Botrica dobrota in država, bogata sirota

Navsezadnje je stvar enostavna. Televizija povabi v studio nekaj žive publike pa kakšen ducat pevk in pevcev, za telefone posadi svoje bolj izpostavljene uslužbence z direktorjem na čelu – in nabiralna akcija se lahko začne. Vmes Slavko Bobovnik na terenu zbira zgodbe, se pogovarja z oškodovanci in dobavlja studiu primerno temperaturo, ki povezuje srce in roke, te pa segajo v denarnice. Ljudje, ki darujejo, so poplačani dvakrat. Najprej zato, ker lahko spregovorijo par besed z eno od voditeljic teve dnevnika ali s samim Boštjanom Romihom, potem pa še zato, ker gredo spat z občutkom, da so opravili dobro delo. Dobro namazan dobrodelni stroj, čeprav je bil, kolikor vem, v prav takšni obliki skonstruiran prvič.

Učinkuje pa tudi bolj konservativen model, pri katerem je TV Slovenija le tehnično-kadrovski servis, pobuda in organizacija pa ni v njenih rokah. Koncert ni studijski, ampak dvoranski, publika pražnje oblečena in, upajmo, temu primerno darovita pri vstopnicah, čeprav kapljajo prispevki tudi po telefonih. Na odru nekaj folklore, veliko poskočne srčnosti in mariborski nadškof.

Prvi primer se je zgodil prejšnji četrtek, ko je imela RTV Slovenija tako rekoč celodnevno zbiralno akcijo pod naslovom Stopimo skupaj – poplave 2012; zvečer se je lahko trkala po prsih, zbrala je dobrih osemsto tisoč evrov. Zven plemenitosti, ki ga je širila, je koristen tudi zanjo, saj nacionalka tako kot denar, ki ji ga odteguje vladna uredba o zmanjšanju naročnine, zdaj bolj kot kdaj prej potrebuje solidarnost državljanov, ki jo plačujejo in bi jo v prejšnjem znesku mirno plačevali tudi naprej. In ne navsezadnje – ali ni poglavitna naloga javne televizije ravno ta, da poskrbi za javno dobro? V tej luči so naravne nesreče najbolj naravno okolje za prezentacijo naravne primerjalne prednosti, ki jo ima nacionalka pred »nenaravnimi« komercialnimi televizijami.

Drugi primer se je zgodil v sredo, organizirala ga je Slovenska karitas, prireditev je imela manj jasno usmerjevalen naslov Klic dobrote, ampak ve se, da je bil namenjen družinam v stiski. Nabrali so skoraj 170.000 evrov, kar je približno petkrat manj od enkratne nacionalkine akcije, a ker gre za tradicionalno prireditev, nad katero drži roko Cerkev, je izkupiček najbrž primerljiv s prejšnjimi leti. TV Slovenija je v tem primeru medij, ki se daje na posodo, seveda pa dobi v zameno – če nič drugega – program.

Tako se zdi, da je dobrodelnost, ki poteka prek televizije, vsesplošno koristna stvar, krog, ki povezuje organizatorje, darovalce, prejemnike in gledalce. Večerni šov, od katerega imajo nekaj promocijske dobrobiti zagotovo tudi tisti, ki v njem načeloma nastopajo zastonj, deluje kot velika familiarna fešta, v kateri poteka razvedrilna igra z enostavnim pravilom: vsi, ki imamo malo, dajmo tistim, ki imajo še manj! Pri tem smo glasno žalostni, ker se našim sodržavljanom godi slabo, in po tihem veseli, ker nismo na njihovem mestu. Voditelji(ce) teh dobrodelnih karnevalov imajo seveda nalogo, da nenehno poudarjajo solidarnost, našo vrojeno dobroto, ki je po nemarnem zanemarjena, ampak nič hudega, dobrodelna prireditev je najboljša in primerno svečana priložnost, da se odkopljejo pristni zakladi našega srca. In če govorimo o »nas«, ki znamo »stopiti skupaj« in slišati »klic dobrote«, kadar je potreba najvišja, tedaj se ve, da ta »mi« ni kdorkoli, ampak pripada »nam«, Slovencem.

Toda eno je televizija, ki dobrodeli na sebi lasten pompozen način – drugo pa so veliko mehkejše oblike osebnega nagovarjanja. Te so se v zadnjih letih, še preden je nastopila kriza v sedanji brutalni podobi, namnožile skoraj enako kot druge oblike vsiljivega oglaševanja in pri tem razvile podobne marketinške prijeme. Kdor se enkrat odzove, ga doleti čast, da postane redni komitent dobrote. Ne mine mesec, ko ne bi prejel na dom dveh ali treh prošenj za donacijo s priloženimi položnicami. Kolobarijo ustanove, kot so Unesco, Rdeči križ, Rdeči noski, društvo Hospic, organizacije, ki skrbijo za počitnikovanje revnih otrok, ali ustanove, ki se ukvarjajo s prizadetimi otroki in pošiljajo na dom njihove slikarske izdelke, v zameno pa pričakujejo plačilo. O »klicih na pomoč«, ki dežujejo po elektronski pošti, ni vredno izgubljati besed.

