Tiskane izdaje
Najprej posekajo gozd. Nato s površine postrgajo trideset metrov debelo krovno plast iz šote, laporja in peščenca. Velikanski bagerji, ki jih poganjata elektrika in hidravlika, z vsakim spustom lopate zajamejo sto ton sedimenta, ga potem nalagajo na tovornjake, ki so veliki kot večnadstropne stavbe, njihova nosilnost je štiristo ton, toliko kot polno naložen airbus A330. Tako pridejo do katranskega peska. Iz dveh ton peska dobijo sodček (159 litrov) nafte. Da bi katranski pesek očistili, morajo skozenj spustiti segreto vodo, ki jo črpajo iz podtalnice in jo potem, polno strupov, zbirajo v velikanske bazene, velike kot pol Manhattna. Vsak dan v te bazene, ki jih od reke Athabasce ločujejo le nasipi, izlijejo 250.000 ton zastrupljene vode. Jezera so tako zelo strupena, da morajo z zvočnimi topovi odganjati divje gosi, če želijo na njih pristati. Kanadska korporacija Syncrude se je že morala zagovarjati na sodišču, ker se je pred leti v enem od zastrupljenih bazenov poginilo 1600 divjih gosi.
Kjer se je nekoč do horizonta raztezal gozd, poln razvejanih rek in divjih živali, sta danes samo še umazana zemlja in opustošenje.
To intenzivno izkoriščanje narave se dogaja v eni nekoč najbolj zelenih držav na svetu, v Kanadi. V osrčju gozdov v zvezni državi Alberta se namreč skrivajo druge največje zaloge nafte na svetu, takoj za Saudsko Arabijo. Pridobivanje nafte iz katranskega peska je tako obsežno in škodljivo za okolje, da o njem govorijo kot o najbolj uničujočem energetskem projektu na planetu.
Pridobivanje te tako imenovane umazane nafte proizvede več kot trikrat več ogljikovega dioksida kakor pridobivanje nafte v Saudski Arabiji. Toplogredni plini so se na tem območju samo lani povečali kar za 21 odstotkov. Območij, na katerih v Alberti pridobivajo nafto, je danes deset, v bližnji prihodnosti naj bi jih bilo petdeset. Načrtujejo, da bo industrializacija tega območja kmalu obsegala površino, veliko kot ameriška zvezna država Florida.
Tiskarna denarja sredi gozda
To je projekt, vreden milijarde dolarjev, z vsakim letom pa se čedalje bolj požrešno širi in vsi, ki pri njem sodelujejo, si od njega obetajo velikanski dobiček. Vanj so vpletene vse velike svetovne naftne družbe, od Shella do British Petroleuma, po novem tudi države, kot sta Kitajska in Indija. Če bo pridobivanje nafte tako uspešno, kot je bilo doslej, del sveta glede črnega zlata ne bo več odvisen od arabskih držav kot do zdaj.
Že pred leti so v Spieglu zapisali, da je nafta iz peska najbolj zanesljiva tiskarna denarja na svetu.
Ta velikanski projekt ne bi bil mogoč brez podpore kanadske vlade. Kanadski predsednik konservativne vlade Stephen Harper, ki je na oblast prišel leta 2006, ta veliki industrijski projekt primerja z nečim, kar je tako veličastno in pomembno, kot je bila gradnja piramid ali Kitajskega zidu. Vlada je po hitrih postopkih spremenila prej do narave zelo prijazno zakonodajo, in to samo zato, da bodo lahko korporacije v čim večjem obsegu nadaljevale črpanje oziroma proizvodnjo umazane nafte.
Kot piše ekolog in novinar Guardiana George Monbiot, je začela Kanada pospešeno izkoriščati svoje naravne vire. Uničujejo gozdove v Alberti, na Arktiki odpirajo strupene rudnike cinka, lesna industrija je dobila dovoljenje za sekanje gozdov v deževnem gozdu na območju Clayoquot Sounda, ribiška podjetja lahko agresivno ribarijo v zalivu Grand Banks v severnem Atlantiku. Manj je omejitev glede odmetavanja strupenih snovi v oceane. Vse samo zato, da bi različne interesne skupine v kratkem času čim več zaslužile. Monbiot meni, da Kanada v resnici sploh ne potrebuje tako agresivnega izkoriščanja narave, saj gre za bogato državo, katere gospodarstvo ni odvisno od tako obsežnega in uničujočega projekta, kot je pridobivanje nafte iz katranskega peska v Alberti.
