Ejti Štih med Bolivijo in Slovenijo

Dvanajst politikov na zadnjem sestanku zbuja vtis groteske, ki je tako močan, da skoraj vsak obiskovalec zapiše občutke.

Objavljeno
08. oktober 2011 21.31
Posodobljeno
08. oktober 2011 21.44
Lidija Pavlovčič, gospodarstvo
Lidija Pavlovčič, gospodarstvo

Ejti Štih ima dve domovini. Prva je Slovenija, kjer se je rodila in končala študij na ljubljanski likovni akademiji, druga pa je Bolivija, kjer si je ustvarila družino in v tridesetih letih bivanja tudi sloves najbolj znane slikarke in galeristke. »Da sem najbolj znana? No, tega pa o sebi ne morem reči,« odgovarja z nasmeškom. Morda res sama o sebi tega ne bo trdila, toda njen podvig odmeva po Latinski Ameriki.

Pred šestimi leti je opuščeno policijsko postajo, v katero so pred leti, ko je vladala še diktatura, zapirali ljudi, ob pomoči dveh prijateljev spremenila v dobro obiskano galerijo, ki jo s skromnimi prispevki vzdržujejo meščani sami.

Njen domiseln finančni in razstavni koncept galerije Manzana 1 (v prevodu jabolko) je bil povod za pogovor, priložnost za to pa njen obisk v Sloveniji, saj je na ogled njena razstava v ljubljanski galeriji Kresija. Dvanajst sedečih politikov na zadnjem sestanku zbuja vtis groteske, ki je tako močan, da skoraj vsak obiskovalec zapiše svoje občutke in tako komunicira z avtorico razstave. Prav to – komunikacija – je za Ejti Štih eden od osrednjih ciljev umetniškega ustvarjanja. Njene aktualne in provokativne zgodbe o politikih, globalizaciji in revščini, ki jih posreduje v barvitem likovnem jeziku, so razumljive vsakomur, tako v Evropi kot v Ameriki.

Preden začneva pogovor o galeriji, povejte, prosim, od kod izvira vaše nenavadno ime Ejti.

Moje uradno ime je Marija, samo na to ime ne slišim. Ejti me je od rojstva dalje klicala moja malo starejša sestrična Netek. Tako sem vse življenje samo Ejti in tudi v Boliviji me tako kličejo. Ne uporabljam niti svojega dolgega priimka po možu. Joj, kako bi bilo to komplicirano, če bi rezervirala letalsko karto na ime Ejti Štih de Fernandez de Cordova!

Zgodba o galeriji Manzana v središču mesta Santa Cruz je nekaj posebnega. Kako je nastala?

Štorija je približno taka: v Santa Cruzu, kjer živim in je drugo največje bolivijsko mesto, je bila na glavnem trgu lepa, spomeniško zaščitena stavba. Tam je bila policijska postaja. Ko se je preselila drugam, je bila stavba 15 let zapuščena. Bila je v groznem stanju. Bistvo zadeve pa je v tem, da v Boliviji velja pravilo, ki pravi, da prostorov, ki so na glavnem trgu, ne smejo dati nekomu za profitno dejavnost, recimo za trgovino ali knjigarno, ampak samo za neprofitne namene. Potem sem se srečala s prijateljem kiparjem Juanom Bustillosom in je rekel: Zakaj pa ne bi midva tam naredila razstave? Dobila sva ključe in šla pogledat pritličje, veliko dobrih 200 kvadratnih metrov. Prvo nadstropje stavbe pa so že zasedli lokalni politiki.

Ste potem imeli tam razstavo?

