Z zelenim avtomobilom po zeleni Sloveniji

Najprej vzbudijo pozornost avtomobili z nikakršnim ali majhnim ogljičnim odtisom, za zelen potep po Sloveniji. So nepogrešljivi, prav tako prenočišča in gostišča z eko podstatjo. A ključna so: doživetja. Takšna je osnovna turistična triada projekta Egozero, ki se ga je lotil Inštitut za civilizacijo in kulturo (ICK) iz Ljubljane.

Egozero so oziroma bodo nekajdnevni paketi za odkrivanje Slovenije z avtomobilom brez ali z majhnim ogljičnim odtisom, s spanjem in obedovanjem pri ponudnikih, ki so posvojili zeleno paradigmo, predvsem pa s čim več postanki za najrazličnejša doživetja. »Dosedanje testiranje ponudbe nam je razkrilo, da so ljudi sicer pritegnili avtomobili, ampak so nanje naglo pozabili; ukvarjali so se samo še s tem, kaj bodo lahko na potovanju počeli,« pove Andrej Brglez, vodja projekta Egozero.

»Slovenija je prva dežela na svetu, ki se vam vsa ponuja v dosegu električnega avtomobila,« zatrjujejo na inštitutu. Zares? »Seveda se nismo kar oznanili za prve na svetu. Najprej smo temeljito iskali informacije o takšni ponudbi,« se nasmehne Brglez. »Je pa na lanski berlinski turistični borzi (marca, op. p.), kjer smo se prvič predstavili, k nam pristopil predstavnik švicarskega turističnega urada in nam prijazno namignil, da ni lepo, da zavajamo, kajti takšno ponudbo je že najti. Ko sem mu razložil naš koncept, pa je vprašal, ali bi bila lahko Švica del projekta! Po svetu je precej zametkov podobnih zamisli. V nekaterih hotelih v Švici, recimo, si je mogoče najeti električni avtomobil, se odpeljati do žičnice, se vzpeti na hrib in se z avtomobilom vrniti v hotel. A to ni to, kar razvijamo. Egozero temelji na postankih z avtomobilom, na vsebinah ob poti, ne na avtomobilu.«

Na še eni od največjih svetovnih turističnih borz, v Londonu, so prireditelji lani novembra Egozero opazili in ga izbrali v skupino trinajstih najbolj zanimivih projektov ter mu dali priložnost predstavitve na svojem odru. Vzbudil je tudi pozornost britanskih in drugih svetovnih medijev, med njimi National Geographica.

Obljuba dela dolg

Projekta se je lotil Inštitut za civilizacijo in kulturo (ICK), ki so ga ustanovili leta 1997 kot samostojen in neodvisen zavod za raziskovalno, razvojno in založniško dejavnost. Že dolgo se ukvarjajo z raziskavami, z Egozerom pa so želeli prestopiti v aplikativnost, pove Brglez, ki je pred dobrim desetletjem v Dolini smrti v ZDA preizkušal avtomobile na vodikov pogon. Ukvarjanje z alternativami na področju avtomobilske industrije ga je privedlo tudi do razmišljanja o alternativah v – turizmu.

Na inštitutu so se lotili raziskave turističnega trga in hkrati presojali, ali je v Sloveniji že čas za takšen koncept ali ne. »Ugotovili smo, kar je že splošno znano: da gre trend proč od množičnosti, k zelenemu in podobno. Slovenija je med najbolj zelenimi, smo razmišljali, kot takšna se navsezadnje promovira, veliko lahko ponudi, ima lokalno pridelano hrano.« Toda: težava je, da pojem zelenega (še) nima skupnega imenovalca, ki bi jasno postavil ločnico med tistim, kar se sme oglaševati kot takšno, in tistim, kar se ne more. Vsakdo se opira na svoja merila. Zato bodo ponudnike v paketu Egozero skrbno izbrali in pripravili merila zanje, ki bodo gostom jasno in pregledno zagotovilo ravnotežja med obljubljenim in dobljenim. »Še vedno smo v pilotni fazi. Še kakšno leto imamo, da tisti, ki zase trdijo, da so zeleni, obrusijo svojo ponudbo do potankosti.«

Molža krav, morda?

Pred nekaj leti se projekta še ne bi mogli lotiti, razmišlja Brglez. »Zdaj smo se ga lahko, čeprav smo še zmeraj za korak prehitri. A če hočemo biti prvi, moramo biti prezgodnji. Ko smo začenjali, je bilo vprašanje polnilnih postaj za električne avtomobile, recimo, veliko bolj problematično, kot je zdaj. Električni avtomobili so nared za množično prodajo, zato so že na voljo preproste postaje za na dom, ki tudi niso večji strošek. Tako smo spodbudili njihov nakup v nekaterih prenočiščih, gostilnah ... Ni nam treba več skrbeti, da neki ponudnik ne bi mogel postaviti polnilne postaje.«

Egozero zdaj ponuja možnost vožnje s tremi avtomobili: eden je električni, drugi električni z možnostjo preklopa na uporabo bencina, tretji je dizelski, a z najmanjšim izpustom CO2 doslej. »Vse najemamo, eno od rent-a-car podjetij smo tudi spodbudili k nakupu takšnih avtomobilov.«

Oblikovali so paket, ki povede turista po Smaragdni poti, eni od tematskih poti po Sloveniji, s stalnico reko Sočo, toda kakor pravi Brglez: »Samo Smaragdna pot ni dovolj. Kdor bo pripotoval, denimo, iz Londona, se bo verjetno hotel zapeljati še za mejo, v Trst in še kam. Mi mu ne moremo postavljati omejitev. Zato bomo do konca leta, upam, poti že dodali malce Avstrije in Italije ter slovenskega zaledja.« Pripravili so še Zeleni obroč Ljubljane, »a to je malce drugačna zgodba: poslovni gost v Ljubljani, recimo, najame električni avtomobil in se odpravi raziskovat okolico mesta.«

Kakor ne zadošča Smaragdna pot, da bi se lahko že začeli oglaševati v tujini, tako še ne zadošča paleta možnosti za doživetja. Že ustaljene niso dovolj, je odločen sogovornik. »Ko smo na lanski berlinski borzi spraševali, ali bi morda koga na takšnem potovanju utegnila zanimati – molža krav, je bil odziv neverjeten: a vi to imate, kam lahko pridem? Prevladujoči profil gostov, ki se jim je to zdelo zanimivo, pa so ljudje višjega srednjega razreda. In teh ne moreš peljati v zanemarjen hlev, takšen tečaj mora biti na ravni ... tečaja joge!« Z doživetji bi lahko tudi turisti izravnavali svoj ogljični odtis, recimo s kakšnimi koristnimi deli, od obiranja jabolk na kmetiji do nošnje česa uporabnega do planinske koče; seveda, če bi si tega želeli.

»Ves čas odkrivamo nove stvari. Morda jih je že kje najti, morda še ne ... Govorim o izzivu, da slovenski turizem ponudi doživetja, ki bi jih lahko, a bi jih bilo treba bodisi osvežiti in ponuditi drugače bodisi uvesti nekaj novega. Navsezadnje bi to porajalo tudi nove zaposlitve. In nedvomno večjo prepoznavnost Slovenije,« je prepričan Brglez.