Premier Harper je velik nasprotnik kjotskega sporazuma. »Dolgo sem verjel, da so glavne države, ki bojkotirajo sporazume glede podnebnih sprememb, ZDA ali Kitajska, ampak pravi negativec je v bistvu Kanada,« razmišlja Monbiot, ki »novo« Kanado poimenuje za koruptivno naftno državo. A vendar aktualna kanadska vlada meni, da je pridobivanje nafte njihova pravica in da gre za industrijski projekt, ki pospešuje njihovo gospodarstvo.
Vlada je v zadnjih letih bistveno zmanjšala subvencije za različne raziskave in znanstvene projekte, ki se ukvarjajo s proučevanjem narave in z ogroženimi živalskimi vrstami. Ministri in predsednik vlade radi obtožujejo okoljevarstvenike, češ da so radikalisti, ki jih financirajo tuje fundacije, zato da rušijo kanadske ekonomske interese.
Vlada je že odobrila gradnjo naftovodov iz Alberte do obal Britanske Kolumbije, od koder bodo črno zlato s tankerji vozili v Azijo. Predsednik Obama pa se bo moral marca naslednje leto odločiti, ali bo odobril gradnjo naftovoda, ki bo vodil iz Alberte, čez šest ameriških držav, do Teksasa. Republikanski kandidat Mitt Romney je obljubljal, da bo gradnjo naftovoda odobril isti trenutek, ko bo prišel v Belo hišo. V ZDA okoljevarstveniki glasno demonstrirajo proti gradnji tega naftovoda, imenovanega Keystone XL. Ali bodo uspešni?
David in Goljat
Apokaliptične podobe iz Alberte že več let dokumentira kanadski fotograf Garth Lenz. Na predavanju, ki ga lahko najdete na TED-u, govori o tem, kako grozljivo je, da so največjo in za okolje najbolj uničujočo industrijo umestili prav v srce enega največjih in najbolj ohranjenih gozdov na svetu v severni Kanadi. In to prav na mokriščih, ki veljajo za enega najbolj ogroženih in hkrati najbolj pomembnih ekosistemov, saj čistijo zrak in vodo ter dajejo dom veliko divjim živalim. Kar 50 odstotkov vseh od 800 vrst ptic iz Severne Amerike na teh območjih izvali in vzgaja svoje potomce.
Nekoč je to bilo skoraj povsem nedotaknjeno območje, na katerem so živeli Indijanci različnih plemen. Najbliže, čisto blizu zastrupljenih bazenov, živi pleme Chipewyan; obolevnost za rakom se je med njimi izredno povečala, vendar je zdravnik, ki je ta obolevanja proučeval in nanje opozarjal pristojne, kmalu izgubil službo.
Prva neodvisna raziskava stanja stvari na tem območju, t. i. Schindlerjeva raziskava (imenuje se po vodilnem znanstveniku Davidu Schindlerju, proučevalcu vode), je ugotovila, da je v vodah, v katerih Indijanci lovijo ribe, kar 33-krat več arzena, kot je dovoljeno. Njihova pitna voda je zastrupljena tudi z živim srebrom, kromom, kadmijem. Prav tako je polno strupov v mesu bizonov, s katerimi se prehranjujejo. Raziskava je dokazala, da so težke kovine, ki povzročajo raka, v celotnem tamkajšnjem ekosistemu. Vlada raziskavi oporeka in trdi, da so te kovine bile v tamkajšnjih vodah že od nekdaj in da ni vzroka za alarm. Schindler jim odgovarja: »Mi imamo dokaze, naj še oni prinesejo svoje.« Prav tako je pred tedni obvestil javnost, da sežejo škodljivi vplivi z nahajališč nafte veliko dlje, kot so sprva mislili, širijo se več sto kilometrov v okolico. O tem so v montrealskem dnevniku Gazette objavili majhno notico.
Ob tako veliki količini kapitala in moči, kot je ta, ki je zbrana okoli katranskega peska v Alberti, je človeško življenje malo vredno. Skoraj nič. To je bitka med Davidom in Goljatom, brez upa zmage.
Pogovor z Karlom Mayrandom: Kanada, kot smo jo poznali, ne obstaja več
Karel Mayrand je direktor fundacije Davida Suzukija v Québecu, soustanovitelj Mednarodnega centra Unisféra ter avtor različnih knjig in študij. Suzukijeva fundacija velja za izjemno ugledno kanadsko institucijo, njena naloga pa je, da se trudi za boljšo kvaliteto življenja ljudi in varovanje narave. Leta 1990 jo je ustanovil David Suzuki, znanstvenik in televizijska osebnost, ki je bil večkrat izvoljen za najbolj zaupanja vrednega Kanadčana.
