Tiskane izdaje
Odgovor je lahko tudi vprašanje: Je Richard Burton manj dober igralec, ker mu od šestih nominacij Akademija ni privoščila niti enega kipca? Je Katharine Hepburn s štirimi oskarji za najboljšo žensko vlogo zato najboljša ženska igralka vseh časov? So Sean Penn, Robert de Niro, Al Pacino slabši od Daniela Day-Lewisa?
Nekaj je. V njegovi igri je nekaj tako žlahtnega, veličastnega in hkrati ponižnega. Daniel Day-Lewis je čarovnik. Svečenik, ki vstopa v prostore, v katere mnogi nikoli ne bomo vstopili.
Medtem ko so fantje kot Jack Nicholson ali Richard Burton, če hočete, kljub razkroju telesa do konca ohranili živalski magnetizem, se zdi, da Day-Lewis še ni izstopil iz svoje vloge ameriškega predsednika, na katero se je pripravljal več kot leto dni. Staplja meje med jaz in ti, kar je, mimogrede, lahko zelo nevarno početje. Ampak Day-Lewis se je nevarnosti izognil tako, da ne dela vlog po tekočem traku. Vmes se je v določenem obdobju umaknil v Firence, kjer naj bi se bil posvetil novi ljubezni, izdelovanju čevljev.
Martin Scorsese ga je dolgo snubil za Tolpe New Yorka. Tudi Spielberg je potreboval nekaj let, da je končno privolil v vlogo Abrahama Lincolna. Prvi scenarij leta 2003 je gladko zavrnil; šest let pozneje, ko mu je Spielberg pokazal nov scenarij Tonyja Kushnerja po knjigi Doris Kearns Goodwin (Team of Rivals: The Political Genius of Abraham Lincoln), ki opisuje predvsem zadnje mesece Lincolnovega življenja, ga je odpravil z besedami: »Zelo zanimivo, čudovita ideja, a za nekoga drugega.« Na srečo Spielberg ne pozna zavrnitve.
Ekstremna metoda
Ali so ga na snemanju Lincolna res morali nazivati gospod predsednik ali ne in ali je to zahteval Steven Spielberg ali Daniel Day-Lewis sam, tega zares ne bomo izvedeli, niti ne vem, kaj bi bilo s tem tako hudo narobe. To, da je ves čas govoril z glasom Abrahama Lincolna, ki ga je izumil sam, da niti za trenutek na snemanju ni izstopil iz lika predsednika, da je Sally Field dobivala sporočila, podpisana z Abrahamom Lincolnom, še potrjuje njegov perfekcionizem, celo obsedenost z detajlom. »Ne moreš biti dober igralec, če nisi obsesiven motherfucker,« je za SP nekoč rekel Javier Bardem, ki se je prav tako intenzivno pripravljal na vlogo tetraplegika Sampedra v drami Morje v meni.
Daniel Day-Lewis je v obdobju enoletnega študija bral Lincolnove tekste, številne knjige, biografije in gledal Lincolnove fotografije. »Strmel sem vanje tako, kot bi se gledal v ogledalo, in se hkrati spraševal, kdo je oseba, ki me gleda,« je povedal za New York Times. Magični, skrivnostni pristop, če ga ne bi zbanalizirali prav mi, mediji.
Ker ne mislim, da sem
S prvim oskarjem za film Moja leva noga (1989) Jima Sheridana, v katerem je upodobil irskega pisatelja in slikarja Christyja Browna s cerebralno paralizo, ki je lahko uporabljal le levo nogo, je v javnost prišla prva zgodba o njegovi »metodi«. Day-Lewis se je naučil slikati z nožnimi prsti, zamenjati kaseto, ves čas snemanja ni stopil z invalidskega vozička in od ekipe zahteval, naj ga hrani z žličko.
