Tiskane izdaje
V mislih imam državno tožilstvo in sodstvo.
Sodnik ustavnega sodišča gospod Jan Zobec je v Delu 8. decembra v rubriki Gostujoče pero v besedilu z naslovom Mehki trebuh slovenskega sodstva napisal nekaj po mojem mnenju spornih tez in trditev.
Nedavno je v Delovi Sobotni prilogi spoštovani profesor Matjaž Zwitter povedal, da je naš sodstvo poglavitni »krivec« za sedanje žalostno stanje v Sloveniji. Oba, čeprav tako različna avtorja, soglašata v negativnem vrednotenju našega pravosodja in to je zame izziv, ob katerem ne morem brez odziva. Kot vselej doslej se bom tudi tokrat potrudil razpravljati ad rem, povedati svoje poglede, in jih bom poskusil prepričljivo utemeljiti, če je to v ozračju, nabitem z emocijami, sploh mogoče.
Za to pisanje sem se odločil zato, da bi poskusil vnesti malo premisleka (razuma, umirjenosti, treznosti) v preveč nestrpno, razklano in pregreto ozračje, ki grozi med drugim tudi z novo reformo pravosodja, z reelekcijo (beri lustracijo) sodnikov, z inšpekcijskim (beri: upravnim) nadzorom nad delom sodišč (beri: tretje, neodvisne veje oblasti) in podobnimi ukrepi, ki so v očitnem nasprotju z načeli delitve oblasti, neodvisnosti in nepristranskosti pravosodja.
Takšne nakane so tudi v nasprotju s človekovo pravico do »pristojnega, neodvisnega in nepristranskega, po zakonu ustanovljenega sodišča« iz 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Slovenija je članica Sveta Evrope in Evropske unije, zato zanjo velja enako besedilo iz 1. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ta določba konvencije velja tudi za članice EU. Zato je treba ta načela vzeti in izvajati zares, brez sprenevedanja in stranskih, obvoznih poti z najrazličnejšimi izgovori in obtožbami, češ da sodstvo ne deluje »hitro«, »pravično« itd. (beri: po interesih in zahtevah tistih, ki imajo moč in oblast). To seveda ne pomeni, da v pravosodju ni napak in slabosti, a to so in bi morala biti strokovna, ne pa politično-ideološka vprašanja.
Naj po tem uvodu začnem najprej z vprašanjem, ali je domnevno slabo stanje našega sodstva mogoče pripisati »dediščini totalitarnega obdobja« in »zakrknjenim starorežimskim miselnim vzorcem ter kolektivistični in korporativistični miselnosti, kar se kaže kot ena od oblik vzporedne, prikrite, ali če hočete, globoke države«. Priznam, da ne vem, kaj naj bi vse te besede in besedne zveze pomenile, lahko pa bi pomenile ponavljanje kakih osemdeset let stare stalinistične mantre, da je vse, kar je v sovjetskem socializmu narobe, posledica »starega v zavesti ljudi«. Dobro bi bilo, če bi gospod Zobec nekoč pojasnil, in to prepričljivo, z argumenti in ne s splošnimi oznakami, kaj pravzaprav pomenijo pojmi, ki sem jih pravkar v narekovajih navedel, kako delujejo, kaj povzročajo itd. Za zdaj ne vem kaj početi s temi ideološko pejorativnimi oznakami - glede na to, da so postopki za pridobivanje trajnega sodniškega mandata pred dvajsetimi leti že opravili tiho lustracijo in da je narava v dvaindvajsetih letih kar dovolj temeljito poskrbela za zamenjavo generacij v pravosodju.
Dežurna krivda ostankov starega
Splošno znano je da poskuša vsaka vlada, vsak režim ali nosilec oblasti svoj delež krivde za vse, kar je v družbi negativnega (na primer domnevno slabo stanje v sodstvu ali kar koli drugega pač), prevaliti na koga drugega, med drugim tudi na »ostanke starega v zavesti ljudi«. Morda ne bo odveč, če povem, da sem leta 1957 v svoji disertaciji zavrnil tezo tedanje sovjetske kazenskopravne teorije, da socializem kriminalitete ne pozna, če pa že obstaja, gre za ostanke starega v zavesti ljudi ali pa za sovražno delovanje »tujih agentur«.
