Čisti Tržačan, sin očeta Istrijana in matere Slovenke, spreminja Trst

Prvi mož Trsta ima polne roke dela.

V občini sprejema nov prostorski načrt, pripravlja novo prometno ureditev mesta, bori se proti plinskemu terminalu, pripravlja načrt ekološke sanacije za več črnih točk v mestu. Rad se druži s čedalje večjim prijateljem, ljubljanskim županom Jankovićem, in mimogrede odgovarja na kakšno bodico koprskemu županu. Pretekli teden je župan hitel na odprtje razstave v Leopold Museum na Dunaj.

Vse to bi še šlo, če se v štirih dneh ne bi udeležil tudi dveh koncertov Brucea Springsteena. Župan Trsta ima Guinnessov rekord obiskov rokerjevih koncertov v živo. Dvomimo, da je bil kateri od županov na tem svetu na več kot šestinštiridesetih Springsteenovih koncertih.

Vse to v mestu, ki je imelo živahen utrip že v času rimskega cesarja Trajana, mestu, ki se je 500 let ob pomoči Habsburžanov uspešno upiralo Benetkam in v prejšnjem stoletju postalo najbolj »italijansko« mesto na svetu. Roberto Cosolini je kot prvi med prvimi v mestu spoznal, da so se časi tudi za Trst vnovič spremenili.

Bili smo zmenjeni ob enajsti uri, vendar je župan zamujal 50 minut. S fotografom sva razumela, da je tržaški župan pač zelo zaposlen mož. Potem naju je sprejel v Sinjem salonu občinske palače na veličastnem tržaškem Trgu enotnosti, v eni od soban, nekje pod znamenitima Mikcem in Jakcem, ki neizbrisljivo utelešata slovensko dimenzijo v glavni osi mestnega središča.

»Danes ne nosim obleke, ker se peljem na Dunaj, kjer bom v Leopold Museumu odprl razstavo del avstrijskega slikarja Rudolfa Kalvacha (sodobnika Kokoschke, ki je veliko delal in živel v Trstu, ga upodabljal) z naslovom Med Dunajem in Trstom okoli 1900. Ob 19. uri moram biti na Dunaju.«

Zdaj je poldan, kdaj morate torej na pot?

Čim prej, ker imam že ob 17.30 sestanek.

V Luksemburgu je danes srečanje evropskih ministrov za transport. Se vam zdi, da bi lahko sprejeli pomembne in usodne odločitve o novih strategijah železniških koridorjev?

Želim si, da bi oba ministra (slovenski in italijanski) sprejela usklajen dogovor, ki bo potem obravnavan in dopolnjen na evropski komisiji. Sicer obe državi tvegata izgubo evropskih sredstev, ki so bila že namenjena za te projekte. Če bi pospešili dogovore in bi nadaljevali pripravo projektov, bi bilo to dobro za vse v Sloveniji in Italiji.

Je ta sestanek pomemben samo zaradi dogovora o virih ali se pogovarja jo tudi o strateških spremembah poteka koridorjev?

O strategiji poteka koridorjev so vedno pomisleki in številna nasprotovanja. Koprski in tržaški pristaniški sistem pa je usodno odvisen od teh železniških poti.

Doslej smo se soočali z veliko spremembami strategij. Te strategije in koridorji se spreminjajo hitreje, kot jih uspe državam uresničevati...

Kaj naj vam rečem na to? Vloga župana je zgolj ta, da skuša prepričati višje inštitucije o nujnosti, da bi izkoristili priložnosti pristanišč v severnem Jadranu, od Reke, Kopra, Trsta do Benetk in Ravenne, da pritegnemo pomemben del prometa z Daljnega vzhoda in postanemo alternativa pristaniščem severne Evrope. Če ga pritegnemo, bo dela dovolj za vse. Ni problem v konkurenci, ampak v zmogljivostih, zato potrebujemo sodelovanje med pristaniškimi sistemi. Moramo se le odločiti in narediti. O podrobnostih naj razmišljajo strokovnjaki. Ne predstavljam si, da bi jaz postavljal podrobnejše rešitve.

Toda kakšna je vaša vizija o tem, kako naj bi povezali te infrastrukture?

Izboljšati bi morali povezavo tržaškega pristanišča z glavno železniško mrežo in povezave koprskega pristanišča. V integralni ponudbi, ki je danes lahko zmagovita pri blagovnih tokovih, pa tudi povezati pristanišči Koper in Trst.

