Tiskane izdaje
Te dni sem bil prepričan, da je najhujša grožnja svetu rožljanje z atomskim orožjem Severne Koreje, ki se bo verjetno izpraznilo kot preluknjani balon, a nič se ne ve. Na svetu je toliko idiotesov (grško: navaden državljan, brez posebnih veščin, iz: zasebnik, sam zase; latinsko: navaden človek, laik), da postaja pregled potnih listov in vizumov povsem nesmiseln.
Združujejo se v različnih organizacijah in verskih redovih. Eden takšnih deoojev je Pen (ang. Poets, Playwrights, Editors, Essayists, Novelists). Torej pesniki, dramatiki, uredniki, esejisti, romanopisci. To združbo so ustanovili leta 1921 v Londonu, slovenska veja pa je bila ustanovljena že leta 1926 v Ljubljani. Njen prvi predsednik: Oton Župančič.
Veseli me, da se v Pen ni včlanil moj prijatelj Mark Twain – ker se je pač že prej poslovil od tega sveta. Neuničljivi Mark je predložil rokopis svoje prve knjige založniku Carltonu, ta pa ni hotel niti slišati, da bi jo izdal. Čez dvajset let je Carlton srečal Marka Twaina v Švici, mu prisrčno segel v roko in rekel: »Nisem velik človek, vendar mi je neki dogodek v življenju prinesel svetovno slavo: odklonil sem izdajo vaše knjige in danes veljam za … največjega osla devetnajstega stoletja!«
Ni nujno, da so veliki ljudje člani kakega cehovskega združenja, tako ali drugače jim je usojeno, da živijo z osli. Mimogrede: o oslu kot pridni, trpežni živali imam nadvse spoštljivo mnenje. Torej: saj je prav, da se v Penu združujejo vse vrste literarno navdahnjenih živali, le kdo jim to oporeka, nekoliko nenavadno pa je, da se med njimi znajde neki JJ, ki, kolikor vem, ni napisal nobene pesmi, romana ali eseja. No, se pač zgodi, saj tudi Sokrat ni napisal ničesar; ni bil pismen. Pa kaj potem!?
Z JJ sem v začetku devetdesetih, ko je bil na vrhuncu slave, delal nekakšen intervju, nakar se je domislil: Pojdiva še malo v Pena! In tako sva se izza Bežigrada peš odpravila po glavnih ljubljanskih ulicah do Mikija, kot se je tedaj reklo, najboljše ljubljanske oštarije, in kajpak njegove nepozabne Oli. JJ v uniformi, jaz pač tako. Dvomim, da bi se zdaj še upal sprehoditi po ljubljanskih ulicah. V spodnjem nadstropju te meščanske hiše je kraljevalo društvo pisateljev, ki se mi je tedaj zdelo kot Olimp.
JJ pa je očitno užival. Med knjigami in resnobnimi modreci, videti je bilo, da noče biti samo obramboslovec, temveč nekaj več, nekaj bolj vzvišenega. In to mu je navsezadnje v politiki tudi uspelo, saj brez JJ ni Slovenije, vsaj tako se zdi. Le naivneži so lahko pričakovali, da se bo po volilnem porazu in popolni blamaži njegove vlade umaknil v zakotje; nasprotno, prav pisateljska »elita« je poskrbela, da je spet povsem v ospredju, tako kot konec osemdesetih, ko so ga zaradi nekega vojaškega papirčka aretirali. In vsi smo tedaj skočili vkup, ker se nam seveda ni sanjalo, kakšna tempirana bomba je ta človek.
Že dve desetletji je tako ali drugače na oblasti. Če ne neposredno, pa iz ozadja.
Tokrat razdor povzroča prek Pena in njegovih (izstopajočih) članov, ki se bodo tako samo blamirali, ne pa vzburkali kakega novega vala ljudskega odnosa in upora. Razmere so povsem drugačne kot ob koncu osemdesetih, ko se je demonstriralo na Roški. Razmere so bistveno slabše. In za to je kajpak še najbolj kriv JJ, predsednik dveh vlad, ki so se najbolj zadolževale, prišteti pa je mu kajpak treba še BP. Oba sta še vedno najvplivnejša politika v Sloveniji, česar si z nobeno zdravo pametjo ne da razložiti.
Še bolj hecno je, da se pisateljsko društvo v tej zadevi profanira in primitivizira – zaradi enega človeka, ki ni ne pisatelj ne pesnik, ampak samo brezobziren politik. Tu je seveda več vprašanj: so gospodje povsem izgubili »orientacijo«, vedo, kaj je pesnikov dolg? Je politika že tako razžrla tudi notranji ustroj Pena, da ni več za živeti skupaj? Če je tako, Slovenci sploh ne potrebujemo več pisateljskega društva, ker znamo pisati in ustvarjati tudi »po svojih potrebah«. Se mar gospodom zdi, da so nezamenljivi – tako kot JJ!? Navsezadnje jih lahko s scene izpodrine vsak mlad literat; brez partijske izkaznice.
Če se pisci izčlanjujejo iz Pena (tudi tisti, ki leta niso plačevali članarine), je navsezadnje čisto nepomembno; pomembneje je, da imajo medijsko pozornost, ki si je ne zaslužijo. Očitno še vedno živijo kot v časih, ko je bilo treba JJ »osvobajati« z Roške, toda vse se je medtem močno spremenilo. Ne vem, ali so to sploh opazili. Pisateljsko združenje – če že mora biti – bi moralo biti združenje različno mislečih, ki se znajo strpno pogovarjati o vseh stvareh, ne pa nekakšna sektaška banda, ki se gre politiko. Takšne institucije Slovenci ne potrebujemo, do grla nam je strank in njihovih priveskov.
V t. i. slovenski kulturi se je zgodilo že toliko nečednega, da si ne bi upal niti prsta pomočiti v to reč. Ne vem, kaj se je bilo kdaj bolj spridilo – politika, cerkev ali kultura. Vsekakor so v pisateljskem društvu pokazali, da zmorejo biti bolj papeški od papeža. Ni problema, naj imajo svoj Pen. Tako kot že imajo skavte, katoliške zdravnike, katoliške ustanove. Se bomo pač razdelili! Bizarno pa je, da se bomo delili tudi okoli članstva nekoga iz Pena, ki ni napisal ne romana, ne pesmi, ne eseja. In ki je skrajno problematična javna osebnost. Zanimivo je, da se ima društvo pisateljev za civilno družbo – a vse bolj dvomim o tem.
Prijatelj Twain: »Po božji milosti imamo v naši deželi tri neizrekljivo dragocene stvari: svobodo izražanja, svobodo mišljenja in toliko razsodnosti, da v praksi nikoli ne uporabljamo ne prve ne druge.«
V Penu so očitno naredili enolončnico.
