Branko Lustig: Vedno se lahko odločiš. Odločil sem se, da hočem živeti.

Vse, kar ustvari Branko Lustig, je veliko in se zapiše v kolektivni spomin. V nekdanji Jugoslaviji se je podpisal pod produkcijo epov, kot so Kozara, Bitka na Neretvi, se izkazal pri mednarodnih koprodukcijah, kot je serija Vetrovi vojne in filmih, kot sta Pločevinasti boben in Sofijina odločitev, odšel v Hollywood in s Spielbergom naredil največji spomenik žrtvam holokavsta – Schindlerjev seznam, za katerega je dobil prvega oskarja.

Drugega oskarja je dobil za Gladiatorja Ridleyja Scotta, s katerim sta skupaj naredila še sveženj kultnih filmov, kot so Sestreljeni črni jastreb, Hannibal, Nebeško kraljestvo in Ameriški gangster.

Na sarajevski filmski festival je prišel po častno srce Sarajeva, »sam ga je Sarajevčanom dal že zdavnaj«, kot je dejal; vmes predaval na konferenci o človekovih pravicah, mladim filmarjem predal svoje osebne izkušnje holokavsta in se 11. julija udeležil spominske slovesnosti v Srebrenici.

Sedel je v kotu stare kavarne sarajevskega hotela Europa, s svetlim elegantnim slamnikom, v svetli obleki, obkrožen s televizijami, novinarji. Od daleč je bil videti kot prototip hollywoodskega producenta iz starih filmov. Ko prideš bližje, ko ti stisne roko, začutiš življenjsko silo človeka, ki je preživel holokavst, o čemer priča številka A3317 na roki.

Aha, iz Slovenije ste, super, je rekel in mi močno stisnil roko. Poznate Borisa Cavazzo?

Z njim sta sodelovala pri filmu Muke po Mati (1975). Sam pravi, da ste mu takrat rešili življenje.

Ker je bila pomembna hitrost. Šlo je za minute. Na snemanju prizora ob grobu se je zvalil naravnost vanj. Mislili smo, da je samo slabost. Potem se je izkazalo, da gre za življenje. Odpeljal sem ga v vojaško bolnišnico, kričal sem na doktorje. Bilo je krvavo, dobesedno.

Boris Cavazza je ... neverjeten igralec. Izjemna karizma. In pri tistem norem Lordanu Zafranoviću mu je uspelo narediti fenomenalno vlogo. Bilo je zelo težavno snemanje, bilo je vroče, tako kot danes v Sarajevu. Na prvi snemalni dan sem se zbudil z visoko vročino. Tega si ne morem dovoliti, sem rekel, ne na prvi snemalni dan. A nisem mogel vstati, imel sem pljučnico. Pri tem filmu so se ves čas dogajali neki zapleti.

Imeli smo čudovitega snemalca, Karpo Godina. Kako je posnel boksarski dvoboj z Borisom, še zdaj se spomnim, fenomenalen snemalec.

Pozdravite Borisa. Poznam tudi njegovega sina, Sebastijan, ne? Odličen je, isti Boris. Z Borisom sva na tistem snemanju preživela marsikaj, da.

Veste, jaz sem bolj Slovenec, kot si vi mislite (nasmešek). Ko sem imel 18, 19, 20 let, sem preplezal vse vaše planine. Znal sem tudi jodlati. Saj pravim, kot pravi Slovenec.

Kaj vas je povleklo v slovenske planine? Adrenalin ali lepota?

Lepota. Najprej zaradi lepote. Najprej sem hodil po vaših hribih – in mi je postalo dolgčas. Pa so mi rekli: Saj lahko plezaš. Šel sem v alpinistično šolo, tam sem spoznal vse slovenske alpiniste. Najprej so me vodili po stenah z drugo ali tretjo zahtevnostno stopnjo, nato sem preplezal četrto zahtevnostno stopnjo triglavske stene. Neštetokrat sem bil na Kredarici, s Kredarice sem se enkrat spustil s smučmi ... in pripeljal dol brez praske.

In potem se je ubil moj najboljši prijatelj. Takrat sem nehal. Bil je prvi v navezi. Jaz sem bil dobro pritrjen, nenadoma sem ga videl, kako leti mimo mene. V tistem času nismo nosili čelad. Če bi imel čelado, ne bi umrl. Dolgo nisem prišel k sebi.

