Evropa iz devetega becirka

Slišim, slišim, prvi sosed sem: zvon farne cerkve Lichtental v dunajskem devetem becirku ali okraju bije poldne. V začasnem domu na Marktgasse, v mansardi bidermajerske hiške, stisnjene med bloke z delavskimi stanovanji iz šestdesetih let, se začnem pripravljati na redni dnevni sprehod.

Spustim se po stopnicah in pod hladilnim zavetjem lipovega drevoreda stopim mimo parka in počivajočih delavcev v kombinezonih pleskarske firme Pavel Swoboda, grem mimo klopi, na kateri sedi krepki starec z dolgimi zalizci in cesarsko brado, in mimo otroških igral in čebljajočih glasov v hrvaščini, turščini, poljščini in nemščini. Osnovna šola Franza Schuberta. Poletne počitnice in zaprta vrata. Kdor ima denar, se sonči ob morju, kdor ga nima, pa ob lavorju. Teh drugih je v moji novi soseski očitno kar veliko.

Previdno prestopim zglajene tramvajske tirnice, ki se pahljačasto širijo čez Trg Juliusa Tandlerja, mimo trgovine Billa hodim in ob vznožju železniške postaje Franca Jožefa napredujem po Alserbachstrasse, mimo sidrišča z mestnimi bicikli in do postaje podzemske železnice Friedensbrücke na štirici, na zeleni progi.

Na vogalu Spittalauer Lände, ki teče vštric z donavskim kanalom, človeka ob izhodu iz podzemne čakajo stojnica s kebabom in klobasami, pekarna, cvetličarska uta in trafika. Še par korakov in že stojim pred dolgo in visoko stavbo s pritličnimi okni. Iz tistega na številki 3 v živo rdeči neonski svetlobi sijejo stilizirane črke: IWM.

Institut für die Wissenschaften vom Menschen, inštitut za humanistiko. Pod nevpadljivim imenom se skriva vizionarsko delo februarja preminulega poljskega filozofa Krzysztofa Michalskega (1948–2013). Na začetku osemdesetih let, globoko v hladni vojni, je Michalski ustanovil inštitut z namenom, da bi vzpodbudil razpravo o skupni usodi razdeljene Evrope. Dialog med različnimi evropskimi kulturami je polemično oprl na kritiko zahodnega pokroviteljstva in s številnimi štipendijami omogočil boljši pretok idej in simbolov v Evropi. Prepričan je bil, da je medsebojno razumevanje nujno, če se hočemo izogniti novi vojaški katastrofi. Premislek o posledicah evropskih vojn je zato vključen v dolgoročne raziskovalne programe, ki potekajo na inštitutu: združena Evropa – ločena zgodovina; kulture in ustanove srednje in vzhodne Evrope; viri družbene neenakosti; religija in sekularnost; demokracija pod vprašajem; filozofsko delo Jana Patočke.

Po tridesetletnem delovanju je poslanstvo inštituta še naprej aktualno. Res je današnja Evropa mnogo bolj združena, kot je bila v času, ko je vladala blokovska ločnica med zahodom in vzhodom. Hkrati pa se v današnji Evropski uniji kažejo delitve, ki pod plaščem svetovne gospodarske krize vedno pogosteje nastopajo kot spori med severom in jugom.

Velika zgradba v šestih nadstropjih skriva priročno knjižnico, kuhinjo, jedilnico in notranji vrt s koščkom neba in pisarne za profesorje, prevajalce in novinarje z vseh koncev celine ter onstran Atlantika. Inštitut izdaja strokovno četrtletno revijo Tranzit v nemščini in časopis IWM Post v nemščini in angleščini, na spletni strani objavlja širok izbor razprav v različnih jezikih, organizira pa tudi javna predavanja, seminarje in konference z udeležbo evropskih in svetovnih mislecev.

V vsakem naključju se skriva ključ. Tako moremo v rdečih neonskih črkah inštituta videti namig na preteklost. Pred vojno je tu deloval hotel Eden, v katerem so sobe oddajali na uro. Danes paradiža mesenih spoznanj ni več. Nadomestil ga je paradiž duhovnih spoznanj. Nekoč so moški prihajali v želji po raziskovanju lastnih potreb, danes pa ženske in moške vodi želja po raziskovanju skupinskih problemov, problemov skupnosti.

Osebje in vsi stalni pa tudi številni gostujoči raziskovalci govorijo vsaj tri jezike. Prava pravcata Evropa v malem. No, seveda: pogoje za smotrne napore, vložene v skupni cilj, je mnogo lažje zagotoviti na elitnem inštitutu na Dunaju kot med ljudskimi množicami na vsej celini. O tem nihče ne dvomi. Nekateri medijski komentatorji pa dvomijo, da se iz zgodovine evropskih političnih organizmov, ki so v sebi združevali različne jezike, narode in kulture, sploh lahko naučimo karkoli pametnega. Ni malo niti takih, ki skušajo takšne premisleke odpisati kot nazadnjaške.