Ko sva si s Juanom, s katerim zdaj vodiva galerijo, pred šestimi leti ogledala prostore, sva pomislila, da se ne splača imeti samo ene razstave; prostor bi lahko postal galerija. Prosila sva občino, naj nama odstopijo pritličje. Pa dajte in boste videli, kaj bo, so nama rekli. Na začetku nama je pomagala še ena umetnica, a se je kasneje preselila v Nemčijo. Naša ideja je bila videti krasna. Treba je samo malo počistiti in pobarvati, pa bo šlo. Izkazalo se je, da je zadeva veliko bolj zapletena in da bo treba zbrati tudi denar. Poklicala sem enega od kupcev mojih slik, govedorejca, in ga vprašala, ali bi kaj prispeval za galerijo. Obljubil je, da bo, in tako je padlo prvih tisoč dolarjev (smeh). Toda to je bilo premalo. Drugih tisoč dolarjev sem nabrala v restavraciji, kjer sem slikala v živo. Moje slike so kupili predstavniki neke naftne družbe. Pri zamenjavi tal v galeriji nam je pomagala tovarna keramičnih ploščic, za katero sem prav takrat imela naročilo za izdelavo unikatnih ploščic. Tako smo počasi nabirali denar. Ljudje so bili navdušeni, da bo stavba dobila nov namen in pomen. Ko smo leta 2006 odprli galerijo, je bil trg poln ljudi, bilo je pravo ljudsko veselje. Po otvoritvi smo se zavedeli, da bo treba galerijo odpreti tudi naslednje dni (smeh). Kdo bo skrbel za to? Končno smo uredili, da nam je občina dala neko deklico in je potem tam sedela in čuvala galerijo. S Juanom sva mislila, da bo precej lažje voditi galerijo, a izkazalo se je, da ni tako lahko. Vsako razstavo je treba postaviti, skrbeti za čistočo, zamenjati žarnice in poskrbeti za kup drugih zadev. Pomislila sva, da sva se lotila nečesa, čemur ne bova kos.

Sta prostor za galerijo kupila?

Ne, prostor je ostal občinski. Mi trije smo takrat z občino podpisali pogodbo, da bomo delali prostovoljno, občina pa bo poskrbela za čistočo, elektriko in za čuvajko. Takšen je bil naš začetek galerije, sledil pa je obup, ker nismo imeli denarja za nadaljnje delovanje. Ampak nismo obupali. Spomnim se nekega obiskovalca, ki si je ogledal galerijo in mi povedal, da je bil v tej stavbi zaprt, ko so bili tam še policijska postaja in zapori, v državi pa je bil diktatorski režim. In še, da se mu zdi odlično to, da je zdaj umetnost pregnala slabe vibracije. Takšni odzivi obiskovalcev so nam dajali pogum, da smo vztrajali. Začela sem kampanjo, da bi morda občani pomagali pri financiranju galerije. Ker so bili zadovoljni z nami, je bil odziv dober. Zdaj imamo že 80 podpornikov, vsak na mesec prostovoljno prispeva po deset dolarjev.

Skupaj je to 800 dolarjev vsak mesec. Ali to zadošča?

V bistvu so prostovoljni prispevki naš edini zanesljivi mesečni prihodek. Vstopnine namreč nimamo. Vsa zadeva temelji na želji občanov, da zadeva deluje. Ob koncu leta se podpornikom zahvalimo z majhnim darilom. Po kakem letu in pol od odprtja galerije smo dobili podporo za eno leto od nizozemskega veleposlaništva, nizozemska Fundacija Princ Claus pa nas podpre pri nekaterih razstavah, recimo fotoreporterskih. Zdaj, po nekaj letih delovanja galerije, je že nekoliko lažje priti do denarja. To je vse krasno, je pa ogromno dela in pisanja, iz meseca v mesec moramo dobiti denar, da galerija deluje. Trudimo se, da je zmeraj lepa, čista, pobarvana, da vse žarnice gorijo. Zadovoljni pa smo, da nam ljudje zaupajo.

Koliko znašajo mesečni stroški za delovanje galerije?

Na mesec potrebujemo povprečno 2500 dolarjev in toliko denarja moramo zbrati. S Juanom sva prostovoljca, delava brezplačno. Nekatere razstave ne stanejo nič, recimo slikarske. Slikar namreč sam obesi slike. Druge razstave pa stanejo. Razstavljavcu pokrijemo stroške, kot so tisk vabil, postavitev razstave, uokvirjanje in pogosto tudi prevoz. Če imamo fotografsko razstavo, plačamo razvijanje fotografij, ker vem, da fotoreporterji nimajo denarja. Želim si, da bi lahko vedno, ko imamo kako posebno razstavo, povabili kakšnega sodelavca, da nam pomaga in da bi mu plačali. Vsi ne morejo biti prostovoljci. Recimo za pripravo razstave za slepe potrebujemo sodelavca.

Zakaj ne zaračunate vstopnine?

Vstopnine nočemo, ker so ljudje tam zelo revni. Tudi če bi računali en sam kovanec, je to preveč, ker ga potrebujejo za avtobus.

Kakšen pa je obisk?

