Kajzerce: Selfie s Pijado

Najbrž vas ni dosegla novica, da se je ena naših domnevnih največjih vzornic, Norveška, odločila opustiti možnost glasovanja prek interneta oziroma da po dveh poskusih ukine e-volitve. Norveška vlada je sporočila, da ljudje preprosto niso prepričani o varnosti, zanesljivosti in anonimnosti elektronskih volitev. Tudi v naši domovini smo razmišljali, da bi papirne volilne plahte, skrinjice in pot na volišča zamenjali z nekaj kliki. A če je spodletelo Norveški, ni možnosti, da bi bili mi boljši, bolj varni in zanesljivi. Pa res?

Slovenije se drži sloves pridne, napredne in trmaste države ter njenih delovnih ljudi in občanov, zato smo v uporabi sodobnih tehnologij daleč pred luzerskimi državami, kakor je Norveška. Ni je namreč države na tem svetu – govorimo pa seveda o državah, v katerih vladata diktatura, vojaška hunta ali pa gre za izrazito komunistično državo s stalinistično ureditvijo –, ki bi lahko prekosila Slovenijo.

Slovenija je namreč vse to. Komunistov je v naši državi toliko, da skačejo že iz Kekec paštet, državi vlada stalinistična vojaška hunta, znana pa je tudi po murgelski diktaturi, ki ne zaostaja za severnokorejsko. In za takšne diktature so značilni tudi politični zaporniki.

Zadnji velikan med političnimi zaporniki iz teh krajev, ki se ga boste morda še spomnili, je bil neki Josip Broz, ki so ga leta 1928 obsodili na montiranem sodnem procesu. Ta Broz je na sojenju dejal, da sodišča ne priznava. No, na prestajanju kazni v Lepoglavi so mu kmalu uredili nekaj privilegijev; lahko se je nemoteno gibal po zaporu, v spremstvu stražarjev pa je lahko zapor tudi zapuščal. Med drugim je odločno zavrnil možnost, da bi zaprosil za zgodnejšo pogojno prekinitev kazni, ker da se noče odreči svojemu političnemu prepričanju.

A dovolj o zgodovini, vrnimo se v sodobno slovensko diktatorsko državo in njenemu največjemu političnemu zaporniku. Medtem ko je tisti Broz s svojo stranko lahko iz zapora tajno komuniciral s pomočjo lastnice gostilne »Kod Fidlerice« (v tej oštariji se je sestajal z vrhom stranke v Zagrebu), je napredek našemu omogočil bistveno bolj lagodno komuniciranje. Najbrž ga na svetu ni predsednika največje opozicijske stranke in bivšega premiera, ki bi komunikacijo zapor–stranka–javnost vodil na tako moderen način. Nekdanja izjemno pomembna člana HDZ Ivo Sanader (no, tudi ta je bivši premier, kar pa je nepomembno) in Branimir Glavaš – oba sta nedvomno politična zapornika, žrtev komunistične zarote, ki je enemu obesila korupcijo, drugemu pa vojne zločine – namreč komunicirata po primitivni poti, večinoma s pismi. Sanader denimo prek odvetnika. Luzerja.

Kot da še nikoli nista slišala za twitter, facebook, skype, povio, viber in drugo tehnologijo, ki je na voljo. Si predstavljate Broza, ki je imel zelo ohlapen zaporniški režim, kako bi, če bi živel v modernih digitalnih časih, tvital z računa @JBrozKPJ (z opisom računa: Political prisoner during Yugoslav Royal Regime 1928) ali se po skypu javljal s slavnostnimi govori na strankarske shode? Pa pošiljal elektronsko pošto z navodili strankarskim odborom po državi? Pa naokoli pošiljal selfije z Mošem Pijado?

Kakor koli, Slovenija, čeprav jo vodijo okoreli komunisti, se s fenomenom, ko po nedolžnem sedeči opozicijski šef s pomočjo sodobnih tehnologij in širokopasovnega interneta ureja stranko, predvolilno kampanjo in odnose z javnostjo, postavlja na vrh sveta. Kar je samo logična izpolnitev nekega znamenitega govora oziroma javne obljube: »Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši ... Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja.« In to smo postali.

Pri tem se zdi film Posebno poročilo s Tomom Cruisom v glavni vlogi, ki prekipeva od futurističnih tehnologij – smešen. Politični zapornik se lahko danes pri nas izza rešetk virtualno projicira kamor koli.