Čaka nas veliko prestrukturiranje gospodarstva

Minister Stanko Stepišnik o aferi Stepišnik, o ukrepih, ki jih ministrstvo pripravlja za gospodarstvo, da bi se skupaj z bankami razdolžilo in delalo predvsem izdelke z visoko dodano vrednostjo, kakor so tabletke iz bele jelke, in o milijardnem posojilnem skladu.

Kako ocenjujete svojo ministrsko in politično prihodnost, glede na afero v zvezi s podjetjem Emo Orodjarna, kjer ste solastnik, potem ko se je v zadnjem času razkrilo, da je to podjetje dobilo subvencijo v času, ko ste že bili minister?

V tem podjetju, ki ima 14 solastnikov, sem bil 30 let direktor. Ko sem postal minister, sem vse funkcije transparentno predal v skladu z zakonom o integriteti in korupciji. Tudi vse, kar delamo na ministrstvu v zvezi s podeljevanjem subvencij podjetjem, je pregledno in v skladu z zakonodajo. V tem konkretnem javnem razpisu sem se v skladu s 35. členom zakona o integriteti in preprečevanju korupcije osebno izločil iz celotnega postopka in pooblastil druge sodelavce, da so to urejali na našem ministrstvu.

Težave s preiskavami tega podjetja ste imeli že leta 2012, ko je šlo za morebitne zlorabe pri subvencijah za zaposlene, ki so bili »na čakanju«. Kako se je takrat končalo?

Primer se je končal z ugotovitvijo, da ni bilo storjenih nobenih kaznivih dejanj. Takšna ugotovitev je bila javno objavljena avgusta letos. Lahko pa povem, da so se tovrstne »težave« začele takrat, ko sem stopil na politično prizorišče; prej me 30 let, ko sem bil direktor podjetja, ni nihče obiskal, razen kdaj pa kdaj kakšen novinar, če smo v podjetju naredili kaj dobrega. Takoj ko sem sprejel politično funkcijo, pa se to nenehno vrti.

Vaša politična prihodnost potem ni ogrožena?

Zaradi tega primera pa menda ja ne.

Imate zaupanje predsednice vlade?

Jaz njej zaupam.

Ali tudi ona vam?

Verjamem, da mi zaupa, drugače bi me verjetno odstavila.

Evropska komisija nam je v jesenski napovedi spet postregla s še nekoliko slabšimi napovedmi, kakor so bile pričakovane: –2,7-odstotna rast letos, –0,7-odstotna rast prihodnje leto. Kako jih komentira gospodarski minister?

Štirje deležniki zelo vplivajo na te številke: domača poraba, javna poraba, investicije v osnovna sredstva in izvoz. Glede ureditve javnofinančnega primanjkljaja moramo upoštevati, da bosta državna in zasebna potrošnja prihodnje leto še padali in bosta negativni, izvoz in investicije pa bodo v prihodnjem letu porasli, zlasti ker načrtujemo pospešeno črpanje evropskih sredstev in ker bomo odpirali infrastrukturne projekte. Ko bomo sanirali bančni sistem, bo tudi več kreditnega potenciala. Treba pa bo urediti še kapitalsko ustreznost dobrih podjetij v Sloveniji, da bodo sposobna prejemati kredite. Potem se bodo tudi podjetniške investicije lahko začele, kar bi pomenilo prvi zagon gospodarske rasti.

Ekonomist Aleksander Kešeljević je napoved evropske komisije v Dnevniku komentiral tako: Slovenci smo predragi, da bi delali poceni izdelke, dragih pa ne znamo.

Dejstvo je, da ima Slovenija gospodarsko strukturo s prenizko dodano vrednostjo. Danes slovenski realni sektor ustvari okrog 78 milijard evrov prihodkov in od tega je le 16 milijard evrov dodane vrednosti. To je daleč premalo in je jasen dokaz, da delamo predvsem izdelke z dodano vrednostjo na zelo nizki ravni. Bolj se ukvarjamo z materialom kakor pa z inovacijami, intelektualnim delom, s katerimi bi obdelali material. To bo treba popraviti. Avstrija ima trikrat večjo dodano vrednost na zaposlenega kakor Slovenija, okrog 90 tisoč evrov, Slovenija pa samo 37.500 evrov na zaposlenega v realnem sektorju, kjer je zaposlenih približno 450.000 ljudi.

