Tiskane izdaje
Kostas Lapavicas, profesor ekonomije na londonski Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS), je v zadnjih letih postal vodilni glas moderne evropske levice, ki se bori proti diktatu mednarodnih finančnih institucij, Bruslja in Berlina. Ta »trojka« po njegovem mnenju poskuša z vsiljenimi varčevalnimi ukrepi del Evropske unije, ki jo profesor Lapavicas deli na »jedrne« in »periferne« države, spremeniti v tretji svet, kjer bo cena dela azijsko nizka, delavskih pravic pa preprosto ne bo več.
Kostas Lapavicas je avtor uspešnice Kriza v evrskem območju (Crisis in the Eurozone), ki jasno dokazuje »sistematiziranost« krize in dejstvo, da so v Evropski uniji nekatere članice bistveno bolj enakovredne od drugih. Eden izmed avtorjev programa koalicije radikalnih levih strank Siriza se boji, da se lahko Grčija, ki po njegovih besedah že nekaj časa ni neodvisna država, kmalu pogrezne v neonacizem.
Izhod vidi v takojšnjem izstopu iz evrskega območja in »suverenem« bankrotu, ki bi Grčiji omogočil, da se iz ničelne točke začne znova postavljati na (svoje) noge. Lapavicasovi eseji in predavanja imajo izjemen vpliv.
Kje je Grčija v tem trenutku in kaj lahko pričakujemo v naslednjih tednih in mesecih?
Zelo kmalu se nam napovedujejo novi rezi, radikalizacija varčevalnih ukrepov. To je vse del paketa, ki nam ga je vsilila tako imenovana trojka. Vlada začenja uresničevati najbolj ostre dele dogovora. To zanje nikakor ne bo lahko. Odpustiti bodo morali veliko javnih uslužbencev – to bo težko delo, a ga bodo oblasti opravile. Najprej morajo to množično odpuščanje spraviti prek parlamentarne procedure, kjer bi se jim zaradi nesoglasij znotraj koalicije utegnilo kaj zaplesti, a prepričan sem, da bodo vseeno uspešno sledili diktatu mednarodnih finančnih institucij in Evropske unije.
Prepričan sem, da bo takšnim ukrepom sledilo veliko družbeno nezadovoljstvo. Upor. Bolj bodo uresničevali svoj načrt, šibkejša bosta država in gospodarstvo. Nezadovoljstvo, ki je že zdaj ogromno, bo le še naraščalo in doseglo nove oblike. Ob tem ni nobenega dvoma, da bodo imeli varčevalni ukrepi nasprotne učinke, kot bi si vlada želela. Vse bo šlo le še navzdol.
A kako se še lahko odzove grška družba? Tri leta protestov niso spremenila ničesar. Grčija se pospešeno spreminja v državo tretjega sveta. Demokracija se topi. Kaj še lahko stori utrujena »ulica«, ki je izgubila vse iluzije?
Strinjam se, da so ljudje poraženi in utrujeni. Težko jim je še karkoli verjeti. Nekaj so k temu prispevale tudi ponovljene parlamentarne volitve, na katerih so – sicer z minimalno večino – zmagali prav tisti politiki, ki so najbolj odgovorni za krizo. Obljubljali so kompromise z Brusljem in Berlinom, a trojka skupaj z grškimi oblastmi nadaljuje svojo politiko. Ista politika, isti ljudje ... Jasno, da so ljudje jezni. A dejansko je to le nadaljevanje tistega, kar se je dogajalo zadnji dve leti in pol. Že večkrat se je zdelo, da ničesar ni mogoče spremeniti ali ustaviti. Potem pa je prišlo do eksplozije. Silovitim uličnim protestom in stavkam je sledila rast nove opozicije. Nove politike. Novih idej. Tišina, ki danes vlada v Atenah, je glasna. Zdaj je avgust in ljudje počivajo. Poskušajo živeti, kolikor se le da dobro, saj vedo, da to dolgo ne bo več mogoče. Realnost bo zelo hitro udarila. Kmalu bo v Grčiji močno počilo. Vstopamo v dolgo obdobje varnostne, politične, družbene in seveda gospodarske nestabilnosti. Protesti, ki jim bomo kmalu priča, bodo veliko bolj nasilni kot lani ali predlani.
