Dario Varga: Nesrečen je igralec, 
ki ne stopi na oder

»Prekleto smo navajeni na svoje vloge. Skrivamo se za njimi. Zanimivo je gledati igralce v pogovornih oddajah na televiziji, kako so zadržani, skromni, kot bi se skrivali za lupinami, ki jim jih dajejo vloge. Stežka se odprejo. Toda ravno igralci se morajo najbolj razkriti, da so lahko dovzetni za vse, kar počnejo na odru. Ko jih gledam, si včasih rečem, najraje bi videl, da govorijo kot njihove vloge... Tako, kot bi zdajle jaz namesto Varga bil Mefisto. Lepo bi se pogovarjala. Ljudje namreč mislijo, da naj bi igralci bili zanimivi...« so bile njegove misli pred prvim vprašanjem.

Tako je nehote odgovoril na zadnje, ki zato ni bilo postavljeno: Je težje stopiti na oder kot vi ali kot neki drugi vi? Od leta 1989 je zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer je doslej ustvaril več kot petdeset vlog. Med študijem je igral v predstavah SNG Drame Maribor, v Brechtovi Bobni v noči v režiji Mire Erceg, Tako kot je Williama Hoffmana v režiji Vinka Möderndorferja, in SNG Drame Ljubljana, v Schillerjevi Mariji Stuart v režiji Dušana Mlakarja, Shakespearovem Timonu Atenskem v režiji Vita Tauferja, pozneje pa še v SLG Celje, v predstavi Pokvarjenec ali Lepota in moč Alexandra Dumasa v režiji Vita Tauferja, in v Koreodrami Ljubljana v predstavi Balkon in Teatru 55.

Igral je tudi v filmih Mokuš in Halgato v režiji Andreja Mlakarja, Bela krizantema Matjaža Klopčiča, Barabe Mirana Zupaniča, Kajmak in marmelada in Traktor, ljubezen in rock’n’roll Branka Đurića ter v kratkem filmu Igorja Vrtačnika Pirandello, v katerem je sodeloval z Georgijem Rerbergom, snemalcem Andreja Tarkovskega. In na televiziji: Strici so mi povedali v režiji Franceta Štiglica ter Naša mala klinika v režiji Branka Đurića.

Večkrat se je preizkusil tudi v režiji. Pod njegovo režijsko taktirko so nastali Projekt Vilmoš Tkalec, Walter Parsifal Andreja Rozmana - Roze v Odprtem Mladinskem, Hamlet Williama Shakespeara in Andreja Rozmana - Roze v SMG. Trenutno blesti v dveh izjemnih predstavah kot Mefisto in kot eden protagonistov skorajda kultne Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!.

Preden začneva, bi me zanimalo, ali je res, da ste si kot otrok počitniški kruh služili tako, da ste na Rabu lovili kuščarje za nizozemske biologe.

(smeh) Res je.

Kaj je bilo narobe z njihovimi repi?

Nizozemec je kupoval samo kuščarje z repi.

Lepo počasi. Kako ste naleteli na tega tujca?

Mene in mojega prijatelja je ustavil na plaži v kampu, nama pokazal palico, s katero naj bi lovila kuščarje in kače. Razložil nama je, ne vem, v katerem jeziku, da bova za vsakega kuščarja dobila po dinar.

En kuščar – en sladoled?

Eee, ne. Toliko je stala čokoladica svetovnega nogometnega prvenstva v Münchnu leta 1974.

Pa sta jih nalovila za album?

Za tri albume. Ni bilo za kruh, za čokoladico je bilo, za nogomet – in seveda za čast, da to zmoreva. Težava je bila, ker ni hotel vzeti kuščarjev, ki so imeli počene repe. Seveda sva ga prepričevala, da ni nič hudega, da bodo zrasli, še preden bo prispel na Nizozemsko. V platneni vreči so se namreč malce pomendrali in kakšen od njih je 'odvrgel' rep. Kača je imela ceno desetih kuščarjev. Enkrat sva se odpravila ponje. Ko sva ujela prvo, si je nihče ni upal sneti z zanke na palici, zato sva palico vrgla stran z vsem, kar je bilo na njej...

