Božo Jašovič: Banke morajo prevzemati tveganja in kakšen posel se tudi sfiži

Božo Jašovič največjo slovensko banko vodi dve leti. Banka se v tem obdobju krči; krčijo se tako krediti kot bilančna vsota in število zaposlenih. Sedi na stolu, ki je vroč. Morebitno zamenjavo bi sprejel kot legitimno odločitev lastnikov. Največji izziv, ki ga čaka, je vprašanje, kaj storiti z 1,7 milijarde evrov slabih posojil v bilanci NLB.

Gospod Jašovič, vaše besede »Prodali bomo Mercator!« so ena od najbolj odmevnih izjav prejšnjega tedna. Torej je za vas in za NLB zdaj kocka dokončno padla?

Kocka je padla že zdavnaj. Že kar nekaj časa govorimo, da bomo prodali Mercator, in ga tudi bomo prodali. Če ne v okviru tega postopka, pa kako drugače. To ne sodi v bančno bilanco, saj so bile te delnice zasežene v postopkih izterjave. Navsezadnje iz tega naslova tudi nimamo glasovalnih pravic, ker so nam bile odvzete zaradi domneve o usklajenem delovanju. Te delnice želimo zato čim prej prodati.

Mercator bi s prodajo Agrokorju postal odvisna družba največjega tekmeca v regiji. Kako gledate na to?

Postopek je v teku in še ni dokončne odločitve. Ko bo vse pripravljeno, se bomo odločali. A naša namera je resna.

V konzorciju kupcev Mercatorja sodelujeta z Agrokorjem EBRD in IFC, finančni družbi, ki se zdaj dogovarjata s slovensko državo o skupni dokapitalizaciji NLB. Je to naključje, gre za povezano trgovino?

Ne gre za povezano trgovino. Gre za misijo, ki jo ti inštituciji izvajata – da pomagata regiji pri izhodu iz finančnih težav in recesijskega primeža. Obe inštituciji skušata prispevati k omilitvi posledic teh težav. Delujeta v številnih državah JVE-regije; navsezadnje je EBRD solastnica v eni od članic NLB Skupine, in sicer v NLB Montenegrobanki, Podgorica.

Kupnina za prevzem Mercatorja je ocenjena na do 835 milijonov evrov. Koliko od tega bi pripadlo NLB?

NLB ima v lasti 10,75 odstotka delnic Mercatorja, tako da bo kupnina sorazmerna temu deležu.

V NLB ste pod velikimi pritiski politike, zlasti finančnega ministra Križaniča, ki nasprotuje prodaji deleža v Mercatorju. Kako gledate na to?

Morda so kakšne take namere, vendar je naša odločitev precej jasna. Že strategija banke predvideva odprodajo kapitalskih deležev, ki ne spadajo v osnovno dejavnost banke in smo jih pridobili v postopkih zasegov – zato, da bi prišli do likvidnega premoženja. Tudi če bi bili kakšni pritiski, ne morejo vplivati na našo odločitev, ki je dokončna in, mislimo, tudi strokovno korektna.

Kaj bi NLB pridobila s prodajo teh delnic?

Te delnice so bile pridobljene namesto posojil, ki jih prvotni dolžniki niso mogli več odplačevati in so bile zastavljene za zavarovanje teh posojil. Delnice so inštrument, kjer je denarni tok negotov, cene lahko padejo in moraš delati odpise, dividende so prav tako negotove. So inštrument, ki je praviloma v portfeljih skladov, ne pa bank. S prodajo delnic pridemo do likvidnih sredstev, ki jih uporabimo za kredite, ti pa vsekakor sodijo v portfelj bank.

Na čelu NLB ste že dve leti. Banka v tem času posluje z izgubo, krči posojila gospodarstvu in se krči tudi sama. Ste pričakovali tako negativne trende?

Takih trendov zagotovo nismo pričakovali. Vedeli smo, da je bilo leto 2009 krizno, za naslednje leto pa smo pričakovali izboljšanje, ki je tudi bilo, vendar zelo skromno. Slovenija je še vedno v obdobju skoraj ničelne rasti. Potrebovali bi precej večjo rast, da bi se naša podjetja okrepila in bi bile tudi banke v boljšem položaju. Zdaj se število insolvenčnih postopkov povečuje in dosegli smo številko, ki je v zgodovini še nikoli nismo imeli. Veliko podjetij ima težave. Delujemo v okolju, kjer je verjetnost neplačila izredno velika. Tako okolje je zelo naporno za bančnike. Težko je presojati, kateremu podjetju dati denar, kateremu pa ne.