»Nova« grška vlada je zelo šibka. Podpora javnosti je vsak dan nižja. Pritiski mednarodnih finančnih institucij in Evropske unije se krepijo. Je Grčija, ki že nekaj časa ne more vplivati na svojo prihodnost, sploh še neodvisna država?
Neodvisni smo le še tehnično. Že vaše vprašanje samo ponuja odgovor. Realno je Grčija nekakšen protektorat finančnih institucij – Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Evropske centralne banke (ECB) – ter Evropske unije. Nismo ravno kolonija, a smo odvisni od tako imenovanih »jedrnih« evropskih držav, predvsem Nemčije in Francije. Naša suverenost je močno omejena, o tem ni nobenega dvoma. V takšni odvisnosti močno vlogo igrajo naše oblasti, ki slepo sledijo zunanjemu diktatu. Bojim se, da bomo v bližnji prihodnosti izgubili tudi ostanke svoje suverenosti. Vse kaže na to.
A v izgubljanju neodvisnosti v Evropski uniji nismo osamljeni. Enako se dogaja tako imenovanim »perifernim« evropskim državam – Irski in Portugalski. Španci vidijo, kaj se dogaja, in na ulicah med drugim odločno protestirajo tudi proti izgubi državne suverenosti.
Španci – o tem sem se prepričal – v Grčiji vidijo svojo prihodnost.
Nisem prepričan, da v Grčiji vidijo celostno podobo svoje prihodnosti, vidijo pa, kam vodijo vsiljeni varčevalni ukrepi. V popolno katastrofo. V izgubo državne suverenosti. Kljub temu da se Španci zavedajo, kam pelje takšno varčevanje in kako nevarno je, močno dvomim, da se jim bo uspelo izogniti tem drastičnim ukrepom, saj jih vlada izvaja s polno hitrostjo in ob tem niti malo ne prisluhne javnemu mnenju.
V vaši knjigi Kriza v evrskem območju Evropsko unijo delite na »jedrne« in »periferne« države in dokazujete notranjo evropsko (ne le) ekonomsko segregacijo. Ob spremljanju organskega razpada Grčije in dogajanja drugod po Evropi se ne morem znebiti občutka, da so se »jedrne države«, predvsem to velja za Nemčijo, z evropske periferije (Sredozemlje ter Srednja in Vzhodna Evropa) v imenu religije (ideologije?) učinkovitosti odločile narediti tretji svet – prostor cenene delovne sile s silno omejenimi delavskimi pravicami. Evropsko periferijo je treba spremeniti v Afriko in Azijo, da bomo ... bodo lahko konkurenčni v »novi ekonomiji«?
Ne bi rekel, da nas želijo jedrne države spremeniti ravno v Afričane in Azijce, a cilj njihove politike je gotovo na naših plečih dvigniti lastno učinkovitost. Tudi jedrne države niso tako enotne, kot se je mogoče zdelo še pred kratkim. Razlike med Nemčijo in Francijo, ki je že izgubila gospodarsko bitko z Berlinom, so vedno večje. Ravno nasprotja med jedrnimi državami bodo po mojem mnenju določila prihodnost Evrope.
Način, kako do perifernih držav deluje Nemčija, je enak delovanju Nemčije v Srednji in Vzhodni Evropi po padcu komunizma. Dejansko je zelo podoben prihodu Zahodne Nemčije v Vzhodno Nemčijo. Samo poglejte, kaj se je na vzhodu Nemčije zgodilo v devetdesetih letih: uničena je bila skoraj vsa produkcijska struktura. Razpadli so sindikati. Gospodarstvo je zastalo. A velika – ključna – razlika je, da je zahodni del Nemčije na vzhod vložil ogromne količine denarja. Investicije so bile neverjetne. To je Nemčiji omogočilo preživetje in, posledično, današnjo prevlado znotraj EU. Danes Nemci na periferiji delajo podobno, a brez velikih investicij ... Takšna strategija je za periferijo uničujoča. Gospodarske rasti je konec. Rasli bosta le še revščina in družbena razslojenost.