Tako smo postali družba, v kateri se je dobrodelnost globoko zamrežila v na pol institucionalno delovanje. Klasično beračenje se je z ulic preselilo v sofisticirano nagovarjanje denarnic, drobno žicanje (džankijev, kadilcev in pivcev) sicer ostaja del javne nadležnosti, ampak se hkrati odliva v terapevtske ustanove, ki vstopajo v sistem dobrodelnosti. In tisto, kar je bilo nekoč vbogajme, ima zdaj videz uglednega doniranja. Boj za tisti del denarja, ki ga je zgornja plast srednjega razreda pripravljena podariti spodnji, postaja neizprosen, in takšen je toliko bolj, kolikor postaja darovanju namenjen denar zaradi revščine, ki prodira tudi v zgornja nadstropja srednjega razreda, samo še drobiž.

Dejstvo je pač, kakor je racionalno težko razložljivo, da obstaja intimna človeška potreba po darovanju in žrtvovanju, in to ne glede na religiozne sisteme. Zaradi nje vstopamo v razmerja s sočlovekom z enako intenziteto, kakor vstopamo zaradi pridobivanja koristi. Ta potreba po (raz)dajanju je vgrajena v temelj solidarnosti, ki je družbena, ne več intimna kategorija. In kot takšna je seveda družbeni instrument, s katerimi je vladajoči razred od nekdaj izravnaval socialne razlike, ne da bi se moral odreči oblastni poziciji. Dobrodelne organizacije, ki so začele cveteti v razvitem kapitalizmu – in ki so jih pogosto ustanavljale in vodile ženske, ker so s tem vstopale v dovoljene in nenevarne družbene vloge –, so bile in so dušebrižniški obliž čez socialne rane, ki je ohranjal trdnost razredne družbe.

Prav dušebrižništvo je bistvo organizirane in vendar improvizirane dobrodelnosti, zato je tako klasična kot sodobna dobrodelnost zmeraj impregnirana z določeno ideologijo organizatorjev. Preprostemu očesu jo je težko ločiti od dobrodelnosti kot takšne, toda za silo lahko postrežemo s primerom omenjene nacionalkine nabirke za poplave, katere uspeh je bil resnično velikanski: takšen je bil zato, ker ni šlo za odmaknjeni projekt sentimentalnega humanizma, ampak za neposredne, veristične, mrazeče poplave; ekrani se tako rekoč še niso osušili. Neposredna pomoč v stiski seveda presega logiko načelne dobrodelnosti in je tudi bolj živa od nje, saj se manj kot iz etike in ideologije napaja iz občutka neposredne ogroženosti, iz biološkega instinkta, ki je enako zanesljiv, kot so povodnji, potresi in viharji. V tem primeru so sodobne oblike dobrodelnosti zgolj dobrodošla logistika.

Kakor je zgodovina dobrodelništva ob osnovnem etičnem vzgonu tudi ali predvsem vrsta družbene hipokrizije, tako je tudi sodobna dobrodelno-donatorska dejavnost po eni strani biznis, po drugi pa potuha (ne)socialni državi. O prvem ne bomo izgubljali besed (pri nas smo imeli pred leti izkušnjo z Rdečim križem in Unescom, na kriznih žariščih v svetu jih je nepregledno število), potuha pa je seveda nekaj, kar se nam ne samo dogaja pred očmi, ampak nam tudi krepko sega v žepe; tako s stopanjem skupaj kot s klici dobrote in priprošnjami v obliki položnic. Kajti ko prispevamo za revne družine, za ljudi v stiski, za prikrajšane otroke – opravljamo delo, ki bi ga morala država. Potuhe ji ne dajemo za nadstandardne socialne usluge, kar bi bilo sprejemljivo, ampak za elementarne naloge, ki so zapisane v ustavi in proračunu.

Če pomislimo, da darujemo za notorične reveže, za otroke, ki še niso videli morja, celo za edini hospic v državi, v katerem je mogoče »nadstandardno« umreti; če pomislimo, da se je iz stiske lačnih in socialno šikaniranih otrok rodilo novodobno botrstvo, ki je še nedavno veljalo za prestižno lastnost premožnih, ki so skrbeli za svojega malega Afričana, danes pa lahko dobite svojega malega Štajerca ali kar Ljubljančana; če pomislimo, da darujemo, in to ob zvokih estrade, zato, da nas ne bo kot ljudi in kot državljanov sram – potem je dobrodelnost, s katero pomagamo državi, pravzaprav hudičevo delo.