NLB je v Sloveniji konec septembra medletno zmanjšala obseg posojil podjetjem za kar 600 milijonov evrov, z 9,3 na 8,7 milijarde evrov – in že prej izzvala kritike, da se spreminja v navadno hranilnico. Kako to?

Tako pogosto razmišljajo makroekonomisti, češ: če ni kreditov in kreditnega financiranja, tudi ni rasti. Seveda pa ta vzročnost ni nujna. Lahko je tudi obratno: ker ni povpraševanja po kreditih, tudi ni kreditov. Je pa res, da se makroekonomisti morda ne zavedajo, da imamo mi, bankirji, še en pogoj. Kredit lahko damo le tistemu, ki ga bo vrnil, saj delamo z izposojenim denarjem. Obstajati mora torej povpraševanje po kreditih, nato pa moramo presoditi, ali lahko tistemu, ki povprašuje, tudi odobrimo kredit. Ni naša vloga, da kredite delimo, temveč da jih odobravamo tistim, ki jih bodo vrnili.

No, znižanje deleža NLB na slovenskem trgu z 29 na 27,5 odstotka kaže, da druge banke več posojajo kot vi.

Res je, a je treba dodati še to, da v naši strategiji piše, da bomo zmanjševali kreditni portfelj. Navsezadnje so se tudi lastniki strinjali s to strategijo. Mi smo se zavestno odločili, ker nismo imeli dovolj kapitala, da bomo del kapitala sprostili tako, da bomo zmanjševali tvegano aktivo. Ta cilj smo tudi dosegli. To je bila tudi naša zavestna odločitev.

Po zadnjih podatkih je NLB do konca septembra ustvarila približno 114 milijonov evrov izgube pred davki. Minister Gaspari je pred dvema mesecema zahteval, da konec leta poslujete z dobičkom. Kako boste poslovali konec leta?

Konec leta bo seveda tudi izguba. Ocenjujemo pa, da ne bo bistveno večja, kot je sedaj.

Na izgubo najbolj vplivajo rezervacije, ki smo jih letos naredili več kot v istem času lani, in sicer za 264 milijonov evrov. Del tega gre na račun slabitev zaradi sprememb cen vrednostnih papirjev in nekaterih naših naložb v odvisne družbe, pretežni del pa so rezervacije zaradi kreditnega tveganja, ki izhajajo iz našega portfelja. Precej na to ne moremo vplivati, ker gre za eksogene dejavnike. V enem delu lahko vplivamo tako, da prestrukturiramo terjatve do slabih dolžnikov. Vedno to ni možno. Če družba nima poslovnega potenciala, je bolje, da gre v stečaj in se v okviru stečaja zadeve razčistijo. Če pa ima poslovni potencial, je naša dolžnost, da zagotovimo tako restrukturiranje kreditov, da lahko dolžnik nosi kredite in z njimi živi. V nekaterih primerih objektivno ne moremo ukrepati, ker so se začeli insolvenčni postopki, kjer ni sodelovanja z dolžnikom, in lahko le čakamo, da se končajo. Predvsem prisilne poravnave se predolgo vlečejo, upniki pa imamo premajhen vpliv na odločanje. Če gre za postopek, kjer se dolžniki skrivajo pred upniki, je to izguba časa. Potem sta še dva vidika, kjer smo omejeni pri zmanjševanju slabih kreditov. To so izvršbe na nepremičnine, kjer postopki trajajo nenormalno dolgo. Če danes začnemo postopek izvršbe, traja do prve licitacije od enega do dveh let. Kjer so zastavljeni vrednostni papirji, smo glede na to, da smo v državnem lastništvu, pogosto povezana oseba z državo in smo omejeni pri tem, da lahko te papirje zasežemo. Vsak zaseg sproži določbe zakona o prevzemih. Pričakovali smo, da bo zakonodaja spremenjena. Predlagali smo spremembe zakona, vendar bo o njih odločal šele parlament v prihodnji sestavi.

Očitajo vam, da ste preveč odlašali z ustanovitvijo oddelkov za slaba posojila.