Ob vseh visokih razpravah se položaj železniških povezav iz leta v leto slabša. Zdaj je ostal le še en vlak, ki vozi med Ljubljano in Benetkami. Morda še ta ne bo več dolgo. Kaj bi morali in lahko naredili župani teh mest, da bi spremenili ta nesprejemljiv položaj?

Župana Ljubljane in Trsta opozarjata, vzpostavljata most sodelovanja, kulturne mostove. Torej opravljata svojo dolžnost. Drugo očitno ni odvisno od naju. Razen tega, da lahko pihamo na dušo, opozarjava na moralnost. Skupaj s prijateljem Jankovićem bi lahko od dveh železniških podjetij zahtevala, da bi naredili več pri pospešitvi teh povezav. Turistični tokovi, ki jih spodbujava med mestoma, so že del prizadevanj, da bi lahko kaj spremenili (vsaj poskusno).

Pred dobrim mesecem ste povabili generalnega direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa v Trst...

Že dvakrat sem se pogovarjal z njim. Dal sem pobudo za srečanje in vzpostavil stik z Marino Monassi, predsednico tržaške pristaniške uprave.

Ste se pogovarjali samo o pretovoru blaga ali tudi o javnem potniškem prometu?

Generalni direktor SŽ je zainteresiran in naklonjen prizadevanjem, da bi poskrbeli tudi za potniško povezavo med mestoma. Seveda bi morali izdelati študijo ekonomske upravičenosti. Toda mislim, da bi se dalo vzpostaviti zvezo.

Najpomembneje je, da pridejo tudi SŽ v Luko Trst in prispevajo k temu, da postane tržaško pristanišče s svojimi železniškimi storitvami bolj konkurenčno. To bi bila prednost za vse.

Vaš prvi uradni obisk je bil v Ljubljani. Zakaj takšna izbira?

Ljubljana je ena od evropskih prestolnic, prestolnica sosede in prijateljica našega mesta. Mesto je bilo vedno priljubljeno med Tržačani in tudi Ljubljančani ljubijo Trst. Prijateljstvo se je začelo že s prejšnjim tržaškim županom (Dipiazzo). Če so predhodniki opravili dobro delo, ga moraš nadaljevati.

Ljubljana in Trst sodelujeta samo v kulturi ali še kako?

Z Zoranom Jankovićem sva se na zadnjem srečanju dogovorila, da bomo začeli sodelovati tudi pri skupni promociji turizma. Če promoviramo ta prostor kot povezano območje, je tako še bolj zanimiv, saj ponuja unikatne dragulje. Veliko je ljudi, ki živijo v Trstu in delajo v Ljubljani in obratno. Tu so povezave med univerzama in visokimi šolami. Inteligence so sodelovale tudi v času »zidov«, ki so onemogočali ali oteževali sodelovanje.

Nemalokrat je sodelovanje dobro v teoriji, v praksi gre veliko težje.

Zdaj smo soočeni z veliko krizo, kar otežuje pobude. Glede teh vprašanj sem malce dizel. Ne verjamem velikim pospeškom, procesi naj se začenjajo počasi, vendar vztrajno. Vsak korak v pravo smer je dober. Razstavi slovenskih tržaških slikarjev Razprta obzorja, ki smo ju pred dvema mesecema odprli v Cankarjevem domu in kasneje v Salone degli incanti (nekdanji tržaški ribarnici), (pod pokroviteljstvom obeh predsednikov držav in obeh občin), nista samo simbolična gesta, ampak oranje ledine konkretnega sodelovanja. Nedavno je ljubljanski župan predstavil ljubljanski festival v sejni dvorani tržaškega mestnega sveta. Dvorana je bila nabita z novinarji. Ko bom čez nekaj dni predstavil tržaške poletne prireditve v Ljubljani, mislim, da bo sprejem podoben.

Ste postali član časopisne zadruge Primorski dnevnik, kot ste napovedali?

Izpolniti moram še birokratske formularje. Obrazce so mi poslali in bom izpolnil obljubo.

Zakaj ta korak?

S takim dejanjem dajem kot župan podporo informativnemu, svobodnemu in neodvisnemu mediju, ki predstavlja del kulture njegovih someščanov. To je vrednota vse skupnosti. To je simbolična gesta, ki želi malce razgibati vode, podpira lastnike, redakcijo, sodelavce časopisa, ki naj ne bodo sami, ampak s številnimi prijatelji v tej bitki.

Imate drugačen odnos do slovenske manjšine kot župani pred vami. Nam lahko pojasnite razloge, motive?