Ko v intervjujih beremo drobce vaše življenjske zgodbe, se zdi neverjetno, da ste tolikokrat za las ušli smrti ...

Velikokrat sem bil zelo blizu, da. Velikokrat sem bil tako blizu, da sem čutil njen dih na vratu (se nasmehne). Že zdaj, nedavno sem bil skoraj na drugi strani. Bil sem bolan, zelo bolan.

In še takrat ste menda na odprtju festivala judovskega filma v Zagrebu dejali: Preživel sem holokavst, kaj mi torej lahko naredi 'rak'?

(Se nasmehne.) Vidite, zdaj si brijem samo eno stran obraza (se pogladi po licu), ker je drugo lice popolnoma gladko. Od sevanja naprej tu nič več ne raste. A zdaj se počutim odlično. (Potrka po mizi.) To je les, ne?

Menda zdaj na svojem vikendu v Žumberku pišete svojo biografijo?

Moral bi jo, a je ne. Rekel sem si, da bom začel pisati, ko sem se preselil sem. Kupil sem si tudi takšen aparat, kakršen je vaš (pomigne na diktafon), in začel govoriti. To se mi zdi boljše, kot da bi pisal. Da govorim in se spominjam … Ampak nekako ne gre. Ne še.

Na konferenci Človekove pravice: fikcija ali resničnost? ste dejali, da sta oba s Spielbergom vsak svojega oskarja za Schindlerjev seznam posvetila vsem žrtvam genocidov z upanjem, da se kaj takega ne bo več zgodilo. In da se zdaj počutite krivega.

Se. Ker sem res verjel, da lahko s takšnim filmom, kot je Schindlerjev seznam, vplivaš na zavest ljudi. Oba s Stevenom sva ta film posvetila temu, da se nikoli, nikoli več ne bi ponovilo kaj takega. In dve leti zatem se je zgodila Srebrenica.

Ravno ste se vrnili s spominske slovesnosti v Srebrenici ...

Ne vem, kaj naj vam sploh rečem. Nekako bi moral vedeti, kaj me čaka, a nisem vedel, da me bo tako pretreslo. To je videti (globoko vdihne, izdihne) ... vsi ti številni grobovi, beli stebri. In ta krog okrog džamije, zaradi česar je videti, kot da lebdi v zraku na štirih stebrih ... Osem tisoč imen, vklesanih na plošče okrog te džamije. Ko začnete brati te priimke, na stotine istih priimkov, cele družine, celi rodovi so iztrebljeni ... To je tisto, kar te pretrese. Spomnil sem se občutka, ko sem prvič stopil v muzej holokavsta Jad Vašem v Jeruzalemu. Milijoni imen na ploščah. Za vsakim imenom je eno življenje, življenjska zgodba. Kako ta imena delujejo na človeka. To, da je nekdo namerno ubijal ljudi, cele družine, in da si nekdo danes drzne trditi, da tu, na tem področju ni bilo genocida, to je svinjarija.

A najbolj me je razjezilo to, da so na ta dan Srbi v Srebrenici naredili koncert. Naredili so si zabavo, kot v posmeh ... To žali emocije na tisoče žensk tam, ki so izgubile vse. Si predstavljajte?

(Pridite sem, namigne visokemu natakarju, okrog petdesetih. Kako vam je ime?

Dževad.

Kako vi, Dževad, gledate na to, da v Srebrenici na dan, ko poteka spominska slovesnost, na srbski strani prirejajo koncert in zabavo?

Kako bi bilo videti, da bi nacisti dvajset let po vojni na komemoraciji v Jasenovcu naredili zabavo, odvrne natakar in zre Lustigu strmo v oči. In, da ne bo pomote, jaz ne sovražim Srbov, poznam mnoge Srbe, ki so čudoviti ljudje, moj ded je bil na dvoru kralja Aleksandra …

Sledi strasten monolog o tem, da se je vsaki ideologiji, ki en narod označi za manjvrednega, treba v trenutku zoperstaviti.

Ga poznate, vprašam, ko se natakar poslovi. Zakaj ste med vsemi natakarji poklicali prav njega …?

Opazil sem ga. Po očeh, po drži. Vedel sem, da ima veliko povedati.)

Kako po vsem, kar ste doživeli v koncentracijskem taborišču, gledate na temne plati v človeku. Kaj je tisto, kar ga žene, da ubija, muči?

