Akua Naru: Avtorje, ki jih je omenjala Maya Angelou, sem brala tudi jaz

Akua Naru je odraščala v mestu New Haven, Connecticut, na vzhodni ameriški obali. Danes 35-letna pesnica in glasbenica je hiphop srečala na mestnih ulicah. »To je prva glasbena oblika, ki je prej neopazno črnsko mladino naredila vidno,« je povedala med delavnico, ki je med njenim gostovanjem v Ljubljani potekala v klubu 10ka.

Ko smo bili prisiljeni zapustiti Afriko, tam nismo pustili vsega našega bistva. Kot sužnji nismo mogli častiti svojega tradicionalnega boga, niti obdržati svojega pravega imena, smo pa našli načine, da smo ostali Afroameričani,« je prejšnji teden z mirnim, a odločnim glasom razlagala Akua Naru med obiskom v Ljubljani. Ameriška glasbenica, ki zgodbe deli skozi rime hiphopa, je po izobrazbi zgodovinarka − »herstorian,« poudari −, sicer pa ljubiteljica knjižne besede, popotnica, bojevnica.

V mesto je prišla na dan smrti pesnice in pisateljice Maye Angelou, ki je, tako kot na mnoge druge temnopolte glasbenike, močno vplivala tudi nanjo. Pri šestih, sedmih letih je prebrala njeno prvo od sedmih avtobiografij I know why the caged bird sings − »mislim, da je bila to sploh prva knjiga, ki sem jo prebrala« − in sprva nezavedno, potem pa skorajda načrtno začela slediti njeni poti, poti pripovedovalke črnske zgodovine. Avtorje, ki jih je omenjala Maya, je hitela brati tudi sama. »Paul Laurence Dunbar, Phillis Wheatley, James Weldon Johnson,« našteva. »Zavedati se morate, da so nam dolgo govorili, da nimamo zgodovine, literarne preteklosti, da nismo kreativni …« Utihne in dolgo razmišlja, potem nadaljuje o tem, kako so črnski predniki ob prihodu v Ameriko obdržali del svoje afriške identitete: »Svoje občutke in zgodbe smo razlagali s pesmijo in plesom.« To jo spomni na pesem Wade in the water, ki jo je pela njena babica. Tiho začne prepevati pesem, s katero so sužnji drug drugemu dajali navodila, kako zbežati, ne da bi te ujeli. »Počakati je bilo treba v vodi, da te niso zavohali psi.« In spet potegne vzporednico z Mayo Angelou, ki je v kontekstu svoje prve avtobiografije predstavljala simbolni lik vsake črnske deklice, ki odrašča v Ameriki. »Bila je črnska deklica, tako kot jaz, ki je rasla tam, kjer naj bi bilo rasno razlikovanje odpravljeno, a seveda ni bilo, še danes ni. Svojega sina je rodila pri šestnajstih letih in tudi mene je mama imela v najstniških letih,« razlaga o razlogih, zakaj se tako zelo poistoveti s pisateljico in pesnico, ki je do štiridesetega leta počela in doživela toliko stvari, da jih je vse skoraj nemogoče našteti: plesalka, igralka, pesnica, vzgojiteljica, potem ko je nekaj let živela v Gani, pa jo je nazaj v Ameriko zvabil Malcom X, za katerega je kratek čas, vse do atentata nanj leta 1965, delala, bila pa je tudi prijateljica Martina Luthra Kinga. Poleg vsega tega je pri šestnajstih postala prva črnska sprevodnica znamenitega sanfranciškega tramvaja.