Takrat sem napisal, da kriminaliteta in drugi socialno patološki pojavi rastejo iz konkretnih življenjskih razmer ljudi in zlasti iz protislovij dane družbe, socialne diferenciacije itd. Mutatis mutandis velja ta zavrnitev in njena argumentacija po mojem prepričanju tudi za tezo, da je domnevno slabo stanje v našem pravosodju ostanek starega (komunističnega) režima v zavesti ljudi. Ne da bi zanikal tudi vpliv nekdanjih izkušenj in doživetij ljudi, nostalgijo po starih dobrih časih in podobno, pa so to samo nekateri od brezštevilnih dejavnikov, ki oblikujejo pojmovanja, načine delovanja in reagiranja ljudi. Odločilne so vendarle aktualne, dane, trenutne ekonomske, socialne, politične razmere ter »stanje duha«, ki v neposrednem okolju in družbi prevladujejo. Bo kar držalo, da je družbena bit tista, ki oblikuje zavest ljudi, in ne narobe. Zato je prevračanje vzrokov za dejansko ali domnevno negativne družbene pojave na ostanke starega v zavesti ljudi ali nesmisel ali pa ...
Že dolga leta, kadar le morem, javno ugovarjam pavšalnim političnim (bolje rečeno, politikantskim) in moralizatorskim ocenam o slabem stanju našega pravosodja in pri tem imam v mislih državno tožilstvo in sodstvo. Naj za ponazoritev mojih pogledov na naše sodstvo navedem nekaj podatkov. Več kot 90 odstotkov vseh kazenskih zadev sodi v kategorijo lažjih kaznivih dejanj in le kakih slabih deset odstotkov odpade na huda kazniva dejanja (umori, oboroženi ropi, spolna kazniva dejanja itd.), od tega pa morda dva ali trije odstotki na velike, medijsko razvpite afere s področja gospodarskega kriminala in korupcije.
Tu se zadeve zapletejo, vlečejo in pogosto končajo brez obsodilne sodbe. Seveda ne podcenjujem pojavov gospodarske kriminalitete in korupcije, čeprav gre statistično za majhna števila – že zato ne, ker gre praviloma za nevarno, organizirano in čezmejno kriminalno dejavnost. Podcenjevati pa tega pojava tudi zato ni mogoče, ker je to edino, kar s področja kriminalitete in pravosodja zanima politično elito in žal tudi širšo javnost in medije.
Po mojem prepričanju sta za domnevno počasnost in neučinkovitost sodstva glede gospodarske kriminalitete in korupcije vsaj dva razloga. Prvi je visok politični in socialni status osumljenih in obtoženih ljudi, zaradi katerega se počutijo nekateri tožilci in sodniki ali nemočni, ali so v hudi zadregi, ali pa imajo premalo izkušenj, da bi znali identificirali vse sofisticirane moduse operandi, in nazadnje, morda kdo tudi ni sposoben biti politično nepristranski. A kot že rečeno, te in podobne slabosti pravosodja, ki utemeljeno zaslužijo kritiko, bi morale biti stvar stroke, izobraževanja, nagrajevanja, zadostne kadrovske zasedbe itd., nikakor pa ne političnih, moralnih in osebnih diskvalifikacij.
Toda ti možni vzroki se mi zdijo manj pomembni. Bistveno bolj je to posledica gospodarsko-političnega sistema, ki smo ga po letu 1990 deloma uvozili in deloma sami oblikovali tako, da omogoča posameznikom prilaščanje družbenega, javnega, državnega premoženja. V tem sistemu sploh ni jasno, ni nesporno, kaj je dovoljeno gospodarsko poslovanje, poslovno tveganje, trgovanje in še vsakovrstno drugo poslovno delovanje, kot so špekulacije in hazarderstvo, in kaj je in kdaj se začne kriminalna dejavnost. O vsem tem je že veliko napisal profesor Mencinger, in to veliko bolje, kot bi znal sam.