Oddelek, ki se ukvarja s problematičnimi naložbami, imamo že od začetka. A pripad zadev je tako velik, da se v glavnem ukvarjamo s slabimi dolžniki, manj pa z novim kreditiranjem. Zaradi tega načrtujemo ustanovitev posebne ekspertne skupine za restrukturiranje s pomembnimi podjetji, ki se bo ukvarjala samo s tem. To pa ne pomeni, da se s tem doslej nismo ukvarjali. Upravljanje s problematičnimi naložbami zahteva tudi različne pristope. Ne gre za ukrepanje le po enem vzorcu, zahteva tudi sodelovanje drugih bank, ki so udeležene pri financiranju podjetij in drugih upnikov. Terja tudi poslovno, ne le finančno prestrukturiranje, vse to pa zahteva vrhunske strokovnjake z izkušnjami.

V Delovi anketi se je velika večina političnih strank zavzela, da država odproda delnice NLB in zadrži le 25 odstotkov plus zlato delnico, preostali dve stranki sta rekli, da bi NLB prodali v celoti. Kako gledate na to držo strank?

Mnenje uprave je sicer irelevantno, a se ne bom skrival in ga bom povedal. Ključni lastniki [država in KBC] obvladujejo banko in imajo celo delničarski sporazum. Njihova odločitev je ključna. Ali bodo sami zagotavljali kapital, ki je potreben za banko, celo nujen, če upoštevamo spremembo regulative, ali pa bodo pripustili zraven tretje lastnike. Če bodo rekli, da jih želijo, mora uprava izvesti aktivnosti, da privabi zainteresirane investitorje. Pri načelnem vprašanju, ali je državno lastništvo zaželeno ali ne, si lahko pomagam s sklepi evropskega vrha, kjer so rekli, da je ob dokapitalizaciji bank najprej treba poiskati zasebne vire. Če teh ni, se lahko uporabljajo javnofinančni viri. Banke so poslovne inštitucije, morajo prevzemati tveganja in kakšen posel se tudi sfiži. Če so dokapitalizirane z davkoplačevalskim denarjem, se potencira pozornost javnosti ob vsaki večji transakciji, ob vsaki najmanjši napaki. Ne odrekam, da ta pozornost mora biti, vprašanje pa je, ali je to treba delati z davkoplačevalskim denarjem. Naj v bankah raje tvega zasebni kapital.

Evropski bančni organ, EBA, je povedal, da NLB potrebuje 297 milijonov evrov dodatnega kapitala. Po skupščini delničarjev 27. oktobra ste dejali, da še ni znano, kdo, kdaj in koliko bo prispeval za dokapitalizacijo. Znova ste ponovili, da boste šli po kapital tudi na borzo. Ali po treh tednih veste kaj več, kako bo z dokapitalizacijo?

Navzven se morda zdi, da se nič ne dogaja. Obveščeni smo, da poteka komunikacija med ključnimi lastniki [državo in KBC]. Ključno je, kdaj bi lahko bila sprejeta odločitev, ali bodo kapital zagotovili ključni lastniki ali pa bodo pripustili v lastništvo banke tudi tretje lastnike. Govori se o EBRD in IFC in kakšnih drugih zasebnih lastnikih. Vprašanje pa je, ali lahko pričakujemo dokončno odločitev v času medvladja. Verjetno bo treba pripraviti nekatere osnove in izvesti tehnična opravila, potem pa počakati, da bo lahko nova vlada odločala, ko bo konstituirana.

Obstaja tudi ideja, da bi še Pahorjeva vlada iz proračuna zagotovila 200 milijonov evrov. S tem bi se državni delež v NLB še povečal.

Če bi se to zgodilo, bi bil to verjetno začasen inštrument, do priprave dokončne rešitve. Težko pričakujem, da bi ta dokapitalizacija, kot jo omenjate, dokončno rešila ta problem. S tem ne bi smeli prejudicirati odločitve lastnikov, ki bodo lahko odločali kasneje.

Kakšen pa je KBC kot lastnik: v banki je zdaj že skoraj 10 let, od maja 2002? Si želite, da še ostane v NLB?

Še enkrat povem, da je mnenje uprave glede primernosti lastnikov irelevantno. KBC je banka, ki dobro razume situacijo. S te plati nimamo nobenih težav, se razumemo, ko medsebojno komuniciramo. Glede njihove lastniške vloge pa odločitev prepuščam njim in drugim, ki odločajo. V KBC so, čisto tehnično gledano, dober in koristen partner za nas.