V človeku je, da mora ubijati. To imamo v sebi, od naših prednikov neandertalcev je v nas ostal gon, da moraš loviti, da moraš ubijati, da moraš prelivati kri – in zdi se, da se to v ekstremnih situacijah zbudi v človeku. Tega nisem še nikoli rekel. Zdaj, prav v Srebrenici, sem prišel do tega. In mislim, da je čim prej treba začeti snemati arhiv pričevanj in spominov žrtev, da se to nikoli, nikoli več ne ponovi.

A še vedno se dogaja, zdaj v Siriji.

Nikoli ni dovolj filmov o teh temah. Nikoli ni dovolj govorjenja o človekovih pravicah. Spominjanja na zverinstva. Nikoli ni dovolj tega. Ne smemo pozabiti ne na Jasenovac, ne na Ruando, na Darfur, na Kongo, zdaj na Sirijo ... Dokler bom živ, se bom po svojih močeh boril za to, da se to zlo ne bi ponovilo. Po svojih močeh, pravim, ne morem ustaviti nasilja na svetu. Lahko pa govorim o tem, kaj sem doživel. In lahko še vedno snemam filme. Poglejte: edini razlog, zakaj je moja družina preživela vse te strahote, je to, da smo se rodili kot Judje. Samo to. Vsa družina je izginila, en del v Jasenovac, ker je bil nekako pri roki, drugi del v Auschwitz. Razen mame in mene se nihče ni vrnil. Očeta so ubili Madžari.

Zato sem večkrat rekel, da je sarajevski festival svetilnik, spomenik na tem koncu Evrope. Med nama, vseeno mi je za filme. Lahko grem v Benetke, v Cannes ali gledam filme na mojem festivalu judovskega filma v Zagrebu, ampak sarajevski filmski festival je izjemen zato, ker je direktorju Mirsadu Purivatri uspelo, da je z njim postavil spomenik Sarajevu in bolečini teh ljudi. Tako kot so si postavili spomenik z zimskimi olimpijskimi igrami leta 1984. In svet se spominja Sarajeva. Vsi filmski profesionalci, režiserji, kritiki, igralci, selektorji svetovnih filmskih festivalov, ki vsako leto pridejo sem, vsi ti resnico o tem mestu nosijo naprej v svet, producenti CineLinka, zvezde, avtorji, vsak je samo en kamenček v tem spomeniku.

Če ne bi bilo tega festivala, Angelina Jolie ne bi prišla sem in posnela filma, ki je spet preusmeril pozornost svetovne javnosti na ta del sveta. Tu je spoznala te ženske, žrtve vojne, tu so se je dotaknile njihove zgodbe ...

Ste videli njen film?

Med nama, ne mislim, da je Angelina velika igralka. Rad jo imam, ker je hčerka Jona Voighta. In Jon Voight je moj prijatelj. Mislim, da je naredil dobro hčer. Poznam vse te njune zgodbe. Angelina je bila gangster (nasmešek). Vloga v drami Nore in svobodne (Girl, Interrupted 1999), za katero je dobila oskarja, je bila njena najboljša vloga, ker je v njej odigrala sebe.

Dajva, vrniva se k vaši zgodbi ...

Čakajte, da končam. Govorila sva o Angelininem filmu. Ne razumem, kako se lahko muslimanska ženska zaljubi v človeka, ki je odgovoren za množična posilstva njenih soujetnic, za človeka, ki je odgovoren za umore njene družine, njenih ...?

Ker gre za preživetje? Sami ste v pogovoru naši novinarki Nike Vistoropski pred leti dejali, da se bivanje v taborišču osredotoči samo na preživetje, da se spustiš na raven živali.

To je res. A to ne pomeni, da ne verjamem v človekove pravice. Edina človekova pravica je, da živimo in da imamo pravico izbrati, ali želimo umreti. Samo to lahko odločimo.

Vi v taborišču kot deček te odločitve niste imeli?

Kako da ne? Jaz se sicer nisem mogel odločiti, ali bom živel. Ali me bodo ubili ali ne. Ampak lahko sem se globoko v sebi odločil, ali hočem živeti. Vedno lahko izbereš. In to je edina človekova pravica, ki jo imamo.

V prizoru filma, pri katerem ste sodelovali, Sofijina odločitev, taboriščnico (Meryl Streep) paznik prisili, da se odloči in izbere: ali pošlje v smrt sina ali hčer. Tudi vaša mati je morala narediti usodno odločitev.