Katere sistemske ukrepe je sprejelo vaše ministrstvo, da bi temu naredilo konec?

Eden izmed njih je »spodbujanje dodane vrednosti«. S tem sistemskim ukrepom želimo motivirati, stimulirati in vplivati na to, bi se dodana vrednost v podjetjih večala. To pa lahko naredimo s prenosom znanja v končne produkte, ki jih potem tržimo. Po drugi strani pa moramo čim več evropskega in domačega denarja usmerjati v raziskave, razvoj in izobraževanje ter posodobitev tehnoloških procesov. Zavedati se moramo, da nas čaka veliko prestrukturiranje slovenskega gospodarstva, ki ne bo hitro, saj je treba v to prestrukturiranje tudi investirati. A verjamem, da se bo dolgoročno splačalo.

Kateri so še drugi ukrepi vašega ministrstva?

Najbolj žgoč problem je, kako doseči stabilnost v Sloveniji in s tem zaupanje zunanjega sveta v naše gospodarstvo. Prvi sistemski ukrep je posojilni sklad, ki ga izvajamo skupaj s SID banko. Vanj je vlada prispevala 120 milijonov, SID banka pa je na evropskem trgu pridobila še dodatnih 400 milijonov, tako da je sklad skupaj težek dobrih 500 milijonov evrov. Sredstva so namenjena predvsem za kreditiranje našega gospodarstva, za raziskave in razvoj malih podjetij, za njihovo tehnološko posodobitev in tisto, kar mislim, da je največja pridobitev, za kreditiranje obratnih sredstev. Kriteriji za posojila so postavljeni dokaj visoko in banke ne tvegajo veliko, če bodo dale kredit podjetjem, ki imajo več kot 50 odstotkov izvoza, razvojno-raziskovalni potencial ter ugoden odnos med dolgom in EBITO. Skratka, to so tista podjetja, ki danes vlečejo naprej. Tudi zaradi tega Sloveniji izvoz raste okrog dva odstotka na leto.

Koliko lahko ta posojilni sklad nadomesti tako rekoč ukinitev komercialnih bančnih posojil za podjetja?

Ta sklad je neke vrste vmesna faza, dokler se banke ne bodo sanirale. In ker gre za tako imenovani revolving kredit, se bo njegovo polnjenje ponovilo za 500 milijonov evrov. Tako bo v njem skupaj na razpolago milijarda evrov.

Kdaj pa bo začel delovati?

Že deluje. SID banka je dobila prvih sto vlog in prvih trideset bodo že kmalu odobrili.

Iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) in še od kod prihajajo opozorila, da posojilne linije SID banke niso po meri akutnih potreb podjetij. Tudi kupci iz tujine našim podjetjem nakažejo avans, vendar za to zahtevajo garancije, ki pa jih naše komercialne banke ne odobravajo. A teh ne dobijo niti na SID banki, zato se zdi, da vsi ti silni milijoni, ki ste jih omenjali, niso v pravi funkciji.

Vseh podjetij žal ne morejo zajeti, a pri tem moramo razumeti tudi težave, ki se nam vlečejo še iz časov našega lastninjenja. Lastninjenje je namreč pretežno potekalo s krediti. Torej problem, ki izhaja iz lastninjenja v Sloveniji, je, da ima 30 odstotkov dobrih izvoznih podjetij izredno neugodno kapitalsko strukturo. Imajo premalo lastnega kapitala oziroma so prezadolžena.

Ko bomo sanirali banke, moramo hkrati tudi za teh 30 odstotkov dobrih podjetij najti model, s pomočjo katerega bomo to uredili. To pa se lahko naredi samo tako, da komercialne banke konvertirajo kredite v lastniške deleže; seveda kjer podjetja to dovolijo. S tem bodo podjetja prišla do boljših bonitetnih ocen in bodo lahko kandidirala za vsa ta sredstva; tudi za zdaj že razpisanih 500 milijonov, ki sem jih prej omenil, tudi za garancijske potenciale in poroštva. Danes je dejansko stanje zelo zapleteno: dobro podjetje je lahko precej zadolženo, zaradi česar ne more dobiti garancije za že sklenjeni posel. Če pa posel izgubi ali se ta preseli k drugemu ponudniku, je to največja izguba.

Prav zato se verjetno pričakuje, da bi se za te probleme SID banka bolj angažirala.