Morje, Rab in panonska ravnina, Novi Sad. Lepa kombinacija.

Moj oče je madžarskega rodu. Njegovi predniki so živeli v Budimpešti, potem pa so se počasi začeli seliti proti Lendavi. Oče je rojen v Lendavskih Goricah, kot mladega gradbenega tehnika so ga poslali iz Ljubljane, kjer je ravno končal šolanje, v Novi Sad. Hkrati je mama z Raba, na otoku ni bilo služb, šla s trebuhom za kruhom v Novi Sad, kjer se je zaposlila v tovarni perja. Težaško delo. Na nekem plesu sta se spoznala in tako sem se rodil v Novem Sadu, že čez leto dni pa smo prišli v Slovenijo. Iz Lendave sem se selil v Maribor in Ljubljano – in ker mi je ime Dario, bom najbrž pristal v Italiji... nekje južno.

Pred AGRFTV ste študirali ekonomijo. Na internetu je namreč najti Umetniško ustvarjanje in poustvarjanje Dario Varga, s. p. – imate smisel za biznis?

Igralci nimamo ravno smisla za biznis, to se najbolje vidi pri podpisovanju pogodb s producenti. Ta s. p. sem odprl, ko sem še na veliko zaslužil s serijami in nadaljevankami. Takrat mi je računovodkinja predlagala, naj ga ustanovim, potem ga pa nisem ukinil, ne vem, zakaj...

V predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! si na začetku vsak igralec izmisli monolog o lastni smrti. Vi poveste, da je v visoki starosti na skromnem domu na Zaloški umrl prvak ljubljanske Drame Dario Varga. Pred smrtjo je v poslovilnem pismu komisiji Borštnikovega srečanja zaželel vesel božič in srečno novo leto. S tem njegovim monologom sta lahko povezani dve vprašanji.

Samo dve? (smeh)

Prvič, zakaj bi si igralec, od leta 1989 zaposlen v Mladinskem, ki ga s spoštovanjem sprejemajo po svetu, želel kariero končati v ljubljanski Drami?

Obstaja nekaj zadev v življenju, ki jih posameznik težko pozabi. Morda sem zaradi horoskopa takšen, ampak veljam za 'zlopamtilo'. Skratka, če me kdo užali, to težko pozabim. Sem zamerljive sorte. Veliko vode je preteklo od leta 1989 in v Slovenskem mladinskem gledališču sem doživel marsikaj, najbolj so me zadele stvari, ki so se mi zdele nepravične.

Nepravične?

Dolgo se je govorilo, da ekipa SMG ni v redu igralska ekipa... Nekoč sem preštel, koliko nagrad je iz raznih skladov ali cehovskih priznanj prejel naš ansambel: izredno malo. Šele v zadnjem času se to spreminja.

Drugi del vprašanja: kako močno na igralca in njegovo delo vpliva želja po nagradah, ki jih je v vašem primeru – kljub odrskim dosežkom – presenetljivo malo, glede na to, da ste to dejstvo vključili v posmrtni monolog? Se vam zdi, da ste prikrajšani za socialno priznanje?

No... zdaj sem spregovoril o tem in rekli bodo, da se počutim ogroženega. Ampak ta pozicija mi ne odgovarja. Govorim o klimi, ki je vladala v našem teatru. Država v preteklosti vsekakor ni pravilno ovrednotila moje ekipe, ki jo imam izjemno rad. To je moje osebno mnenje.

Ravno v tej predstavi ste s soigralci, režiserjem in dramaturgoma soavtor besedila. Predstava je uvrščena na festival Nove drame v Evropi v Wiesbadnu, kjer bodo junija prikazali deset novih evropskih dram, ki so po mnenju tega festivala najbolj relevantne za današnji trenutek. Se zavedate, da ste se uvrstili med pomembne evropske dramatike?