Ste menedžer banke, ki je v večinski lasti države. Je to dodaten pritisk?

Včasih je to dodaten pritisk, saj zato, ker nas veže bančna tajnost, ne moremo deliti vseh informacij s tistimi, ki sodijo o določenih potezah. Teh, ki sodijo, je pa zaradi vlaganja davkoplačevalskega denarja v banko veliko. V tem smislu smo hendikepirani in pri nekem projektu ne moremo predstaviti vseh okoliščin, ki so vplivale na odločitev. Če bi informacije lahko delili z drugimi, bi marsikdaj kakšno zadevo bolje javno pojasnili.

Imate »nevarno razmerje« z vašo formalno lastnico, AUKN, ki jo vodi Dagmar Komar. Ta je zahtevala zamenjavo dela nadzornega sveta, govori se tudi o vaši zamenjavi oziroma o zamenjavi članov uprave. Kako to komentirate?

Legitimno je, da o tem razmišljajo, in v tem ne vidim problema. Če lastnik misli, da uprava ne uživa zaupanja, mora to samo povedati. Menjava se da izvesti zelo enostavno in hitro in ni treba delati nekih skrivnih načrtov. Nisem navajen delati za lastnika, ki ne želi, da bi delal zanj. Zamenjava uprave ali nadzornega sveta v normalnih okoliščinah ne bi smela biti noben problem, če je to želja lastnika.

Ko ste prišli na čelo NLB, ste našli kar nekaj okostnjakov v omarah. Največji med njimi so bili menedžerski prevzemi in gradbinci. Kako težko breme je za NLB zdaj reševanje terjatev do SCT, Primorja, Vegrada itd.?

To je breme, saj smo bili v tej panogi nadpovprečno izpostavljeni. Ne toliko po kreditih kot po garancijah za dobro izvedbo del in odpravo napak. To nas bremeni s padcem gradbenih podjetij. Zdaj je treba presoditi, kateri so tisti, ki jih lahko saniramo in pri katerih je treba prek prostovoljnih poravnav ali insolvenčnega postopka zagotoviti vzdržno financiranje. Poleg klasičnih gradbincev imamo še podjetja, ki so imela solidno osnovno dejavnost in so se šla ad hoc gradbeništvo, ker so bili v tej panogi pričakovani visoki dobički. Tudi ta podjetja so nasedla ali vsaj zašla v težave. Gre za več podjetij, s katerimi se moramo pametno dogovarjati, kako rešiti njihove obveznosti, da ne bi prizadeli še kako drugo dejavnost, s katero se ukvarjajo.

Bi spustili ceno za zasežena Vegradova stanovanja v Celovških dvorih na recimo dobrih tisoč do tisoč petsto evrov za kvadratni meter?

Stanovanja lahko prodaš le po cenah, ki so jih kupci pripravljeni plačati. Še ta mesec bo prišel na trg prvi paket stanovanj v Celovških dvorih. Prodajo sicer vodi stečajni upravitelj. Na trgu bo ponujena izhodiščna cena, zbirale se bodo ponudbe in na koncu bomo videli, po kakšni ceni bodo prodana. To bo neke vrste javni razpis za zbiranje ponudb za prodajo prvega paketa stanovanj, kjer je zemljiškoknjižno stanje že očiščeno. Vsekakor bo treba cene prilagoditi efektivnemu povpraševanju.

Kolikšen je zdaj pri vas delež slabih terjatev, ki zamujajo s plačilom več kot 90 dni? Koliko znaša?

Je 15,6-odstoten po stanju 30. septembra, kar znaša približno milijardo 700 milijonov evrov.

Ta ogromna vsota (v znesku 5 odstotkov slovenskega BDP) se povečuje. Kako boste rešili ta problem?

S tem se bomo ukvarjali v prihodnjih letih. To terja reorganizacijo banke, ki sem jo že omenil. Slaba posojila se še povečujejo. Zadnji mesec sicer ugotavljamo, da se to povečanje umirja. Upamo, da se trend ne bo več tako dramatično povečeval kot v drugem in tretjem kvartalu. Čedalje več podjetij ima težave s plačevanjem obveznosti, kar je posledica zmanjševanja obsegov poslovanja pri njih. To se nato odrazi v bančnih bilancah.

