Kajzerce: Županova nova oblačila

Živel je župan, ki je oboževal nova oblačila. Nekoč sta prišla k njemu svetovalca. Pravila sta, da poznata trgovine z najlepšimi oblačili najčudovitejših barv in vzorcev. Njuno svetovanje pa naj bi bilo posebnost tudi zato, ker naj bi znala narediti mestno kreditno kartico (s katero bi kupovali županske uniforme), nevidno za vsakogar, ki ni sposoben za opravljanje svoje službe ali pa je neumen kot noč.

Župan se je takoj odločil, da hoče imeti tako kartico. »Tako bom lahko ugotovil, kateri možje in dame v mojem županstvu niso sposobni za opravljanje svoje službe. Vedel bom tudi, kdo je pameten in kdo neumen.« Svetovalca sleparja sta postavila stroj za izdelovanje kartice in se pretvarjala, da jo izdelujeta. V stroju pa nista imela ničesar. Sijajne evre, ki sta jih zahtevala za svetovanje, sta vtaknila v svoji malhi.

Čez nekaj dni je župan poslal mlado asistentko, da pogleda, kako napredujeta. »Ona bo še najbolje ocenila, kakšna je kartica, kajti ona je pametna in nihče ne opravlja svoje službe bolje od nje.« Asistentka je prišla v dvorano. »He, he, kako sta ga pretentala,« je dejala svetovalcema in dodala: »V katero trgovino naj ga pošljem z novo kartico?« »Poskusimo mu najti župansko uniformo v največjem mestnem nakupovalnem središču,« je predlagal eden. »O, kako lepa ideja, res ljubka!« je odvrnila asistentka. »Ta plastika, te črke na kartici in te barve! Županu bom povedala, da mi izredno ugaja!«

Sleparja sta zahtevala še več denarja in »delala« naprej. Čez nekaj dni je župan k njima poslal nekdanjega starega in zvestega svetovalca. Toda ta ju je takoj spregledal! Kartica za župansko uniformo ne obstaja! Ker se ni bal, da bi ga odpustil, je modri človek županu dejal: »Kartica je prevara!« A ta ga ni poslušal.

Končno je prišel čudežno mestno kreditno kartico pogledat še sam župan v spremstvu izbranih mož. »Poglejte, vaše župansko visočanstvo, kakšen vzorec na kartici, mestni grb in kakšne barve!« so kimali županovi ljudje. »Kaj takega!« si je mislil župan. »Saj ničesar ne vidim! Strašno! Sem mar neumen? Nisem sposoben za župana?« se je spraševal. Vendar je dejal: »O, res je lepa! Nadvse jo občudujem.« In je kimal ter opazoval prazen etui kartice.

Možje in dame iz njegovega spremstva so govorili: »O, res je lepa!« »Čudovita je! Ljubka! Odlična!« je šlo od ust do ust. In župan je svetovalcema in asistentki poleg denarja podelil zlati mestni grb. Zadnjo noč pred slovesnim sprevodom do trgovine z oblačili sta se svetovalca delala, da jemljeta kartico iz stroja. Naslednje jutro je prišel župan po novo kartico. Odložil je staro, tisto, s katero je poravnaval blago in storitve z osebnega računa. »Kako vam kartica pristaja v roki. K njej sodi še kakšen avto višjega cenovnega razreda, da se boste lahko odpeljali po nakupih,« so govorili iz spremstva.

Ljudje ob cesti in na oknih (bili so doma, ker niso imeli službe), ki so opazovali, kako se župan z novim vozilom pelje do nakupovalnega središča, kjer bi si moral kupiti novo župansko uniformo, so govorili: »Ježešna, županova nova kartica je brez primere! Kako lep mestni grb ima na njej!« Nihče ni hotel pokazati, da je ne vidi. To bi pomenilo, da je nesposoben dobiti delo na zavodu za zaposlovanje.

Tedaj pa je majhen otrok dejal: »Saj mestna kartica za županske uniforme sploh ne obstaja!« »Tudi če bi jo imel, je ne sme uporabljati. In kupovati avto v času, ko je mesto na kolenih, sramota!« je nazadnje vzkliknilo vse meščanstvo.

Županu se je zdelo, da imajo prav, vendar si je mislil: »Nehvaležneži. Ne spoštujejo dela in nasvetov mojih izvrstnih svetovalcev! Zdržati moram do konca. Do volitev. Bom že poslal nesramen demanti medijem.« Svetovalci pa so tudi šli za njim in nesli mestno kreditno kartico, ki je sploh ni bilo.