Toda moj spomin sega tudi precej daleč nazaj, ko je bila pred več kot tridesetimi leti na vrhu zanimanja tedanjih vodilnih ljudi in javnosti prav tako gospodarska kriminaliteta in se prav tako ni vedelo, kje je meja med dovoljenim in kaznivim v gospodarstvu, in je pokojni profesor dr. Peter Kobe v svojih nastopih na strokovnih konferencah in v strokovnem tisku predlagal tole merilo: kriminalno v gospodarstvu je, če si kdo protipravno polni svoje zasebne žepe. Jasno in tedaj še kar uporabno.
Zdaj še tega merila nimamo več, saj so vendar razglašene »vrednote« neokapitalističnega sistema naslednje: privatizirajte nekdanjo družbeno in zdaj državno premoženje, popravite nekdanje »krivice« in z denacionalizacijo vrnite vnukom, pravnukom ali celo nečakom ter RKC nekdanje nacionalizirano premoženje, bogatite se, poceni kupujte in drago prodajajte itd. Vse to pa se ne dogaja zato, ker bi bilo narodnogospodarsko potrebno, koristno za blaginjo ljudi, marveč zato, da bi se spremenila porazdelitev narodnega bogastva in da bi tako prešla družbena in politična moč iz rok ene v roke druge vladajoče skupine.
Ta spopad poteka že dobrih dvajset let in vanj poskušajo vplesti ter za svoje cilje uporabiti tudi policijo in pravosodje. Zdaj ko so s krizo prišle na dan vse negativne lastnosti neokapitalizma (na eni strani tajkuni in kar je še podobnih »junakov našega časa« in revščina množic ljudi, grozeči razpad zdravstva, šolstva, znanosti, kulture na drugi strani), pa naj bi bilo za vso to »šlamastiko« krivo pravosodje, češ da je odpovedalo kot nekakšen družbeni imunski sistem (Boštjan M. Zupančič). Toda ko je Inštitut za kriminologijo spomladi leta 1990 želel s posebnim seminarjem opozoriti javnost, stroko in zlasti vladajočo politiko, kaj vse se »lopovskega« dogaja v imenu denacionalizacije in privatizacije, se seminarja ni udeležil niti en sam tedanji politik (Inštitut za kriminologijo: Seminar. Nove oblike nezakonitega prilaščanja in razprodaje družbenega premoženja. Bled, april 1990. Publikacija je dostopna v knjižnici inštituta.)
Postkomunistični antikomunizem
Spričo povedanega težko razumem, kako more kdo, ki ima dovolj relevantnih informacij, nasesti obtoževanju vsakokratne vlade, da je vsega hudega krivo sodstvo, negativno ocenjevati, zlasti pa politično, moralno in strokovno diskvalificirati celotno sodstvo, zato ker v kakih desetih kazenskih zadevah ni presodilo tako, kot pričakujejo politiki in javnost.
Ali in samo za primer: afera, imenovana Balkanski bojevnik, je razburila vso javnost in je postala paradigmatično geslo za označbo neučinkovitosti našega sodstva.
Toda profesorica dr. Katja Šugman Stubbs je na kratko, a v dovolj obsežnem članku opisala vso zapletenost problema nezakonitih dokazov, pridobljenih iz tujine (Katja Šugman Stubbs: Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini. Pravna praksa, št. 47, 6. 12. 2012). Pokazala je, da so se in se s tem že leta ubadajo številne mednarodne inštitucije od Sveta Evrope do Evropske unije in dveh evropskih sodišč, ne da bi našle vsem ustrezno rešitev. Toda to ni posledica birokratske, neživljenjske, pravniške dogmatike, marveč resne skrbi za to, da pravosodje ene države ne bi bilo zlorabljeno za potrditev kratenja človekovih pravic v drugi državi.