Tako, kot ste to povedali, zveni malce... Igralci SMG smo bili vedno označeni za 'kolektivce', in to s pejorativnim predznakom, igralci 'ansambelske igre', 'čudnih energij', ki ne pridejo do izraza. Vsa ta mnenja, ki sem jih poslušal leta, so blatila moj teater. Nihče pa ni povedal, da v SMG ni bilo pomembno, kdo stoji 'na rampi' in kdo bo imel glavno vlogo... V predstavi, ki jo omenjate, tudi ni glavnih vlog... Pomembna je predstava – za to gre! Za teater! Po vsem svetu poznajo znak Slovenskega mladinskega gledališča.

Naj nadaljujem: predstava se konča z dvajsetminutnim prizorom, v katerem si soigralci brez dlake na jeziku poveste, kaj si mislite drug o drugem. Nekatere vaše izjave o soigralcih, ki so deloma resnične in deloma izmišljene, so skoraj brutalne in seveda tudi njihove o vas. Kako lahko še igrate skupaj, potem ko ste si povedali tako grozne reči? Ali pranje umazanega perila v igralskem kolektivu, pa tudi kot del ustvarjalnega procesa, odnose čisti ali jih še bolj zaostruje?

Čisti, seveda. Odnose ohranja in jih plemeniti. Po svetu nas na tiskovnih konferencah sprašujejo, kaj od izgovorjenega v predstavi je res in kaj ne. Enkrat sem rekel, da je vse v tej predstavi res. Jasno, da je Dragica Potočnjak burno odreagirala, ampak to je bil hec. Vse je res, sem nadaljeval, razen podatka, da se je moj dedek rodil v Budimpešti. Rodil se je v Zalaegerszegu. Predstava Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! govori predvsem o gledališču, o nas in o odnosih, energiji, ljubezni.

Eden bolj humornih momentov o nestrpnosti in nacionalizmu je, ko vam soigralka očita, da se vaša mama ni naučila slovenščine, čeprav je več deset let živela v Sloveniji. Soigralka meni, da je to grozno. Vi pa ji odgovorite: Jaz imam tudi 'windovse' v angleščini, pa ne znam angleško. Ali je to tudi grozno?

Ha, ha. In potem mi vsi v ekipi rečejo: Ja, Dario, je! (smeh)

Leta 1995 ste se menda v nekem barčku v Caracasu dve uri mučili z angleščino v pogovoru z dekletom, o katerem se je naposled izkazalo, da je iz Maribora.

Res je, bila je članica Pandurjeve ekipe. Začel sem v španščini... Je pa izvrstno plesala! Salso.

Mefisto, ki ga igrate v istoimenski predstavi v režiji Eduarda Milerja, je romaneskni lik Klausa Manna, ustvarjen po resnični zgodbi Gustafa Gründgensa, igralca in režiserja, ki se je iz levičarja spreobrnil v nacista in nato v demokrata, vseskozi pa ustvarjal bleščečo igralsko in režisersko kariero. Predstava o etiki in gledališču. Ste se ob študiju vloge spraševali o lastni umetniški etiki?

Poskušal sem poiskati njegovo človečnost znotraj skrajne groze... Njegova grozovitost izhaja iz nemoči, ki je precej intimna.

So v vašem življenju kakšne meje, ki jih kot umetnik ne bi prestopili iz etičnih razlogov?

Najbolj sporna zadeva v umetnosti je politika. Zdi se mi, da se igralci premalo zavedamo, da v trenutku, ko stopimo na oder, nismo več samo igralci vloge, temveč hkrati izražamo svojo etično, moralno in politično pripadnost gledališču. Odigramo več vlog hkrati. Igralci ne smemo biti samo emotivci, ki ne vedo, kaj se okoli njih dogaja. Ne smemo privoliti v to, da bomo vse življenje operirali samo s svojo emocijo in njenimi transformacijami. Ampak to je paradoks: ko se umetnik postavi v pozicijo, ki sem jo opisal, je največkrat izkoriščen v politične namene. Zelo radi imamo oder in tu nas izrabijo. Tu smo zelo blizu Gründgensu...

