Tiskane izdaje
Božična noč, kako si lepa,
ko legaš na zemljo in log,
roke k molitvi zemlja sklepa,
mar sluti, da prihaja Bog?!
Božična pesem
Ta noč, ta sveta noč, je noč skrivnosti, ki želi stopiti v nas same, v čudovite spomine, ki ožarjajo sedanjost. Božična noč ima nekaj otroškega in je del najglobljih spominov vsakega človeka. Čudovito je, da se najbolj navaden dogodek, ki razsvetljuje vsako človeško misel, ukorenini v obzorje otroštva zaradi svoje privlačnosti, svoje skrivnosti in dobrote. Radostno je, da prav v vsakem človeku na našem planetu ta noč in dogodki praznovanja te noči vzbudijo pripravljenost slišati, odkriti, sodelovati in soočiti se s skrivnostmi, kakršne kristjani iz roda v rod doživljamo to noč. To je noč, v kateri se človek, kdo ve, zakaj, čuti boljšega, bolj pozornega, bolj odprtega za vse dobro in lepo. V tej noči se nam zgodi, da se nam ljudje, ki so nam blizu – ali pa tudi oddaljeni –, zdijo lepši, boljši, da njihova obličja razodevajo sled Neskončnega.
Kdo je bil najbližji betlehemskemu rojstvu? Pastirji, brezdomci, ubogi; ljudje, ki jih je uradno judovstvo imelo za manjvredne in nepomembne. Bili so zato na obrobju družbe – in prav med njimi je zasijala zvezda, znanilka Gospodovega rojstva.
Kaj nam govori glavni prizor? Marija porodi v zakotnem hlevu in položi otroka v živalske jasli. Lukovo poročilo je zelo trpko! Marija je povila dete in ga položila v jasli … Čeprav smo mi to resničnost olepšali s človeško domišljijo: jaslice, osliček, romantičen večer... Kristus je bil vse življenje brez doma; okrog njega se je vedno širila tudi tema nasprotovanja, velikaši in vase zagledani pomembneži tistega časa so se Jezusa želeli znebiti, preveč jim je s svojo milino in dobroto spraševal vest.
Iz toplih domov na ceste osamljenih, obupajočih...
Božič je torej obdan tudi z meglo nesporazumov, temo nesprejemanja in trpljenja, saj mora sveta družina bežati v Egipt, trpijo nedolžni betlehemski otroci. Prav je, da to spoznamo, ne zato, da bo naše božično voščilo zagrenjeno, marveč nasprotno: božič je znanilec radosti; trpljenje, ki ga zaznamuje, naj stori, da bi bili naši božični dnevi manj površni. V nas naj bi poglobili vero v Boga, ki se nam razodeva v popolni bližini – Boga z nami – v naši osami, v naših iskanjih, dvomih, notranjih bojih in radostnem miru ter svobodi, ki jo prinaša Svetloba Novorojenega.
Iz te doživete vere naj bi znali zapustiti svoje tople domove in se napotiti na ceste ter tam iskati Jezusa v brezdomcih, v ponižanih in preizkušanih, v domovih zapuščenih starcev, v iščočih ali obupanih, v brezposelnih, v tistih, ki trpijo hudo revščino, pa naj bo ta materialna, duševna, socialna ali duhovna revščina … posebej tem je Jezusov prihod namenjen. Pa tudi seveda prav vsakemu človeku na tem planetu, sodobnemu iskalcu, tistemu vagabundu, ki se ne more odločiti, pa vendarle išče, želi najti svoj mir, smisel svojega življenja.
V iskanju Lepega in Dobrega
Prizor Odrešenikovega razglašenja so si preroki zamišljali in naznanjali kot veličasten dogodek snidenja mnogih narodov, kot čudovit dogodek sprave med ljudmi, kot nastop cvetočega miru in pravičnosti. Vsi narodi naj bi ga z veseljem sprejeli. Svetloba naj bi žarela nad Jeruzalemom, krajem tega razodetja. »Povzdigni oči naokrog in poglej: vsi se zbirajo in prihajajo k tebi,« nam napoveduje prerok Izaija.