Financiranje projekta Stožice zdaj vodi vaša uprava. »Če bo NLB dala posojilo za Stožice, si ne zasluži dokapitalizacije, pač pa kazenski pregon,« je lani poudarjal vodja opozicije. Koliko posojila ste dali Stožicam, koliko ga še boste?

Tudi ta projekt ima dolgo zgodovino. Celovita ocena je, da ni bil ubran pravi način, kako se taki projekti financirajo. Ko smo lani odobrili to posojilo in je bilo tudi javno objavljeno, je ogromno gradbenih podjetij in kooperantov že imelo neporavnane terjatve do končanega javnega dela projekta. V teh okoliščinah smo tehtali, ali je projekt mogoče tako financirati, da bomo ta denar dobili vrnjen ali ne. Bančni konzorcij je po dolgih pogajanjih prišel do strukture, ki zagotavlja povračilo sredstev in normalno delovanje projekta, ki naj bi prerasel v podjetje, ki ima v lasti in upravlja komercialni del tega centra. Bankirji smo lani tik pred zdajci zadeve še malo začinili in od lastnikov zahtevali dodaten kapital. Ti so se začeli pogovarjati s potencialnim investitorjem, a je žal odstopil in o njem po izbruhu nemirov v Libiji ni več glasu. Zahteva po dodatnem kapitalu je bila vključena tik pred zdajci, ko smo hoteli še večjo varnost, čeprav so bile vse ocene in projekcije narejene na obseg izposojenih sredstev, ki ga zagotavljamo sedaj. Po ponovni preveritvi predpostavk izračuna menimo, da je projekt treba končati in čim prej poiskati strateškega partnerja za vstop vanj. Sočasno z dokončanjem gradnje bo bančni konzorcij iskal tudi strateškega partnerja.

Slovenska država in banke morajo prihodnje leto poplačati za 5,5 milijarde evrov obveznosti do tujine, ob tem pa se cena novega zadolževanja Slovenije skokovito povečuje in je višja od italijanske ali španske. Kakšne težave to prinaša NLB, kjer vam prihodnje leto zapade za več kot milijardo in pol evrov plačil do tujine?

Če je treba na kaj v banki paziti, je to likvidnost. Smo precej previdni in jo skušamo vzdrževati na najvišji ravni. Prevečkrat smo bili v zadnjih dveh letih na preizkušnji, ko se je zaradi različnih novic ustavilo delovanje finančnih trgov. Takrat je bilo začasno, zdaj pa je ta ustavitev kar akutna. Očitno se je treba navaditi, da bodo negotovosti na trgih stalnica, dokler ne bo zanesljive in stabilne rešitve vzrokov, ki povzročajo to negotovost. Naše likvidnostne rezerve so prekomerne, če bi jih sodili v normalnih razmerah in znašajo več kot tri milijarde evrov. Zanje smo se zavestno odločili, ker smo predvidevali, da bi lahko nove negotovosti na finančnih trgih onemogočale normalno refinanciranje. Obveznosti za prihodnje leto bomo normalno servisirali. Slovenske banke in tudi mi z njimi skorajda nismo uporabljali možnosti refinanciranja pri Evropski centralni banki. Ta vir nam je zdaj ostal na voljo in nam bo prišel prav, da bomo lahko zagotavljali ustrezno likvidnost, če se bodo pritiski nadaljevali. Očitno je to širši problem, ne le slovenski. ECB se je odločila, da bo z dolgoročnimi operacijami podpirala bančne sisteme, in to možnost bomo tudi izkoristili. Glede na možnosti, ki jih imamo na voljo, v zvezi z likvidnostjo zato ne vidimo težav. Slovenske banke so se pri ECB zadolžile le za slab odstotek bilančne vsote, 400 milijonov evrov, v nekaterih drugih državah pa viri iz ECB predstavljajo že četrtino bilančne vsote.

Tu je še en problem. Ste v NLB pripravljeni na prihodnje leto, ko bo država umaknila svoje depozite iz banke, namesto da bi se na novo zadolžila? Koliko imate teh depozitov, kako jih boste nadomestili?