Seveda se pričakuje, ampak vedeti je treba, da pri nas tudi bančni sistem ni dovolj dobro razvit. V dvajsetih letih nismo prišli dlje kot do komercialnih kreditov in SID bank. Nimamo pa kapitalskih skladov, investicijskih bank, ki bi danes lahko pomagale. V svetu poznajo celo ukrep, da domače banke kreditirajo kupce izvoznikov in tako dobivajo likvidna sredstva in lahko normalno poslujejo.

Tudi slovenski gradbinci, kar jih je še ostalo, bi lahko imeli veliko dela po Sloveniji, njenih občinah, kjer je v zadnjem času v razmahu energetska sanacija javnih stavb. Težava pa nastane, ker so občine očitno pretirano zahtevne, saj od gradbincev zahtevajo visoke garancije, ta podjetja pa jih seveda nimajo kje dobiti. In tako spet nastane nepremostljiva težava. Ali se tu na ravni države, vlade ni mogoče o tem sporazumeti?

V Sloveniji imamo v gradbeništvu kar precej težav. Ostali so samo manjši gradbinci, brez zadostnega lastnega kapitala, in mnogi so vse svoje premoženje, ki ga imajo, že zastavili za te garancije. Zdaj ko bi lahko povečali obseg dela, ker dela je dovolj – saj smo samo letos razpisali za milijardo in pol evropskih sredstev za razna dela –, jih pa pesti dejstvo, da so brez garancijskega potenciala.

Menim, da ni potrebe, da se za projekte, ki so financirani z evropskimi sredstvi, zahteva toliko garancij. Ta sredstva so res zanesljiva, samo gradbeniška zbornica bi morala doseči, tudi z našo pomočjo in z bankami, da preidejo na projektni način financiranja. Se pravi, da bi se v banki odprl račun za določen projekt, na katerega prihajajo vsi prilivi, banka pa to potem premosti ...

Pa tega niste predlagali?

Smo, vendar v komercialnih bankah še ni bilo pravega posluha za to. Verjetno tudi zaradi stanja v bankah, zdajšnjega ugotavljanja njihove kapitalske ustreznosti in čakanja, kdaj bo tega ocenjevanja konec. Ko bo končano, se bodo, verjamem, tudi ti modeli prijeli.

Po podatkih Banke Slovenije je bilo v prvi polovici letošnjega leta odobrenih samo za 3 milijarde evrov posojil, to je kar za tretjino manj kakor v enakem obdobju lani. Posojilna stiska se le še poslabšuje, in to ob vseh možnih ukrepih, ki jih vlada sprejema.

To je res, bilančna vsota bank se je s 50 milijard evrov znižala na 46 milijard v Sloveniji in tudi krediti gospodarstvu so se znižali z 20 na 16 milijard evrov. To pomeni, da vsako leto banke povlečejo iz gospodarstva za dve milijardi evrov denarja, zato da odplačujejo svoje kredite v tujini. To je zelo naporno za gospodarstvo, ker morajo to nadomestiti deloma s tujimi krediti, po drugi strani pa to vpliva na njihovo likvidnostno in kreditno sposobnost in s tem tudi na njihovo konkurenčno sposobnost.

Omenil sem že sistemski ukrep kreditiranja; drugi je krepitev kapitalske ustreznosti podjetij, kjer rešitev vidim v že omenjenem projektnem kreditiranju. Kapitalsko ustreznost pa bi lahko reševali tako, da bi upniki in banke svoje terjatve konvertirali v lastniške deleže.

Ampak saj so banke to počele že doslej, zdaj pa imajo težave z njihovo prodajo.

Pri nas to drži, v tujini pa jim je to zgodbo uspelo speljati do konca. V Sloveniji se žal ustavi, zato bi morali še aktivneje razmišljati in ukrepati v smeri vzpostavitve sistema, ki bi bankam omogočal transparentno prodajo deležev podjetij naprej: denimo novemu državnemu holdingu (SDH) ali družbi za upravljanje bank (DUBT), seveda z nekim »diskontom«. Potem bi DUBT ali SDH, če bi imel dobro kadrovsko sestavo, prodajal te poslovne deleže podjetij. Podjetje, ki bi se tako kapitalsko ustrezno uredilo, banke bi konvertirale njegove kredite v deleže, bi postalo po finančnem preoblikovanju dvakrat več vredno.

V oktobru se je število novih stečajev ustavilo pri 116. Ali bodo na koncu vsi pristali v stečaju?

