Globoka vijoličnost, globoka modrina

Deep Purple. Globoka vijoličnost. Glasba naše mladosti. Ne, takrat še ni obstajal Deep Blue, globoko modro, računalnik, ki mu je uspelo premagati Kasparova; bili so bolj romantični časi. Pravijo, da je Kasparov med dvobojem ostal »hladen kot špricer«, računalnik pa se je med »razmišljanjem« tako pregreval, da ga je morala oskrbovati ekipa inženirjev. Očitno se lahko še vedno bolj zanesemo na človeka kot na stroj.

Zakaj Deep Purple? Prvič, ker je to pisanje bolj poletno sanjarjenje, in drugič, ker so se ti fantje, slavna skupina hard rocka, kar tako pojavili v naši deželici, kjer naj bi nam nekaj malega zaigrali, ampak so potem odpovedali. Nič hudega, kitarist Steve Morse je odšel v Ajdovščino in tam pri Boscarolu naročil še svoje drugo ultralahko letalo za zabavo. To mi je v razmišljanje, utrujeno od julijskih volitev in podobnih vaških tegobnosti, vneslo povsem novo dinamiko. Saj res, sedeš v letalo, odfrčiš in potem 24 ur iz kabine brenkaš na kitaro in sporočaš človeštvu kaj pozitivnega.

Kaj? Si imamo sploh še kaj povedati? Skupina Deep Purple je verjetno slavna predvsem zaradi v zgodovino že vklesane pesmi Child in time, Otrok v času ali Otrok časa, kakor pač hočete. Vsi smo otroci časa. Tisto letališče v Ajdovščini, kjer sta Steve in Boscarol preizkušala novo letalo, sem vsaj nekaj stokrat pretekel. Na koncu vzletne steze je bilo nekdaj mokrišče z brezovim gajem, kamor se je zatekla starejša, do otrok prav nič prijazna ženska. Ampak mi smo jo hodili dražit. In potem, ko se je vsakokrat razhudila, smo bežali. To se je ponavljalo, kot da bi navijali stensko uro. Postalo je skoraj ritual.

Govorili smo, kajpak z nekako potlačenim spoštovanjem, da je bila nekdaj Titova kuharica, seveda kot vse – najboljša kuharica na svetu. Potem pa sta menda odleteli kolesce ali dve … Tudi najboljša ura se pokvari. Če se spomnite, je bilo tedaj takih Titovih kuharic po Jugoslaviji kar precej, v vsaki gošči kaka.

Bili smo otroci časa, kakršen je pač bil, od njega je ostalo vsaj ajdovsko letališče. Vse drugo v tedanji »socialistični« Ajdovščini je propadlo, začenši z Lipo in s Primorjem, končavši s Fructalom, ki bo za seboj potegnil na dno še nekdaj cvetoče vipavsko sadjarstvo.

Child in time, otrok časa? Te dni so na julijske pahorjanske volitve nanesle nekega novega otroka svojega časa, ki je na politično prizorišče vdrl močneje, eksplozivneje kot pred njim Bratuškova, vendar bo treba še počakati in videti … Alenka Bratušek je utelešala hotenje po nečem novem, pristnejšem, ženskem, drugačnem od vseh političnih mumij, Cerar pa je morda še nadaljnji prodor v tej smeri. Ali pa ne? Bistvo je, da je slovensko volilno telo izpovedalo neko novo notranjo pobudo, nepričakovano svežo dinamiko.

Seveda bo vse ostalo ujeto v dosedanje okvire, torej v brezupno zbirokratiziranost države, politične in ekonomske lobije, goščavo občin in njihovih butalskih veljakov, ideološke fanatizme itd. Vprašanje je, ali bo politična scena »razumela«, kaj so ji bili sporočili volivci, namreč da – že drugič ali tretjič zapored – hočejo nekaj drugega. Sicer ne vedo, kaj, toda zahteva po spremembah je bila jasno izražena.

Ali politična scena razume ljudstvo? Verjetno ne. Takoj je bilo opaziti, da strankarsko prizorišče ostaja v svojih shemah in predsodkih, čeprav so reformacija, protireformacija, obe svetovni vojni, fašizem in komunizem minili že v nekem davnem preteklem času. Naša strankarska scena se napaja iz teh preživelih stereotipov, zato ni sposobna »parirati« življenju, kakršno pač je. V družbeni prostor vnaša politične in ideološke sheme, ki jih je čas že zdavnaj povozil in ki jih, oprostite, prav nič več ne potrebujemo.

Morda nekoliko prehitevamo, toda zdi se, da je izid julijskih volitev, ko je premočno zmagal povsem »brezbarvni« Cerar, močno presenetil vse. Mogoče tudi samega Cerarja. Kaj bo počel z veliko močjo, ki mu je bila čez noč podana v roke? Bo zmogel državniško držo ali se bo takoj utopil v kloaki vaških razprtij? In kaj bomo mi počeli s Cerarjem?