Ali se Evropa od klasičnega kapitalizma, ki ga poganjajo investicije, premika proti nekakšnemu fevdalizmu?
Tega ne bi rekel. Še vedno gre za kapitalizem. A za kapitalizem brez dinamike, rasti in investicij. Naj ponazorimo s primerom: verjamem, da se bodo v naslednjih letih nekateri sektorji grškega gospodarstva okrepili, a mnogi – večinski – bodo dokončno propadli, skupaj z ostanki socialne države. Gospodarstvo ne bo raslo. Grčija bo zelo hitro postala revna država. Prebivalstvo se bo staralo. Služb preprosto ne bo. Mladi ljudje že odhajajo in to se bo le še stopnjevalo. Sledili nam bosta Španija in Portugalska. Takšen tip kapitalizma sovražim. Postali bomo – Bolgarija. Sicer pa je tako ali tako že velik del nekdanjih komunističnih držav evropska (pod)periferija.
Eden velikih problemov je, da periferne države nikakor nis(m)o enotne, čeprav bi jih kriza po mojem mnenju morala povezati. Imamo iste krvnike in enake težave, a nas je kriza oddaljila. Skupen nastop ni mogoč. Obrnili so nas druge proti drugim, Portugalce proti Špancem, Špance proti Grkom ... Nekatere evropske države, ki so že globoko zabredle, se še vedno pretvarjajo, da so uspešne in lojalne članice Evropske unije. Ker so raje pridne učenke kot nekdo, ki se upre in postavi zase. To je izjemno škodljivo.
Združena evropska ideja je mrtva. Začela je razpadati že v drugi polovici devetdesetih let in danes le še redkokdo verjame vanjo. Osebno ne poznam nikogar. Ne verjamem, da se navdušenje nad skupno evropsko idejo sploh lahko še vrne. Razočaranje, ki smo ga doživeli prebivalci perifernih držav, je bilo preprosto preveliko.
A evropska ideja, ki je živela približno dvajset let, je bila izjemno močna in vplivna. Dejansko je zaživela po padcu berlinskega zidu in vrhunec doživela s širitvijo pred osmimi leti. Navdušenje je temeljilo na organiziranosti, odprtih mejah, novih gospodarskih možnostih, življenju in delu v tujini, neomejeni svobodi, prevladujočemu konceptu človekovih in tudi delavskih pravic, solidarnosti. Od vsega naštetega ni ostalo veliko. Dogodki zadnjih nekaj let so pokazali, da skupna Evropa nima prihodnosti. Nekatere članice so pač »bolj enakovredne od drugih«. Evropska unija danes nikakor ni povezava enakovrednih, enako svobodnih, enako zaželenih. Nasprotno. Je izjemno hierarhična skupnost, kjer vodilno vlogo igrata Nemčija in Francija. A tudi odnosi med Nemci in Francozi se zaostrujejo, saj so Nemci gospodarsko precej močnejši in znotraj EU določajo svoj tempo igre. Tempo, ki mu skoraj nihče več ne more slediti. Današnja Evropska unija temelji na izkoriščanju in prevladi. Celo na sovraštvu, komaj prekritem rasizmu, občutkih večvrednosti, vse večjih razlikah. Te razlike in nasprotja so nova. Ustvarila so se znotraj unije. Ob tem je bila, kot sem že povedal, v zadnjih nekaj letih resno načeta suverenost nekaterih držav članic. Ne le suverenost Grčije, Irske in Portugalske, ampak med drugim tudi Slovenije, za katero močno upam, da se bo lahko vsaj delno izvlekla. Slovenija in nekatere države Srednje in Vzhodne Evrope za jedrne države nimajo niti statusa »periferije«, ampak celo »podperiferije«.
Ob tem še vedno živi nekakšna evropska identiteta. Veliko je podobnosti in skupnega, a ne dovolj, da bi delovali enotno, ne navznoter ne navzven. Ideja združene Evrope, ki nam jo je vsa ta leta prodajal Bruselj, je mrtva. Žal.
