Admiralova miza in generalova zastava

Na začetku osemdesetih smo skupina poročevalcev iz zvezne skupščine obiskali poveljstvo Jugoslovanske vojne mornarice v Splitu. V danes zloglasni luki Lora (tam so pozneje mučili »protihrvaške elemente«) so nam ponosno pokazali tudi pisalno mizo legendarnega admirala Wilhelma Tegetthoffa, znanega predvsem po bitki pri Visu leta 1866, ko je tako rekoč ponižal mnogo večjo in sodobneje opremljeno italijansko floto. V času krimske vojne je patruljiral po ustju Donave, bil je tudi poveljnik avstrijske flote v bitki pri Helgolandu. Za nas je tudi pomembno, da je bil Mariborčan.

Z enakim ponosom so nam pokazali zastavo poljske vojne mornarice, ki jim jo je bil med obiskom v Lori podaril načelnik generalštaba poljske vojske, general Wojciech Jaruzelski. Ko smo bili mi v Splitu, je bil Wojciech že izvedel državni udar, bil je predsednik vlade in prvi sekretar PZDP, Poljske združene delavske partije. Te dni smo v časopisih prebrali, da je general umrl v visoki starosti 90 let.

Rekli boste, nič posebnega, pred božjim tribunalom se je poslovil še en pučist in diktator, vendar stvari niso tako enoznačne. Delo je korektno poročalo, da se je Jaruzelski v zgodovino vpisal kot kontroverzen lik. Leta 1981 je sicer res izvedel državni udar, zadnji takšne vrste na evropskih tleh, in si je nakopal srd Poljakov; morda pa je tako preprečil še bistveno večje zlo, vkorakanje enot Sovjetske zveze. Kaj bi to pomenilo, je vedel zelo dobro, saj je bil leta 1968 kot obrambni minister sam vključen v »bratsko« okupacijo Češkoslovaške.

Ampak bolj je zanimivo nekaj drugega. Na stara leta je z njim prijateljeval nekdanji disident, politični zapornik in eden najvidnejših poljskih intelektualcev Adam Michnik. Četudi ga je Jaruzelski zaprl, Michnik ni čutil nobene potrebe po maščevanju.

V Sloveniji Milanu Kučanu ni bilo treba izvesti državnega udara, ker Varšavski pakt s Slovenijo ni imel nobenih ideoloških ali strateških načrtov. In ni se mu bilo treba spopadati s stavkajočimi delavci v izolski ladjedelnici, ker Izola pač ni Gdansk, slovenski proletariat pa tudi ni v ospredje izvrgel kakega Lecha Walese. In navsezadnje mu niti ni bilo treba zapreti kakega Michnika, ker slovensko oporečništvo ni nikoli premoglo koga primerljivega. Zaprli so Janšo, ampak Janša je bil tedaj pravzaprav majhna riba.

Michnik je seveda ostro obsojal državni udar: »13. decembra 1981 je bilo poteptano pravo, in to ne le formalno. Poteptano je bilo nekakšno naravno pravo. Pravica naroda, da odloča o svoji usodi.« Vendar je deset let pozneje v Gazeti Wyborczi tudi zapisal, da je vsak človek obremenjen z zavestjo o svoji odgovornosti, in citiral Jaruzelskega ob odhodu z Belwedera: »Bloditi – je človeško. Tudi jaz sem blodil /…/ Vsaka krivica, bolečina, nepravičnost ima lastno ime. Zavedam se, da jih ni bilo malo. To je obtičalo v meni kot trn /…/ Beseda 'opravičujem se' bo nemara zvenela prazno. Vendar druge ne najdem. Zato vas prosim le eno: komur čas ni ugasnil srda ali sovražnosti – naj ju usmeri predvsem name.«

Michnik se je potem obrnil na poslance poljskega sejma, naj v imenu resnice razglasijo vojno stanje za nezakonito in sprejmejo zakon o aboliciji za njegove vršilce, ki so bili obenem tudi načrtovalci okrogle mize. V imenu odpuščanja in sprave. Za pozabljivce: za okroglo mizo sta se oblast in opozicija domenili, kako normalizirati razmere, jih privesti do svobodnih volitev in zastaviti republiko z novih temeljev.

Poljska je prešla v tisto, čemur se reče normalno stanje, brez kapljice krvi. No, »normalno stanje« se zdi bolj stvar ideološke opredelitve kot kritičnega uma.

Slovenija zagotovo ni v normalnem stanju, kakorkoli to reč definiramo; Poljska seveda tudi ni, je pa v bistveno boljši kondiciji. Predvsem je pokazala, da premore mnogo več politične kulture in racionalne obravnave zgodovine, kar gre seveda eno z drugim. Politični duet Jaruzelski-Michnik malce spominja na dvojec Henrik II.-Thomas Becket, in sicer leta 1155, ko je slednji postal zaupnik in glavni svetovalec angleškega kralja, potem celo canterburyjski nadškof. Ubili so ga kraljevi vitezi, ker ni hotel podeliti pravic kraljevim škofom. Današnji besednjak bi ga opredelil kot disidenta.

