Tiskane izdaje
Poljsko mesto Ostroda z jezerom Drweca privlači ribiče, veslače, deskarje, smučarje na vodi, odbojkarje na mivki, tam pa se začenja oziroma končuje tudi plovba po eni najbolj zanimivih vodnih poti v Evropi, Elblaškem kanalu.
Ostróda, poljsko mesto sredi privlačne jezerske pokrajine Mazurija, se ponaša z idilično lego ob velikem jezeru Drweca, kjer je nekoč stalo staro prusko naselje. Utrdili so ga tevtonski vitezi, v naslednjih stoletjih pa so si oblast izmenjevali Nemci in Poljaki. Med drugo svetovno vojno je bilo mesto pretežno uničeno in na burno preteklost zdaj spominja le še obnovljena graščina. Bližnje jezero je privlačno tako za ribiče kot ljubitelje čolnarjenja ter celo smučanja in deskanja na vodi. V poletnih mesecih na njem deluje vlečnica, pripravljajo tudi jadralna in veslaška tekmovanja. Najbolj znano pa je mednarodno tekmovanje v odbojki na mivki, ki ga prirejajo na igriščih hotela Anders ob jezeru Szelag maly. Letos bodo gostili svetovno prvenstvo!
Plovba v višino
Med drugim se v Ostródi začenja oziroma končuje plovba po eni najbolj zanimivih vodnih poti v Evropi, Elblaškem kanalu. Nekaj več kot osemdeset kilometrov dolg kanal povezuje Družno jezero pri Elblagu z jezeroma Jeziorak in Drweca. Na poti morajo plovila premagati višinsko razliko sto metrov, kar z vodnimi prekati in zapornicami že pred poldrugim stoletjem ni bila posebna težava. Toda med gradnjo nove plovne poti so se odločili za tehnološko posebnost, ki se je ohranila do danes in postala svojevrstna turistična zanimivost. Na najbolj hribovitem predelu so namesto uveljavljenih načinov za dvigovanje ladij uvedli sistem vleke po tirih. Tako so močno skrajšali čas plovbe.
Tomek Tempski s turističnega urada je sicer velik ljubitelj plovbe po kanalih, toda priporočil mi je, da se odpravim na pot le skozi najbolj atraktivni del. »Vožnja bo trajala nekaj več kot štiri ure in v tem času boš spoznal najbolj zanimive dele poti. Daljšo, več kot deset ur dolgo plovbo priporočam predvsem skupinam, ki se lahko na ladji tudi odlično zabavajo. Najraje ob glasbi in gastronomskih skušnjavah.«
Tomek me je odpeljal do kraja Buczyniec, kjer se vodni kanal vse do zaselka Calony Nowe izmenjuje z železnimi tiri. Začetno radovednost sem lahko potešil v strojnici, v kateri upravitelj skrbi za vleko ladij po tirih. Hitrost premikanja vagonov, na katerih je naložena ladja, regulirajo z dotokom vode, ki poganja veliko vodno kolo. Ker upravitelj zaradi odmaknjenosti strojnice ne vidi dogajanja v kanalu, je potrebna komunikacija s kapitanom ladje. Pri tem zaradi avtentičnosti vožnje ne uporabljajo sodobnih komunikacijskih sredstev, ampak ostajajo zvesti originalnemu načinu – z udarcem po gongu kapitan sporoči, da je ladja varno privezana na vagon in se vleka lahko začne.
Ekološki pogon
Ladje na tovornem vagonu petkrat premagajo višinsko razliko približno dvajset metrov. Celoten mehanizem vleke je bil že pred več kot stoletjem ekološko naravnan. Za delovanje ne potrebuje motorjev, saj ga poganja voda! Ta je speljana na vodna kolesa, ki so prek jeklenice povezana s tovornima vagonoma.
Z jeklenico vlečejo enega po hribu navzgor, hkrati se drugi vagon spušča. Ker sta vagona povezana, teža, tistega ki se spušča, pomaga pri vleki drugega. Za tak transport so morali narediti posebne vagone, ki se spuščajo oziroma dvigujejo po tirnicah, prilagojena pa jim je tudi velikost ladij in njihova oblika. Na dnu imajo posebne nosilce, ki omogočajo, da ladja varno nasede na tovorni vagon.
Tiri, ki so speljani po vzpetini, so potopljeni v kanal na obeh straneh vzpetine. Pritrjeni so na masivne lesene tramove, ki so obteženi s kamnitimi bloki, da ostanejo trdno zasidrani na dnu kanala. Tako lahko vagon kar pod vodo počaka na ladjo. Ko ta pripluje do konca kanala, jo privežejo na ogrodje vagona, tega pa nato z ladjo vred potegnejo po hribu in čez manjši preval, ki preprečuje izlitje vode, do naslednjega kanala, kjer se vagon spet potopi in plovba se lahko nadaljuje. Za potnike celoten manever ne predstavlja težav, saj so lahko med nenavadno vožnjo po tirih ves čas na krovu. In prav to je ena največjih privlačnosti, saj tako na udoben način spoznavaš delovanje neobičajnega mehanizma.