Naslednja tema, ki zasluži odziv, je trditev, še več, je teza, »da problem slovenskega sodstva ni (toliko) v vplivu (ali poskusih vplivanja) nanj in v podrejanju drugim vejam oblasti, da torej glavna težava ni v prodiranju politike v sodstvo«. Po mojem mnenju pa je treba problem politizacije najprej razširiti na vse organe državne represivne dejavnosti, se pravi na policijo, državno tožilstvo in sodstvo v ožjem pomenu. Vsakdo ve, da že več kot dvajset let poteka boj za to, katera politična opcija bo obvladovala policijo in državno tožilstvo.
To je seveda odločilno, če se kakemu politiku Slovenija prikazuje kot »zasluženi plen osamosvojiteljev«, čemur naj bi nasprotovali »udbomafija«, »Kučanov klan«, »zakrknjene starorežimske sile, sile kontinuitete« (miselnih vzorcev) itd. Zato se tej miselnosti zdi, da morajo na volitvah, če to ne gre, pa tudi kako drugače, zmagati »pomladne sile«, »druga republika«, skratka fundamentalistični del slovenske nestrpne in samovoljne politične desnice. Ta izraz »kako drugače« zajema vse možne metode, brez razločevanja njihove dovoljenosti v demokratični pravni državi ali brez kančka občutljivosti za norme pravne in politične kulture.
Z izrecno ali tiho lustracijo, nameščanjem »svojih« kadrov na vsa pomembna mesta v gospodarstvu, državni upravi, medijih, vzgojnih, izobraževalnih, znanstvenih in kulturnih institucijah, z diskriminatornim financiranjem zasebnih in javnih institucij, z ustavnopravno spornimi diskriminacijskimi zakoni in »uredbami z zakonsko močjo«, z mehkim državnim udarom (ZUJF), s pritiski na državno tožilstvo in sodstvo se ta ideološkopolitična opcija polašča države in jo identificira s politično stranko. Ves ta fundamentalistični postkomunistični antikomunizem, kot je to početje poimenoval Tomaž Mastnak, torej uporablja metode političnega delovanja, ki smo jih pred dobrimi dvajsetimi leti kot enoumje, monopolizacijo oblasti, identifikacijo države in politične stranke, kadrovske mahinacije, obvladovanje medijev in zatiranje svobode misli in besede itd. itd. kritizirali mnogi, ki smo pri tem zares mislili na človekovo svobodo, na demokracijo, vladavino prava in na človekove pravice, med njimi tudi profesor France Bučar (glej intervju v Mladini, 4. januar 2013). Žal pa so priložnost izrabili tudi tisti, ki jim je šlo takrat in jim gre tudi zdaj samo za oblast in last.
Kaj je zapisal Višinski
Sodstvo je seveda ambivalentna institucija - lahko je garant svobode in pravne varnosti ljudi, toda takšno vlogo lahko izpolnjuje samo, če deluje v demokratični pravni državi, ob načelu delitve oblasti, in če deluje celoviti sistem »zavor in ravnotežij«. Lahko pa je tudi najmočnejše in učinkovito orodje v rokah avtoritarne oblasti, ki sodišča »... spremenijo v nezgrešljivo učinkovito orožje zoper razredne sovražnike, ki jih neusmiljeno zatirajo in ki izvajajo neusmiljeno pravičnost«, kot je zapisal A. Višinski, generalni javni tožilec nekdanje SSSR. Zato so si sodstvo poskušali podrediti vsi trije avtoritarni totalitarni režimi prejšnjega stoletja.
Za zdajšnjimi uradnimi stališči nekaterih političnih strank do sodstva tičijo isti ideološki vzorci o enotnosti oblasti kot sredstvu za dosego ideoloških in lukrativnih ciljev določene politične stranke in o uničenju sovražnikov, se pravi v našem primeru tistih, ki se upirajo inkarnaciji Resnice in Pravice v ideologiji prej omenjene fundamentalistične desnice.