Bodiva malo bolj konkretna – kdaj in zakaj je ideja združene Evrope začela propadati? V vaših starejših besedilih ni čutiti velikega nasprotovanja evropski ideji.
Nikoli nisem bil ravno »vernik« evropske ideje in tega velikega projekta nisem v celoti sprejel, a moje življenje – že dolgo živim in delam v Londonu – je nekako povezano z Evropsko unijo, kjer se počutim domače. Kar dolgo časa Uniji nisem nasprotoval, to drži, a sem ves čas opozarjal na težave. Zaznaval sem slaba znamenja, še posebej na gospodarski ravni. Ko je udarila kriza, je na plan prišla vsa resnica o »združeni in enakopravni Evropi«. To je bila brutalna streznitev. Evropejstvo kot tako se je spremenilo že prej, a v zadnjih štirih letih je tako rekoč izginilo. Današnja Evropa ni napredna, ne teži k svobodi. Ni več nekaj, k čemur bi stremeli ljudje, ki živijo zunaj EU.
Torej – optimisti so le še idioti? Je sploh kaj upanja, da se tok (ne le) evropske zgodovine vsaj malo obrne?
Upoštevajoč uradno politiko in njene vse bolj vidne posledice je nemogoče biti optimističen. Ljudje, ki danes volijo Evropo, in vsi tisti, ki njihovi politiki sledijo, so popolnoma brez idej in domišljije. Skrbi jih izguba njihovih lastnih privilegijev. Imajo le en cilj – zaščititi lastno bogastvo in svoje stare dogovore, ki so jim v zadnjih dveh desetletjih omogočali bogatenje. Globine evropskih problemov nočejo in ne morejo videti. Revščina, brezposelnost in naraščajoče napetosti v družbi jih ne zanimajo. Ne razumejo, da so iz Evrope – znova – ustvarili zelo nevarno celino. Njihova politika varčevalnih ukrepov vodi le v temačno enosmerno ulico. Bojim se katastrofe ...
Je pa vendarle še malo prostora za optimizem. Evropa, predvsem njena periferija, ohranja sposobnost za spremembe. To je Grčija zelo dobro pokazala. Ogromno ljudi iz različnih družbenih slojev je na zadnjih volitvah pokazalo, da si želijo spremembe. Ni jim še povsem jasno, kakšne naj bi te spremembe bile, a pokazali so pogum za boj. Za korak iz preživetih konceptov. To se dogaja marsikod po Evropi. Nujna je čimprejšnja sprememba politike. Na vseh ravneh!
Vaša knjiga dokazuje, da bi bilo za Grčijo najbolje, če bi »nadzorovano bankrotirala« in čim prej izstopila iz evrskega območja.
Glede na zadolženost Grčija nima druge izbire. Nekako se moramo znebiti dolga. Ali nam ga bodo odpisali, kar se verjetno ne bo zgodilo, ali pa bomo morali razglasiti bankrot. Zavzemam se za demokratičen in suveren bankrot. Ljudje ne smejo plačati dolgov države, politikov in korporacij. Krivci za dolg bi morali biti kaznovani. S kreditodajalci bi morali skleniti nekakšen dogovor – le tako bi lahko Grčija dobila možnost za rešitev svojega gospodarstva.
Kako realen je takšen scenarij in kaj bi to pomenilo za Evropsko unijo in evrsko območje?
Dvomim, da Grčija lahko to stori, ko je znotraj EU. Tako kot se stvari razvijajo v zadnjih tednih, bo morala Grčija bankrotirati tudi v odnosu do Mednarodnega denarnega sklada (IMF). To bi bil lahko prvi korak k velikemu suverenemu bankrotu, ki bo izzval kreditodajalce. To bo zelo nevaren čas tako za evrsko območje, za Evropsko unijo, kot za celoten svetovni finančni menedžment. A še vedno mislim, da se bankrot lahko zgodi le zunaj evrskega območja, za kar pa bi morale grške oblasti povleči zelo pogumno potezo. Bankrot znotraj evrskega območja bi bil za Grčijo najhujši scenarij. Od tega ne bi imeli nič. Izgubili bi še preostanek samostojnosti in svobode. Finančno ne bi pridobili ničesar. Nasprotno.
