Tiskane izdaje
Palestine je iskalec »zlatega zvoka«. Preden je v osemdesetih zapustil rojstni New York in se odpravil v Evropo, se je nekaj časa ukvarjal s kiparstvom in slikarstvom. Če je bil kdo na newyorški »live art« sceni sredi sedemdesetih, ki se je silno navduševal nad kladivci in zvoki, ki so jih proizvajala, ko so udarjala ob vse vrste strun, je to zagotovo bil Charlemagne Palestine. Njegova vsakdanja družba so bili Tony Conrad, La Monte Young, John Cale, Taylor Mead, Terry Riley, Gerard Malanga … Potem se je preselil na zahodno obalo, v Los Angeles, meko elektroakustičnih eksperimentov, in se zasidral naravnost v klapo Mortona Subotnicka, Ingrama Marshalla, videoartista Nama June Paika ter režiserja eksperimentalnih filmov Stana Brakhagea. Na kalifornijski univerzi, kjer je med drugim študiral umetnostno zgodovino, je ustvaril slovito Strumming Music. Še prej je na newyorški univerzi študiral zgodovino, na univerzi Columbia etnologijo, glasbo na Mannes College of Music in nazadnje še na California Institute of the Arts. Njegova dela so bila predstavljena na mednarodnih festivalih, med drugim na beneškem bienalu, v newyorških Whitney Museum of American Art in The Museum of Modern Art, v Stockholmu, Baslu, Bruslju, Amsterdamu, na Documenti 8 v Kasslu ...
Babico je ubilo jajce
Ixelles, južni predel Bruslja. Eden starejših, predvsem pa lepših, kar jih premore evropska prestolnica. Nekaj sto metrov stran od manjših mestnih jezer, ribnikov, se prečno čez avenijo Louise dviga ulica Belle Vue, zasičena s starimi barvnimi vrstnimi hišicami. Pred eno od njih stoji mož, blizu sedemdesetih, z ruto na glavi, dvema okrog vratu in rdečimi hlačami. Maha dostavljavcu pošiljke. In hkrati meni. Charlemagne Palestine. »Znova sem si naročil nekaj muzike,« je dejal v tipičnem brooklynskem narečju, v glagolu je bilo slišati samo ozek in visoki o in skoraj nič r-ja. »Seveda, nisem izgubil naglasa,« se je odzval na mojo opazko, »včasih me je bilo tega sram, odkar pa zvezde kupujejo nepremičnine onkraj Brooklynskega mostu, smo postali modni.« Tako. Ob vstopu v notranjost so na levi in desni plišaste igračke, postavljene tako, da zrejo v prišleke, velike in majhne, vseh oblik. Naprej je najprej ogromna dnevna soba, kjer si hrbet kažeta dva koncertna klavirja bösendorfer, eden od njiju je sloviti grand imperial.
Ukrajinec po očetu iz Odesse, »mesta čudovitih stopnišč«, se je rodil v Brooklynu, »tistem Brooklynu, ki je danes tako in, včasih pa smo govorili, da živimo v luknji ob oceanu«. »Seveda sem žid,« je dejal. A ne ravno iz obljubljene dežele. »S tem je bilo tako, po očetu sem ukrajinski žid, po mami poljski ... Dedek in babica sta se spoznala malo preden sta emigrirala v New York, dedek je izdihnil na obali Coney Islanda, babica pa nekaj let za njim: s prijateljicami se je sprehajala po plaži, nakar so si postlale in nekaj prigriznile. Olupila si je kuhano jajce in ga pogoltnila. Nekaj se je zgodilo, da jajce ni šlo navzdol tako, kot bi moralo, in se je zadušila. Od takrat naprej v naši družini pravimo, da je babico ubilo jajce. Skratka, ob sestopu z ladje se je dedek predstavil oblastem, oni pa so, kot je bilo v navadi za jude, dodali priimek: Palestine. Jaz sem v resnici Charles Martin.« Ampak Charlemagne zveni bolj kraljevsko. »Res je,« je pokimal in ni skrival ponosa.