Onstran političnega prepričanja, ki me vodi v to smer (saj sem levičar), sem ves čas verjel v premagovanje vsakršnih ločevanj, ki so jih odražali odnosi v teh krajih. Vedno sem našel način, da sem iz bodisi političnih bodisi prijateljskih, športnih motivov navezoval stike s slovensko skupnostjo. Eno leto sem igral košarko v slovenskem športnem klubu Bor. Verjetno sem bil prvi Italijan, ki je igral v slovenskem klubu. Tudi moja mati je Slovenka...

Torej niste »čisti« Italijan?

Ne, kot noben Tržačan ni. Sem »čisti« Tržačan. Sin očeta Istrijana in matere Slovenke. Oče je iz Juricanov pri Materadi, mati iz Škofelj pri Divači. Stari starši po mami so tudi pokopani na Krasu.

Torej bi lahko rekli, da je vaš materni jezik slovenski?

Res je.

Pa znate slovensko?

Nekaj razumem, vendar ne govorim, ker smo z leti to navado izgubili. Moja starejša sestra govori dobro, druga pa ne. Čeprav smo v mladih letih pogosto obiskovali mamin dom v Sloveniji.

Morda se boste še naučili, saj znanje jezika zmeraj koristi...

Res je. Znanje jezika okolja bi morali v obmejnih krajih še posebej negovati in bi moralo biti bolj upoštevano, spoštovano. Če bi vsi, kot na drugih evropskih območjih, znali oba jezika ob meji in še angleško, bi bili vsi skupaj veliko bogatejši.

Vi imate že dovolj osnove, ob kateri bi se ne bilo težko naučiti...

Da, ampak sem že star. Starejši se težje učimo.

Se vam zdi, da je v Trstu še zmeraj čutiti odpor proti slovenskemu jeziku?

Največji del italijanske skupnosti ne izraža nobenega odpora. Tudi največji delež pripadnikov slovenske narodnosti ne izraža in ne čuti nobene zaprtosti v italijanskem okolju. So pa majhne (zelo majhne) skupine ljudi v obeh skupnostih, ki niso razumele, da se je svet spremenil.

V kratkem času vašega županovanja ste naredili precejšen preobrat za normalizacijo odnosov z manjšino.

Občina mora polno podpirati uresničevanje določila zaščitnega zakona. Navodilo, ki sem ga dal vsem uradom, je bilo, da posvetijo vso pozornost določilom zakona o zaščiti manjšine. Predvsem se to nanaša na vse oblike dopisovanja meščanom, na prevod spletne strani v slovenščini, širitev dvojezičnih označb v krajih, kjer živijo Slovenci – vse v skladu z zaščitnim zakonom, pri izvajanju katerega je bilo v preteklosti precej zadržanosti.

Kaj se je najbolj spremenilo?

Kljub dejstvu, da je nekaj potez v to smer začel že predhodnik Roberto Dipiazza, je tedaj moral velikokrat preračunavati in se o tem pogajati s politično koalicijo, ki je prej vladala v mestnem svetu. Moral je polagati račune nasprotnikom svobodnejših odnosov do manjšine. Zdajšnja koalicija je veliko bolj naklonjena zaščitnemu zakonu.

Koliko je ta zakon spoštovan?

Bolj kot priznavanje pravic je zdaj problem virov. Življenje manjšinskih institucij je odvisno od denarja. Zmanjšanje virov bi lahko vplivalo na zmanjšanje pravic, zato želimo preprečiti nepotrebne reze manjšini. Po drugi strani pa kličemo k odgovornosti tudi manjšino, da bi se z inovativnimi oblikami, organizacijskimi izboljšavami soočili z dejstvom, da bo v naslednjih letih manj denarja za vse. Treba bo jamčiti enake pravice z manj denarja. Obdobje velikih porab javnega denarja je za vselej minilo. Tako velika javna poraba ni bila dobra za nikogar, saj je zadolžila tudi naše otroke.

Ali svetniki v mestnem svetu lahko govorijo slovensko?

Vem, da je potekala razprava o novem pravilniku. Tovrstni predlogi obstajajo in očitno se bomo s tem soočili in poiskali rešitev. Jamčiti pravice je eno, ko se znajdeš pred nalogo, je pa drugo. Če se bo pojavila priložnost, da bi lahko uporabili slovenski jezik, bomo to naredili. Če bodo rekli, da bi morali poskrbeti za simultano prevajanje, da bi imeli zmeraj prevajalce, pa bi bil to velik strošek občinske blagajne v teh časih.

