Tiskane izdaje
Slovenska kriza je del svetovne gospodarske krize. Vendar ima tudi nekaj specifičnih, avtohtonih lastnosti. Podjetja se niso dovolj hitro prilagajala novi situaciji. Tuje naložbe so se zdele nepotrebne. Trg kapitala, ki bi bil transparenten, prosojen, je bil nezaželen.
Večkrat slišim, da finance niso tako pomembne oz. da je ključna le nova ideja, nov projekt, nova investicija – skratka nekaj iz realnega sektorja. Pa mi povejte, kateri projekt se lahko danes realizira brez zagotovljenih finančnih sredstev in še pred tem zaprte finančne konstrukcije? Drugo je namreč pogoj, da sploh konkuriraš za prvo. Seveda lahko pri tem vključiš različne bolj ali manj zanesljivo predvidene finančne vire, vključno s predvidenim bančnim. Bankirji potem ocenijo, ali ste bili prepričljivi ali ne - če poenostavim sicer dokaj zapleten in zahteven bančni postopek. Iz številnih pogovorov z gospodarstveniki, podjetniki, obrtniki in drugimi v zadnjih nekaj letih razbere človek samo tarnanje, da banke pač ne financirajo več razvoja in v tem okviru različnih takšnih in/ali drugačnih zanimivih projektov. In res. Nekatera podjetja za svoje ideje ne dobijo finančnih virov, pa čeprav imajo dober, zanimiv, inovativen ter izrazito izvozno usmerjen projekt z že podpisanimi predprodajnimi (izvoznimi) pogodbami. Razlogi, zakaj banke zavračajo kreditiranje projektov, so zelo različni, pa vendar jim je skupno to, da so banke postale zelo konzervativne in tudi počasnejše. Saj veste tisto: ko vas enkrat piči kača … Resnici na ljubo pa je najpomembnejši razlog prevelika zadolženost podjetij, ki po logičnih kriterijih enostavno onemogočajo dodatno zadolževanje. Izpeljan projekt bi sicer izboljšal položaj podjetja, vendar bi le-to še vedno ostalo prezadolženo. Poznamo pa tudi primere, da banke niso odobrile kredita, čeprav podjetje ni bilo prezadolženo in je bil projekt zanimiv, a so ga v sedanji protibančno/bankirski gonji iz previdnosti raje zavrnile. Banke so se po izraziti ekspanziji v konjunkturi pred, med in po vstopu v EMU (evro) kmalu zaradi nastopa najprej globalne, potem pa še lokalne krize postavile v nasprotno smer ter začele razdolževati sebe in gospodarstvo. Slednje se je v zadnjih letih že enormno razdolžilo in dostikrat se čudim, da sploh še funkcionira, kot funkcionira, glede na vse, kar se dogaja, s številnimi insolvenčnimi postopki vred. In ob vsem je gospodarstvo še vedno prezadolženo! Ne smemo pa pozabiti tudi t. i. slabe banke, ki »prave banke« lepo razbremenjuje številnih opravil v zvezi s povedanim, pri čemer menim, da bi banke same vse to lahko počele bolje, učinkoviteje in hitreje. Še posebej, če pozorneje spremljate delovanje slabe banke. Zato tudi ne presenečajo zadnje poteze finančnega ministrstva glede zahteve po rednem poročanju slabe banke o portfelju, prodajah, stroških …
Trije razlogi za našo krizo
Na splošno je značilnost vsega svetovnega bančnega poslovanja, da preveč kreditira v konjunkturi in premalo v recesiji. Lahko bi rekli, da vam banke ponujajo dežnik, ko sije sonce, in vam ga vzamejo, ko začne deževati. Vendar so bili nekateri slovenski problemi globlji in povezani predvsem s tem, da v preteklosti politika ni dovolila temeljitega prestrukturiranja gospodarstva, da ni dovolila resnejšega vstopa tujih investitorjev v naša podjetja in da ni dovolila pravega razvoja t. i. neposrednih financ – to je trga kapitala in borze kot njegovega najbolj izpostavljenega in organiziranega dela. Sam torej zelo poenostavljeno in v tem trenutku samo iz ekonomskega in finančnega vidika gledano vidim »samo« tri ključne razloge naše agonije.
Prvič: odsotnost prestrukturiranja
Prestrukturiranje ni bilo v samostojni Sloveniji nikoli zaželeno, ker smo že bili dokaj razviti in bi to vsakokratni vladajoči koaliciji povzročalo nepotrebne socialne probleme. Resnici na ljubo si tega kratkoročno nihče res ne želi, vendar plačujemo zdaj vsi višjo ceno, da o kasnejših generacijah in njihovi perspektivi raje ne razpredam. Vedno ko omenim prestrukturiranje, dam ljudem, ki morda ne vedo natančno, kaj si pod tem predstavljati, za primer Muro, ki je pravkar »ne vem katerič že« spet v popolni agoniji. Če bi sešteli ves javni (davkoplačevalski) denar, ki je od osamosvojitve do danes šel v tega tekstilnega giganta, bi prišli do enormnih številk. Ker s podatkom ne razpolagam, ga ocenjujem na kakšnih 100 milijonov. To pa je že številka, ki da predstavo, kaj vse bi lahko drugega, boljšega in koristnejšega storili za ta denar ali pa imeli za toliko manjši javni dolg.