Se strinjate, da je evro klinično mrtev?
Evra v današnji obliki ni mogoče vzdrževati in kot tak ne more preživeti. Le vprašanje časa je – čez dve leti evra, kot ga poznamo, gotovo ne bo več –, kdaj se bodo zgodile velike spremembe. Bodo te spremembe peljale v popoln kolaps evra? V neko novo obliko skupne valute? V zmanjšan obseg? V močni in šibki evro? Tega ne ve nihče. Ne le zaradi kompleksnosti problema, temveč tudi zato, ker je marsikaj odvisno od načina reševanja krize evrskega območja in od motiva ključnih igralcev.
V Atenah sem večkrat slišal, da bi se Grčija ob izstopu iz EU »strateško« in finančno obrnila proti Rusiji in Kitajski. Je to le špekulacija ulice?
To ni le špekulacija. Grčija, ki bo sicer tako ali drugače ostala povezana z Evropsko unijo, bo po mojem mnenju v to prisiljena. Iskali bomo nove gospodarske zaveznike in energetsko zaledje. Tu v vsakem primeru lahko računamo na Rusijo in Kitajsko, tudi Združene države. Še enkrat naj ponovim – tesna prepletenost grškega gospodarstva z Evropsko unijo je bila v zadnjih desetih letih za nas usodna. EU je Grčiji vzela industrijo. Postali smo država servisne ekonomije, pa še ta ne deluje. Potrebujemo popolnoma nove osnove, zato se moramo tesneje povezati z globalnim gospodarstvom. A to bo za seboj potegnilo tudi geopolitične pretrese, milo rečeno.
Tesna vez s Kitajsko in Rusijo bi lahko bila močan grški argument v bojih z Brusljem in Berlinom.
Morda. Toda trenutne grške oblasti niso sposobne nobenega boja, so le podizvajalci vsiljene politike.
Sodelovali ste pri pisanju gospodarskega programa koalicije radikalnih levih strank Siriza, ki je skoraj zmagala na nedavnih parlamentarnih volitvah. Bi bila nova grška levica, ki se je dejansko bolj kot iz programa »napajala« iz nezadovoljstva volilnega telesa, sposobna voditi državo v tako kritičnem času?
Podpora novi levici je zelo hitro narasla. Siriza se je s 4,5 odstotka povzpela na 27 odstotkov. To je silovit skok, na katerega stranka morda celo ni bila pripravljena. Prevzeti državo v tem trenutku bi bila zato izjemno težka, verjetno pretežka naloga. Siriza mora zdaj nujno zgraditi močno strankarsko infrastrukturo in v svoje vrste pridobiti čim več kvalitetnih ljudi. Potrebujemo tudi močan in jasen program. Vzpostaviti mora tesne veze s sindikati in nasploh delavskim razredom, ki je množično volil za novo levico. Enako velja za vsa večja mesta. Zdaj je čas, da se stranka preoblikuje in njeno vodstvo je na to pripravljeno. To se že dogaja. Težko je reči, ali jim bo uspelo, a vsekakor prihaja čas akcije. Moja pričakovanja so velika, preprosto morajo biti. Ko bo sedanja vlada skupaj s svojimi varčevalnimi ukrepi padla – to se bo zgodilo prej ali slej –, bo morala biti Siriza takoj pripravljena prevzeti odgovornost. Grki bodo rešitev najprej zahtevali od nove levice. Če levici ne bo uspelo, če bo Siriza razočarala ljudi, se bodo obrnili k skrajni desnici. To bi bilo pogubno.
Hkrati pa bi bilo zelo slabo – uničujoče – sporočilo za vse nove levičarske pobude v Evropi: Siriza ima v resnici na svojih plečih breme zgodovinske odgovornosti.
Točno tako. Siriza, ki izziva jedro neoliberalizma in dejansko govori jezik vse evropske periferije, ima neverjetno veliko odgovornost. Morebiten neuspeh nove grške levice bi bilo grozljivo sporočilo vsem novim levičarskim družbenim in političnim gibanjem v Evropi in širše. To je strašljiv scenarij. Najbolj verjetna posledica bi bil vzpon fašizma. To se v Grčiji že dogaja.