Odločno ste se uprli plinskim terminalom. Zakaj?

Zato, ker nam podjetje Gas Natural ni dalo ustreznih odgovorov, ki bi nam pojasnili dvome in kritike o varnosti in varovanju okolja. Bilo je torej prav, da nasprotujem takemu uplinjevalniku. Sicer pa nisem nasprotnik zemeljskega plina. Problem je, ali je tista naprava na tistem mestu, tako kot je bila zamišljena in s preživetimi tehnologijami, ali je okolju prijazna in v skladu s trajnostnim razvojem. Če bi mi kdo predlagal uplinjevalnik s tehnologijo, rešitvami in postavitvijo, ki bo odpravil vse te dvome, sem za tak uplinjevalnik.

Kdaj bo dokončno znana njegova usoda?

To je težko napovedati. Če bo država dala soglasje zanj in k predloženemu projektu, se bomo temu zakonito uprli.

Kako danes živijo Tržačani v primerja vi z letoma 1970 in 1980? Kaj jim je prinesel padec meje?

Po padcu meje je mesto bolj odprto, svobodno, ima več možnosti. A tako kot v vseh drugih mestih se čuti kriza, ki je v sedemdesetih in osemdesetih ni bilo. Revščina se pojavlja tudi pri nas. V celoti pa mislim, da v Trstu živijo bolje. Kar zadeva kupno moč ljudi, je kar nekaj takih, ki živijo slabše. S takšno ekonomsko realnostjo se je treba soočiti.

Kako nameravate preurediti mesto?

Najprej s prostorskim načrtom, ki omejuje porabo zemljišč in veliko investira v obnovo arhitekturne dediščine. Potem z načrtom nove prometne ureditve, ki ga bomo sprejeli še letos in bo precej spremenil prometnice, povečal peš cone in spodbujal druge oblike mobilnosti namesto vožnje z osebnimi avtomobili.

Tretja naloga je obnova mestnih predelov na obrobju mesta; urejanje trgov, ulic, pločnikov, parkov, vse z majhnimi sredstvi.

V Trstu skrbite za ločeno zbiranje odpadkov?

To po mojem mnenju poteka prepočasi. Od sodelavcev pričakujem, da se v prihodnjih šestih mesecih bolj posvetijo temu vprašanju. Zastavili smo si cilj, da bi do konca leta dosegli 30-odstotno ločevanje odpadkov, zdaj smo pri 23 odstotkih.

Zdaj pa mi morate oprostiti, ker moram na pot.

Kako bova končala intervju?

Po telefonu, če vam je prav.

Toda za fotografiranje potrebujeva več časa.

Na voljo imate pet minut.

(Dobre pol ure kasneje Roberta Cosolinija pokličem po telefonu. V avtu se vozi na Dunaj.)

Kaj vam je uspelo narediti v prvem letu vaše funkcije?

Urbanistični plan, načrt ureditve prometa. Z vzpostavljanjem številnih stikov z italijanskimi in drugimi evropskimi mesti skušamo popeljati mesto iz izolacije. Povsod so nas sprejeli dobro in obetajo se dobra sodelovanja. Veliko delamo za turistično promocijo in razvoj turizma. Začenjamo sanacijo zelo onesnažene industrijske cone.

Vi predstavljate nov veter v Trstu. Toda v mestu ne manjka tudi starih sil, ki nočejo pozabiti na stare spore in zamere.

Res so še takšne sile, toda glasovi skrajnežev se umirjajo. Največji delež naših prebivalcev razmišlja v pozitivnem duhu srečanja treh predsednikov 11. julija 2010.

Kakšen je vaš odnos do ezulov?

Dober. Njihove organizacije postavljajo zahteve, ki so bile veliko let zapostavljene, preslišane. Nekomu je bilo v interesu, da so ostajale nedorečene. Edini zakon o ezulskih zahtevah, ki je bil sprejet v rimskem parlamentu, je nosil podpis senatorja Camerinija, predstavnika levice.

Prej ste zamujali na intervju, ker je na stal zaplet z vzdrževanjem gradu Miramare. Skrbniki Miramara so zagrozili, da bodo ugasnili luči, ki ga osvetljujejo že več kot pol stoletja.

To je bila bolj simbolična oblika protesta kulturnega nadzorništva (službe spomeniškega varstva) do kulturnega ministrstva, ki ne zagotavlja denarja za vzdrževanje spomenika. Poklicali smo upravljavce gradu in spomeniško varstvo in zahtevali ureditev razmer.