»Ali se zavedaš, da so najine ljudi prodajali na dražbah?«

Maya Angelou je sicer med temnopoltimi hiphop glasbeniki znana tudi kot botra hiphopa. Ne samo zato, ker je, kot je sama glasno povedala, rap ohranjal njen optimizem o prihodnosti poezije – »vse, kar moram storiti, je, da si zavrtim malo hiphopa ali kakšnega od raperjev« −, temveč tudi zato, ker je z mnogimi sodelovala; Tupaca Shakurja je, na primer, spravila celo do solz. Pisalo se je leto 1993, ko sta se oba znašla na snemanju filma Poetic Justice. Angelou pojma ni imela, kdo je mladenič, ki je »tako preklinjal, da nisem mogla verjeti svojim ušesom«, je pa pristopila k njemu, ko se je glasno prepiral z enim od statistov, »prav tako temnopoltim mladeničem«. V enem od nedavnih intervjujev se je spomnila njunega takratnega pogovora. »Se lahko pogovoriva?« ga je vprašala. »Boli me k….!« ji je zabrusil. »Razumem, pa vseeno naj ti nekaj povem. Kdaj ti je nazadnje kdo povedal, da si pomemben? Ali se zavedaš, da so najini ljudje kot živina stali na dražbah, kjer so jih prodajali, kupovali, prodajali in kupovali? Si to vedel? Zato ti danes lahko živiš.« Končno jo je slišal, je povedala Maya Angelou v intervjuju: »Nehal je preklinjati in padel v jok. Odpeljala sem ga stran od drugih in mu z rokami posušila solzna lica.«

To je bilo njeno prvo srečanje s črnsko mladino iz hiphop kulture, a nikakor ne zadnje. Raper Common jo je pred tremi leti prosil za sodelovanje pri komadu The Dreamer, v katerem Angelou na koncu recitira svojo pesem, v svojih pesmih pa jo med drugimi omenjajo hiphop imena, kot so Wale, Danny Brown, Lupe Fiasco, Ace Hood, Delated Peoples, Nas, Talib Kweli in The Roots.

Odraščanje med zvoki doo-wopa in hiphopa

Nazaj k Akui Naru. Odraščala je 80. letih v New Havenu, Connecticut, »v obdobju, ko je bilo normalno, da se je glasba dogajala neposredno na ulici«. Med potjo v šolo so jo spremljali zvoki doo-wopa, ki so ga producirala starejša grla na vogalih, hiphop pa je odmeval iz velikih boomboksov, kasetofonov z dvema zvočnikoma na vsaki strani, »tako sem odraščala in se o hiphopu največ naučila«. Poleg tega je v črnskih skupnostih od nekdaj obstajala visoka kultura govora, igranje besednega dvoboja »dozens« je še danes običajno. »Saj veste, tvoja mama je tako debela, da …« se zasmeji. Že kot dvanajst-, trinajstletnica je brez strahu sodelovala v freestyle raperskih dvobojih, »izzvala sem kogarkoli, tudi mnogo starejše fante. Še danes si upam na oder proti komurkoli. Ni nujno, da bom zmagala, ampak na oder bom pa šla.«

In zakaj je hiphop zanjo tako poseben? Zavzdihne in pomisli: »Gre za prvo črnsko glasbeno obliko, ki je nastala v Ameriki, v kateri ni bilo več segregacije. No, vsaj navidezno. Tega ni bilo pri bluesu, niti pri jazzu, tudi soul se je začel razvijati že prej.« Pojasni, da so prvič lahko izkoristili novo tehnologijo, ki je prej ni bilo, s hiphopom so se lahko igrali tudi tisti brez glasbenega predznanja. »Predvsem pa gre za prvo glasbeno obliko, ki je prej neopazno črnsko mladino naredila vidno, saj ta za Ameriko ni obstajala, se ni pojavljala na televiziji. Nikogar ni zanimalo, kaj imajo vsi ti mladi obrazi za povedati.«

Naslednje leto bo minilo 150 let od Lincolnove odprave suženjstva. Ena zadnjih držav, ki jo je upoštevala, je bil Teksas, kjer bodo dan svobode praznovali 19. junija. »Moja babica, umrla je aprila lani, stara nekaj čez devetdeset let, je bila neposredna potomka sužnjev. Vprašala sem jo, kako so njeni stari starši preživeli travme prodanih otrok. Kako so, tudi po odpravi suženjstva, v segregirani Ameriki sploh preživeli? 'Verjeli smo, da bomo nekega dne enakopravni in svobodni, vedeli smo, da moramo zdržati,' mi je vsakič znova dejala. In glasba, ki je prihajala iz teh izkušenj, je izražala to miselnost. Nekateri jo negujemo še danes.«