V resnici pa izzveni Matejeva pripoved o prihodu modrih precej bolj skromno in celo dramatično. Modre z Vzhoda je sicer zvezda pripeljala do Jeruzalema, toda tu so jih razlagalci razodetih pisem usmerili v oddaljeno vasico Betlehem. Medtem ko je v Jeruzalemu živeči kralj Herod zasnoval ubijalski načrt proti Novorojenemu, so modri z Vzhoda, poučeni po pismih, nadaljevali pot v Betlehem. Tam so stopili v hišo in zagledali Dete z njegovo materjo Marijo. Padli so predenj, mu izročili svoje darove in ga počastili.
O zunanjem blišču, ki bi ga kot ljudje normalno pričakovali, ni bilo nikakršnega sledu. Njih vera jim je odprla oči spoznanja, da so v otroku spoznali neizmerno bogastvo »Boga med nami«. Evangelist Matej postavi torej luč razodetja v Betlehem, medtem ko prepusti Jeruzalem temi noči. S tem nakaže po eni strani skrivnost nesprejemanja razodetega Boga.
Po drugi strani pa prav po modrih z Vzhoda, ki se razodetemu Bogu poklonijo v ponižnem iskanju, odpira upanje tudi za ozke stene judovske samozadostnosti in napuha, da se vendarle na začetku vsaj najpreprostejši iz judovskega rodu, to je pastirji, v svojem srcu želijo srečati z Gospodom ljubezni in dobrote.
V zgodbi o potovanju modrih zvezdoznancev z Vzhoda, ki je od vedno izredno nagovarjala ne samo učenjake, ampak tudi preproste ljudi, vidimo kristjani podobo naše poklicanosti k iskanju Boga ljubezni, v Kristusu razodetega. Zgodba o potovanju je primer, kako avanturistična in zahtevna je lahko pot vsake vere.
Naša pot iskanja nas ne vodi v določen zemeljski kraj. Žal lahko pomislimo na temo, ki še vedno prekriva Jeruzalem in »obljubljeno deželo«, kjer še vedno tako hudo teži tamkajšnja ljudstva nesposobnost za dostojno sožitje. V našem iskanju nismo vezani na geografski kraj, marveč na milostni trenutek srečanja človeka z Bogom in Boga s človekom. Za ta »kraj, sveti trenutek« ni dovolj vedeti, marveč mora vanj vsakdo sam vstopiti; je cilj iskanja, ki preraste v držo vere, sprejemanja, priznanja, darovanja in češčenja. »Duša je bolj navzoča tam, kjer ljubi, kot v telesu, ki ga oživlja,« pravi sv. Avguštin.
Ne bi me iskal,
če me ne bi že našel!
Bogoiskatelji so znali dogodek modrih z Vzhoda poimenovati »božič duše«: rojstvo verujočega v Bogu in Boga v verujočem, je zapisal mojster Eckhart. Rojstvo, ki se postopno uresničuje skozi dramo odprtega razumskega iskanja, modrega poslušanja razodete besede in zvestega v vztrajanju v iskanju tistega, kar zmore umiriti najgloblji zagon našega srca; v radostnem pričakovanju in hvaležni molitvi.
Božič duš se uresniči takrat, ko se Bog porodi v nas in mi v Njem.
Potovanje treh kraljev je tako vzorec potovanja slehernega kristjana, slehernega iskrenega iskalca sodobnega časa. In pri tem iskanju nas zopet opogumi sveti Avguštin s svojimi besedami: »Ne bi me iskal, če me ne bi že našel!« Da, globoko v človeku je sled Božjega, samo odkriti jo moramo, prisluhniti svojemu srcu, ki nam govori o večnosti. Skupaj z mislecem Pascalom namreč vedno znova doživljamo, kako »človek neskončno presega človeka«, ker je v njem božje, ki se uresničuje v dobroti, ljubezni in Lepoti, »večno davni, večno novi«!
