Tiskane izdaje
Jedilnica je zaradi steklene stene z izhodom na bujno prebujajoč se vrt še vedno svetla, čeprav je zunaj deževno in se dan preveša v mrak; krasijo jo kosi izbranega porcelana, figure in figurini, ki so zamrznjen trenutek idilične podobe iz življenja, poslikani in z zlatom obrobljeni krožniki in skodelice, dragocene vaze in večnamenske šatuljice. Vanja reče, ko vidi radovedni pogled, da to niso najdragocenejši primerki. Te ima v zaklenjenih vitrinah nadstropje više, čeprav je prepričan, da porcelan, ki so ga nekdaj imenovali belo zlato, ravno ne privablja tatov. Uro pozneje jih bomo poslikali in se jih lahko dotikali, v roke pa jemali nadvse previdno – celo njemu se je že zgodilo, da je zaradi trenutka nepozornosti zadel ob zgornjo polico, ko je dragotino vračal na svoje mesto.
Dotik hladnega gladkega materiala in bližnje srečanje s starimi unikatnimi izdelki pomagata razumeti lastnikov ponos, pa tudi zbirateljsko strast; drobne, izvrstno natančno izdelane poslikave oživijo kot fotografske podobe minulega sveta: recimo, kakšen je bil dunajski Belvedere v 18. stoletju, o fantiču, ki pri uri geografije ob učitelju in očetu proučuje zemljevid Italije, mama pa ga skrivaj občuduje za zaveso; pejsaži o Neaplju po izbruhu Vezuva 1771 dajo na znanje, kako so katastrofo videli takrat, tu so med drugim zbrani tudi grbi beneških družin, ki so jih naročile pri prvem evropskem izdelovalcu Meissnu.
Vanja in Sonja Lokar živita v Barkovljah pri Trstu. V njuni družini se je vedno govorilo slovensko, njuni otroci so obiskovali slovenske šole. »Mnogim pa ni bilo lahko ostati Slovenec, laže se je bilo asimilirati. V Trstu slišim ljudi reči: moja nona je govorila slovensko, moja mama je razumela, jaz ne znam nič,« o svoji občutljivosti do slovenstva pove Vanja. Prišli smo, da bi si ogledali zbirko porcelana, a se najprej zadržali ob kavi s kavo, ki je to zbirko tudi omogočila.
Gospa prinese kavo
Klokotajoče brbotanje se sliši že iz kuhinje, umirja pa na mizi, ko Sonja prinese večjo in manjšo kovinsko caffettiero; ocenila je, da bo to ravno prav za pet ljudi. Vajena krhkosti tankih porcelanskih skodelic, ki velikost debelejše skodelice za tako imenovani kratki espresso, ki ga pijemo v lokalih, presežejo le za toliko, kolikor je v njih prostora za kratek curek mleka, jih razporedi s komaj slišnim žvenketom in povabi, naj si mleko dolijemo sami. On pa reče: »To je moka.« Kaj natanko beseda moka, mokka, mocca, pomeni? Je to vrsta kave ali način priprave ali ime prav posebne posode? Mokka je arabska kava, ki je izjemno aromatična, ime je dobila po jemenskem pristanišču Moka (Al Mukha), od koder so jo izvažali, caffettiera moka pa deluje tako, da se para pod pritiskom dviga in obliva zmleta kavna zrna. Taka kava je sila močnega okusa, zato je modro dodati kanec mleka ali kapljo tekoče smetane. Vanja pripomni, da jo danes celo Italijani vse redkeje kuhajo na tak način, avtomati za espresso so ga izpodrinili. Sonja začne temo o načinih pitja temne grenke tekočine, kar sproži napol norčave opazke omizja: recimo, na Dunaju se pije »brawna«, »einen kleinen braunen«, tudi dunajski »melange«, nekakšen avstrijski kapučino, našteva gostitelj in pogleduje proti prijatelju Vladimirju Vremcu, Slovencu z Opčin, ki je na Dunaju študiral krajinsko arhitekturo, nekoč pred desetletji poskrbel za arhitekturo Lokarjevega vrta, tokrat pa za naše srečanje. Tudi kava, postrežena v steklenih kozarčkih namesto v porcelanu, je vse bolj priljubljena, doda Sonja; gospod Vremec pripomni, da vrtnarjem ob hladnejših dnevih še kako paše v roki držati stekleni kozarec z vročo tekočino. Vanja se spomni obiska Hamburga v 60. letih, ko ni vedel, kje piti kavo, kakršne je bil vajen v Italiji. »Ko sem jo naročil v baru, so mi ponudili 'juho',« in s tem da vedeti, kako do potankosti so Italijani razvili odnos do pitja kave. Kdor naroči caffelatte, ve, da bo kave ravno toliko kot mleka, če pa macchiato, bo spenjenega mleka le za packo; tu pa že ni usklajenosti med sogovorniki, eden je prepričan, da mleka za macchiato ni nujno speniti, in ker je pitje kave tema brez konca, Sonja del omizja raje povabi ven na vrt, k svoji najljubši vrtnici 'Clair Matin', ki kar naprej cveti, sogovornik in spraševalka pa nadaljujeva pogovor.