V čem je problem?

V tem, da je v tej državi čedalje manj denarja. Kriza vpliva na javne proračune, zato je varčevanje včasih premišljeno in modro, drugič nepremišljeno in prizadene tiste, ki jih ne bi smelo. Kakorkoli, Miramare bo ostal osvetljen.

Kako ocenjujete odnose med Italijo in Slovenijo?

Na splošno so odnosi dobri. Bili pa bi boljši, če bi državi več in čim prej vložili v obmejna območja, še posebej v pristanišči Trst in Koper.

Ste že srečali novega generalnega konzula v Trstu?

Ne. Imel sem stike z gospo Vlasto Valenčič Pelikan, doslej pa še nisem imel priložnosti srečati novega konzula.

Vaše mnenje o imenovanju, ki je sprožilo nekaj polemik v Sloveniji?

Ne verjamem, da bi bil lahko jaz tisti, ki bi lahko imel kakšno mnenje glede tega. Po tej plati sem staromoden. Nadvse spoštujem institucije in njihove predstavnike. Z njimi sodelujem in spoštujem dane izbire. Slovenska vlada je imenovala Dimitrija Rupla in zame je Rupel generalni konzul. Novi konzul je toplo dobrodošel v Trstu, kot je bila prejšnja konzulka. Govorimo o politiku, ki ima izjemne izkušnje. Torej o nekom, ki izrazito predstavlja Slovenijo v Trstu. O tem ne morem dvomiti.

Ste se od slovenskih županov srečali samo z Jankovićem ali še s kom?

Ne, samo z njim. Rad bi se kmalu srečal tudi z župani mest bliže Trstu, mislim na Koper, Sežano. Srečal sem se s piranskim županom Petrom Bossmanom v Rižarni.

Kako razumete odnos koprskega župa na do vas? Ali vas je užalil z izjavami pred nekaj meseci, ko je ocenjeval vaše delo in neuspešnost?

Ne, nikoli nisem užaljen. Kdor hoče, lahko sodi moje delo po mili volji. Vem, da je koprski župan dokaj razposajena osebnost. Imam pač drugačen slog. Če bi moral jaz komentirati stvari, ki gredo ali ne gredo v Kopru, bi to storil veliko bolj preudarno. Lahko le pripomnim, da se tudi pri njegovem županovanju po šestih mesecih od prihoda na oblast ni videlo velikih sprememb.

Se vam zdi, da je imel Popovič kak poseben razlog za take komentarje? Za tako oster napad?

Ne, saj ni šlo za napad na moje delo. Leto prej je v Piccolu podobno izjavljal o Dipiazzi. Tedaj je Dipiazzo razjezil, ker je podobno prekipevajoč tudi sam. Ne, nobenega motiva ni imel. Menim, da so bile njegove izjave del njegovega nekoliko bahaškega značaja.

Kdaj ste bili zadnjič v Kopru?

Zasebno pred nekaj meseci.

Kakšen se vam zdi?

V zadnjih mesecih je mesto zrastlo, se lepo razvilo in preoblikovalo. Bilo je deležno nekaj pomembnih investicij. Pomembna je tudi uravnotežena skrb za ohranitev zgodovinskega mestnega jedra. Županu je uspelo posodobiti mesto in ne popačiti mestnega jedra. Več zadržkov pa imam, ko gledam načrte po dubajskem vzoru, ki naj bi jih uresničili v Kopru. Nisem prepričan, da bi taki načrti dolgoročno koristili mestu. Mislim, da bi potreboval bolj uravnotežene in trajnostne projekte.

To se je potrdilo s palmami.

Jaz ne bi nikoli posadil palm v Cortini d'Ampezzo niti v Kranjski Gori...

Kako si predstavljate sodelovanje s Koprom?

Upam, da bi lahko sodelovali, ker sta pristanišči le nekaj kilometrov narazen. In ker se nobeno samo zase ni sposobno predstaviti na Kitajskem in jamčiti, da bi lahko bilo terminal za ves tovor, ki bi od tam prišel k nam. Eno pristanišče na severnem Jadranu Kitajce spravi v smeh. Trst, Koper in druga pristanišča lahko zmagajo skupaj.

Torej ne gre za bitko na smrt med Trstom in Koprom?

Če bi šlo za bitko na smrt, bi umrli obe. Pristanišči že sodelujeta v združenju severnojadranskih pristanišč NAPA. Želim si, da bi začeli sodelovati tudi pri železniški povezavi, ker bi to lahko dosegli hitro in z malo stroški, v korist obeh.