Tudi skozi ta film sem dojel, kako se je morala počutiti moja mama takrat, da ... Ko so naju z mamo leta 1943 pripeljali v Auschwitz, je v trenutku, ko so nas strpali z vagona, do nas pritekel taboriščnik in rekel mami, naj se zlaže, da imam šestnajst let. Kar je pomenilo, da me takoj ločijo od nje, a je pomenilo vsaj minimalno možnost, da preživim. Imel sem deset let, a sem bil dokaj visok za svojo starost. Mama se je morala odločiti v trenutku. Če se ne bi odločila tako, kot se je, bi me takoj poslali v krematorij, kot mojo babico. Starejše in otroke so običajno takoj ubili, ker jim niso koristili. (Pomolči.) Mamo sem potem videl samo še enkrat, kako teče po dvorišču, gola, postrižene glave. Mislil sem, da so jo ubili.

In vas, desetletnega dečka, so poslali na delo v rudnike?

Da. Najprej v rudnike premoga, nečloveške razmere. Nato so me premestili v taborišče Doru Mittelbau, kjer smo izdelovali rakete V1 in V 2, to je bilo malo lažje.

Verjetno ste veliko razmišljali o tem, kaj je bilo tisto, zaradi česar ste preživeli?

Samo vera. Vera v to, da bom preživel. Težko je to opisati. Živiš iz dneva v dan. V glavi imaš samo eno misel: da se moraš jutri zbuditi in se poskušati izogniti udarcem, mrazu. Kaj naj vam rečem drugega. Lepo bi bilo, če bi rekel, da te drži pokonci ljubezen. A tega ne morem reči. Lahko pa rečem nekaj drugega: sočutje. Občutek do sočloveka, ki se je včasih zganil tudi v določenih ljudeh, ki so bili sicer zveri.

Govorite o esesovskem oficirju, ki vam je rešil življenje?

Ja, bil je nemški poročnik SS, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, po rodu iz predmestja Osijeka. Ne vem točno, kaj je bilo takrat, pretepal me je, najbrž je bila kakšna kazen, jaz pa sem začel jokati v hrvaščini. Takrat je nehal udarjati in me vprašal, od kod sem in kdo je moj oče. Povedal sem mu, da je moj oče Mirko iz kavarne v Osijeku, nato mi je dejal, da je njegov oče pil pri mojem očetu, pijačo mu je dajal na kredit. Očitno se je v njem nekaj zgodilo. Vzel me je k sebi v pisarno, postal sem njegov pomočnik, čistil sem mu obleko, škornje. Leta 1944 so ga poslali na fronto, mene pa so premestili v Bergen-Belsen. To je bila strahota. Smrad teles, zloženih v skladovnice, kot drva. Pretepanja, nečloveškosti.

Ko so bivše paznike v nacističnih taboriščih spraševali zakaj, so odgovarjali, da so to počeli zato, ker so spoštovali ukaze nadrejenih.

Zdaj vam bom nekaj povedal: najhujši pazniki v taborišču so bili največkrat zaporniki sami. Tisti, ki so jim dali možnost, da se izživljajo nad drugimi taboriščniki. Taka je moja izkušnja. Ko so taboriščniki obuli škornje in dali na glavo kapo, so postali bolj kruti kot esesovci.

Govorite o svojih sotrpinih Judih v taborišču?

Da. In poljski Judje so bili najhujši. Zato nisem šel v Izrael. Ko sta me leta 1948 moja dva strica povabila, naj prideva z mamo živet v Izrael, sva raje ostala na Hrvaškem. Dovolj mi je bilo Židov v Auschwitzu. Tri leta po koncu vojne naj grem spet v neki kibuc, kjer bodo vladali isti Judje, kakršne sem srečal v zaporu. Ne dolazi u obzir. To sem jim tudi rekel.

V vaših intervjujih je najbolj pretresljivo prav to, da sta se z mamo po koncu vojne našla, da sta bila v barakah nedaleč stran, a nista vedela drug za drugega. Kako sta se sploh srečala?

To je čudovita zgodba. In, vidite, tudi tu je ključno vlogo odigralo človeško sočutje. Oseba, ki ji bom vedno hvaležen, je bil Srb, Jovo Arsenijević, nikoli ne bom pozabil ne tega človeka ne njegovega imena, dokler sem živ.