Teh depozitov je v NLB za približno 700 milijonov evrov in jih ni tako zelo veliko. Poleg tega smo mi neto kreditor države, mi torej kreditiramo državo, če vzamemo v obzir celoten odnos. Depoziti države so bili v nekem trenutku, ko nas je presenetil likvidnostni krč, v pomoč, ker je država nastopala na finančnih trgih s svojo kredibilnostjo. Za te depozite plačujemo tržno ceno in priznamo, da so nam prišli prav v trenutkih negotovosti. Zdaj, ko je likvidnost najvišja prioriteta v našem poslovanju, smo se temu prilagodili, so ti depoziti manj pomembni. Imamo potrebno likvidnost, da lahko avtonomno vzdržimo nekaj časa, precej pa je odvisno, kako dolgo bodo finančni trgi mrtvi. Računamo, da jih bo država počasi zmanjševala.

Ste prepričani, da boste dosegli zahtevo BS o 9-odstotni stopnji Tier 1 kapitala?

Glede na to, da že sami navajate v vprašanju, da gre za zahtevo, jo bo torej treba doseči. Neodgovorjeno ostaja le vprašanje, kdaj, saj smo že omenili, da je to tesno povezano z odločitvijo ključnih lastnikov, kako zagotoviti kapital. Verjetno je najbolj primeren nov datum za to 30. junij prihodnje leto, ki sovpada tudi s pričakovanji evropskega bančnega nadzornika.

Koliko pa zdaj znaša Core Tier 1 kapital v NLB?

Na ravni NLB Skupine znaša 6,7 odstotka. Ta podatek za skupino je ključen za zahteve, o katerih govorimo.

Prej ste bili zaposleni v Banki Slovenije. Vam nekdanji kolegi, zdaj nadzorniki, kdaj pogledajo skozi prste, so do vas zahtevni?

(Smeh) Dobro vprašanje. Zahtevnost BS ne popušča, nasprotno, se celo krepi glede na to, da smo sistemsko pomembna banka. Smo pod stalnim nadzorom, imamo njihove ljudi v hiši. To ni nič narobe. Glede na številne spremembe, ki jih je treba izvesti v banki, je treba narediti prioritete. Včasih imamo malce drugačne prioritete kot BS, kar pa ne pomeni, da se močno razhajamo. To, kar regulator zahteva, ima najvišjo prioriteto.

Leto 2012 bo zelo negotovo in težko, za Evropo in Slovenijo. Kaj pričakujete v NLB?

Pričakujemo naporno leto in ukvarjanje s slabimi naložbami in posledicami teh slabih posojil, ki znašajo 1,7 milijarde evrov. Morali bomo zmanjševati ta znesek. Skrbi nas šibka gospodarska rast, ki jo napovedujejo makroekonomisti. To pomeni, da kapacitete ne bodo izkoriščene, da bo malo investicij in tudi kreditnega povpraševanja bo manj, rast kreditov bo pičla. Pričakujemo, da se bo ta pesimizem na neki točki prelomil in bo gospodarski optimizem obrnil te tendence v nasprotno, torej pozitivno smer. Banke lahko saniramo tako, da rastemo z novimi krediti in s tem ustvarjamo prihodke.

Kako boste ukrepali znotraj banke? Zaprli ste že 300 delovnih mest. Koliko vas je zdaj v NLB, koliko vas bo čez eno leto?

V NLB nas je zdaj okrog 3800, res smo ukinili 307 delovnih mest. Moramo še kar nekaj narediti, da bomo dosegli končni cilj. Ob devetmesečju smo imeli za štiri odstotke nižje stroške, kar je še premalo. Verjetno se bomo morali usesti s sindikati in se dogovoriti o naši podjetniški pogodbi. Poleg tega, da se moramo reorganizirati pri upravljanju s slabimi naložbami, poskušamo izboljšati kreditni proces z uvajanjem kontrolnih mehanizmov. Poskušamo poenostaviti poslovanje, ga digitalizirati, da bo proces bolj gladek in učinkovit, da bomo bolje pripravljeni za kreditiranje malih in srednje velikih podjetij. Naš fokus v prihodnje je poslovanje s prebivalstvom (retail) ter srednjimi in malimi podjetji, to moramo tudi uresničiti, le govorjenje ni dovolj. Tisto, kar delamo, mora biti profitabilno. Financiranje podjetij bo poleg prebivalstva še naprej naša prioriteta. A z vidika tveganj bomo morali zmanjšati izpostavljenost do nekaterih večjih podjetij in panog, ki so ciklične.

Ob nagrmadenih 1,7 milijarde evrov slabih posojil je očitno, da je NLB zelo slabo upravljala tveganja.