Sčasoma smo ugotovili, da bi bilo dobro vedeti, koliko ljudi obišče galerijo, zato sta naši ženski, ki stojita ob vhodu, začeli šteti obiskovalce, ena moške, druga ženske. Najprej sta risali palčke na papir, potem pa je Juan iz Amerike prinesel strojček za štetje. Zdaj je že šest let povprečen mesečni obisk 7000 ljudi na razstavo. Najbolj obiskana je bila razstava karnevalskih kostimov, imela je 42.000 obiskovalcev v dveh mesecih. Pravijo, da imamo tako velik obisk zato, ker je galerija na glavnem trgu. Ampak to ni čisto res. Obisk je odvisen od vsebine razstave. Če gre za sodobno ali konceptualno umetnost, imamo le 3000 obiskovalcev.

Ljudi pritegnejo bolj ljudske razstave, kot so karnevali. Kaj pa jih še zanima?

Na drugem mestu po obiskanosti so razstave fotografij. Na fotoreporterje, kot jim pravimo, pridejo takoj. Imamo tudi precej mednarodnih razstav. Poskušamo jih ujeti, ko gredo recimo iz Buenos Airesa v Limo ali iz Lime v Mehiko. Mednarodne razstave organiziramo tudi v sodelovanju z Goethejevim inštitutom ali s kakšnim veleposlaništvom. Že tri leta pa sanjam, da bi naredili razstavo za slepe in neslepe. Ta projekt smo predstavili in zdaj bo denar za to.

Kako pogosto spreminjate razstave?

Razstava traja približno mesec in pol, kar pomeni, da jih imamo recimo osem na leto. Vsako leto pripravimo tudi razstave in delavnice za otroke. V naši galeriji prirejamo vsaki dve leti kiparski simpozij in udeleženci pridejo z vseh koncev sveta. Poleg tega, da ljudje v živo na glavnem trgu vidijo, kako kiparji z motorko in dletom v enem tednu izdelajo skulpturo, je to tudi del vzgoje. Vsak hlod, ki ga obdela kipar, ima svoj certifikat. Ve se, da je bilo drevo pravilno posekano in kje. Pragozd namreč izginja tako hitro, da ne moreš verjeti. Izjemno lepo je videti, ko ljudje poberejo s tal kakšen kos lesa in prosijo kiparja, naj ga podpiše za spomin. Kiparji prejmejo honorar, ki je nekje od 800 do 1000 dolarjev, kipi pa ostanejo mestu. Skupaj z občino smo v javnem parku zgradili dva paviljona, kjer so kipi na ogled vsem. Japonske kiparje smo že trikrat povabili na simpozij, tudi zato, ker Japan Foundation prispeva denar. Japonci so bili tako navdušeni nad našim pristopom in projekti, da so Juana povabili na simpozij na Japonsko. V tokijskem muzeju moderne umetnosti je predstavil našo galerijo in kiparske simpozije, kar je velika čast.

Bi se podoben galerijski koncept s prostovoljnimi prispevki meščanov lahko prijel tudi pri nas?

Ne vem, koliko denarja bi tukaj potrebovali za to, ampak mislim, da se stvari dajo tudi bolj praktično rešiti. Če ima galerija okvirje in druge stvari za razstavo, ni treba, da vsak umetnik posebej vlaga v to. Mislim, da so tudi v Ljubljani občani, ki bi bili pripravljeni dati deset evrov za tak javni prostor, kjer bi se počutili sproščeno in bi uživali v umetnosti. Če je to last občanov, potem jih bolj zanima, kot če praviš, da je nekaj tista velika umetnost, zdaj pa pridite gledat. Umetnost ni samo tisto, kar pravijo veliki kuratorji, da je. Imam veliko bolj demokratičen koncept umetnosti.

Lahko razložite vaš demokratičen koncept umetnosti?

Umetnost je neke vrste komunikacija. Jaz, recimo, slikam. Te slike sicer naredim zase, a tudi drugim morajo nekaj povedati. Umetnost te mora spodbuditi k nečemu, da imaš neko senzacijo, občutek. Ne strinjam se s tem, da umetniki izpovedujejo zasebno intimo. Mi smo javni ljudje in tvoja intima je za družbo v bistvu nezanimiva. Z družbo moramo komunicirati, če ne komuniciramo, smo naredili nekaj narobe.

Ko gledam vaše slike, recimo Srečanje dveh svetov, ki prikazuje na eni strani bogataše s transparenti McDonald's in še nekaterih multinacionalk, na drugi strani pa je množica revežev, se zdi praznima med obema svetovoma tako provokativna, kot da bo vsak čas nekaj eksplodiralo. Kako naj človek ob taki sliki ostane ravnodušen?