Na koncu teh razmišljanj bi se lahko tudi strinjal z mnenjem g. Zobca, da je problem slovenskega sodstva »pomanjkanje miselne in intelektualne neodvisnosti, pomanjkanje svobodne, odprte in pogumne pravniške (in demokratične) misli, problem je notranja avtonomija sodnikov«. Morda bi se vse to dalo povedati manj žaljivo, če bi avtor želel z dobronamerno in konkretno strokovno kritiko pomagati sodnikom, da bi sprejeli in ponotranjili kreposti, ki jih pri njih pogreša. Toda ne verjamem, da bi sodnice in sodniki sprejeli takšno vzvišeno kritiko, ki je obenem še ideološko in politično začinjena in v kateri je slabo skrita grožnja s »čistko«. Vse moje dolgoletne izkušnje pripovedujejo, da ima in je imelo tudi nekoč takšno ravnanje praviloma prav nasprotne učinke od pričakovanih.
Ničesar ne bi rad g. Zobcu podtaknil, a ne morem se znebiti vtisa, da ga vodi prepričanje o potrebi zamenjave vsega po njegovem vrednostno-ideološko neustreznega korpusa slovenskih tožilcev in sodnikov in ga nadomestiti s takšnim, ki bi imel »... trdna, jasna in koherentna prepričanja, kaj je prav in ki ima tudi pogum ta prepričanja uveljaviti«. Tudi če zanemarim utopično nerealnost takšne zamisli, me moti bojazen, da gre za podporo vladni zamisli o reelekciji vseh sodnikov. Obdržali bi samo »naše«, saj so to tisti, ki po definiciji vedo, kaj je prav. Mimogrede, pokojni hrvaški predsednik Tuđman je takšno lustracijo v hrvaškem sodstvu opravil že pred dvajsetimi leti, a s katastrofalnimi posledicami, ki so Hrvaški vse do nedavnega preprečevale članstvo v Evropski uniji.
Kaj takšnega, kot je zamenjava politično nezanesljivega korpusa sodnikov z režimu zvestim, ni uspelo niti najbolj ostrim totalitarnim režimom. Sprijazniti so se morali s tem, da kljub vsem političnim pritiskom, grožnjam in lustracijam sodniki, kadar in kolikor le morejo brez prehude nevarnosti za njihovo eksistenco, ostajajo zvesti pravu in njegovim načelom, ki so se jih naučili na pravnih fakultetah, kot so zlasti načela zakonitosti, strokovne pravilnosti in pravičnosti. Res pa je tudi, da avtoritarnih režimov niso nikoli in jih tudi zdaj ne zanima 90 odstotkov tako imenovane bagatelne kriminalitete, čeprav je ta v veliki večini primerov tista, ki ogroža varnost ljudi in njihovega premoženja, in je zato zanje prvenstveno relevantna. Politične elite zanimajo maloštevilni gospodarski in politični »sovražniki«, ker ogrožajo vsakokratne nosilce lasti in oblasti, obenem pa so tako dobrodošli za vsestransko utrjevanje režima in za populistično vlečenje množic za nos.
Zgodovina je sama po sebi dobra učiteljica, problem je, da se le malokdo iz nje česa nauči; raje jo ponavlja v njenih najslabših izvedbah za človekovo svobodo, njegove pravice in njegovo dostojanstvo. Zato seveda nisem prepričan, da bo imel ta poskus premisleka, poziva k razumu in treznosti, kaj učinka. Bilo pa bi dobro, da bi vsi ljudje vedeli in razumeli, tudi kadar so kakšno pravdo izgubili, da je neodvisno in nepristransko sodstvo poslednji branik svobode in pravne varnosti vseh nas in da bi ga zato kazalo negovati, varovati in spoštovati kot punčico svojega očesa. Sicer pa sem se že pred mnogimi leti naučil rekla: Dixi, et salvavi animam meam. (Povedal sem in rešil sem svojo dušo.)
Dr. Ljubo Bavcon je zaslužni profesor ljubljanske Pravne fakultete.