Za vlogo v Poslednjem Mohikancu (1992) se je za šest mesecev odmaknil v severnoameriško divjino, si sam zgradil kanu in živel samo od tistega, kar je ustrelil, ujel ali nabral, kot je kasneje povedal režiser Michael Mann. V Sheridanovi drami V imenu očeta se je na vlogo Gerryja Colona, domnevnega vodje Guildfordske četverice, skupine treh Ircev in Angležinje, ki so jih po krivici zaprli zaradi bombnega napada teroristične skupine Ire leta 1974, pripravljal v kazenski celici in zahteval, naj ga polivajo z vodo in žalijo.
Za vlogo Billa Klavca v Scorsesejevih Tolpah New Yorka je šel za vajenca k mesarju, se naučil razkosavati živali, in čeprav je v hladilnicah staknil pljučnico, si ni nadel delovnega jopiča, ker »tega sredi 19. stoletja ni bilo«. V Sheridanovem Boksarju (1997) se je naučil boksati, si zlomil nos in poškodoval hrbet. Tudi tam je zahteval, da se s soigralci na snemanju ne pogovarja. To ni bilo vedno prijetno, se spominja njegova soigralka Emily Watson. »A ko pogledam nazaj, sem lahko hvaležna za priložnost, da sem delala z nekom, ki se lahko tako močno vživi v vlogo. Spomnim se, da sem ga na koncu snemanja vprašala: Zakaj delaš tako? In on je z nasmeškom odvrnil: Ker ne mislim, da sem dovolj dober igralec, da bi si lahko privoščil, da ne bi delal tako, kot delam.«
Glas pripovedovalca zgodb
Intenziven pogled pod košatimi obrvmi, stisnjene ustnice, dostojanstvena drža. Na njem je nekaj odmaknjenega, skrivnostnega, celo hladnega, nekaj, kar v prvem desetletju njegove kariere ni bilo v prvem planu. Ko tako intenzivno odživiš toliko življenj, se to najbrž usede na tvojo držo, odseva v pogledu. Daniel Day-Lewis je videti človek, ki vzbuja spoštovanje v svoji odmaknjenosti. Nikogar ni, ki bi si o njem ali njegovi igri drznil napisati ali izreči kaj omalovažujočega. Razen redkih anonimnežev na forumih in Donalda Trumpa, ki mu je ušlo, »da ameriški predsednik res ne bi mogel govoriti tako umirjeno in počasi, če bi hotel kaj doseči«.
Glas, Lincolnov glas, kot ga je slišal Daniel Day-Lewis, je bil edini kamen spotike v njegovi upodobitvi šestnajstega ameriškega predsednika. Revija Time ga je označila za tanek in škrabljav, na CBS News so omenjali skrhan, visok ton, ki ga občinstvo ni pričakovalo od velikega moža.
»Res je, ne vem, kako je zvenel njegov glas, a tudi vi tega ne veste,« je rekel v nekem intervjuju. »Če imam res srečo, med branjem nenadoma zaslišim notranji glas. To je bilo od nekdaj del moje igralske izkušnje, slišati glas lika ... Če slišim glas, verjamem, da ga slišim z razlogom.« In tako je razvil tih, mehek, topel, rahlo povišan glas, ki poudarja Lincolnov sloves pripovedovalca zgodb. Ko ga je posnel in poslal Spielbergu, je ta »med poslušanjem vedel, da sliši pravo stvar, da je spregovoril resnični Lincoln«.