Meni je oče (Bojan Štih, esejist, op. p.) nekoč dejal: če umetnik nima nič več povedati, je bolje, da se kar ustreli (smeh). Imel je prav. Če te svet okrog tebe ne zanima, je mogoče tvoje življenje zgrešeno. Če greš recimo za meniha v samostan, se mi zdi, da je to egocentrično dejanje, ne pa žrtvovanje.

Če vas prav razumem, ekskluzivizem za umetnika ni najbolj primerna drža. Vi zagovarjate družbeno angažiranost?

Da. Inspiracijo in ideje zmeraj dobim iz časopisov, s televizije in iz knjig, ki se dotikajo družbe. Izjemno me zanima, kaj se dogaja okrog nas. To izrazim likovno. Prav smešno je, ko pripravljam novo razstavo in mi pravijo: Joj, s čim bo pa zdaj ta Ejti spet udarila? Ker precej hitro slikam, je to še zmeraj aktualno. Ne potrebujem deset let, da nekaj prebavim in potem iz tega nekaj naredim. Razstave so zmeraj aktualne. Morda me zato zafrkavajo, da sem frustrirana novinarka … (smeh) To je mogoče res.

Je bolivijsko okolje in tamkajšnje dogajanje vaš glavni navdih?

V tretjem svetu živimo v čisto drugačni situaciji kot v Sloveniji. Življenje tu v Sloveniji je kot v zlatem jajcu. V Boliviji je veliko revščine in socialnih krivic. Ko prideš sem in vidiš, kaj se tu dogaja, se zdi vse skupaj malo smešno. To je mogoče grdo reči, ker so vse težave hude, ampak tam so neprimerno hujše. Po drugi strani pa smo postali že tako globalni, da je pravzaprav vse, kar se dogaja, tako v razvitem kot v tretjem svetu, nekako povezano, tudi zaradi medijev in interneta. Stvari se dogajajo na celotnem planetu in vsi v trenutku vemo, da je v Egiptu pač »kažin«. Človeške težave, ki se nas osebno dotikajo, so vedno tudi globalni problem. Saj ljudje smo povsod po svetu enaki. Ne pravim, da moraš biti kot mati Tereza iz Kalkute. To je prehudo, ampak zmeraj hočem groteskno povedati, kaj si mislim. Groteskno in tako, da se sebi in tudi drugim smejem. To je neke vrste kritika. Nočem oznanjati stoodstotnih resnic, moram pa imeti svoje mnenje, drugače sem izgubljena.

V Sloveniji je Bolivija zbudila precejšnjo pozornost leta 2005, ko se je inavguracije predsednika Moralesa udeležil tudi naš tedanji predsednik Drnovšek. Oba predsednika ste naslikali z ramo ob rami, slika pa je bila objavljena tudi na naslovnici National Geographica. Se spomnite tega dogodka?

Seveda se ga spomnim, naslikala pa sem ju zato, ker sta oba moja predsednika. Moralesa so po zmagi na volitvah, na katerih je dobil 56 odstotkov glasov, kar dvakrat posvetili kot predsednika. Najprej so ga posvetili kot indijanskega predsednika v Tiawanaku, ki je najstarejše arheološko najdišče v Boliviji. Fotoreporter mi je povedal, da so na tej indijanski inavguraciji držali skupaj na enem koncu vse tako imenovane bele goste, tudi Janeza Drnovška, Indijanci, ki so prišli iz Latinske in Severne Amerike ter iz Kanade, pa so bili bolj v ospredju na drugem koncu. Toda Drnovšek je ušel protokolu, tako da se ga je videlo ves čas. Iz La Paza so me takrat klicali znanci in me spraševali, ali je to res predsednik Slovenije, ker je tako svobodno hodil povsod. Naslednji dan pa je potekala uradna posvetitev v vladni palači v La Pazu. Tudi tam, na balkonu vladne palače, je bil Drnovšek poleg Moralesa. Tako smo Drnovška ves čas gledali tudi po televiziji. Bolivijci so takrat zelo simpatizirali z njim. Zdelo se jim je fajn, da jih je nagovoril v španščini, ko je stopil iz letala.

Ste imeli kdaj probleme, glede na to, da je vaše ogledalo kritično, recimo s cenzuro?