Preseganje dogmatizma in arogantnega moraliziranja
Timothy Radcliffe, angleški dominikanec, ki predava na oxfordski univerzi, se v enem zadnjih del, ki govori o izzivih krščanstva v sodobnem času, sprašuje, kje je temeljna težava, da se v novih duhovnih iskanjih, ki so vedno bolj naraščajoča in zanimiva za sodobnega iskalca, mnogi zanimajo za vsa mogoča druga verstva in razno »koktejl religioznost«, krščanstvo oziroma Cerkev pa ostaja nezanimiva in jih ne nagovarja. Postavljata si vprašanja, ali to krščanstvo morda le ni postalo preveč utrujeno in naveličano? Ali nas kristjane vera res osvobaja, prinaša novo upanje, radost bivanja? Ali se zavedamo, da kot oznanjevalci ne moremo in ne smemo postavljati v središče sebe, kot da mi dajemo vero (in smo potem vedno razočarani in pesimistični), ampak da smo poslani predvsem k temu, da v bližnjem odkrivamo to, kar je Bog položil v vsakega človeka na tem planetu, tisto božje, luč, božjo podobo, tisto večno lepoto bivanja? Ali smo zares velikonočni kristjani ali pa vse preveč godrnjamo, vidimo vse črno, bežimo pred reševanjem konfliktov in kar naprej živimo v nekem navideznem strahu, da nam vsi hočejo nekaj slabega, se čutimo ogrožene in se neprestano branimo pred nečim »od zunaj« in vidimo vsepovsod neke sovražne napade? Ali je to krščanstvo osvobajajoče in odrešujoče za sodobnega iskalca? Odgovor na to retorično vprašanje je verjetno jasen. Na ta problem je opozoril že sedanji papež Benedikt XVI., ko je italijanskim kristjanom v Veroni spregovoril, kako velika nevarnost je, da iz krščanstva naredimo »zatohli dogmatizem ali arogantno moraliziranje«!
Krščanska občestva, župnije, naj bi postajale prostor radosti, upanja, poguma, predvsem pa odrešujoče in možnost odkrivanja nove svobode bivanja. Preračunljivost, večna zaskrbljenost in vse večji individualizem, ki po besedah papeža Janeza Pavla II. pomeni zaprtost vase in ima za posledico apatičnost in utrujenost – to ni krščanstvo, ki bi osvobajalo in odreševalo.
Vedno bolj »atomistična družba«, »družba cinične distance« – po besedah Draga Jančarja – uničuje medsebojne odnose in človek ostaja pogosto sam. In kristjani pred tem nismo imuni, ampak smo žal otroci tega časa in vse premalo znamenje in pričevalci pristnih in iskrenih medsebojnih odnosov.
Krik človeka po ljubezni
Množica zdravih in bolnih, govori evangelist Janez v 5. poglavju svojega evangelija. Eni hodijo in se prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi zopet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih.
Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, tukaj je vse nejasno. Tukaj ni človeka, tu je zgolj množica, v kateri posameznik ostaja sam.
Tako je bilo takrat v Betesdi, težko je bilo v tej množici izluščiti nekaj človeškega. Težko je biti človek z obrazom, ki govori o samostojni osebnosti. In v taki čredniški poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja. Theillard de Chardin je dejal, da je največja težava za človeštvo ne toliko lakota, kuga, bolezni ali kaj podobnega, ampak tista duhovna bolezen – to je izguba veselja do življenja, do radosti bivanja.
Temu bi lahko rekli neke vrste vseenost, apatičnost in malodušje, ki je na meji neke življenjske utrujenosti.
Navidez je vse živo, vse se giblje, vse nekaj počne, nekaj govori in se z nečim zabava. Če pa bi hotel ob vsem tem poiskati nekaj skupnega, si vznemirjen, ker ugotoviš, da so res bolniki duha.
In vse to se dogaja tudi danes med nami. Polagoma in nezavedno se nalezemo tega duha. Morda se navadimo, da nas drugi ne skrbijo, zdi se nam nespodobno »vtikati se v njihovo bolezen«, nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. To je velik problem sodobne individualistične družbe.
V čem je bilo bistvo problema v Betesdi? Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh drugih? Rešitev se skriva v odgovoru na Jezusovo vprašanje »Če bi rad ozdravil?«, ko mu bolni odgovori: Nimam človeka...
Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo ga, morda celo vprašajo po njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega… Bolnik je čisto sam. V Betesdi vlada občutek nepripadnosti, nikomur ne pripada, nikamor ne spada, nikogar nima. Nihče se ne čuti odgovornega za bolnika. Nikomur ni potreben. Nihče ga ne potrebuje.