Hiša literature
Zanimivo. Daniel Day-Lewis je od otroštva obkrožen z »velikimi osebnostmi« ali pa se vanje prelevi. Njegova mama je bila igralka Jill Balcon, njen oče sir Michael Balcon, Danielov ded, je vodil ugledno britansko filmsko družbo Ealing Studios in produciral prve filme Alfreda Hitchcocka. Danielov oče Cecil Day-Lewis je bil pesniški lavreat, njegove zgodnje knjige je natisnila založba Leonarda in Virginie Woolf Hogarth Press. Zrasel je med literarnimi večeri, branji poezije in v družbi velikih igralcev in poetov tistega časa. »Naša hiša je bila predvsem hiša literature. Hiša knjig.«
V nekem intervjuju mu je ušlo, da očeta ni zares doumel, da je zanj ostal skrivnost. Je kaj čudnega, če se je pred 17 leti zbližal z režiserko Rebecco Miller, hčerjo še bolj slavnega očeta Arthurja Millerja? Še bolj usodno: spoznala sta se ravno na snemanju filma po Millerjevi kultni drami Lov na čarovnice (ki jo je Miller napisal leta 1953, tri leta preden se je poročil z Marilyn Monroe). Z Rebecco Miller sta posnela prvi in edini skupni projekt The Ballad of Jack and Rose (2005); imata dva sinova, stara sta 10 in 14 let; medtem ko ima Day-Lewis 17-letnega sina iz prve zveze s francosko igralko, eno najbolj vznemirljivih obrazov evropskega filma, Isabelle Adjani.
Da je stopil v igro, je vendarle kriva mati. Za njegov videz tudi. Lepa na klasičen način, kot poslikave na grških vazah, so rekli o njej družinski prijatelji. Kasneje je postala zvezda radijskih valov BBC in najbolj zaželena interpretatorka poezije med poeti, ki jo je za branje svojih verzov vsakič zahteval tudi nobelovec Thomas Stearns Eliot. Če že obstaja gen za igro, ga je dobil od matere.
Še bolj kot gen je bila ključna njena spodbuda za igro, pravi. Zaradi nje se je potolažil, ker ni bil sprejet na oblikovalsko mizarsko šolo, in se vpisal na gledališko šolo (Bristol Old Vic Theatre School). Londonski gledališki preboj se je zgodil leta 1982 v produkciji na West Endu s hitom Another Country. Čeprav so ga zaradi obeh nizkoproračunskih filmov, Pralnice in Moje leve noge, ki sta posegla po najvišjih filmskih nagradah, povzdigovali med vzhajajoče filmske zvezde, si je leta 1989 privoščil še en izlet v gledališče, in to s klasiko: Shakespearovim Hamletom v režiji Richarda Eyra.
Dolgoletna novinarka na Valu 202 Nina Zagoričnik se spominja gostovanja Hamleta na Dubrovniških poletnih igrah konec osemdesetih. Intervju z Danielom Day-Lewisom sta naredila na ladji iz mesta do Lokruma. »Že takrat je bil izjemno karizmatičen, tako na odru kot zasebno, zelo artikuliran sogovornik ... Spomnim se, da se je veliko smejal, da je bil nasploh zelo svetel človek, fasciniran nad vsem, sploh Dubrovnik se mu je zdel sanjski.«
Na naslednji ponovitvi v londonskem National Theatru je Daniel Day-Lewis med prizorom srečanja Hamleta z duhom svojega očeta prekinil predstavo in odšel z odra. Ni se več vrnil, ne v Hamleta ne na oder. Takrat je zakrožila legenda, da je »videl očetovega duha«, očeta, ki je preminul, ko mu je bilo petnajst let in s katerim ni vzpostavil pravega stika. Danes, po več kot dvajsetih letih, se ob spominu na ta dogodek samo široko nasmehne, piše Time: »Ni šlo za to, da bi videl duha. Misliš, da moraš prepotovati neskončne razdalje, da bi razumel nekogaršnje življenje, toda morda to življenje zgolj pripelješ bliže k sebi. Ta prizor je vsakič znova pomenil tudi moje osebno srečanje z lastnim očetom.«
Zanimivo, da je nastopal v filmih, ki so bili večinoma posneti po literarni predlogi. V Ivoryjevi Sobi z razgledom je neroden, sramežljiv Cecil Vyse, ki preživi pol življenja, preden lahko ukrade prvi neroden poljub svoji veliki ljubezni Heleni Bonham Carter. V Kunderovi Neznosni lahkosti bivanja (ki jo je leta 1987 režiral Philip Kaufman) je Tomaž, češki kirurg, ki se ne more upreti skušnjavam ženskega telesa, čeprav poskuša ohraniti razmerje z mlado natakarico Terezo (Juliette Binoche), medtem ko nad navidezno lahkost bivanja lega teža sovjetske invazije leta 1968. V Scorsesejevem Času nedolžnosti (1993), posnetem po klasiki Elizabeth Wharton, ki portretira aristokratsko newyorško družbo 19. stoletja, ujeto v svet hieroglifov, znakov, prepovedi in simbolov, ki nadomeščajo resnične besede, je Newland Archer, ki se, čeprav zaročen, zaljubi v svobodomiselno grofico Ellen Olensko (Michelle Pfeiffer), ki jo zaradi »grešne ideje«, da bi se ločila od moža, kaznujejo z izobčenostjo iz visoke družbe.