Jovo je bil v taborišču, kjer so Nemci imeli vojne zapornike, tam so bili oficirji stare jugoslovanske vojske, voditelji komunistične partije, oficirji, ki so jih po ženevski konvenciji obravnavali kot vojne ujetnike. Po osvoboditvi so nekateri hodili po taboriščih in nagovarjali ljudi, naj se vrnejo v Titovo Jugoslavijo. Takrat namreč še ni bilo Titove Jugoslavije, ljudje naj bi se v skladu s sporazumom Tito-Šubašić (podpisan na Visu 16. junija 1944) na referendumu izrekli, v kakšni državni ureditvi si želijo živeti.

Ob osvoboditvi ste bili v taborišču Bergen-Belsen, tam, kjer je umrla Ana Frank?

Da, Ana Frank je bila v baraki, kakih dvajset metrov od moje. Nisva se srečala. Bil sem v strašnem stanju. Imel sem tifus, pred tem mi je v pohodu na ledenem mrazu zmrznila noga. (Dvigne hlačnico in si sezuje natikače.) Poglejte, samo štiri prste imam. Ko grem k pedikerju, dobim ceneje. Tudi kadar grem k brivcu. Lahko bi rekel, da sem profitiral (se smeje).

Kje sva ostala? Po meni so se plazili ščurki, zažrli so se mi v nos, v ušesa, imel sem jih v vsaki votlini na telesu, noge sem imel dobesedno prekrite z bolhami, z ušmi. Ko so leta 1945 v Bergen-Belsen vkorakali Angleži, sem v vročici slišal nenavadno muziko. Še zdaj se spominjam tega trenutka. Napol sem se dvignil z ležišča in pomislil, prisluhnil tej glasbi, konec je, mrtev sem, in ta glasba so angeli v raju. Niso bili angeli, ampak Škoti z dudami.

Kasneje je vstopil Jovo in me zagledal, kako ležim tam. Vzel me je v naročje, imel sem morda trideset kilogramov, in me odnesel v barako, nekakšno improvizirano bolnišnico, tam so me očistili vseh teh živali, mi dali zdravila. In ko sem prišel malo k sebi, mi niso dali takoj hrane, malo po malo … Povedal sem mu, da sem iz Osijeka, da je bil moj oče natakar, da so me na začetku ločili od mame, da je šel oče v partizane, da ne vem, ali je še živ, in da so ubili tudi mojo mamo. Nato me je pogledal in mi rekel, da je nedavno srečal žensko, ki mu je povedala isto zgodbo, a z drugačnim koncem. Da so ji vzeli desetletnega sina Branka in ga ubili. A ker je v tem času srečal toliko ljudi, ne ve točno, kje jo je srečal, niti kako ji je ime. Dva tedna me je imel v tej baraki, me hranil, dokler nisem prišel toliko k sebi, da sem lahko hodil. Nekega dne je prišel k meni in mi rekel: Mislim, da sem našel tvojo mamo. Povedal mi je, da moram vstopiti na jugoslovanski kamion z rdečo, belo, modro zastavo, kjer bodo peli jugoslovansko himno Hej, Slovani … in da me bodi oni odpeljali do moje mame. A vstopil sem na napačni kamion. Na njem so bili Poljaki, ki so peli isto melodijo (zapoje napev ta, ta, ta, ta …), saj veste, da smo imeli podobno himno, ne?

Ko sem se zavedel, da sem na kamionu, polnem poljskih Judov, in da morda ne bom videl mame, sem začel neutolažljivo jokati. Vrgli so me s kamiona na cesti sredi gozda. Ostal sem sam, nisem vedel, ne kje sem ne kam naj grem. In zdaj pride najboljši del. Če bi ga Benigni poznal, bi naredil boljši konec svojega filma Življenje je lepo.

Kaj se vam zdi narobe pri tem filmu?

Konec s tistim črncem. In preveč humorja. V taborišču ni bilo toliko humorja te vrste. Vso energijo si porabil za to, da si se sploh zbudil naslednje jutro in zdržal tisti dan, se poskušal izogniti batinam, mrazu, poskušal nekje stakniti košček hrane.

Niste dokončali zgodbe.