Kot otrok židovskih staršev je seveda obiskoval židovsko šolo, »nismo bili verni, ampak ko je bilo treba, smo pokornost bogu znali odlično odigrati«, kjer so veliko časa posvečali glasbi in Charlemagne je bil izvrsten pevec. »Iz mene so hoteli narediti pevca, hazana, a sem imel drugačne ambicije.« Kljub temu njegovi prvi glasbeni spomini ostajajo petje v sinagogi – in ta harmonični ali monofonični zvočni efekt, ponavljanje enega in istega tona ali akorda, je še vedno prepoznaven v njegovih skladbah. »Kot najstnik sem starše prepričal, da so me vpisali na manhattansko srednjo šolo Fiorello H. LaGuardia High School of Music & Art and Performing Arts. Tam sem spoznal veliko otrok priznanih umetnikov, klatili smo se po mestu in bili, kot se rado reče, kreativni. Ni bilo več vrnitve ...« Kako, da pri teh letih še vedno lahko tako odpoje falcet? »Ker ga lahko,« je zapel v falcetu.
Vsak udarec kemblja
V začetku šestdesetih je v cerkvi sv. Tomaža, blizu Muzeja moderne umetnosti, igral na orgle, ne karkoli, predvsem skladbe za orgle Johna Cagea in Oliverja Messiaena. Občasno je v kavarnah pri recitiranju pesmi na bongu spremljal pesnika Allena Ginsberga. Nekaj časa je hodil s pisateljico Shere Hite. Toda najpomembnejši so bili orgle in zvonovi. »Vsak dan sem petnajst minut igral nanje tistih nekaj 'skladb', ki so jih obiskovalci pričakovali, potem sem dolgo improviziral ... Živel sem ob zvonovih. Doma, v stanovanju, ki sem ga najel, sem nanje igral čisto ob telesu. Zvok je tako postal fizičen, vsak udarec kemblja ob zvon je bil majhen potres.« Kasneje so njegovo pozornost pritegnili namizni zvonovi. Včasih se je zgodilo, da je igral na sedem kompletov zvonov hkrati. »Spremljal sem, kaj je počela avantgarda.« Mark Rothko, Barnett Newman in Clyfford Still pa Cage in indijski pevec Pandit Pran Nath, Tony Conrad in Morton Feldman. Toda bolj ga je vleklo k impresionistični umetnosti, tudi v glasbi, predvsem k Debussyju in Ravelu. V tistem času je zložil skladbo Spectral Continuum Drones za cerkvene orgle, ki je lahko trajala tudi štiri ure: »Tako sem lahko nadrobno raziskoval resonanco tega inštrumenta.«
Kaj pa elektronska glasba? »Uf, to je bilo to. Z Mortonom Subotnickom sva se srečala na New York University Intermedia Center, kjer so imeli dostop do elektronskih oscilatorjev. Predstavil mi je Dona Buchla in Sergea Tcherepnina, ki sta zanj izdelala stroj zvonov.«
Leta 1971 sta se s kolegom skladateljem odpravila v Indonezijo, kjer sta raziskovala tonalnost in ritme indonezijske ljudske glasbe ... »Primerjave moje glasbe s tisto mojega sodobnika La Monte Younga niso na mestu. Nikoli nisem poslušal njegove muzike,« je zamenjal temo. »Ko sem začenjal, sem se navdihoval pri indijski tamburici, šruti škatli, tibetanskem petju in številnih drugih azijskih in afriških glasbenih virih, ki sem jih kot študent našel pri založbi Folkways Records v začetku šestdesetih.«