Ali bi bili tudi vi, tako kot Mefisto, za slavo in aplavz pripravljeni storiti vse?

Kaj je vse? Najbolj nesrečen je igralec, ki ne stopi na oder. Drugi najbolj nesrečen igralec je tisti, ki stopi na oder, med občinstvom pa ni nikogar.

Kako po vašem mnenju politika vpliva na gledališče in ali igralec to sploh občuti ali vse pade na pleča intendantov?

S politiko, sploh pred volitvami, je podobno kot z nogometom. Ko slovenska reprezentanca našo državo zastopa na kvalifikacijah, se naenkrat pojavi dva milijona selektorjev. In ko na prvenstvu izpademo, čakamo na nove priprave, kvalifikacije... Tudi med predvolilnimi kampanjami je podobno. Ko je vlada konstituirana, se mi spet ukvarjamo z nogometom. V resnici se največ zakonov sprejme ravno med svetovnim nogometnim prvenstvom. To je problematično.

Izjemno markantni vlogi ste ustvarili tudi v predstavah Diega de Bree, kot izvrstni von Aschenbach v Somraku bogov ali Svidrigailov v Zločinu in kazni . Za ti vlogi ste po svetu poželi nešteto burnih aplavzov. Oba lika sta v bistvu negativna. Gledališki režiserji vam pogosteje namenjajo vloge negativnih kot pozitivnih likov. Je to fizis, frizura, ali pa izžarevate nekakšno temačno plat osebnosti moškega? Po drugi strani vam uspeva, da so tudi negativci v vaši interpretaciji zelo simpatični.

Kar pravite, drži. Gre za nekaj precej praktičnega.

Ne za frizuro?

Mislim, da ne. Ne bi do te mere omalovaževal filmskih režiserjev. Prvo vlogo, ki sem jo dobil, sem naredil dobro. Zato so mi pozneje namenjali podobne vloge. Zdi se, da sem v sebi odprl neke registre, ki so drugim odgovarjali. Nič takega nisem počel, bil sem samo instrument. Očitno sem dobro zazvenel.

Po kom imate ta predirljiv oberonovski pogled?

Povedali so mi, da se barva mojih oči spreminja glede na svetlobo. Ob morju imam modre, na celini zelene. Sem kontinentalno morski.

Ko sva sedla, ste mi na prvo vprašanje odgovorili z zamikom. Znana je igra z zamikom, ko se na repliko ne odgovori takoj – vmes pa se zgodi ves svet. Za gledalca, poslušalca – očarljivo.

To je trik. Ampak tega ne počnem nalašč. Veliko ljudi je opazilo, da to počnem. Zato sem se začel opazovati, ali res delujem tako, kot mi pravijo. Navadno se zgodi en majhen 'tilt'. Zadržek povzroči povišano temperaturo koncentracije.

Sogovornika ta zadržek postavi v situacijo, ko ne ve, 'od kod bo priletela žoga'.

To dobro deluje na odru in filmu. Pričara dozo nepredvidljivosti. Kot nekaj nežnega, a hkrati silovitega.

Vem, da obožujete Malkovicha in Penna – ampak kot vi odigrate Oberona v Snu kresne noči – tega ne bi zmogel ne prvi ne drugi...

Kaj res? Joj, hvala. Sin se je rodil na dan premiere Sna kresne noči ...

Kako ste ustvarili Oberona?