Torej, stal sem sam na robu gozda v temi in neutolažljivo jokal. Nato sem zagledal dve luči, mimo je pripeljal džip, na njem sta vihrali dve zastavi. Ustavili so se in me potegnili gor na džip. Bili so člani izraelske vojske, ki se je v Palestini borila za svobodni Izrael, ta bataljon pa je prišel v Nemčijo pomagat Angležem pri osvobajanju Judov iz taborišč. Takrat sem prvič videl izraelsko zastavo. Na džipu je bil polkovnik bataljona, ki se je zavzel zame. Odpeljal me je v svojo pisarno in klical vsa predstavništva po Nemčiji, da bi našli mojo mamo. Tam sem prespal noč, dali so me na isti džip in s tem džipom z izraelskimi zastavami sem prispel v Bergen. Tam je name čakala dolga vrsta žensk na obeh straneh. Vse so jokale, ker je vsaka upala, da sem jaz pogrešani sin. Moja mama je stala čisto na koncu. Ko me je zagledala, se je onesvestila.

Tako sem našel mamo. In to je konec zgodbe.

Zgodba, ki kliče po filmskih podobah.

Ah. Nimam več veliko časa. Pa tudi večkrat sem rekel: Življenje je bolj neobičajno od vsakega filma.

Pred dvema letoma ste dejali da pripravljate film o zvitkih iz Črnega morja, zdaj smo na spletu lahko prebrali, da pripravljate film o kraljici kokaina, ki naj bi jo odigrala Penelope Cruz?

To je zgodba o ženski Griseldi Blanco, rojeni v Cartageni, ki je bila v sedemdesetih ena najpomembnejših vodij verige s kokainom v Miamiju; ubila je 250 moških, zato so ji dali ime črna vdova, botra, mafijska dama ... Poglejte si na netu. A za zdaj še nimam denarja za to.

Oprostite, to se čudno sliši.

Ampak je res. A prišel bo tudi denar. Treba je imeti upanje do konca. Potreboval bi veliko vsoto.

(Dogovorjene pol ure se je že davno izteklo, predstavnica SFF  poskuša prekiniti pogovor.

Pustite me, da dokončam pogovor, pravi. Očitno sva res predolga, se obrne k meni. Še zadnje vprašanje?)

Kaj je bilo ključno v petih minutah na sestanku s Spielbergom, da ste ga raztegnili na dobro uro in postali producent Schindlerjevega seznama?

Bil sem preživeli iz holokavsta. Kaj hočete več. Z mano je dobil odličnega producenta in informacije iz prve roke. Res je, da sem večkrat poskušal stopiti v stik z njim, a brez uspeha. Po dveh letih so me poklicali iz njegove pisarne, ravno sem prestal operacijo na srcu. Sestal sem se z njegovim asistentom, ki mi je dal v roke scenarij Schindlerjeva seznama. Nato sem imel sestanek s Spielbergom, odmerjen za pet minut. Bodite kratki, mi je rekel, mudi se mi na kosilo.

Začela sva govoriti, podrobno me je spraševal o mojih izkušnjah v taborišču, uro in pol sva govorila o tem. Na koncu sva skupaj odpela madžarsko pesem Belo nedeljo (Szomorú vasárnap – Gloomy Sunday), poljubil mi je taboriščno številko in mi rekel, da hoče, da sem njegov producent.

Zakaj prav »Bela nedelja«?

To je pesem, ki so jo poslušali Madžari, ko so delali samomore. To pesem sva pozneje hotela dati v film, da bi jo igrali oficirju, ki se na koncu ubije. Igrajo mu jo z namenom, da bi se ubil. A potem smo ta prizor izrezali.

Vas je Spielberg predstavil Ridleyju Scottu?

Pravzaprav ne. Spielberg mi je leta 2000 dejal, da pripravlja zgodovinski ep Gladiator, a da mu je režiser odpovedal. Skupaj z njegovim šefom produkcije sva mu predlagala Ridleyja Scotta, jaz sem postal njegov producent, in začela se je zgodba, ki je trajala osem let. Po Gladiatorju, za katerega sem leta 2001 dobil drugega oskarja, sva z Ridleyjem delala še Hanibala, Nebeško kraljestvo, Dobro leto, Sestreljenega črnega jastreba ... Bila sva nerazdružljiva.

... In se razšla pri snemanju Ameriškega gangsterja. Zakaj?

Ah, dolga zgodba. Še vedno trdim, da je Ridley Scott filmski genij, ki ima oko za detajle, res pa, da je malo preveč velikopotezen, preveč zapravlja (nasmešek). A ne bova o tem. Res sva si vzela veliko časa, kaj mislite?