Henrik VIII. je skušal zabrisati vsak spomin nanj. Leta 1173 je bil razglašen za mučenca in svetnika. Goduje 29. decembra. Peter Glenville je o tem posnel enega najboljših filmov vseh časov, v katerem sta briljirala Peter O'Toole in Richard Burton.

Te dni smo lahko na ekranih videli papeža Frančiška v Betlehemu, kjer je nenapovedano zavil tudi do pošastnega zidu, s katerim Palestino ograjujejo Izraelci. Frančišek je utelešenje koncilskega duha, ki ga ni čutiti ne v Cerkvi na Šentflorjanskem ne v zmedenem in temačnem svetu politike. Frančišek je pri nas, pravzaprav niti ne paradoksno, bolj priljubljen med levimi intelektualci kot med kleriki. No, Michnik o koncilskem duhu govori skozi »levega« filozofa Leszka Kolakowskega, kar je spet čudno le na prvi pogled.

»Koncilski duh in pripravljenost na kompromis brez strahopetnosti in brez konformizma,« piše Kolakowski, »zmožnost za izključevanje pretiranega sovraštva, ne da bi pri tem popuščali v stvareh, ki jih imamo za bistvene, je umetnost, ki gotovo ni nikomur dana brez lastnega truda kot naravni dar. Od naše sposobnosti za prisvajanje te umetnosti pa je odvisna usoda demokratičnega reda na svetu.«

Odvisna je tudi od duha svobode, ki je po Kolakowskem temeljna sestavina ekološkega videnja človeštva. Iz povedanega lahko na hitro izluščimo, da naša politična elita, v katero lahko prištejemo še visoko duhovščino ter del intelektualcev in razumnikov, ne premore niti sledi koncilskega duha ter duha svobode v širšem, univerzalnem pomenu; ni zmožna izključevati sovraštva, sprejemati kompromisov, nima naravnega daru za umetnost popuščanja in v to ne vlaga nobenega truda.

Kolakowski ob takšni »diagnozi« opozarja na »totalitarno skušnjavo«, ki naj bi bila imanentna vsakemu družbenemu gibanju in vsakemu človeku. Ustvaril je poseben stil antitotalitarnega mišljenja, zato imajo njegova razmišljanja univerzalno razsežnost.

In kako je s temi rečmi na Šentflorjanskem? Pri nas se v imenu antitotalitarizma plazi nov totalitarizem, duh, ki je prežet z vsem, samo ne s koncilom in ekumenizmom: s fanatizmom, sovraštvom, z vero v Resnico, s prepričanjem o svoji posvečenosti itd. Smešno je, da ta totalitarizem, s katerim se ne srečujemo samo pred sodnimi palačami in na volilnih točkah, vodi sveto vojno »proti totalitarizmom vseh vrst«, pri čemer je seveda na tapeti le komunizem. Poleg komunizma je bilo vselej še kaj drugega. Berite Krst pri Savici.

V takšnih razmerah je škoda denarja za obelisk sprave, ki bo samo nov povod za divje kikirikanje in letenje perja v kokošnjaku.

»Primer« Jaruzelski-Michnik je sporočilo, da zgodovine ne moremo delati po svojem okusu in po svoji meri, ker gre za tok ljudi, dogodkov in stvari, ki se mu je treba pogosto tudi prilagoditi. Da se v naslednjem tolmunu prešteje čim manj žrtev. Prav tako so zanimivi filozofski dialogi med Petrom O'Toolom in Richardom Burtonom, ki niti ne skrivata medsebojnega občudovanja in simpatije, vendar z različnih bregov. Henrik II. je namreč uzakonil kraljevo vrhovno in sodno oblast tudi nad duhovščino.

Zgodovinsko gledano so nekakšna nova duhovščina politiki. In med njimi vsaj nekateri prepričani, da nad njimi ni ničesar več posvetnega, samo še nebo.

Michnik pravi, da je politika prostor za spore in kompromise. »Če se prostor politike preobrazi v območje boja resnice z neresnico, se pojavi nevarnost različnih fundamentalizmov in rušenja demokratičnega reda. Kdo pa naj bi dokončno odločil o tem, kaj je 'poslednja resnica', kaj je vodilo političnega delovanja? Škofovski zbor?«

Bosta poslednjo resnico odkrila Omerza in Leljak?

In zakaj smo v to pripoved vključili tudi admirala Tegetthoffa? Ker je v Mariboru pred občinsko stavbo stal njegov spomenik. Po vojni so ga odstranili, zdaj pa se ne morejo domeniti, ali bi ga spet postavili. Po mojem si slavni admiral zasluži spomenik v Mariboru, ker je bil Mariborčan, njegova narodna zavest in politično prepričanje me ne zanimata; važno je, da je dal vetra Italijanom pri Visu. Če celo take osebnosti nismo sposobni vključiti v svojo zgodovino, ki si jo kajpak delimo z drugimi, je z nami nekaj zelo narobe.