Veste kaj, Vito Taufer je odprt človek, raziskovalec gledališča. Na svoj način je nam, igralcem, dovoljeval maksimalno ustvarjalnost. Včasih se mi zdi, da je kot otrok, ki pride v lunapark ali peskovnik in navdušen nad vsem ne ve, katero igračo bi najprej prijel... Prišel je med te tipe iz tega gozda in mi smo uživali, ponujali smo, kar smo hoteli... Jemal je iz nas … Naslajali smo se. Ena izmed variant pri Oberonu je bila ta hoja in ta proteza...

Ga še 'znate'?

Mislim, da ne.

Trenutno z Jernejem Lorencijem študirate Büchnerjevo Dantonovo smrt . Z njim ste uspešno sodelovali v Epu o Gilgamešu . Kakšno je delo z Lorencijem?

Navdušen sem nad njegovo Nevihto . Kako natančen je in kako lepo dela z igralci, sem se znova prepričal zdaj... In ima nekaj... Ima neverjeten posluh za človeka. Jernej je krasen človek in velik režiser.

Poleg tega trenutno nastopate v zagrebškem gledališču ITD v predstavi Natalije Manojlović Slučaj ITD . Ali lahko primerjate hrvaško teatrsko izkušnjo s slovensko?

To je moje prvo gostovanje v tujem gledališču. Prva vloga v tujem jeziku, čeprav sem po materi Hrvat. Zanimivo, ko sem na odru prvič spregovoril v hrvaščini, se mi je zdelo, da sem prvič spregovoril... Sodeloval sem z odličnimi igralci, Deanom Krivačićem, Natašo Dangubić, Ano Karić in Ivano Pavlović. Doživel sem drugačno občinstvo. Ljudje imajo tam igralce res radi. Za igralca je namreč zelo pomembno, da je ljubljen. V tej predstavi sem začel z ničle. Ljudje me niso poznali...

Hrvaška kritika vas hvali...

Res sem počaščen. Uspelo mi je prebiti led... V posebno zadoščenje mi je bilo, da so me ljudje, ki me ne poznajo, sprejeli z vso mojo energijo in pozornostjo, ki jo ustvarim. 'Mogoče je pa res, da to znam,' sem si rekel.

Igrate Župana v Pohujšanju v dolini šentflorjanski v Tauferjevi režiji. Taufer je vse vloge, razen vloge Zlodeja, namenil moškim, tudi Šentflorjanke igrajo moški iz vašega ansambla. Kako ste se počutili kot kolovodja te zlagane druščine? Cankar je vedno problematičen...

Oho, pa še kako! Zame je problematičen že od prvega leta AGRFTV. Pri uri dramske igre me je namreč pokojni profesor France Jamnik vprašal, koliko dram je napisal Ivan Cankar. Odgovoril sem, da niti ene. Poslal me je iz razreda. In tako sem stal zunaj in si govoril: 'Poslušaj, Dario, kaj se nismo zmenili, da boš tiho?! Smo rekli, da moraš biti, ko gre za Cankarja, tiho?! Smo.' Sem se že videl, kako sedim v kavarni v Murski Soboti in spet pijem s prijatelji... Precej dolgo je trajalo, preden je profesor poslal pome. Jamnik mi je naročil, naj do naslednjega dne preberem vse Cankarjeve drame. Pa sem odgovoril, da sem jih že. Pa je rekel, naj jih še enkrat in da se bova potem pogovarjala dalje. Naslednji dan sem prišel in Jamnik mi je znova postavil isto vprašanje. Sicer nisem 'freh' človek. Ampak odgovoril sem mu: No, ja, Pohujšanje v dolini šentflorjanski . Veste, ko gre za Gruma in Cankarja, se prvemu godi ogromna krivica. Toda danes govoriti o tem... O tem je treba molčati.

Ali pa jih hvaliti?

Tako je. In jaz se te igre ne grem. Pri petdesetih letih lahko povem, kaj mi je všeč. Čeprav vem, da to ni dovolj. Igralci včasih težko govorimo – zato, ker smo navajeni čutiti. Tudi v konverzaciji se zanašam na neko energijo... Največkrat sem takrat, ko me kdo vpraša za argumentacijo, na tankem ledu, ker stvari 'berem' drugače. Bralec zgolj nekaj prebere, kot igralec pa moram besede živeti. In včasih je nekatere besede težko živeti.