V Montrealu sem dobila občutek, da pogovori o pridobivanju tako imenovane umazane nafte v Alberti veljajo za tabu. Da se ljudje ne želijo ravno veliko pogovarjati o tej temi. Zakaj?
To zagotovo ni tabu. Težava je v tem, da zvezna vlada zavrača vsako diskusijo o tem, kako naj bi se pridobivanje tako imenovane umazane nafte razvijalo v prihodnosti. Vlada se je zelo očitno odločila, da bo zavzela stališča naftne industrije. Nahajališča nafte v Alberti so še kako vroča tema, o njih pišejo mediji, ljudje na ulicah demonstrirajo proti onesnaževanju, vendar pa je dialog z vlado nemogoč, saj ni pripravljena govoriti o tem, kakšno vizijo ima glede pridobivanja nafte. Tudi v parlamentu ni diskusij o tem.
Kanadska vlada vlaga milijone dolarjev v propagando in kampanje, ki podpirajo industrijo v Alberti, ter prepričuje ljudi, da pridobivanje nafte pospešuje razvoj kanadskega gospodarstva. Ministri vlade ves čas govorijo proti okoljevarstvenikom in ljudem, ki so skeptični do projekta. Torej tema ni tabu, o njej veliko in odprto govorimo, javnih debat pa resnično ni. Zdi se, kot da ljudje nimamo izbire, da gre samo za to, kaj hoče naftna industrija oziroma velike korporacije.
Se strinjate z mnogimi ekologi, da se v Alberti, glede vplivov na naravo, dogaja eden najbolj uničujočih projektov na planetu?
Lahko rečemo, da gre za enega najpomembnejših industrijskih projektov, vsekakor pa gre za enega najobsežnejših. Njegovi vplivi na vodo, zrak, gozd, živali in ljudi so velikanski. Težava je tudi v tem, ker se zelo hitro širi; proizvodnja nafte se je namreč od leta 2005 podvojila in napovedujejo, da se bo v naslednjih petih letih spet podvojila.
Vlada in korporacije ves čas trdijo, da se proizvodnja izboljšuje, da ne onesnažuje več narave tako kot na začetku, vendar se v resnici tako hitro razrašča, da četudi se proizvodnja izboljšuje, so škodljivi vplivi na okolje vedno večji. Glede onesnaževanja korporacije niso transparentne, skrivajo veliko informacij o resničnem vplivu na okolje. Velik problem je tudi v tem, da v bistvu mnogih slabih vplivov na okolje sploh ne poznamo, saj še niso raziskani.
Iz evropske perspektive se je vedno zdelo, da je Kanada kot skandinavske države; liberalna, okoljsko osveščena in socialna država. Zdaj, ko imate konservativno vlado, menda ni več tako?
Kanada, kot jo poznamo iz preteklosti, več ne obstaja več. Nekoč smo se imeli za državo, ki se bori za mir na svetu, zdaj pa se borimo samo še za to, da bi zaščitili svoje gospodarske interese. Naša zunanja politika se spogleduje z zunanjo politiko ZDA. To je tudi država, v kateri se vloga našega izvoljenega parlamenta vedno bolj krči. Novi zakoni, ki jih je vlada le za nekaj minut dala na vpogled odločujočim v parlamentu, so ukinili mnoga, prej zelo stroga pravila glede zaščite okolja. Zdaj imamo zakone, ki naravo ščitijo slabše kot pred tridesetimi leti. Naša demokracija se sesuva; to lahko rečem zato, ker smo sprejeli tako pomembne in škodljive zakone, ne da bi o njih razpravljali v parlamentu.
Mnogo okoljskih zakonov so ukinili prav zato, ker se naftna industrija v Alberti razvija s tako hitrostjo, saj zdaj nujno potrebuje razvejane naftovode, sicer te nafte ne bodo mogli izvažati. Vse zaščite narave in regulacije, ki smo jih imeli, so prepovedovale tako veliko mrežo naftovodov, ki vodijo skozi zaščitene naravne parke. Če ti naftovodi ne bodo odobreni oziroma zgrajeni do leta 2016, se pridobivanje nafte iz katranskega peska ne bo moglo tako obsežno razraščati.
Kanadčani nič več ne odločamo o okoljski politiki, ampak to dela naftna industrija, ki jo zanima le dobiček. Ta agresija nas zelo skrbi in težko razumemo, zakaj so tako hitro uničili dobre uredbe glede onesnaževanja, ki smo jih gradili desetletja.
