Tiskane izdaje
Naš sodelavec iz ZDA ne poroča, da bi se oglasilo kako tamkajšnje društvo novinarjev, če sploh imajo kaj takega – niti s protestom niti s komentarjem.
Pravzaprav logično; v ameriškem časnikarstvu se samo še puščavniki, ki jih je odrinil čas, ukvarjajo z etiko in takšnimi eksotičnimi rečmi. Recimo s solidarnostjo. Velika čreda gnujev se v nevarnosti s solidarnostjo ne obremenjuje: ko je jasno, da si je lev izbral plen in da se bo zadovoljil z njim, je vse naprej samo še stvar rituala; »odmislimo, kar je bilo, ozreti se je treba v prihodnost,« završi čez čredo in jo čarobno umiri.
V slovenskem žurnalizmu sicer še vedno premoremo nekaj idealizma, torej razna društva in morda celo častna razsodišča, navzlic temu pa nas plenilci redčijo kot čredo gnujev. In ne moremo si, tako kot ti kopitarji, pomagati z nobene vrste masovnostjo. Ali solidarnostjo – le kaj to sploh je?! Lahko le bolščimo v na pol požrta trupla po savani, pri čemer menda niti ni treba omenjati nebulozne (raz)prodaje Dela in Večera. Zaradi neke zakotne pivovarne in tamkajšnjih »poslovnežev«, ki jim normalen človek ne bi zaupal vodenja niti podeželskega bordela, bo šlo tako ali drugače v nič pol slovenskega časnikarstva. Da bo mera polna, je tu kajpak še vseprisotno topoumno uradništvo z nekakšnim »varstvom konkurence«. Ja, koncentracijo medijev na Slovenskem in s tem uničevanje konkurence bi resda utegnil zaznati le Kopitar. Škoda ga je.
Novinarji nikoli nismo bili ravno solidarne živali, čemu bi le bili? Nekdanji urednik New York Timesa, sloviti Cyrus Leo Sulzberger, je v svojih Spominih mimogrede zapisal tudi tole: »Vedel sem, da je Astrahan svetovna prestolnica kaviarja. Zato sem stekel v trgovino, kjer je bila že majhna vrsta. Ko sem prišel na vrsto, sem naročil dva kilograma najboljšega sivo zelenega kaviarja. Ko so mi napolnili konzerve in jih zapečatili, sta prišla Hugessen in Bullard [ameriška diplomata]. Jezna sta bila, ko sta ugotovila, da ni več kaviarja, in sta zahtevala, da ga delim z njima. 'Gospoda', sem jima rekel, 'najprej vama moram povedati, da imata vidva dostop do vsega kaviarja, kolikor si ga želita, v Ankari in Teheranu in verjamem v ameriško pravilo, kdor prej pride, prej melje, potem pa vama moram povedati, da se bom prihodnji teden poročil in je ta kaviar za moje poročno kosilo. Obžalujem.'«
Sulzberger je bil boljši diplomat od obeh ameriških fantov: surovo resnico, da ne bo nič s solidarnostjo, je znal zapečatiti z zgodbico o poroki. Kaviar seveda ni bil nič kriv, velike besede prestreže že pajkova mreža.
Na prvi pogled utegne biti celo smiselno, da v času kislih kumaric, vročine, suše, davkov, odrekanja, zaprtih tovarn, bančnih balonov in lukenj, tajkunskih procesov … pleteničimo o solidarnosti, vrednoti za v starinarnice, muzeje in arhive. V resnici ni smiselno, ampak šinilo nam je pač kot strela z jasnega, kot božje svarilo. Prišlo je iz Maribora, kjer je tamkajšnji duhovščini uspelo za svoje visoke (materialistične) ideale zapraviti goro denarja – iz Maribora, kjer je kot po naključju tudi največja slovenska gorska gmota brezposelnosti, pomanjkanja, revščine, brezupja in gorja. Bog bi dušnim pastirjem namignil, naj si vso to tostransko mizerijo solidarno delijo s trpečimi in jim pomagajo po svoji moči, vendar so se odločili drugače, bolj v duhu časa, kot bi se reklo, bolj »neoliberalistično«.
In zgodilo se je, kar se je bilo zgodilo: papež se je med dvema slumoma, brazilskim in štajerskim, odločil za obisk južnoameriškega, toda od tam je ukrepal čez pol sveta. Kot Američani z brezpilotnimi letali. Ob svoji glavi sta ostala … no, saj vemo, kdo, ampak to je bila strela z jasnega bolj za dotične kot za stoike in cinike. Ki se na Slovenskem množijo kot v antični in sedanji Grčiji. Božji poseg v »mariborski primer« nas je vse presenetil bolj zaradi razkritja, da se tudi v ustanovi, ki se ponaša z dvatisočletno kilometrino vsega ah in oh, preprosto požvižgajo na solidarnost, torej med drugimi pomeni vzajemnost, medsebojno pomoč, občutje skupne odgovornosti itd. Preprosto povedano: če sosedu crkne fara ali župnija, bomo pač izrazili sožalje.