Krepki starec iz parka na srečo ni edini, ki se zaveda dvoumne dediščine izginulih cesarstev. Tega se zaveda tudi inštitut. Ivan Krastev, stalni raziskovalec in direktor centra za liberalne strategije iz Sofije, je 26. in 27. oktobra 2012 tu organiziral veliko konferenco z naslovom Politična logika razkroja: Habsburgi in jugoslovanska izkušnja.

Evropska unija ni prvi poizkus iskanja političnega sožitja med kulturno različnimi skupnostmi in prav zato je treba kritično pregledati minule podobne poizkuse. Habsburško cesarstvo je primer takega poizkusa. V drugačnih razmerah potrjuje (t)isti politični cilj, ki ga danes poznamo v evropskem geslu »enotnosti v različnosti«.

Mnogonarodni, mnogojezikovni in mnogoverski organizem, ki je v poslednji utelesitvi nosil ime avstro-ogrsko cesarstvo, je trajal neprekinjenih šest stoletij. To je trikrat dlje od Združenih držav Amerike in desetkrat dlje od evropskega združevalnega projekta. Njegova politična kultura je obratovala pod pritiskom reform in kompromisov. Kompromis z madžarsko elito leta 1867 – in s poljsko v Galiciji – predstavlja otipljiv dokaz gibke habsburške politike, je opozoril ameriški zgodovinar Timothy Snyder. Iskanje kompromisa tako, da posedeš odgovorneže za mizo in jim ne dovoliš odhoda, dokler ne najdejo sprejemljive rešitve, je (bilo) prav gotovo dolgočasno, nemara celo mukotrpno, diplomatsko opravilo. A točno to pogajalsko metodo danes uporablja Evropska unija. V imenu ohranitve miru je dolgotrajna politika majhnih korakov pač boljša od nepremišljenih skokov.

Habsburžani so znali zagotoviti varnost glede na zunanjo grožnjo (Francija, Rusija, otomansko cesarstvo), ne pa tudi glede na notranje spore. Poglavitna ideologija, ki je v 19. in 20. stoletju gnala družbene spore, je bila ideologija nacionalizma. Potem ko so zahteve po višji stopnji samostojnosti med »pomladjo narodov« odmevale povsod po cesarstvu, je tudi največjim naivnežem na dvoru postalo jasno, da nacionalizem ne bo izginil.

Na izziv nacionalističnih gibanj so Habsburgi odgovorili s tremi ukrepi. Cesar Franc Jožef: na avstrijski prestol je sedel leta 1848 in tam ostal do svoje smrti leta 1916, utelešal pa je nadnarodni simbol in monarhijo kot tako. Centralizirana javna uprava in vojska s častniškim slojem: z uporabo istih tehnik in stilov v različnih pokrajinah sta predstavljali pomembno vezivno tkivo. Parlament: v svojih klopeh je naredil prostor za zastopnike vseh narodov.

A pravica naroda do samoodločbe je v načelnem nasprotju z mnogonarodnimi političnimi tvorbami. Habsburška monarhija ni znala poiskati učinkovitega načina, kako zahteve po samostojnosti uskladiti s potrebo po skupni strehi. S tega vidika je nemški nacionalizem za cesarstvo pomenil večjo grožnjo od nacionalizmov malih narodov. Številni nemško govoreči Avstrijci so si namreč – zlasti po letu 1871 in nastanku pruske Nemčije – prizadevali za združitev z »matico«. S habsburško politiko kompromisov so tekmovali tudi nacionalizmi balkanskih narodov, še posebej srbskega. Zamisel o združitvi južnih Slovanov iz habsburških dežel s tistimi iz nekdanjih otomanskih pokrajin je vsebovala eksplozivno mešanico, ki se je vžgala v balkanskih vojnah 1912–1913. Ognjena pot do velike vojne je bila utrta.

»Evropska državljanska vojna« se je končala z uničenjem otomanskega in habsburškega cesarstva, z družbeno revolucijo v Rusiji in s spremembo režima v Nemčiji. Posledice so postale očitne v gospodarski krizi, ki je z inflacijo in depresijo vodila v svetovno vojno in genocid. S tega pogorišča se je rodila ideja, ki jo danes uteleša Evropska unija.

Nekoč je cesarstvo z veliko vojsko preskrbelo varnost in z javno upravo omogočilo narodni razvoj, vključno s priznanjem novih narodov (Furlani, Rusini, Bošnjaki). Danes EU skrbi za varnost z velikim trgom, pri upravljanju skupnih zadev daje besedo tudi majhnim državam, njene poslovne, uradniške in politične elite pa predstavljajo pomembno vezivno tkivo. Evropska komisija kot vodilni organ unije sicer nima simbolične privlačnosti, kakršno je imel cesar, vendar ima isti problem.

Legitimnost bo v očeh državljanov uživala le tako dolgo, dokler bo vredna razloga, zaradi katerega je nastala: zagotavljati mir in blaginjo. Habsburško cesarstvo je propadlo zato, ker ni znalo preprečiti, da bi se gospodarski spori prevedli v narodne spore. Pomislimo na to naslednjič, ko bomo slišali, da problem evropskih financ ni nič drugega kot problem razlike med delovnim severom in lenim jugom.