Rodbinska samozavest
Zanimive so te pripovedi o začetkih nečesa uspešnega. Kako se je torej s kavo sploh začelo? Mogoče je treba iti nazaj in naokoli v rodbino, ki da članu potrebno samozavest ter koristne zglede in značajske vzorce. Lokarjevi so znana družina iz Ajdovščine. Bratranec Vanjevega očeta je bil pisatelj in zdravnik, Danilo Lokar, ki je bil navzoč pri Vanjevem porodu, predniki po mamini strani so se pisali Bianchi, njihov je bil mlin v Ajdovščini, ki je zdaj podrtija; mamin brat je bil likovni umetnik in teozof Walter Bianchi, za katerega je Bogo Zupančič v svoji knjigi Usode ljubljanskih stavb in ljudi zapisal »zadnji ljubljanski gospod«. Lokarjeva pa je bila tudi mama novinarja Jurija Gustinčiča – Anica je bila Danilova sestra. Aleš Lokar, Vanjev brat, je znan publicist in sourednik tržaške družbene revije Most, enako kot Vladimir Vremec.
Vanjev oče je bil iz družine lesnih trgovcev, sin pa se je trgovine z lesom lotil z osemnajstimi leti, po očetovi smrti. Ko so se preselili v Trst, je tam začel obiskovati drugi razred. Star 26 let se je pridružil tastovemu podjetju, ki je trgovalo s kavo. »Pol dneva sem delal s kavo, pol dneva z lesom. Potem sem napravil majhno analizo in prišel do sklepa, da je bolj rentabilna kava. Predstavljajte si čas pred 50 leti; si lahko zamislite, kaj pomeni organizirati tovor s 40 kubičnimi metri lesa? Če je bil to smrekov les, po katerem je bilo zaradi desk v Italiji takrat veliko povpraševanje, je bila vrednost takega posla poldrugi milijon lir. Za kavo v enaki vrednosti sem potreboval le kombi. Torej sem se odločil za desetkrat manjši trud.« Spreten poslovnež je postal eden pomembnih trgovcev s kavo v Italiji.
Trgovci vsega sveta
Konkurenca je bila tisti čas v Trstu velika, a donosnost kave ni edino, kar bi zadovoljilo poslovneža, kakršen je bil Vanja; moralo je biti več, zadovoljstvo najprej, nato pa ... Kava je »izjemno lep artikel«, reče prav s temi besedami. Prvič, ker je stalna potrošna dobrina. »Ljudje na dan spijemo približno enako število skodelic, tega ne spremeni niti cena, torej bo prodaja konstantna. Ekonomska logika pravi: po trenutnem stanju na trgu lahko izračunamo, kako bo čez pet let. Recimo, da je cena na svetovnem trgu nizka; kmetje bodo prenehali gojiti kavo in morda prešli na sojo, in ker bodo tako razmišljali kmetje povsod po svetu, bo čez čas cena zrasla, saj kave na trgu ne bo dovolj.« Nenehno je bilo dinamično: leto prej si kavo kupil na borzi, medtem so se zgodila nihanja cene, a kupec kavo kupi po ceni, ki mu je bila obljubljena, se spominja. »Dogovor v poslu s kavo je vedno treba spoštovati, četudi je v tem času cena padla, jaz pa sem moral plačati po prvotnem dogovoru. Če ne posluješ solidno, se glas o tebi takoj širi. V svetu kave se poznamo trgovci vsega sveta.«
Naslednja zakonitost trgovanja je kupiti rentabilneje in hkrati tisto vrsto, po kateri je povpraševanje, nadaljuje. Torej je na eni strani cena, na drugi mešanica, uspešen trgovec pa naj bi imel tudi pražarno. V Italiji je pražarn vse polno, vsako mesto jih ima lahko celo več, v njih surovo kavo pražijo in mešajo različne sorte. Lokarjeva tržaška pražarna Cremcaffe, tudi v Sloveniji poznana in priznana kot zaščitna znamka dobre, v lokalu popite kave, je delovala v glavnem za slovenski trg, pražarne so imeli tudi v Milanu, sredi Trsta pa trgovino. »Nakup pražarne je bil nuja, kajti da prideš do večjega prometa, moraš priti bliže k potrošniku, in to lahko storiš le, če ni vmes posrednika.«
Vanja je svoja podjetja, ki so se ukvarjala s kavo, prodal med letoma 2003 in 2008, v družini namreč ni imel naslednika, ki bi to delo nadaljeval. Cremcaffe je kupila dunajska družba Julius Meinl. Kot zanimivost, Vanjev oče je imel v Postojni trgovino, »zelo dobro je delal s poprom. Rad je govoril, da je treba ostati navezan na en artikel, in zato smo mi leta in leta kupovali tudi poper. Ki pa je bil le neznaten del poslovanja,« mimogrede pojasni čustveno navezanost, ki je nad ekonomskimi zakoni.
Trebuh za čaj,
Porcelan sicer ni edino, kar privlači Vanjo Lokarja, a prevladuje. Nekoč je v neki tržaški starinarnici kupil izvirno Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske, ki sta jo nato z ženo, ko sta ugotovila, da nimajo originalnega izvoda, podarila gradu Bogenšperk.