Solidarnost v zadnjem času bolj pripisujemo socrealističnemu naboru floskul, slovenska duhovščina pa nam je odprla oči, da tudi v Cerkvi gledajo na to reč bolj utilitarno, če ne že kar posmehljivo. Marx in Engels sta v Komunističnem manifestu zapisala znameniti stavek: »Proletarci vseh dežel – združite se!« Poznejši dogodki so ga razcefrali kot punčko iz cunj, ko jo v kremplje dobi mačka. No, prav tako ali podobno je uspelo cerkveni mašineriji sčasoma osmešiti in izničiti vse tisto, kar naj bi po Bibliji Kristus naredil za soljudi – z ribo jih je nahranil, z vrčem vode jih je vse odžejal itd. In se nazadnje še žrtvoval zanje.
Anton Stres je na osnovi svoje doktorske disertacije izdal Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode, kjer končuje s tem, da poleg mojega jaza obstaja še drug človek: »Šele z njegovim priznanjem, s spoštovanjem njegove drugosti stopimo iz idealistične v otipljivo svobodo.« Zanimivo, še zlasti v luči »mariborskih dogodkov«, ko so se dušni pastirji brez upoštevanja drugih (nezaposlenih, pavperiziranih, ponižanih in razžaljenih) na vrat na nos vrgli iz idealistične v povsem svojo otipljivo svobodo. Solidarnost na Poljskem je združevala milijone ljudi vseh generacij in nazorskih opredelitev in se je tudi kot mogočen naelektren oblak izpraznila v nečem kristalno materialističnem – v kapitalizmu. Vendar je bila to tudi otipljiva osvoboditev, kakršna koli pač že.
Zadnji božji poseg na Slovenskem (razen suše, kajpak) pa je razkril še eno, pomembnejšo značilnost tega prostora. V tem zakotju, kamor so nas bili v preteklosti stisnili, se nič, res prav nič ne zgodi in spremeni, če se ne vsili od zunaj. Je bilo prej jajce ali kokoš – je bila prej naša ponižna narava, ki je kar sama vabila tujce, ali smo pohlevni postali v stoletjih podrejenosti in hlapčevanja? Dejstvo je, da je okoli leta 745, ko je grozila obrska nevarnost, karantanski knez Borut prosil za pomoč Bavarce; naš vir poroča takole: »Ti so [Bavarci] takoj prišli, premagali Obre in utrdili Karantance, jih podvrgli podložništvu kraljev in enako njihove sosede. In nato so s seboj odvedli talce na Bavarsko. Med temi je bil Borutov sin, po imenu Gorazd. Zanj je njegov oče prosil, naj se vzgoji v krščanski šegi in pokristjani.«
Torej jajce ali kokoš? Kakorkoli že, vse je pridrlo k nam čez Sočo, Karavanke ali Muro, naposled IV. armada čez Kotar, Istro in Kras do Trsta. Če ne bi bilo tega vojaškega prodora s tanki in »v opankah«, bi bilo slovensko partizanstvo le še lep spomin, manj ali nič v primerjavi s čisto po francosko napihnjenim tamkajšnjim odporniškim gibanjem. Kar je bilo na Slovenskem vsaj malce samoniklega, recimo tolminski kmečki punt, so v kali zatrli; če se je vtihotapilo kaj svobodomiselnega, so nemudoma »intervenirali« razni Bonaventure, Mahniči, Ziherli itd. Ni jih škoda.
Slovenci živimo v stalnem pričakovanju in strahu, kaj bo prišlo od zunaj; po novem tudi v strahu, česa vse se bo še domislil Vatikan, pravzaprav nepredvidljivi Frančišek. Glede Bruslja in njegove vloge pa je vse skupaj zrelo že za šolske učbenike: najprej strahospoštovanje pred tamkajšnjimi mediokritetami, ki jim je uspelo evropsko idejo izničiti na raven iz leta 1815, torej Waterlooja in Svete alianse – nas bodo, Mojce in Kekce, blagovolili sprejeti medse ali ne? Zdaj pa moreče, neznosno pričakovanje, ali se moramo iz Bruslja nadejati novega, tokrat neoliberalističnega pokristjanjevanja. Prijezdila naj bi t. i. trojka, Borut pa bo za talce poslal … koga? Vsekakor se nekateri že veselijo prihoda trojke in to je pač naš, čisto slovenski folklorni prispevek k univerzalni vrednoti solidarnosti in njenemu razkroju.
Po neki francoski noveli: družini se oče, slikar, vse bolj odtujuje, vse bolj se zapira vase; naposled se odmakne na podstrešje in vse najbolj nujno mu dodajajo skozi stropno lino; le bog ve, kaj tam gori slika; nazadnje oče umre in na podstrešju najdejo eno samo načeto platno, na njem pa zgolj napis Solidaire. Pravzaprav je črka d nekoliko čudna, pokvečena, ni čisto jasno, d ali t. Solidaire ali solitaire? Solidaren ali sam, osamljen?
