Tiskane izdaje
V četrtek so me v službi hecali, da bi si kot kolumnist izjemoma lahko privoščil kakšno lahkotno poletno temo. Odvrnil sem, da bi mi to sicer prišlo kar prav, saj se mi včasih niti pisati ne ljubi, kaj šele misliti – da pa bi se mi vendarle zdelo zamalo. V tem smislu zame ni počitnic. Kolumnist ni nikoli na počitnicah.
Kljub temu (ali prav zato) pa ni dolgo trajalo, da sem našel lahkotno poletno temo. Imel sem jo pred nosom.
Daleč najbolj šokantna novica tega tedna je bila, skratka, da je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ) v predlogu novega Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih prišla na misel odštekana ideja o nadomestilu za čas dojenja.
Do devetega meseca otrokove starosti bo po navedbah MDDSZ ura za dojenje plačana v višini sorazmernega dela minimalne plače, od devetega do osemnajstega meseca pa bodo plačani prispevki za vsa zavarovanja, podobno kot pri pravici do krajšega delovnega časa.
S podatkom, koliko bo to naneslo na doječo mater in za koliko bo to obremenilo davkoplačevalce, Ministrstvo ni postreglo. Naj sam poskusim.
Če je ura v višini sorazmernega dela minimalne plače vredna okrog pet evrov, bo doječa mati v devetih mesecih (za eno uro »odmora za dojenje« na dan) dobila dobrih 1.300 evrov. In če to čez palec pomnožim s približnim številom dojenčkov, ki se v Sloveniji rodijo v enem letu, potem to nanese skupaj 26 milijonov evrov.
Pa saj ne gre za denar! Zakaj sploh to nadomestilo?
Ali s tem poskušajo stimulirati dojenje? Najbrž ne: država je med zadnjimi rečmi na svetu, s katero bi najnaravnejša oblika prehranjevanja pravkar skotenih mladičev iz razreda sesalcev imela karkoli opraviti.
Ali pa država s tem nadomestilom poskuša stimulirati nataliteto?
Če ja, prav, naj jo. Ampak zakaj si je bilo treba za to izmisliti najbolj bizaren socialni transfer, tako rekoč mamotransfer? Zakaj ne dajo materi ob porodu kratko-malo določenega zneska? Ali pa materi – ali obema staršema – do določene starosti otroka izplačujejo povprečnemu družbenemu standardu primeren znesek?
MDDSZ se glede nadomestila za dojenje sklicuje na Evropsko socialno listino. Pa poglejmo.
To je čisto nakladanje. Vse, kar je v tem mednarodnem pravnem aktu (Sveta Evrope) s področja človekovih pravic rečenega o doječih materah, so tri točke 8. člena, ki se glasijo takole:
[Države podpisnice naj] »(3.) omogočijo doječim materam, da so lahko v ta namen primeren čas odsotne z dela; (4.) s predpisi uredijo zaposlitev nosečnic, porodnic in doječih mater pri nočnem delu; (5.) prepovejo zaposlitev nosečnic, porodnic in doječih mater pri podzemeljskem rudarjenju in pri vseh drugih delih, ki so neprimerna, ker so nevarna, nezdrava ali prenaporna, in sprejmejo primerne ukrepe za varstvo pravic teh žensk v zvezi z zaposlitvijo.«
Za pičlih pet evrov na uro – no, krat 270 krat 20.000 – si je ga. Anja Kopač Mrak na račun davkoplačevalcev kupila fantastično učinkovito oglaševalsko akcijo, s katero se bo za vedno zapisala v zgodovino socialističnega družbenega inženirstva.
Nadomestilo za dojenje je po zdravi pameti približno tako normalno, kot se zdi nekaterim doječim materam normalno, da v javnih prostorih in vsem na očeh dojijo otroka.
Ni ga človeka, ki ne bi sočutno in diskretno gledal stran in si mislil, češ, bošček je pač lačen; bolje, da ga pred vsemi dá na joško, kot pa da se pamž še naprej tako nesramno dere.
Biti proti nadomestilu za dojenje je skratka enako družbeno nesprejemljivo, kot reči doječi materi v lokalu, naj gre drugam dojit ali naj sploh ne hodi ven za dlje, kot ponavadi mine med dvema mlečnima obrokoma njenega sicer prikupnega potomca (če je to sploh mogoče predvideti).
Ampak saj veste: dandanes ima vsak svojo specifično pravico, nihče se ne bi ničemur odpovedal, vse vsakomur pripada kot od boga dano.
V zvezi s predlogom Zakona sem bil tudi presenečen, da je pritegnil največ pozornosti javnosti s tako imenovanim očetovskim dopustom, ne pa s tem nadomestilom za dojenje.
Nenavadno je, četudi ne nelogično, da se socialno čuteči inženirji duš – in s tem mislim vse od vlade in medijev pa do dežurnih moralistov – najbolj brigajo za tiste negodne dušice, ki še ne znajo protestirati drugače kot s podiranjem kupčkov in krokodiljimi solzicami.
Zelo cinično je od države, da njena skrb za otroke premosorazmerno pada z njihovim odraščanjem.
Ko so otročki še dojenčki, je država do njih tako prijazna, da jim je pripravljena tako rekoč subvencionirati celó materino mleko, za nameček pa atijem še predpisati, da si morajo zanje vzeti najmanj mesec dni dopusta, da se bodo z njimi ja čim tesneje zbondali in mamicam s tem omogočili zaslužen počitek zaradi njihovega permanentnega teženja.
Ko bodo veliki, se jim bo zdelo, da živijo v Skandinaviji – ne pa v tej bedni Sloveniji, kjer se je po dosedanjih statistikah le pet odstotkov očetov odločalo za obstoječi starševski dopust.
Slovenija je po dolžini porodniškega dopusta že zdaj med rekorderkami, zdaj pa hoče biti z obveznim očetovskim dopustom še bolj levoliberalna.
Ne da bi imel kaj proti. Nisem konservativec, nasprotno, sem radikalen liberalec, ne levi ne desni ne neo. Na tem področju pričakujem in terjam enake možnosti za vse – ampak res za vse, ker da ne bo pomote.
Raje bi torej videl, da bi država že enkrat zagotovila tak okvir enakopravnosti in te zadeve prepustila staršem samim.
Materialne zmožnosti, odnosi, lifestyle in vrednote vsakega posameznega para so najboljši ali vsaj najbolj svobodni in nedvomno najbolj realistični, realni parametri za urejanje družinskega življenja.
Intimne odločitve državljanov vsaj na kratki rok morda ne bodo delale reklame za Slovenijo kot raj naprednih in emancipiranih. Takšno jo samo poskuša prikazati vlada s svojimi dobronamernimi, a vsiljivimi in ekonomsko nevzdržnimi posegi v zasebnost.
Sčasoma se to lahko izboljša, če bo država bolj skrbela kvečjemu za tisto, kar je res njena naloga: da odraslim omogoči tisto, kar bo koristilo vsem skupaj, otroke pa v okviru javnih šol kaj pametnega nauči.
Tako jim bo več dala kot z za lase privlečenim podpiranjem očetove prisotnosti v najzgodnjejši mladosti.
Dovolj imam oportunističnega pokroviteljstva države, ki se dela pametno namesto nas, ko se je treba odločati med novalacom in materinim mlekom.
Dovolj imam namišljene ministrske modrosti, ki nam predstavlja idealnega očeta kot nekoga, ki samega sebe prepričuje, da majhne driske manj smrdijo kot velike.