Palestinu je težko ugovarjati. Srknil je požirek viskija in poblisnil z očmi. Klavir? »Redko igram nanj, ko ne nastopam, pravzaprav nikoli. Nisem človek, ki bi sedel za klavir in nekaj brez veze igral ... Sozvočja iščem s spoštljivostjo do tega inštrumenta.« Sicer počasno tridelno skladbo Descending/Ascending odigra s silno močjo, udarja po ključih kot pobesnel, dokler se v skoraj uri zvoki ne zlijejo v vulkanski zvok, ki trese stene ... Ob neki priložnosti mu je med nastopom celo uspelo strgati nekaj strun. Bolečina je morala biti huda? »Bila je. Blažil sem jo s kajenjem in konjakom, tako sem lahko speljal koncert do konca.« Razvil je posebno tehniko igranja, ki je zasnovana tako, da harmonični efekti nastajajo na podlagi ponavljanj – toda z noro intenzivnostjo jih sproti razbija. »Pri delu sem živeči hibrid fizične gestike Jacksona Pollocka in duhovne barvne kemije Marka Rothka. Also.« Torej ima rad bližino nevarnosti in smrti. »O, ja. Mar ni tako z vsakim izmed nas?«
Kovček, poln plišastih igrač
V sedemdesetih je začasno prekinil kariero skladatelja in izvajalca ter se osredotočil na vizualno umetnost. »Moj odnos do sveta je takrat bil precej odklonilen, določene stvari sem počel nezavedno, majhne sabotaže in ... (pomolči) podobno. Namerno sem izzival ljudi, se jim rogal, podiral sem mostove za seboj ... Uničil sem vse, kar sem dosegel v preteklih desetih letih. Morda sem to počel zato, ker je porast komercialnosti v umetnosti uničila duhovnost minimalizma sedemdesetih ... Ob tem mi je šlo na bruhanje.«
Pravi, da so njegovi najboljši nastopi tisti, ki se jih ne spominja. »Glasba me prestavi v stanje transa, potem pa se kar naenkrat zavem, da je vsega konec. Nekoč je to trajalo pet, šest ur.« Uf. »Ja, a tega sem bil navajen, kot otrok sem v času sabata pel tudi po pet ur, navadno so nam takrat pred začetkom dali požirek viskija. Navada je ostala.«
Samo požirki so se podaljšali in bilo jih je več. Včasih, pove, je igral, dokler ni popolnoma razglasil klavirja, nemalokrat ga je zapustil s klaviaturo, poškropljeno s krvjo ... Tudi njegova garderoba je bila in je nekaj posebnega: srajce vseh mogočih barv, tri, štiri rute, druga čez drugo, zavezane okrog vratu. In različna pokrivala.
Toda poslušalcem njegovih nastopov najbolj v spominu ostaneta kovček, poln plišastih igrač, ki jih Palestine pred nastopom razvrsti na klavir in okrog sebe, ter poseben ritual, ki ga izvede z njimi. Ko potuje, jih nikdar ne pospravi v kovček za prijavo, temveč morajo z njim kot ročna prtljaga. »Kaj bodo počele same tam zadaj, na repu letala,« je dejal smrtno resno. »Rad imam živali, slone, kot na primer Ganeša, hindujskega slona boga. Kot vidite, so okoli naju tudi medvedki, kužki, muce ... Rad imam, da se njihove duše spajajo z mojo. Marsikdo misli, da sem nor, a tako čutim. Veste kaj, svet umetnosti je v večini brez duše. Zato imam svoje plišaste živali. Ko otroku daste plišasto igračko, ko je še majhen, bo to njegov prvi stik z dušo, ki je že del tega sveta, in otrok mu bo zaupal. Ko bosta starša odšla v službo, mu bo delal družbo. Plišasta igrača je majhna stvar, toda otroku ponuja občutek varnosti in moči. Tako kot sem se kot malček pogovarjal z njimi, se še danes. Pravzaprav se oba z ženo pogovarjava z njimi, med njimi je mnogo takih, ki so jih zapustili, jih odvrgli, zdaj zanje skrbiva midva. Tako pač gledava na svet,« je pokimal Charlemagne.