Pri stečajnih postopkih je treba pogledati, o kakšnih podjetjih govorimo. Največ je stečajev malih in mikro podjetij, saj gre prav takšnih v stečaj na mesec od 50 do 100. Pri stečajih večjih podjetij pa me skrbi predvsem to, da se še vedno premalo gleda na njihova zdrava jedra. Doslej nismo imeli učinkovitega ukrepa v Sloveniji, kako ta zdrava jedra rešiti, zdaj to skušamo urediti z novo insolvenčno zakonodajo. Največ škode se je naredilo, ko so šla nekatera podjetja v celoti v stečaj. Tako smo izgubili izkušnje, vrednote, znanje, nakopičeno v desetletjih. To je velika škoda.

Omenili ste novo insolvenčno zakonodajo. Nekako je vtis, da vi kot gospodarski minister niste ravno sodelovali pri njeni pripravi, nekako vas ni zaznati niti pri drugih zakonskih predlogih, reformah trga dela, pokojninski reformi. Ali pa se motimo?

Z ministrom Senkom Pličaničem smo imeli glede insolvenčne zakonodaje precej sestankov, kjer smo predstavili, kakšne cilje bi morali doseči s to zakonodajo. Sem sodi tako sistemska razdolžitev podjetij, ki smo jo predlagali, za ureditev kapitalske ustreznosti podjetij pa je pomembna tudi konverzija bančnih terjatev.

Tako smo poskušali ravnati pri Cimosu, Mariborski livarni Maribor, Svei, pri podjetjih, ki so prejela državno pomoč. Poskušali smo doseči, da banke konvertirajo svoje terjatve v lastniške deleže in da izgubijo lastniške deleže tisti, ki jih niso sposobni upravljati, da pri reševanju sodeluje tudi lokalna skupnost tako, da opusti davek za uporabo stavbnih zemljišč ipd. Se pravi, združiti je treba veliko akterjev, seveda pa pri vsakem takšnem primeru ne iščemo medijske pozornosti.

Torej sistem je treba razvijati, saj imajo ob tem težave tudi banke. Ko spreminjajo kredite v lastniške deleže, se jim slabša in znižuje struktura kapitala, kar jim spet povzroča težave, ker morajo vzdrževati raven najboljšega kapitala (Tier 1) na devetih odstotkih. Tu pa bi lahko pomagala tudi Banka Slovenije, denimo, da bi za eno leto predpisala, da komercialni banki ni treba takoj odpisati konverzij. A poudarjam, sočasno s kapitalsko ustreznostjo bank se je treba ukvarjati tudi s kreditno ustreznostjo podjetij in tu bi bilo potrebno sodelovanje več akterjev. Tudi GZS bi lahko pomagala.

Kako bi lahko sodelovala GZS? Videti je, da tudi med ministrstvom in zbornico ni prevelikega »druženja«.

Zbornica lahko sodeluje, saj ima informacije o stanju in potrebah podjetij, zato da bi se nastavila prava orodja za reševanje njihovih konkretnih problemov.

Kje se začne in kje konča konkurenčnost slovenskega gospodarstva, potem ko se ve, da nam ta konkurenčnost kar naprej uhaja? Tudi dr. Peter Kraljič nas poleg padcev na svetovnih lestvicah konkurenčnosti nenehno opozarja na ta konkurenčni deficit.

Na lestvicah padamo predvsem zato, ker nismo zanesljiv partner, ker imamo nestabilne razmere, ker ni bančnih kreditnih pogojev, ker imamo zelo zapletene administrativne ukrepe, ovire. Tudi z njihovim odpravljanjem. Z ministrstvom za notranje zadeve smo pripravili Enotni dokument za zagotovitev boljšega zakonodajnega in poslovnega okolja ter dvig konkurenčnosti, v katerem smo poskušali združiti vse predloge, ki jih dajejo gospodarske družbe, institucije, združenja. Dokument tako vsebuje konkretne opredelitve ukrepov, ki so smiselno združeni po področjih, zaveze, predloge rešitev, nosilce ter roke realizacije. Prav tako bo steklo tudi poenoteno poročanje.

Minister Stepišnik, na to temo se trudi že nekaj generacij ministrov in vlad, a se potem vedno znova ugotavlja, da drugega tira, tretje osi nimamo prav zaradi teh umestitvenih problemov.

