Brezposelnost in revščina obstajata tako v latinici kot cirilici

Naravnost in na prvem križišču levo. To bo najbolje, pa čeprav imate na koncu nekaj kilometrov makadama. Tako je dejal prijazni mož na bencinski črpalki sredi Obrovca in nadaljeval pogovor s kolegom. Do Ervenika, hrvaške občine, v kateri živi dobrih tisoč prebivalcev, med katerimi so skoraj vsi Srbi, je še kakšnih deset, morda petnajst kilometrov.

Občina Ervenik leži v Šibeniško-kninski županiji, po površini meri 212 kvadratnih kilometrov in sodi, tako mi razlagajo v vodstvu občine, med najbolj redko naseljene občine na Hrvaškem. »No, pa tudi med najrevnejše,« doda načelnik občine Miloš Samardžija, ki že nekaj mandatov vodi občino, zdaj pa ima »vsega dovolj«, energijo in voljo pa bo namenil za »karkoli drugega«, pravi.

S proračunom, v katerem je denarja premalo še za plače in tekoče zadeve, kaj šele za kaj drugega, si v občini ne morejo veliko pomagati.

Industrije ni, mladi so se izselili, največ v Srbijo, v Beograd, ceste so makadamske ali z dodobra popokanim asfaltom, starejši se preživljajo, kakor vedo in znajo.

Ervenik – mesto duhov

Ervenik, v katerem je sedež občine – obnovljena stavba, kjer je nekaj pisarn in zdravstvena ordinacija, v katero »terenski zdravnik« pride enkrat ali celo dvakrat na teden, da »pač napiše kak recept« –, je mesto duhov. Le tu in tam je srečati koga, ki stopi izza visoke ograje na cesto in gre svojo pot. »Pot do Knina, do zdravnika, nas stane kakšnih sto kun [dvanajst evrov]. Toliko nas stane pot od tod do vsega,« pravi eden od prebivalcev, ki si je na luknjičavi cesti vzel minuto ali dve za pogovor.

Nasproti občinske stavbe je ostanek ne tako davne preteklosti. Še zdaj so vidne strelne »rane«, posledice granatiranja, zraven je bife, a je zaprt.

Odpirajo ga pozneje, če sploh, pravi eden od sogovornikov.

Kako je s preteklostjo, vprašam, vendar ne dobim odgovora. Pozneje izvem, da je bilo pred nekaj desetletji na tem območju veliko več ljudi. Kraška zemlja in reka Cetina, ki leno teče skozi občino, mladim nista mogla zagotavljati prihodnosti. Res pa je, izvem, da je bilo pred vojno v občini kar nekaj možnosti za zaposlitev. Bili so kmetijska zadruga, v kateri je bilo zaposlenih 40 ljudi, obrat tekstilne tovarne, v kateri je bilo 270 zaposlenih, še nekaj drugih obratov in nekaj gostiln. Kmetijstvo in poljedelstvo sta bili vzporedni dejavnosti. Zdaj je vse drugače. Precej slabše!

Edino, s čimer nimajo nobenih težav, je – dvojezičnost. Že na vhodu v občinsko stavbo je tabla, ki opozarja, da gre za občinsko stavbo, in to v cirilici in latinici. Da bi jo kdo poškodoval, se ni zgodilo, prav tako, pravijo sogovorniki, se nikoli nihče ni znesel nad ciriličnim napisom na spomeniku padlim borcem v bližini. Nekaj težav imajo le s tablo na vhodu v mestece. Da bi postavili dvojezično, jim je namreč zmanjkalo denarja.

Ervenik je ena od dvajsetih občin na Hrvaškem, v katerih je – kot določa ustava – zagotovljena dvojezičnost, saj demografski podatki kažejo, da v njih živi več kot tretjina srbskega prebivalstva. »Ni pomembno, ali je ime v cirilici ali latinici. Občina je takšna, kakršna je. Brezposelnost in revščina sta v obeh pisavah enaki,« pravijo predstavniki občine.

»Saj bi radi nekaj naredili, a ni prave volje, včasih pa imamo občutek, kot da nam ne želi nihče pomagati,« pravi načelnik občine Miloš Samardžija, ki sicer ne pripada nobeni stranki. Star mlin, le streljaj od občinske stavbe in središča mesta duhov, je tipičen primer trenutnega stanja. Nekoč bogat in razkošen mlin, ki je bil v lasti nekdaj močne hrvaške veleposestniške družine Ivanković, zdaj propada in zaraščen čaka na lepše čase. »Resnično si želimo, da bi vas prihodnjič, ko vas bo pot zanesla v te kraje, pričakal obnovljen mlin, s katerim bi se lahko pohvalili kot s simbolom našega mesta, kot svojevrstno pričo časa, ki so ga ti kraji preživeli,« pravi Samardžija. Dela bo še veliko, še prej bo treba sprejeti natančen urbanistični načrt, se dogovoriti o lastništvu ...