Sem, seveda. Recimo zadnja vlada, ki jo imamo, z našim Evom Moralesom, ki je prvi »indijanski« predsednik – moram reči z navednicami, ker tudi njegov priimek ni prav indijanski –, sem naslikala devet njegovih portretov. Morales gre v najbolj zabačeno vas, kar jih je, in domačini ga sprejmejo. Na glavo mu dajo neko pokrivalo, ki je včasih precej smešno, recimo klobuk, pokrit s kokinimi listi. Zraven mu okoli vratu obesijo še venec iz korenja in paradižnika. Po fotografijah, ker tam pač nisem bila, sem naslikala devet njegovih portretov, samo obraz in dekoracijo, ki mu jo nadenejo. Sicer nisem realistična portretistka, ampak vsi so vedeli, da je to Evo. Ko sem imela razstavo v muzeju umetnosti v La Pazu, sta bila dva portreta, ki nekomu v komisiji za razstave nista bila všeč. Eden od portretov je bil Evo z rudarsko čelado. Imel je odprta usta in ta član komisije je rekel, da Evo zeha in da je to nespoštljivo do rudarjev. Na drugem portretu je imel smešen klobuk, ki ga imajo diplomanti, ko končajo univerzo. Očitali so mi, da se norčujem iz njega, ker ni končal šole.

Očitali so vam nespoštljivost do predsednika Moralesa? Je bila potem razstava prepovedana?

Hja, nisem hotela biti nespoštljiva. Pa saj je bila njegova fotografija objavljena v časopisu! Sledila je debata o moji razstavi. Vsi so se zbrali, član komisije, direktor muzeja in predstavnik vlade. Po zaslugi direktorja muzeja, ki je stal za mojo razstavo, so se odločili, da razstava bo.

Se je življenje v Boliviji spremenilo, potem ko je postal predsednik Evo Morales?

Zdaj imamo čisto drugačno državo, kot je bila prej. Pred nekaj leti je bila sprejeta nova ustava in tudi ime države se je zamenjalo. Prej je bila to Republika Bolivia, zdaj je pa Estado Plurinacional, kar pomeni večnacionalna država. Imamo 34 ali 36 narodnosti, kar je precej babilonska zadeva, in vsi jeziki so tudi uradni jeziki. Po eni strani je to zelo prav, da se vsem prizna, da so pač različnih narodnosti, po drugi strani pa se je začel pojavljati nekakšen rasni problem. Postalo je zelo aktualno, kaj si, ali belec, Indijanec, mešanec. Za nekatera javna mesta, recimo v politiki ali pravosodju, je določeno število mest rezerviranih za čistokrvne Indijance. Kdo so čistokrvni Indijanci, pa je težko dokazati. Opredelitve gredo včasih zelo na ostro in to ni pozitivno za družbo.

Se zato pojavljajo napetosti v družbi?

Napetosti so velike, ker so ljudje včasih jezni. Naj povem primer. Prijateljica, ki je notarka že 30 let, mora zdaj spet narediti izpit za notarko. Ta zahteva je posledica nove ustave.

Prijateljica je belka?

Da. Opraviti mora izpit, po katerem dobi 20 odstotkov točk za izobrazbo in izkušnje, 30 odstotkov za obvladovanje dela z računalnikom in 50 odstotkov za znanje enega od indijanskih jezikov. Prijateljica je stara 58 let in se zdaj uči enega od indijanskih jezikov, ki ga govorijo samo na deželi, v mestu pa nihče. Po eni strani človek razume nove zahteve, po drugi pa... Zapleten je ta »power«, ki ga hočejo nekako vpeljati.

Bolivija je še vedno močno zaznamovana z revščino. Po statistikah naj bi od desetih milijonov Bolivijcev bilo kar dobre tri milijone revežev, ki živijo z manj kot dvema dolarja na dan. Se z novim predsednikom ni nič premaknilo na bolje?

Mislim, da se za reveže ni premaknilo na bolje. Nastal je velik problem – problem kokinih listov. Kokini listi so v Boliviji bili zmeraj dovoljeni, da tako rečem. Vsi jih žvečijo. Normalno je, da jih kupiš na trgu. Tudi ko je Morales postal predsednik države, je še naprej ostal predsednik 16 sindikatov cocalerosov. Morales ima namreč že dolgo politično zgodovino. Teh 16 sindikatov je samo iz enega dela Bolivije, med Santa Cruzom in Cochabambo, ki se mu reče Chapare, od koder prihaja Morales. Še preden je postal predsednik, je zagovarjal, da bi moral vsak imeti en cato de coca, skratka, da ima vsaka družina pravico do pridelave koke. Ko je postal predsednik, je to moral dati v predsedniško politiko; tako da se zavzema, da bi bili kokini listi mednarodno priznani, češ da niso droga in da ne bi bili prepovedani. Sajenje kokinih grmov se je razpaslo po vsej Boliviji. Je pa res, da samo v predelu Bolivije, imenovanem Yungas, pridelujejo koko za žvečenje. Ta se prodaja po vsej državi. Pravijo pa, da je vsa druga koka, torej listi, za kokain. Prideluje se v manjših tovarnah, skritih v džungli, ki jih potem lovi naša policija proti drogam. Nedavno so ob enem koncu tedna našli 180 takih majhnih tovarn.