Imate prav. Če rečem v šali, smo precej zakomplicirani. Slovenija ima 37 odstotkov ozemlja pokritega z Naturo 2000 in nemalokrat se zgodi, da na območju, kjer želimo graditi na primer hidroelektrarno, najdemo kakšno žabo ali ribo. Želim reči, da imamo veliko okoljskih ovir, a če je volja, se da tudi to rešiti.

Kakšen je torej zdaj cilj pri odpravi ovir?

Pri odpravi ovir se zdaj strinjamo: če v določenem roku tisti, ki potrebuje neko dovoljenje, soglasje ali odgovor v roku 30 dni ali 6 mesecev – odvisno od primera – tega ne dobi, velja, da ta molk organa pomeni pozitivni odgovor. To je cilj.

Tudi pri tujih neposrednih investicijah se vrtimo že dvajset let, napredka pa od nikoder, samo nove in nove ovire.

Zelo skrbimo za tuje neposredne investicije, ki predstavljajo približno 40 odstotkov BDP, 12 milijard evrov, a nas to postavlja glede na družbeni produkt na rep lestvice. V to področje bo treba vložiti še kar precej energije. Seveda je to spet odvisno od naše situacije, stabilnosti države itn. Največ vprašanj dobimo prav glede ovir, a povedati tudi moram, da se je na tem področju že kar nekaj naredilo. Imamo precej urejenih poslovnih con; pred kratkim smo namenili Revozu 22,5 milijona evrov za investicijo, ki je vredna okrog 370 milijonov evrov za izdelavo novega twinga, ki ga bodo začeli delati v prihodnjem letu. Skupaj z agencijo Spirit smo letos namenili za spodbude, z Revozovo vred, 40 milijonov evrov, kar bo glede izplačil sicer razdeljeno na več let.

Izvozniki so poleg tujih naložb še edini, ki to gospodarstvo nekako držijo pokonci. Zakaj njim uspeva?

Izvoznike v Sloveniji premalo spoštujemo, morali bi jih še bolj stimulirati. V Krki smo slišali, da morajo vsaj 30 do 40 odstotkov stalno inovirati, da sploh lahko nastopajo na tujih trgih. Tudi izvozniki zgolj z dobičkom in denarnim tokom niso sposobni toliko investirati, da bi ohranjali korak s podjetji na tujih trgih.

Katera panoga je po vaši oceni še perspektivna?

Tiste z največ dodane vrednosti in največjim prispevkom k BDP. To so predelovalne dejavnosti, kot so kovinska, avtomobilska, farmacevtska industrija; tudi elektronika, senzorika, optika.

V sredo so na GZS podpisali memorandum za mrežo gozdno-lesno-papirniške dejavnosti, ki naj poskrbi, da se ne bomo več norčevali iz še edine surovine, ki jo imamo – lesa, potem ko smo že pustili propasti lesnopredelovalno industrijo.

Imamo velik prirast lesa, okrog pet milijonov kubikov na leto, ki ga lahko posekamo. Res pa je, da smo to dejavnost spravili na raven »s hloda na hlod«, se pravi, vso tehnologijo, vse smo zapravili. Danes les izvažamo v Avstrijo, domača še preostala industrija pa te surovine nima, ker je tudi politika do tega drugače postavljena.

Ampak Slovenija ne more razvijati lesne industrije na podlagi nizko predelanega lesa. Zdaj, denimo, iz bele jelke iz Kočevja že delamo tableto proti stresu, to, kar so Finci že počeli, iz tekočega lesa bi lahko naredili veliko izdelkov za avtomobilsko in druge industrije. V lesne centre je treba pripeljati znanost in jih povezati z institucijami, od farmacije, elektronike do strojništva, da bodo delali take izdelke, ki bodo imeli visoko dodano vrednost. Čas velikih žag in desk je mimo. Lesna industrija lahko dobi s svojimi projekti več kakor sto milijonov evrov sredstev. V prihodnjii finančni perspektivi lahko kandidira s svojimi projekti tudi za evropska sredstva. Toda poudariti je treba, v naslednji finančni perspektivi ne bo delitve denarja po sektorjih, ampak bodo morali vsi sektorji in dejavnosti tekmovati s projekti, ki bodo morali odpirati nova delovna mesta ali jih ohranjati ali višati dodano vrednost.