Drugič: tuje naložbe
Nakupov tujcev v preteklosti »nismo potrebovali«, ker smo že bili dokaj razviti, samozadostni, zagledani vase. Prav tako bi tujci seveda vzpostavili popolnoma drugačen način upravljanja podjetij (corporate governance) v primerjavi s tistim, ki so ga izvajali in ga še tako in/ali drugače izvajajo domači politiki in njihovi lobiji. Prav tako so nekateri politiki verjeli in nekateri še vedno verjamejo v t. i. »nacionalni interes« - karkoli to že je. V strokovni literaturi namreč ni mogoče najti definicije tega političnoekonomskega pojma. Nedvomno nam je povzročil zelo veliko škode, saj se je udejanil kot interes zelo zasebnih skupin z željo po zelo intenzivnem obvladovanju določenih področij. In to seveda še vedno obstaja. Mercator je verjetno najbolj tipičen primer tega.
Tretjič: trg kapitala
Razvoj trga kapitala je posebna zgodba, ki politikom v Sloveniji nikoli ni bila res všeč, ker je uvajala transparentnost; prosojnost. Kateri politik in njegovi lobiji pa si res želijo pristno prosojnost?! Morda samo tisti, ki res hoče dobro svoji domovini in manj dobro svojim ožjim, da ne rečem raje izrazito ozkim (tudi materialnim) interesom. Ustanovitev Ljubljanske borze in potem njeni dolgoletni napori po večji uveljavitvi in s tem tudi večji uveljavitvi trga kapitala in neposrednega načina financiranja podjetij niso rodili sadov. Na začetku je bil priročen izgovor, da še ni vse potrebne infrastrukture, ustreznih predpisov in nadzora ipd. Potem ko smo vse to imeli na mednarodno primerljivi ravni in še več, so ti izgovori izzveneli popolnoma v prazno. Dejstvo je, da naša politika in žal tudi starejša ekonomska stroka nikoli ni hotela prosojnega trga kapitala. Gre namreč za javno nadzirano poslovanje, ki zahteva razkritje vseh cenovno občutljivih informacij. Marsikateremu podjetju, kot je npr. Telekom, in še vrsti drugih to dolga leta seveda ni dišalo. Potem so bile tu še različne oblike privatizacij podjetij pod mizo, netransparentno, kar je bil dodaten dejavnik proti borzi. Take »umazane« privatizacije so neformalno podpirali številni politiki in lobiji. Tudi strategija izmikanja tujemu kapitalu ni šla v prid borzi. Dodajmo še majhnost trga in dokaj neugodno davčno politiko ter neustrezno pokojninsko reformo. Poljska pokojninska reforma in s tem povezano vlaganje pokojninskih skladov v delnice sta razvila Varšavo v borzni center vzhodne in delno celo srednje Evrope. Bančna kriza v Sloveniji bi bila bistveno manjša, če bi imeli bolje delujoč trg kapitala, saj bi del financiranja podjetij šel prek njega. Tudi kapital z bolje delujočo borzo ne bi bil tako podcenjen.
Poenostavljene rešitve
Dejstvo je, da je financiranje gospodarstva težje, če je boniteta države slabša, saj to v praksi ob premajhnem domačem varčevanju pomeni višje obrestne pribitke. Politika poceni denarja v EU, ki je pravkar postal še »cenejši«, ob drugih temeljnih slovenskih gospodarskih problemih ne bo prav veliko pomagala. Edina prava zmaga te evropske ekspanzivne denarne politike do poslovnih bank bo, če ji bo uspelo spraviti denar še od poslovnih bank do gospodarstva. Zato gre moja parola že nekaj časa v dve smeri: najprej je maksimalno treba izkoristiti vse finančne možnosti, ki jih ponuja nova sedemletna finančna perspektiva Evropske unije, imenovana Obzorja 2020, ki se začenja prav letos. Če smo bili na prejšnjo premalo pripravljeni, saj bo zelo dobra milijarda evrov ostala neizkoriščena, se zato velja še toliko bolje pripraviti na sedanjo. To velja tako za državne organe, ki morajo opraviti svoj del »posla«, kot tudi predvsem različne znanstvenoraziskovalne institucije, lokalne skupnosti in seveda podjetja. Predvsem slednji skupini potencialnih koristnikov različnih, tokrat bolj pestrih sredstev EU in njihovih kombinacij imata v koriščenju teh sredstev še veliko rezerve. Ob tej priložnosti velja spomniti na številne novosti in možnosti kombiniranja sredstev EU ter celo možnosti financiranja aktivnosti v tretjih državah – in predvsem spodbujati »novo in neobremenjeno« (inovativno) podjetništvo.
***
Doc. dr. Draško Veselinovič je direktor Gea Collegea.
