrhu. Navadno lepinjo iz pekarne prerežejo tako, da je zgornji del tanjši in postane pokrov.

Nato na spodnji del namažejo kajmak in vanj vtepejo surovo jajce. To zapečejo v pečici, brez pokrova, ki ga segrejejo ločeno. Nato vročo lepinjo prelijejo s »pretopom« oziroma maščobo, ki ostane od pečenega prašička in jagenjčka. Malo je obiskovalcev, ki lahko pojedo več kot polovico tako pripravljene lepinje. Jelena pravi, da delo na planinskem zraku spodbuja tek, zato lahko sama pomlati celo.

Ob koncu delovnega dne z glavnega parkirišča drug za drugim odhajajo avtomobili, s katerimi se mladi, ki delajo v muzeju in podjetju Sirogojno Co., vsak dan pripeljejo iz mesta. V vaških hišah s strmimi strehami pa se prižgejo luči, pod katerimi mame, žene in babice pletejo puloverje za jutrišnje turiste.