Politično prizorišče se je odzvalo pričakovano: Združena levica menda pri vladi ne bo sodelovala, kar je njen tipičen, instinktivni refleks. Jasno je, da Cerar – kot brezbarvni, vselej okravateni pravnik – ne premore kake velike ideologije in pač ni po njihovem okusu. Jasno, najlažje je biti v opoziciji, tam se da levičariti do onemoglosti. Violeta, Mesec & Co. bodo lahko na račun vlade natresli kupe duhovitosti, mediji bodo pokali od te »dramaturgije«, politični prostor pa se ne bo pomaknil naprej niti za centimeter. Levica je v evropski politiki naredila že toliko škode, da …

Zanimivo, ta hip bi v državici zmogli sestaviti čvrsto sredinsko oz. levosredinsko vlado, kakršne doslej še ni bilo, vendar so se že začele komplikacije. Če smo se za časa Miloševića lahko posmehovali »dogajanju ljudstva«, moramo zdaj biti zaskrbljeni zaradi »dogajanja strank«. Namreč: ljudstvo je sicer na volitvah povedalo svoje, ampak stranke in njihovi akterji utegnejo vse skupaj premešati in spriditi po svoje.

Tisti hip, ko so ljudje oddali svoje glasove, se je njihov vpliv na politiko končal. In začelo se je alkimistično kolobarjenje, ki se mu reče demokracija. Zanimivo je, da se za stranke demokracija začenja prav z njimi, s strankami, čeprav nekdanji Grki niso imeli pojma o tej sorti »demokratičnih« pošasti. Ampak smo si vsaj malce podobni: Perikles je bil najpomembnejši politični voditelj v Atenah v drugi polovici 5. stoletja pred našim štetjem; ni dosegel vojaških uspehov, kvečjemu poraze, na primer katastrofalni pohod v Egipt. In vendar je Atene skoraj trideset let nepretrgoma vodil »naravnost v demokracijo«.

Pravzaprav hočemo povedati, da ljudje ne vedo, kaj so z zadnjimi volitvami (pri)dobili. Ali izgubili. Verjetno bo nekje v prihodnosti treba demokracijo zastaviti povsem drugače, morda »računalniško«, da si bo slehernik mogel izračunati, kaj bo njegov glas dodal, pripomogel, odvzel, eliminiral. Demokracija se bo morala bolj »konkretizirati«, morala bo biti otipljivejša, bolj prepoznavna in ljudem prijazna – sicer se bo še nadalje izgubljala nekje v ozonsko plast atmosfere, ki že tako izgineva. V globoko, strupeno vijoličnost.

Rekli smo, da je to bolj poletno sanjarjenje, zato nas uvidevno ne vzemite čisto zares. Volitev in Cerarja ne bomo komentirali z dletom in kladivom, privoščimo pa si lahko nekaj opazk na vse skupaj, kar po navadi poimenujemo s šentflorjanskostjo. Očitno je, da ljudje želijo pobegniti iz te temačne doline. Že vse od Cankarjevih časov. Tudi zadnje volitve so morda, sicer malce sramežljivo, nakazale, da je v naciji neka tiha, globoka, Gregorčičeva dinamika, ki zmore spodnesti vse pred seboj.

V teh volitvah je pomembna predvsem prepoznavnost neke nove družbene dinamike, ki bi jo najlažje ponazoril s svojo »volilno udeležbo« v gasilskem domu Hrvatini. Na klopi sem prižgal pipo, da bi razmislil, ali sem pravilno volil. Soseda, mlada in prikupna mamica, je pripomnila, da na volišču še nikoli ni videla toliko mladih ljudi. Hčerkico je medtem oči učil »prvih korakov« kolesarjenja. Ja, res je bilo tako. Zelo lepo. Volili smo neka imena, ki jih seveda vsi poznate, pred očmi pa so nam mrgoleli otroci, nabiti s svojo energijo prihodnosti in izžarevajoči več elementarne poštenosti, kot je zmore vrhunski pravnik.

Child in time, otrok v času, otrok časa. Deep Purple ali Deep Blue? Je Slovencem v politiki potrebno še več otroškosti, po kateri se kobacamo že nekaj stoletij, ali več globine? V čem je pravzaprav globina slovenstva? Najgloblje morje je pri nas 38 metrov, Bohinj jih zmore več, Velenjsko jezero še več. Torej?

Torej, vse je bolj ali manj relativno, samo nekaterim stvarem ne bi smeli pustiti preveč relativnosti. Potem se nam bo vse izmuznilo iz rok.