Kaj pa minimalizem? »Ko gre za moje skladbe, način igranja, minimalizma ni. Kvečjemu lahko rečem, da sem odkril maksimalizem. Nekateri so v sedemdesetih izraz minimalizem uporabljali tudi za mojo glasbo. Meni se je to, kar sem igral, vedno zdelo kot trans, kot bi bil v transu.« Gotovo je ob silnem zvoku zvonov hitro mogoče pasti v stanje transa ... »Na zvonove, na katere navadno igram, se igra prek klaviature. Ta inštrument še lahko najdete v zvonikih severne Evrope.« Sicer pa ima Palestine svojega, »prenosnega«, v bruseljskem studiu. Ima 37 zvonov in tehta več kot štiri tone. Na tipke udarja s pestjo. »Na sintesajzerju tega ne morete početi. Ko igram na zvonove, dejansko začutim, kako zapiha veter. Zato so zvonovi in orgle tako posebni, ko igram nanje, ne igram samo na inštrument – igram na celotno stavbo!« je razložil.
Zvonovi in klavir,
So bili prej zvonovi ali klavir? »Hm, težko bi rekel. Glasbo za klavir sem začel skladati, ko sem bil pritrkovalec v newyorškem Bell Towerju. Ko sediš v zvoniku, se med teboj in občestvom vzpostavi poseben odnos. Včasih se mi je zdelo, kot da sem notredamski zvonar. Ne toliko tisti iz Hugojevega dela, bolj ta iz filmov, pogosto portretiran kot pošast. Nič nimam proti temu, da sem nori avantgardni Quasimodo, ki gleda dol, na množico. A vprašali ste me o inštrumentih ... Ko sem začel uporabljati sintesajzerje z oscilatorji, sem ustvarjal čiste tone. Takrat sem si rekel, da klavir ni zame. Seveda sem užival ob igranju Debussyja in jazza, toda kot inštrument me ni več zanimal. Dokler nisem začel uporabljati Bösendorferjevega imperiala, leta 1969. Oh, takrat sem zaslišal polno sozvočij, resonanc. In tudi znotraj njega sem imel kaj slišati; skorajda zvonove. Tako me je klavirska glasba spet pritegnila. Nanj sem začel igrati kot na flamenko kitaro, udarjal sem po strunah prečno in vertikalno, celo legel sem nanje ... Zato je zdaj to spet moj klavir.«
Pripravil je čaj. Plišaste igrače so naju opazovale. Ali poslušajo? Nato je nadaljeval: »Na zahodni glasbeni sceni sem se počutil zelo osamljenega. Je hladna, analitična, predvsem pa ni eksistencialna. Je ateistična, predvsem zgodnja sodobna glasba, predvsem Stockhausenova in muzika, ki je nastala v obdobju po Webernu. Zato sem začutil potrebo, da bi ji vdihnil malce religioznosti. Ne nazadnje so med mojimi predniki tudi rabini in rad imam tudi vonj indonezijskih cigaret. Ko nastopam, sem oblečen v posebno opravo: nadenem si klobuk, prižgem ogromno sveč, okrasim instrumente – ustvarim duhovno okolje za performans, ki ni nujno povezan s krščansko, judovsko ali hindujsko tradicijo.« Kaj pa konjak? »Konjak sodi k določenim skladbam, seveda, včasih tudi vino ali viski ... To človeka poživi, spodbudi ga, da se odzove na umetnost. Ne maram zadržanosti. Hladnosti. To je dolgočasno. Zato sem ustvaril svoj svet živali, mojih živali. Svet mojih viskijev, mojih prijateljev in moje glasbe.«
Gane me petje otrok in starcev
Peti je začel v otroštvu, pravzaprav se je z glasbo najprej spoznaval prek petja. »V sinagogi smo veliko prepevali, ob posebnih praznikih tudi po nekaj ur. Pevec je začel, zbor je odgovoril – to je bilo precej jokajoče petje,« se je zasmejal. »V judovski in ruski glasbi je petje najbolj običajni del vsakdana, vsaj nekoč je bilo tako. Slišati bariton med liturgijo velja za skoraj nekaj svetega – podobno je pri pravoslavni liturgiji, ko bas poje najnežnejše dele skladbe. Tudi sam poskušam peti tako. Po drugi strani sem se učil pri Panditu Pran Nathu in indonezijskih pevcih. Rad imam petje, naj bo katerokoli kultura. Prav ganjen sem, ko slišim petje otrok ali starejših ljudi, to me razneži ...«
Za trenutek je izginil in se vrnil z domačimi cimetovimi piškoti. Sam se jih ni dotaknil. Po urniku bo jedel ob sedmih zvečer. Boem, ki se ob užitkih hranjenja drži urnikov? »Leta naredijo svoje. Boste videli,« je požugal s prstom.