Združevanja v verige ali grozde se zdijo smiselna. Že nekaj časa lahko vidimo, da je avtomobilski grozd zelo uspešen. Zakaj takšnega skupnega delovanja pri nas ni več?

Saj imamo več teh grozdov, poleg avtomobilskega tudi logistični, vojaški, orodjarski grozd in še kakšnega. Res pa je od vseh najbolj aktiven prav avtomobilski.

Kaj pa turizem?

Turizem je zelo pomembna gospodarska dejavnost, a je soodvisna od preostalih deležnikov v državi; tudi od politične stabilnosti, infrastrukture, gospodarske razvitosti. Tu je prihodek. Toda če pogledamo Avstrijo, ima samo malo večje jezero takšen turizem in prihodek, kakor ga ima vsa Slovenija. Tu bo treba torej še veliko narediti.

Bodo to naredili ruski in drugi tuji lastniki naših turističnih biserov?

S prodajo določenih turističnih destinacij. Menim, da ni toliko pomembno lastništvo, temveč vsebina in uspešno trženje turistične ponudbe. Danes je lahko lastništvo prej breme in težava kakor pa korist. To bo vedno hujše, ker samo (so)lastništvo je vedno večja in težja odgovornost.

Kakšno je vaše mnenje o davku, o katerem največ govori vsa Slovenija, o davku na nepremičnine?

Kot sistemski ukrep je zakon dober. Predstavlja dobro platformo, ker združuje tri davke, to je nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč, prispevek za gozdne ceste in še davek na premoženje, hkrati pa zajame vse nepremičnine v Sloveniji, ne glede na to, ali je cerkvena, ali zasebna, ali državna, ali katerakoli druga. Drug problem so davčne stopnje, pri teh pa se bodo morebitna boleča nesorazmerja verjetno še malo uravnoteževala.

Recimo, da se minister Stepišnik popoldne prelevi v podjetnika in računa, koliko bo Emo Orodjarna po novem plačala davka. Kaj izračuna? Ali bo Emo Orodjarna morala plačati višji nepremičninski davek in bo zato morala podražiti izdelke?

Vprašali smo Krko, Gorenje, Kolektor, Hidrio in še kakšno podjetje, vendar odgovarjajo, da ne bodo nič več plačali.

Zbornica, združenja, delodajalci pozivajo, dajte nam več kisika.

GZS je pomembna, vendar imam včasih občutek, da se morda preveč ukvarjajo z drobnimi zadevami, čeprav bi lahko skupaj iskali rešitve tudi glede davčnih stopenj. Podobno velja za prestrukturiranje slovenskega gospodarstva in za njegovo dodano vrednost. Za to so potrebni vsebinski prijemi.

Kar zadeva kisik, mislite, da ga kot gospodarski minister dozirate dovolj?

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je v letu 2013 s področja konkurenčnosti objavilo 15 javnih razpisov, do danes smo podprli že prek 600 podjetij, skupaj s posojilnim skladom SID banke pa je za spodbude gospodarstvu na voljo 700 milijonov evrov. Do konca leta načrtujemo še objavo dveh razpisov za mikrokredite in kredite za mala in srednje velika podjetja v skupni vrednosti slabih 23 milijonov evrov.

Pred kakšnim mesecem ste izjavili, da je črpanje evropskih sredstev porazno. Kakšni so trendi?

Kljub težavam trend obračamo v pozitivno smer. Trenutno dosegamo 50-odstotno črpanje, to pomeni, da smo od dobrih 4 milijard evrov počrpali 2,4 milijarde evrov. Seveda pa vse sile usmerjamo v to, da se počrpa ves denar, ki nam je na voljo. Morda kaj malega ne bo uspelo, neki projekti po lokalnih skupnostih morda ne bodo končani. A vse sile usmerjamo v to, da nam čim bolj uspe. Z ministrstvi se dobivamo tedensko, se usklajujemo; ravno zdaj si močno prizadevamo, da tiste projekte, za katere vemo, da se ne bodo končali do leta 2015, prestavljamo naprej fazno, kjer je le mogoče. Napore vlagamo tudi v to, da bi jih nadomestili z drugimi, kjer je mogoče; s projekti, ki imajo pravnoveljavne in pravnomočno izbrane izvajalce del ter potrebne dokumente. Seveda lahko pričakujemo precej konfliktov, tudi z župani, ampak tudi oni menijo, da denar ne sme ostati v Evropi.