Če se vrneva, kako je na oblikovanje lika vplivalo dejstvo, da vaše žene, Županje, ne igra soigralka, temveč soigralec, in sicer Ivan Godnič?

Hohoho! Ivo je krasen človek. Blazno duhovit. Marsikatero dolgočasno zadevo znava s humorjem prevesiti v zanimivo.

Bila bi izvrstna v Krčmarici Mirandolini . On bi bil krčmarica, vi njen sluga Fabricio.

To predstavo že vidim! (smeh)

Ali večletno delo za televizijsko serijo lahko igralca 'zapacka' pri delu v gledališču ali mu morda pomaga? Kakšna je vaša izkušnja?

To sploh ni res! Ljudje se morajo zavedati, da smo igralci vseeno – kljub temu da se govori, da nismo najbolj brihtni – dovolj pri sebi, da vemo, zakaj gremo snemat reklamo. Nekaj se vendarle na tem svetu počne za denar, nekaj pa za dušo. Ali drugače: vemo, kdaj imamo počitnice in kdaj se dela. To ne pomeni, da sem nekaj naredil z levo roko... Komercialne projekte delam s posebnim registrom... Anthony Hopkins, na primer, ima ogromno teh registrov... Zame so genialni igralci, ki so zmožni izjemnih transformacij, ki so lahko genialni v humoristični nadaljevanki in tragični v drami v teatru. Hkrati pa se lahko v Koloseju vrti film, v katerem igrajo neko drugačno vlogo.

Je res, da vas film bolj privlači od teatra – da vam repeticije predstavljajo izziv? Kaj naj bi pomenilo, da ne znate normalno odigrati premiere?

Ne, ne znam odigrati premier, to drži. Nisem dovolj sproščen. Ampak to ni trema. Neko kolektivno pričakovanje premiere... Čutim neko pezo. Ampak popolnoma brez zveze. Že repriza je veliko boljša. Ko pa gre za film... Snemalec Tarkovskega Georgij Rerberg mi je povedal, da ni treba, da sem v petih ponovnih snemanjih isti. Da lahko vsak kader odigram drugače in da bodo pač oni izbrali najboljšega... Kot začetnik sem mislil, da ponavljamo zato, ker je tehnično kaj narobe. Povedal mi je, da so vsi ljudje, ki so prisotni na snemanju, od igralcev do tehnike in cateringa, tukaj zaradi mene in da me imajo radi, da verjamejo vame in pričakujejo, da bom našel najboljše in da ne bom nehal raziskovati. In naenkrat sem začutil odgovornost vodje te ekipe, kar me je dodatno motiviralo.

Ste v življenjski formi?

Sem. Ampak tudi s formo je treba znati delati. Tako kot s srečo. Sreča ni kar tako, veste. Ne pride do vsakogar. Pride k tistemu, ki je pripravljen nanjo. Sreča je izjemno pametna gospodična. Če nisi pripravljen nanjo, bo šla z dvignjenim nosom mimo. Lahko sem kot igralec v formi in sem. Ampak to je treba izkoristiti – takšnega konja ne gre držati v hlevu. Treba ga je postaviti v prvo bojno linijo. Ta pa ni odvisna od nas, ampak od celotnega ansambla in seveda od glavnega stratega intendanta. Posel intendanta je izjemno težak. In Uršuli Cetinski sem hvaležen, da vodi teater tako, kot ga vodi. Seznanjena je s formo igralcev in njen program to upošteva. Poleg tega se skozi sezono ukvarja s problemi, za katere mi velikokrat sploh ne vemo... Toda SMG ima ob koncu vsake sezone še vedno rep in glavo in v težkih časih vzorno posluje.