Težko bi sodil, ali je bilo upravljanje tveganj v preteklosti slabo ali ne. Pripravljenost prevzemati tveganja je bila v dobrih časih velika. Navsezadnje se je ves svet gnal za dobički. Nič drugače ni bilo tukaj. Uprava je bila pod pritiski, da doseže čim višje stopnje rasti in dobičke. Posledica tega je, da smo tu, kjer smo. Mogoče se bo svet čez nekaj let spremenil in bomo znova zelo optimistični in pripravljeni več tvegati. Tedaj bo moj konservativni duh odveč in bo moral priti kdo bolj ambiciozen.

Seveda, veljate za tipičnega centralnega bankirja, zelo previdnega. Po mnenju nekaterih težko sprejemate odločitve in jih včasih bolj zavirate, kot pospešujete. Se imate za operativca ali bolj za analitika?

Na tej poziciji se je težko izogniti odločanju in moraš biti tudi operativec. Želja je, da bi uprava nekoč predvsem sistemsko vodila banko, ne pa da bi se ukvarjala s tekočimi posli. Žal si tega v danem trenutku ne moremo privoščiti, uprava je precej vpeta v operativne odločitve. Če imaš pri tem tudi analitične sposobnosti, so lahko odločitve toliko bolj pretehtane, običajno pa morajo za to poskrbeti strokovne službe.

NLB Skupina ima v postopku likvidacije štiri nepomembne članice. Kaj pa boste storili z največjimi grešniki, denimo z LHB v Frankfurtu?

Pri LHB smo v postopku prodaje. Pogovori s potencialnim ponudnikom še tečejo, bo pa dokončna odločitev kmalu znana. Če prodaje ne bo, imamo plan B, to je postopno ukinjanje banke z načinom čezmejnega prevzema, kjer bi NLB prevzela pretežni del njenega portfelja. Factoring v Bratislavi smo praktično že likvidirali, konec leta bo postopek formalno končan. Za NLB Factoring Ostrava se začne operativni postopek dezinvestiranja prihodnje leto, podobno velja tudi za NLB Interfinanz iz Züricha.

Pada tudi tržna vrednost delnic NLB. Nazadnje je država pri dokapitalizaciji odštela 116 evrov, zdaj se govori, da bi bila ob novi dokapitalizaciji cena 55 do 60 evrov za delnico kar primerna?

Ta cena je izvedena iz primerjalnih analiz, kako kotirajo evropske banke. Investitorji vrednotijo banke zelo konservativno, ker se soočajo s težavnim okoljem, novimi regulativnimi zahtevami. Nekateri še razmišljajo, da bo sploh banke treba reorganizirati in ločiti poslovanje s prebivalstvom, ki je javno dobro, od drugega bančništva, ki je zelo tvegano. Zato, da bi kasneje, če bi bilo treba stvari reševati, reševali samo ta prvi del bančništva, drugi del, s tveganji vred, pa bi prepustili upnikom in investitorjem. Negotovost je velika in rezultat je tudi vrednotenje bančnih delnic, mi tu nismo nič posebnega. Tudi razmere na finančnih trgih niso v prid vrednotenju bančnih delnic.

Kaj pričakujete od nove vlade, ki jo dobimo po volitvah?

Ne želim nič drugega, kot da se čim prej s ključnimi lastniki odločijo, kako se bo zagotovil kapital za banko: ali ga bodo zagotovili sami, v kombinaciji s tretjimi, ali pa bo treba v celoti iskati nove investitorje. Vse drugo je naša naloga.

Dve leti ste predsednik uprave. Kaj so vaši uspehi in napake v tem času?