Opaziti človeka in se zares srečati z njim
Veliko ljudi je šlo tisti dan mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali, niso imeli časa za njega, toda potem pride on, ki ne more mimo brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka je čutil bolečino sočloveka.
Ustavil se je.
Zadržal je svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa, ki ga povzroča množica, ne prepusti se čredniškemu toku, ampak se posveti človeku...
Ta človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil v tistem trenutku zanj najbolj pomembno bitje, zato se mu popolnima posveti, dejansko se res »z dušo in telesom ustavi pri njem«...
Mnogi so namreč tekali mimo in bolnika sploh niso opazili, ker so se na vse skupaj, tudi na to bedo življenja, že kar navadili, tako da jih sploh več ne vznemirja.
Toda Jezus ravna drugače. Vidi prav tistega, ki je najbolj trpel. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka, tudi ne odlaša, češ, saj je jutri še čas. Jezus se ne ustraši, ne »ovinkari«, ne išče izgovorov, gre naravnost, k najbolj temeljnim problemom. In bolnik takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sama, ampak dejstvo, da nima človeka.
Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti?
Brezimna množica postane skupnost, občestvo
Ko Jezus pride v to množico, se v tistem trenutku v tej brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega nekaj bistvenega spremeni …
Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim; množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam, nekdo me potrebuje, me ima rad...
Rodi se nov smisel, vem, čemu sem.
Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.
Sveto pismo, evangeliji niso abstraktna teorija, ampak nas resno izzivajo k razmisleku, koliko smo se tudi mi sami predali sodobni »kulturi ugodja, udobja in bega pred odgovornostjo«. Ali je morda nekdo zelo blizu nas, ki mora žal ponavljati besede iz Janezovega evangelija: Nimam človeka... Kot mater Terezijo Gospod tudi nas vabi: Pridi, bodi moja luč...
Od osame in individualizma k odgovornosti in razumnosti
Pred padcem berlinskega zidu je Vaclav Havel zapisal, da je bila značilnost držav Vzhodnega bloka strašanska pasivnost, saj so bili ljudje prepričani, da se ne bo nič spremenilo, ne glede na to, ali bi kdo kakorkoli ukrepal. Vsi smo del sistema. Kmalu zatem je seveda celotno srednjo in vzhodno Evropo pretresla revolucija, ki nas je vse izjemno presenetila. Stvari se lahko spremenijo. Vendar Havel upravičeno vztraja pri trditvi, da je bil fatalizem vzhodne Evrope pravzaprav le zrcalo dosti hujše bolezni, za katero trpimo vsi in ki jo opisuje kot »vsesplošna nezmožnost sodobnega človeštva, da bi obvladalo svoj položaj« (Living in Truth, London 1986, 115). Našo tehnološko kulturo, kulturo trga, ki zdaj vlada vsemu svetu, globoko zaznamuje fatalizem, torej vdanost v usodo. In prav fatalizem za nas pomeni izziv, ko želimo spregovoriti besedo, ki osvobaja in preobrazi. Tako imenovani »svobodni svet« je zaznamovan z globoko nesvobodo.
Sprejeti moramo odgovornost. Odgovornost je sposobnost odziva. Ali se bomo odzvali? Toda vse bolj smo priča »skrivnosti izginule odgovornosti«. Smo otroci svoje dobe in do te dobe moramo v svojih življenjskih pričevanjih utelesiti obdarjenost neskončnih možnosti svobode Božjih otrok. V tem zgodovinskem trenutku, je zapisal Havel, je »odgovornost naša usoda«. Če se bomo soočili s temi praktičnimi vprašanji prevzemanja odgovornosti, sem prepričan, da bomo kmalu dognali, ali smo ljudje odgovornosti, ljudje svobode, ki torej smejo izgovarjati besede, ki osvobajajo.
Naj nas v teh prazničnih dnevih spodbujajo in radostijo verzi iz Prešernovega Krsta pri Savici:
Po celi zemlji vsem ljudem mir bodi!
Tako so peli angelcev glasovi
V višavah pri Mesijasa prihodi;
Da smo očeta enega sinovi,
Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi,
Da ljubit mor'mo se, prav' uk njegovi.
Dr. Anton Jamnik je ljubljanski pomožni škof in profesor filozofije na teološki fakulteti.