Če Siriza ne prinese rešitve, jo bodo neonacisti?!
Njihova priljubljenost strmo narašča. Bojim se, da bi jim ob neuspehu levice ljudje dali možnost. To bi bila skoraj naravna reakcija. Zgodovina ponuja jasne zglede ... Če bodo nacisti prišli v bližino vzvodov moči, jih bodo zagrabili z vso močjo in jih nikoli več ne bodo hoteli izpustiti. Zatorej – koaliciji radikalnih levih strank preprosto mora uspeti!
Toda neonacizem – ne le stranka Zlata zarja, ki se je uvrstila v parlament – v Grčiji še kako živi. Pretekli konec tedna se je v Atenah 1600 policistov v veliki čistki z brutalno silo spravilo nad priseljence, po državi pa rastejo številni »namestitveni centri«.
Oblasti izvajajo skrajno desno politiko, katere kredibilnost v družbi je zrasla. Neonacisti niso več le marginalna skupina. To neposredno vpliva na delovanje vlade, ki pri ključnih družbenih problemih uporablja skrajne prijeme, denimo pri priseljencih. Tega se moramo bati – takšno delovanje se bo le še zaostrovalo. Ne le v Grčiji. Še enkrat: ne govorimo o katerikoli skrajni desnici, temveč o neonacistih. Grozljivo ...
Ali glede na grško polpreteklo zgodovino obstaja možnost, da bi se, če bo šlo v državi s slabega na slabše, v politiko dejavno vmešala tudi vojska?
Mislim, da ne. Veliko večja nevarnost je radikalizacija policije in drugih varnostnih organov, ki so že tako ali tako prežeti s skrajno desnimi idejami. Policijsko nasilje narašča. Bolj kot vojske, ki ni nujno desna ali avtoritarna in je drugačna kot pred štiridesetimi leti, se bojim paravojaškega in paradržavnega delovanja.
Ali je kriza, ki je že davno postala stanje, pri Grkih sprožila dovolj samospraševanja? Tega občutka, žal, nisem dobil.
Tudi jaz ne.
To je zelo pomembno vprašanje. Grška introspekcija je zelo šibka. Žal. Pričakoval sem veliko več refleksije, javne razprave, spraševanja. Kdo in kaj smo? Kakšne cilje imamo? Kam gremo? Kakšna je naša odgovornost? Kakšna je naša prihodnost v Evropi? Koliko smo krivi? Teh vprašanj v Grčiji ni mogoče velikokrat slišati, pa bi jih morali.
Za to je – skupaj z mediji – kriva grška inteligenca, ki je v zadnjih treh letih odigrala nagnusno vlogo. Politične elite so padle na izpitu, to je vsem jasno, toda inteligenca je padla še bolj in nosi velik del odgovornosti za razmere v državi. Nobene javne debate. Nobenih smiselnih raziskav. Nobenih smernic. Nič! Le boj za lastne privilegije, ponavljanje starih dogem, sledenje oblastem in klišejem iz Bruslja in Berlina. Grški intelektualci so, z redkimi izjemami, povsem brez poguma. Javno so, vedno isti dolgočasni ljudje, kazali le strah in nam grozili s katastrofičnimi napovedmi. Grke so pustili na cedilu. Zakaj je tako? Inteligenca ima svoje zveze z Evropsko unijo, predvsem dobro plačani gostujoči profesorji. Neodvisna intelektualna produkcija je v Grčiji zelo uboga. Večina idej je uvoženih. Intelektualni razred je konformističen in ubogljiv. Intelektualci so prestrašene reve, ki se bojijo iti na ulice in naglas povedati, kaj se dogaja v državi. Morda se bodo oglasili, ko bomo dokončno propadali. To omogoča razrast skrajnih gibanj.
No, vsaj v nečem ste podobni Nemcem.
Hehehe. Tudi zato je grška družba še naprej avtoritarna in retrogradna.