Po vožnji čez travnate vzpetine smo plovbo nadaljevali skozi redko poseljeno pokrajino. Vodni kanal se je v zadnjem delu poti končal z velikim jezerom. Trstičevje in drugo bohotno razraslo rastlinje tod daje zavetje številnim pticam. Prav nič plašno se niso umikale pred ladjo – bolj ali manj stalne človekove bližine so očitno dobro navajene. Ptičji raj se konča ob mestu Elblag, kjer smo se poslovili tudi od zgovornega kapitana. V mestu ima glavni sedež podjetje, ki se ukvarja s turistično plovbo po kanalu in po potrebi organizira avtobusni prevoz v eno smer – Zegluga Ostrodzko–Elblaska. Plovba je mogoča predvsem ob vikendih vse od konca aprila do začetka oktobra. Kdor ima na voljo več časa, pa se lahko poda na daljšo pot, ki se prek običajnih vodnih zapornic nadaljuje do mesta Ostróda. Celotna plovba traja približno enajst ur. Po isti vodni poti se je mogoče podati tudi z lastnim ali najetim plovilom.
Zahtevna gradnja
Elblaški kanal je načrtoval nemški arhitekt George Jacob Steenke (1801–1884) po naročilu pruskega kralja Friderika Viljema III. Priprave so potekale več let in v tem času je Steenke spoznaval vodne kanale na različnih koncih sveta. Leta 1850 je bila odločilna pot v ZDA, kjer je videl zanimivo rešitev vleke vagonov za premagovanje najtežjega dela predvidene trase.
Izkop Elblaškega kanala so začeli leta 1844, prvi odsek pa so odprli leta 1860. Delo je napredovalo počasi, ker so morali med gradnjo nekatere predele izsuševati in so nekaterim jezerom znižali gladino za več metrov. Celoten kanal je bil dokončan leta 1872. Nova vodna pot naj bi pripomogla k razvoju severnega dela Poljske, saj je zamočvirjeno notranjost povezala s pristanišči ob Baltskem morju.
Razvoj železniškega prometa pa je kmalu vodil k zatonu uporabe vodnih poti. K sreči so se začeli za kanal zanimati turisti. Med obema svetovnima vojnama je bil poškodovan, a so ga obnovili in ga že leta 1948 spet usposobili za plovbo. Za vožnjo po kanalih prirejene ladje so bile večinoma v zasebni lasti, od 1992 pa ima izključno pravico za turistično plovbo mesto Ostróda. Uporabljajo pet ladij: Ostróda, Kormoran, Labod, Pingvin in Žerjav. Na krov lahko sprejmejo po 65 ljudi, vse skupaj pa prepeljejo okoli 50.000 potnikov na leto.
Hanzeatsko mesto
Elblag leži dobrih šestdeset kilometrov vzhodno od Gdanska. Mesto za pol Ljubljane je bilo nekoč zaradi rečne povezave z morjem pomembno trgovsko središče in eno izmed hanzeatskih mest na jantarjevi trgovski poti med severno in južno Evropo. Iz tega obdobja se je žal ohranilo zelo malo hiš, saj je bilo mesto med drugo vojno močno bombardirano. Staro mestno središče so k sreči delno obnovili.
Tako se je prijetno sprehoditi po mestnem jedru, ki se stiska le nekaj korakov od nekoč veliko pomembnejše plovne reke. Zdaj se nad njo navdušujejo predvsem ribiči in turisti. Reka povezuje mesto tudi z veliko sladkovodno laguno Vistula, ki sega globoko na rusko ozemlje. Laguno od Baltskega morja loči le nekaj sto metrov kopnega.
Nekoč je po njej tekel živahen vodni promet. Od razpada Sovjetske zveze in pridružitve Poljske Evropski uniji pa je skoraj zamrl, saj je potovanje med Rusijo in Poljsko zdaj oteženo zaradi birokratskih postopkov (vizum). Zadnja leta resneje razmišljajo o gradnji dober kilometer dolgega kanala, ki bi laguno povezal z Baltskim morjem in omogočil dostop večjih ladij v notranjost. Ker pa je morebitna gradnja povezana z velikimi stroški in ji odločno nasprotujejo okoljevarstveniki, morda ti načrti ne bodo nikoli uresničeni.
Zeleni paradiž
Zeleni turizem postaja zadnje desetletje pomembna dejavnost v tej poljski pokrajini. V Mazuriji je kar osem zavarovanih naravnih parkov, več deset rezervatov in več kot tisoč naravnih spomenikov. Jezera in reke predstavljajo približno pet odstotkov vse površine.
Nekoč je bilo območje večinoma zamočvirjeno. Za ureditev ljudem prijaznejšega okolja so tod naselili nizozemske družine, ki so znale pridobivati obdelovalne površine z gradnjo vodnih kanalov in nasipov. V nekaj stoletjih so nastale številne nove vodne povezave med rekami in jezeri, ki so omogočile razvoj v notranjosti pokrajine, od koder so vozili les in rudo.
Ljubiteljem veslanja je še vedno na voljo več kot tisoč kilometrov vodnih poti, jadrnice in manjše ladje pa lahko plujejo po številnih jezerih, ki jih povezujejo plovni vodni kanali. Ob vodnih poteh je marsikje mogoče kolesariti, v okoliških vaseh in krajih pa ni težko najti gostišča in prenočišča, med drugim tudi v številnih avtokampih.