Mislite, da bo predsednik Obama podprl gradnjo naftovoda, ki bo vodil od Alberte do Teksasa in ki mu zelo močno nasprotujejo ameriški okoljevarstveniki? Menda naj bi o tem odločal marca prihodnje leto.
Skrbi me, da nobena vlada na svetu ni dovolj močna, da bi se uprla naftni industriji. Oni vedno dobijo, kar želijo, saj imajo denar, močne lobiste in učinkovito propagando. Poglejmo samo, kaj se na svetovni ravni dogaja z razpravami glede podnebnih sprememb, ki se nikamor ne premaknejo, ker pač te korporacije ne želijo, da bi se kaj spremenilo.
Mislim, da bo naftovod odobren; to lahko prepreči le zelo dobra opozicija, ki bi dejala, da ni sprejemljivo, da ne upoštevamo škodljivosti projekta, ki onesnažuje zrak, vodo, uničuje divje živali in seveda zdravje ljudi. Če tega ne bo, ne bo mogoče ustaviti rasti naftnih nahajališč v Kanadi. Tako veliko ljudi se proti tem naftovodom ne bori le zato, ker so zelo nevarni, saj lahko pride do velikanskih izlivov in različnih nesreč, ampak tudi zato, ker gre za ožilje te industrije. Brez naftovodov bo industrija pridobivanja nafte iz katranskega peska ugasnila. Boj proti naftovodom je v bistvu vse, kar imamo.
Kaj torej storiti?
Potrebujemo gibanje, ki bo zajelo zelo veliko ljudi. Kanada je postala ena najbolj pomembnih proizvajalk nafte na svetu, ampak to ne pomeni, da lahko naftna industrija dobi vse, kar želi in hoče. Kanada bi morala biti tista, ki bi glede pridobivanja nafte na svetu ustvarila zelo visoke standarde in čim bolj preprečevala škodljive vplive na okolje. Morala bi biti vzor drugim. Očitno nismo izbrali te poti, raje dopuščamo, da naftna industrija dela, kar želi. To je nevarno. Zato moramo Kanadčane prepričati, da ta način pridobivanja nafte ni edini možen, da bi lahko bili do okolja skrbnejši, da moramo zmanjšati izpuste, zlivanje strupov v reke, saj gre za naše naslednje generacije. Veliko izobrazbe in mobilizacije državljanov bo potrebne, če želimo kaj spremeniti. Kot kažejo raziskave, več kot polovica Kanadčanov meni, da bi lahko ta industrija naredila veliko več za okolje.
Kot lahko beremo, zdaj v projekt v Alberti ne vlagajo le naftni giganti, kot so Shell, British Petroleum, Esso in tako naprej, ampak tudi države, kot sta Kitajska in Indija.
Mislim, da ta nahajališča kmalu ne bodo več v lasti Kanade. Upravljale jih bodo tuje družbe. Kitajci so v ta projekt pripravljeni vložiti zelo veliko. Še več. Kanada je pred kratkim podpisala skrivni sporazum s Kitajsko, zdaj sicer ni več tako skriven, v katerem se je obvezala, da bo ščitila kitajske investicije. Kar pomeni, da je prišlo tako daleč, da imajo kitajske korporacije že več pravic kot kanadskih. Kitajska vlada je že vložila denar v naftovod, in če bi bila njegova gradnja ustavljena, bi morala Kanada plačati kitajskim korporacijam odškodnino. Če torej naša vlada sprejme kakšne nove zakone, s katerimi bi obvarovala naravo in omejila razvoj pridobivanja nafte, bi lahko Kitajska tožila Kanado.
Na teh območjih živi zelo veliko indijanskih plemen. V neposredni bližini nahajališč živi pleme Chipewyan in obolevnost za rakom je med njimi velikanska.
To je zelo velik problem. Industrija in tudi vlada zanikata, da bi pridobivanje nafte tako zelo škodovalo zdravju ljudi. Dejstva pa kažejo drugače. Ta ljudstva so talci in hkrati so tudi poskusni zajčki. Zelo težko je namreč na tako majhni populaciji statistično dokazati, da je velika obolevnost za rakom povezana z zastrupljenim okoljem. Prav tako bi za to potrebovali več let. Zato vlada in korporacije trdijo, da teh povezav ni. Metodološko jih je res zelo težko dokazati.
To, kar se dogaja tam, da ljudje umirajo zaradi dobička in kapitala nekaterih, je absolutno nemoralno in grozljivo.