Čeprav velja za igralca, ki precizno izbira vloge, mu včasih tudi spodleti. Muzikal Devet (2009), recimo, v katerem so sicer nastopile vse moške fantazme s Sophio Loren na čelu, je dokaz, da lahko Daniel Day-Lewis med zapenjanjem hlač izreče tudi nekaj takega, kot je »ni pošteno do tvojega moža, niti ne do moje žene«, medtem ko na postelji kleči Penelope Cruz. A Devet je edina izjema v njegovi karieri, vse drugo samo dokazuje, da zares veliki igralci znajo izbirati. Če imajo srečo, da lahko izbirajo. Skoraj vsi njegovi filmi so bili vsaj nominirani, če že niso posegli po najprestižnejših filmskih nagradah. Če že obstaja rdeča nit njegovih vlog, so to ekstremni značaji. Njegov igralski register v gledalcu pritiska na najbolj temačne, agresivne, nizke in najbolj nežne, visoke tone hkrati.
Arhetipi Amerike
V Andersonovi študiji moči Tekla bo kri (2007) kot iskalec srebra, ki namesto srebra najde nafto, pokaže obraz maničnega pohlepa Amerike v času naftne mrzlice v začetku 19. stoletja. »Daniel Plainview (Daniel Day-Lewis) ima oči in obraz, ki izgledajo kot črkovanje verske blaznosti – kot črkovanje ameriškega sna, manifestne usode, podjetnega individualizma, Boga in nafte,« je ob premieri filma pri nas zapisal Marcel Štefančič jr. v Mladini.
V Scorsesejevih Tolpah New Yorka pokaže ksenofobičen, rasističen, brutalen obraz Billa Klavca na spodnjem Manhattnu leta 1963, razcepljenem in kaotičnem zaradi državljanske vojne, ki pretresa državo.
V Poslednjem Mohikancu je kot Hawkeye po Mannovem mnenju najbližje Danielu Day-Lewisu kot osebi. »Romantik s trdnim sistemom vrednot. Vrednote vidi v preprostih stvareh, v družini, naravi.« Najbrž me bolj fascinira zgodovina Združenih držav kot zgodovina moje države, je enkrat rekel. In res se zdi, da je do zdaj odigral vse ključne obraze, ki sestavljajo zgodovino Združenih držav. Odigral je osebe, ki so jo ustvarjale z golimi rokami. Ali z nožem. Z agresijo. Ali z močno vizijo. Poslednji Mohikanec, Bill Klavec v Tolpah New Yorka, tudi aristokrat Newland Archer v Času nedolžnosti in naftar Daniel Plainview v Tekla bo kri – z Abrahamom Lincolnom je krog sklenjen.
Za nekaj časa. Za nekaj let, morda. Ko so ga po podelitvi oskarjev vprašali, koga bi si želel upodobiti v prihodnje, je rekel: »V tem trenutku ne morem razmišljati o nikomer, moram se ustaviti za nekaj let …«