Vrniva se k vaši ustvarjalnosti. Lotevate se različnih tehnik likovnega izražanja, tudi gledaliških scenografij in ilustracij. Vas izziva še kakšno področje?

Zanimajo me risani filmi. Gledam svoje slike in si mislim, kako bi bilo fajn, če bi se to premikalo. Ljudi, ki delajo risanke, zelo občudujem. Ustvarjajo vizualno umetnost, ki se giblje. To je veliko garanje, da narediš risanko. Ni samo ideja, zraven mora biti še veliko dela in obrtniškega znanja. Toliko različnih izrazov se še da narediti! Če še po drugi strani pogledam na ustvarjalnost, se mi zdi, da so nam reklame požrle vso vizualno sceno. Če bi bilo več različne umetnosti in bi recimo na letališčih namesto reklam lahko gledali mega slike ali dobre videoprojekcije, bi bilo to za vse bolje, kot je zdaj, ko povsod gledamo enake reklame. Nobenih težav nimam s tem, če moja slika visi v frizerskem salonu, slaščičarni ali na ulici. Zato slika ne bo nič slabša, le več ljudi jo bo videlo.

Se da preživeti kot svobodna umetnica? Delate veliko, ampak ali tudi veliko prodate?

Lahko živim od prodaje slik, vendar ves čas delam. Imam veliko naročil, zmeraj pa jih poskusim narediti po svoje. Ne delam recimo portreta družine s psoma, babico in otroki, lahko pa naredim reminiscenco na takšno družinsko sceno. Nedavno sem dobila krasno naročilo tovarne papirja, da ob njeni 70-letnici pripravim razstavo. Izdelala sem deset lutk, visokih dva metra. Vsaka je imela drugačen kostim iz različnih vrst papirja. Razstave je potovala v tri mesta v Boliviji. V Santa Cruzu so zdaj odprli oblikovalski center. In tam je tudi trgovina, kjer prodajajo lepo, moderno pohištvo. Kdor kupuje dnevno sobo, potrebuje tudi sliko. V tem centru se moje slike najbolje prodajajo. Nekaj slik prodam tudi v galerijah in na mednarodnih razstavah.

Vaša otroka študirata v Evropi. Zakaj prav v Evropi in ne v Ameriki?

Nič nimam proti Američanom, v Severni Ameriki je na tisoče univerz, toda vse je treba plačati. Tiste, ki so povprečne, so bolj poceni, dobre so pa tako drage, da jih ne more nihče plačati. Ker izviram iz Evrope, se zavedam, da veliko kulture, v kateri se gibljemo, in s tem mislim tudi na Latinsko Ameriko, izhaja prav iz Evrope. Zdi se mi prav, da moja otroka doživita evropsko kulturo iz prve roke. Sin študira arhitekturo v Švici. Prav je, da ko se uči zgodovino arhitekture, vidi pravo katedralo v živo, ne samo iz knjig. Hčerka študira v Londonu, želi si postati ilustratorka, tako kot moja mama (Melita Vovk, slikarka, op. p.). Če imaš v sebi predrznost, da poskusiš iti nekam drugam, je to dobro.

Razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?

Kaj pa vem. Zdaj ko bosta otroka nekaj časa v Evropi, ne vem, ali se bosta vrnila v Bolivijo. Bomo videli. Ima me, da bi vsaj pol leta lahko bila tukaj, ker imam Slovenijo brezmejno rada. Sicer imam rada tropske, vesele barve, a moje korenine so le iz tradicionalne Evrope in evropskega figuralnega slikarstva.

Menite, da bi v Sloveniji, če bi ostali tu, padli v drugačen kalup in ne bi uresničili toliko projektov, kot ste jih tam?

Razlika je v tem, da ko hočeš v Boliviji narediti nekaj novega, ti ljudje ne mečejo polen pod noge. Veselijo se in pričakujejo, kaj se bo zgodilo. S tabo sodelujejo in ti zaupajo, ko vidijo, da vlagaš energijo v nekaj pozitivnega.