Najbolj hrvaško mesto na Hrvaškem

Okoli občine Ervenik so mesta Gračac, Obrovac, Knin ter občine Kistanje in Promin. O sosedih neradi govorijo. Pa ne le zato, ker je Knin »najbolj hrvaško mesto na Hrvaškem«, ampak ker nihče ne želi še bolj zapletati že tako zapletnih mednacionalnih razmer. Pred časom so v občini Kistanje, ki leži med Ervenikom in Kninom, v njej pa prav tako živi veliko Srbov, pripravili zborovanje, s katerega so sporočili, da »nihče ne naredi nič, da bi izboljšal razmere za življenje in razmere za vrnitev Srbov v te kraje«. »V nacionalnem parku Krka je zaposlenih več kot 200 ljudi, med njimi ni nobenega Srba. Delovna mesta v občini Kistanje so rezervirana za Hrvate,« so takrat sporočali iz občine Kistanje.

Pot iz Ervenika proti Kninu je asfaltirana, vstop v mesto pa nekaj povsem drugega kot vstop v Ervenik. Popotnik dobi vtis, da je prišel v mesto. V Kninu, mestu, ki se hvali in pohvali s koncem akcije Nevihta, je živahno središče, v katerem se veliko dogaja. Stebri in ograje so polepljeni s plakati zvezd hrvaške scene, ki bodo ali so že nastopili v Kninu ali okolici. Tudi plakatov za lokalne volitve ne manjka, mesto pa je veliko gradbišče.

»Malo sem zamudila, saj sem morala pogledati, kako napredujejo dela na enem od mestnih trgov,« pravi prva dama Knina in ena vodilnih članic stranke HDZ Josipa Rimac. Zadnji podatki kažejo, da je Knin na lestvici uspešnih hrvaških mest na visokem 5. mestu. Veliko vlogo imajo pri tem podjetniki, ki v tem mestu odpirajo delovna mesta kot po tekočem traku. Podatek pravi, da se je število zaposlenih v primerjavi z letom 2007 povečalo za več kot tretjino. »Naš cilj je pospešiti razvoj kmetijstva, družinskih podjetij, radi bi postali turistični cilj,« pravi Rimčeva.

Na vprašanje o življenju s Srbi pravi: »S sosednjimi občinami imamo nekaj skupnih projektov, težav ni. Le kot primer vam lahko povem, da se v tukajšnje šole vsak dan vozi približno 2200 otrok iz okoliških naselij. Med njimi je tudi 200 otrok srbske narodnosti. Vsi bi se lahko odločili tudi za ločen pouk, vendar se zanj ni odločil nihče. To, da imajo pravoslavni verouk, je njihova legitimna odločitev,« dodaja Josipa Rimac.

Razprave o dvojezičnosti na Hrvaškem še zdaleč niso končane. Vse pa so »zakuhali« rezultati popisa prebivalstva na Hrvaškem, ki so pokazali, da (tudi) v Vukovarju živi 34,87 odstotka pripadnikov srbske manjšine, zaradi česar imajo v skladu z zakonom o pravicah nacionalnih manjšin pravico do enakopravne uporabe jezika in pisave. To so predstavniki Srbov v Vukovarju tudi zahtevali, vendar je to močno razburilo hrvaške prebivalce. Ti so se pod geslom Za hrvaški Vukovar – Ne cirilici že februarja letos zavzeli, naj se moratorij z desetih podaljša na 50 let, aprila pa so se pripeljali v Zagreb s posebnim vlakom in z več kot 50 avtobusi z vseh koncev »lijepe naše«.

Kakšnih 20 tisoč zbranih je sporočilo vsej državi, še posebej pa političnemu vrhu, da naj vlada in sabor po hitrem postopku spremenita ustavni zakon o pravicah nacionalnih manjšin, Vukovar pa naj najpozneje do 18. novembra letos – 18. novembra 1991 so po skoraj trimesečnem obleganju mesto zavzele tedanja JLA in srbske paravojaške enote – razglasi za mesto s trajno pieteto (globokim spoštovanjem) in mesto, v katerem cirilica ne bo nikoli uvedena.