Elektronika ali akustika torej? »Nikoli se nisem odrekel elektronski glasbi. Akustika me je vedno privlačila. Toda sintesajzer je čudovito odkritje. Žal pa ne more vzpostaviti stika s fizičnim svetom. Pri sintesajzerjih gre zvok ven skozi zvočnike. Zakaj nekdo ne izumi računalniškega sistema, ki bi bil del posebne arhitekture, ki bi oddajala zvok, ali pa zgradbo z lastnim inštrumentom v sredici? Ti stari inštrumenti, zvoniki, orgle s piščalmi, zrak ... zvok, v prostoru, ki je širok in visok in resonančen – tam res lahko slišiš boga. Ko se združita zvok in zgradba, v glasbi dosežemo popolnost.«
Zakaj viski, zakaj ne konjak, sem vprašala, preden sva se poslovila. »Za spremembo,« je pojasnil, »konjak je za nastope. Naredi me prešernega, je kot speed, vsebuje neke posebne encime ... Pet ur nastopanja. To ni bil Palestine, to je bil konjak,« se je zakrohotal. Ves čas pogovora je namigoval, kako je svet glasbene industrije pokvarjen. Zakaj? »To ni moj svet. Poskušam biti čist kot žival. Živali ne lažejo, znajo preživeti ... Ko se je Odisej vrnil domov, ga je prepoznal samo pes. Žival. Živalski nagoni niso pokvarjeni. Človekovi pa so lahko. Poglejte, ne potrebujem sponzorjev ...« Seveda ne, sem ga prekinila, poročili ste v eno bogatejših evropskih družin, Stocletov ...
»Nisem se poročil zaradi denarja, če to mislite, z ženo Aude živiva, kar zadeva ekonomske standarde, precej povprečno. Seveda je to njena hiša, je ena od naslednic slovite palače Stoclet, ki je pod okriljem Unesca, toda ne druži naju pohlep, temveč ljubezen in ljubezen do umetnosti.« Na ogromni mizi je razprostrl načrte za naslednji nastop. Maribor. Tja naj bi šel na povabilo prijatelja Ulaya, ki bo v Sodnem stolpu odprl instalacijo na temo vode. Kasneje sem izvedela, da se ni vse izšlo, kot si je zamislil, nevihta ga je pregnala v notranjost ladje. A o tem kdaj drugič.
Pravi, da živi srečno. Ustvarja. Včasih tudi ne. Ko nastopa, z ženo potujeta na nastope in se veselita novih srečanj. Pravi, da mu ni žal, da se ni izstrelil med glasbene zvezde, kajti kot eden od pionirjev minimalizma bi se vsekakor lahko. Nick Cave in Thurston Moore iz skupine Sonic Youth sta ga večkrat navedla kot navdih za svoje delo. Njegove plošče Timbral Assault, The Lower Depths in Strumming Music so bile ponovno izdane in povabila na različne glasbene festivale se vrstijo. Ni naključje, da živi v Bruslju, nedaleč stran je kraj, od koder izhaja tradicija igranja na zvonove. Iz Bruslja prihajajo tudi Smrkci.