Zvezi med Trstom in Koprom niso najbolj naklonjeni v Sloveniji, ker se bojijo, da po tem ne bo zveze med Koprom in Divačo.

Po mojem je napaka, če kdo ni naklonjen povezavi med Trstom in Koprom. Izhaja iz prepričanja, da lahko nekaj naredi sam. V resnici se potrebujemo. Kateri so največji okoljski problemi v Trstu in okolici?

Industrijska cona, škedenjska železarna, onesnaževanje s prometom v Trstu... Železarna ne onesnažuje bolj kot pred tridesetimi leti, le da smo zdaj bolj pozorni. Zato bo njena obnova pomemben korak. Prav tako nov prometni režim in nova komunalna čistilna naprava, ki jo bomo temeljito obnovili in postavili novo tehnologijo za 55 milijonov evrov. Projekti bodo izdelani letos, dela pa bomo začeli prihodnje leto.

Kaj bi morali narediti z deli beneških umetnikov, ki so jih med drugo svetovno vojno odnesli iz Istre?

Za zdaj so spravljena v tržaškem mestnem muzeju Sartorio in tam so na primernem mestu.

V Sloveniji smo prepričani, da bi bilo bolj prav, če bi jih vrnili v cerkve in tiste stav be, ki so jih imele v lasti prej in so njihovi pravi lastniki...

Po svoje imajo vsi prav. Res so tiste umetnine naročili tedanji lastniki za prav tiste stavbe. Res pa je tudi, da pripadajo italijanski zgodovini umetnosti. Mislim, da bi morali malce premisliti in najti skupno rešitev. Umetniška dela so bila v zgodovini vedno predmet premikov in selitev kot rezultat konfliktov in vojn. Največjih umetniških del grške klasike ne najdete v Grčiji, ampak v Louvru ali Londonu in drugod po svetu. Očitno pa bi se morali dobri politiki soočiti tudi s temi vprašanji. Najbolje bi bilo, če bi vsi naredili pol koraka nazaj: tisti, ki jih terjajo, in tisti, ki jih zdaj hranijo.

Se vam zdi tržaški muzej Sartorio zanje dobra rešitev?

Ne bi rad sprejemal odločitev. Zdaj so tam in prizadevamo si, da bi jih čim bolje varovali in razstavili. Tržaška občina ni tista, ki bi morala sprejeti odločitev. Gre pa za zelo kompleksno vprašanje.

Kaj ste počeli pred politično kariero?

Bil sem direktor panožnega združenja podjetnikov.

In kaj ste po izobrazbi?

Maturiral sem na klasičnem liceju, potem pa zaradi dela pustil študij.

Katero istrsko mestece najraje obiščete?

Piran in Rovinj.

Piran zato, ker imate tudi vi (kot Dipiazza) tam kakšno priljubljeno gostilno?

Nisem kot Dipiazza in ne govorim javno, kam hodim na nedeljska kosila.

On ni govoril, ljudje so ga videli. Je res, da je bil koncert Brucea Springste ena v Trstu tudi malce po vaši zaslugi?

Malce sem se vendarle potrudil, da je na tretjem gostovanju v Furlaniji obiskal Trst.

Ste verjetno najbolj vnet Springsteenov oboževalec med župani, saj ste bili že na šestinštiridesetih koncertih (samo v zadnjem mesecu v Evropi na štirih). Kako je bilo tokrat?

Ni mi uspelo biti med prvimi, a prebil sem se do dveh metrov od odra, kjer smo bili povsem stisnjeni. To je bil čaroben večer. Springsteena v živo dobro poznam. Je verjetno zadnji roker, ki zmore tak nastop. Tudi mesto se je odlično izkazalo. Zapletov s prometom in parkiranji ni bilo. Trst si bo prizadeval za še več podobno odmevnih dogodkov.

Vaša najbolj priljubljena Springsteenova pesem?

Spravili ste me v zadrego. Ampak naj bo - Thunder Road. ¾ »Vem, da je koprski župan dokaj razposajena osebnost. Imam pač drugačen slog. Če bi moral jaz komentirati stvari, ki gredo ali ne gredo v Kopru, bi to storil veliko bolj preudarno. Lahko le pripomnem, da se tudi pri njegovem županovanju po šestih mesecih od prihoda na župansko oblast ni videlo velikih sprememb. » Največjih umetniških del grške klasike ne najdete v Grčiji, ampak v Louvru ali Londonu in drugod po svetu. »