Prag nestrpnosti se dviga

Te dni je Ovčaro, spominski park v bližini Vukovarja, kjer so Srbi leta 1991 pobili 200 hrvaških ranjencev iz vukovarske bolnišnice, obiskal hrvaški kardinal Josip Bozanić. Bil je kratek in povsem jasen: »Mesto s posebno pieteto ne potrebuje cirilice!«

Vendar vse kaže, da je uvedba cirilice težava le v Vukovarju; v večini preostalih občin težav ni. Le v Vukovarju pa postaja razlika med zahtevami po uveljavitvi cirilice v mestih, kjer to zahtevajo ustava in nasprotniki, vse večja. Hrvaški domačini cirilico skoraj sovražijo, strah pred njo je iz dneva v dan večji.

»Res imamo različne poglede na preteklost, vendar je zdaj trenutek, ko je treba gledati le v prihodnost,« je dejal podpredsednik srbske vlade in obrambni minister Aleksandar Vučić, ki je kot eden najvplivnejših srbskih politikov obiskal Zagreb. To je bil tudi prvi uradni obisk kakšnega predstavnika srbske vlade po lanskem prevzemu oblasti.

Veliko je vprašanj, na katera niti eni niti drugi nimajo odgovorov. Z bolečo bližnjo preteklostjo so povezane tožbe zaradi genocidov, vrnitev beguncev, zaščita njihovega statusa in premoženja, izginule in odvzete kulturne dobrine ...

»Ko vidimo, da pri iskanju odgovorov na vprašanje o izginulih le ne stopicamo več na mestu in se približujemo rešitvi, tudi takšni, ki nakazuje umik tožb, optimizem ni zanemarljiv,« je dejala Vesna Pusić, šefica hrvaške diplomacije, sicer tudi gostiteljica Vučićevega obiska na Hrvaškem. Ob tem je zanimivo, da je Srbija pred nedavnim dostavila hrvaški natančne podatke o posmrtnih ostankih 13 hrvaških žrtev v vukovarskem naselju Sotin. »Srbski strani se zahvaljujem za informacije, zaradi katerih smo lahko opravili prepoznavanje mrtvih in izginulih v Sotinu,« je še dejala prva dama hrvaške diplomacije.

Ne glede na vse pa (spet) ni šlo brez vprašanj o akciji Nevihta. Za srbsko stran je namreč Nevihta – ko so hrvaške vojaške in policijske sile avgusta 1995 osvobodile največji del takratne samooklicane Republike Srbske krajine, s Kninom na čelu, s tem pa v beg pognale okoli 200.000 hrvaških Srbov – genocidna akcija, za hrvaško pa »velika, osvobodilna akcija«.

Na trenutke se dozdeva, da na Hrvaškem sicer vse poteka dobro, tako kot želijo prikazati leta 1998 začeti proces mirne reintegracije hrvaškega Podonavja v Republiko Hrvaško. Pravijo, da je proces končan, a kot kaže, še zdaleč ni. Delitve še obstajajo, zlasti v izobraževalnem sistemu, v katerem so ločene učilnice za hrvaške in srbske dijake; in tudi ločeni vrtci, kot so na primer v Vukovarju. Prag nestrpnosti v obmejnem predelu Hrvaške s Srbijo se dviga.

Hrvaška oblast želi umiriti razprave o cirilici, vsaj do lokalnih volitev, napovedanih za 19. maja, nekatere stranke, zlasti desnica in veteranska združenja, cirilico obravnavajo kot del kampanje …

                                                                            * * *

V Erveniku, kjer so skoraj vsi prebivalci Srbi, težav z dvojezičnostjo nimajo, tudi težav s tistimi »nekaj Hrvati, s katerimi živijo skupaj, ne«. Zanimata jih le kapital in obstanek. »Elementa, ki sta najbolj pomembna za obstoj,« pravi Momir Novaković, šef občinske uprave. Pravi, da bi najraje videl, ko bi v mesto prihajali ljudje, ki jih ne bi zanimalo, kako se kdo piše, ampak da bi se prišli zabavat in sprostit.

Ovac in krav, ki so mi tisti dan (in dan pozneje) prekrižale pot, makadamsko ali asfaltirano, nisem štel. Cetina je leno in čista, da bolj ne bi mogla biti, tekla proti izlivu, mešanica slovenščine, srbščine in hrvaščine, s katero sem iskal odgovore, pa ni nikogar (z)motila. Niti v srbskem Erveniku niti v zgodovinsko hrvaškem Kninu.