S posebnimi dosežki, ki bi se kazali navzven, se ne moremo pohvaliti, kar pa ne pomeni, da znotraj banke ne počnemo stvari, kot so stroškovna racionalizacija in reorganizacije, ki so nujne za večjo učinkovitost banke. Ta čas sliko kazijo zahtevne okoliščine, v katerih delujemo. Poleg tega smo na začetku leta napovedovali, da bo imela banka konec leta dobiček. Žal se to ni uresničilo. Tu nosimo odgovornost za napačno oceno. Res je kar nekaj izrednih dejavnikov, ki se niso uresničili. Podcenili in napačno smo ocenili veliko povečevanje insolvenčnih postopkov in s tem povečevanje slabih posojil. Dokler ne bomo začeli normalno rasti, bo banka težko pokazala dobre rezultate in dobičke. Napaka je morda, ker lani nismo vztrajali pri dokapitalizaciji, ki smo jo predlagali v znesku od 400 do 600 milijonov evrov. Če bi takrat izvedli to dokapitalizacijo, bi lahko počistili vse slabe naložbe. Likvidacije, ki jih zdaj izvajamo, bi lahko izpeljali hitreje. V prvi fazi bi imeli nekoliko večjo izgubo, nato bi v izterjavi to izgubo zmanjševali. Zdaj pa vse skupaj doziramo tako, da gledamo, koliko imamo kapitala in postopke tempiramo glede na naš kapital. To je težko. Bančno sanacijo je treba delati tako, da daš raje več denarja kot pa premalo – in da potem ta denar vrneš lastnikom in tistim, ki so ga vložili. S premalo denarja samo podaljšuješ agonijo in predolgo vlečeš izgubo.

Se počutite kot ujetnik dveh največjih lastnikov, države in KBC, ki se ne moreta o ničemer dogovoriti v prid svoje skupne lastnine?

Smo najet menedžment, ki dela za lastnike in jim pripravljamo tehnične osnove, da oni sprejemajo svoje ključne odločitve. Logično je, da tudi oni postavljajo svoje omejitve. Včasih bi morali vztrajati in ne bi smeli popuščati. Kot sem dejal, od nove vlade pričakujemo, da čim prej sprejme odločitev o dokapitalizaciji.

Koliko ste v NLB izpostavljeni do držav PIIGS?

Teh naložb imamo malo, 23 milijonov evrov oz. manj kot 0,2 odstotka bilančne vsote. Letos smo izpostavljenost iz naslova zapadlosti pretežno kratkoročnih naložb znižali za 147 milijonov evrov, do Grčije smo izpostavljeni samo še za tri milijone evrov.

Vendar smo zelo povezani s finančnimi trgi in težave drugih vplivajo tudi na naše refinanciranje, ki postaja negotovo. To je tako kot v zgodbi s toksičnimi inštrumenti leta 2008. Mi jih nismo imeli, imele so jih velike evropske banke. Vendar smo to čutili kot negotovost na mednarodnih finančnih trgih, ki niso opravljali svoje funkcije in se nismo mogli refinancirati. Dodaten problem je bil, ko je udaril sekundarni recesijski val in je Slovenijo močno prizadel. Pri tem je zanimivo, zakaj druge države niso bile tako prizadete z recesijo.

Kako to pojasnjujete?

K temu je precej prispeval naš način privatizacije, povezanost slovenskih podjetij in navsezadnje tudi nacionalni interes, ki je pripeljal do tega, da smo vsa tveganja skoncentrirali nase in nismo hoteli imeti tujega kapitala in tujih naložb. Tuji investitorji prevzemajo tudi tveganja. Vse smo hoteli imeti sami, to smo večinoma financirali s krediti, kar pomeni, da imamo večino tveganj pri sebi, v Sloveniji.

Ampak kredite so vendarle dale banke, tudi vaša. Sami ste rekli, da so vaši predhodniki v upravi (spomnimo se recimo gospodov Kramarja, Narata in drugih) v letih 2005–2008 bili pod pritiskom, da bi dali čim več kreditov. Tudi za menedžerske prevzeme in gradbene posle itd. Posledice teh tveganj poznate.

Drži, bank ne izvzemam, da niso sokrive. Ob vstopu v evroobmočje so bili krediti poceni, v bankah so se manj ukvarjali z depoziti, saj so bili predragi in se je bolj splačalo najeti kredite, ki so bili cenejši. A vse je bilo vendarle rezultat prepričanja, da je treba imeti podjetja v slovenski lasti in da ne smemo razprodajati premoženja. A zraven ni bilo spodbud, da bi prišli tuji investitorji in prevzeli tveganja. Tako smo zdaj prepletli družbe med sabo, in ko to konsolidiraš, vidiš, da so v njih prevladujoči dolgovi. Slovenska podjetja so prezadolžena in finančni vzvod deluje nanje uničujoče. Ko se začne prodaja zmanjševati, se to multiplikativno pozna na izgubah. In to je zdaj naša usoda. Zagotovo bo to zanimiva tema za raziskovalce, ki bodo analizirali in empirično utemeljili, zakaj smo bolj prizadeti kot drugi.