Gravitacija: Houston, imamo kandidata za oskarja!

Hollywood se v zadnjih letih strašno trudi, da bi naredil filme, ki bi v kino znova zvabili množice. Najboljši recept za to so spektakli, polni posebnih efektov, računalniških grafik, neverjetnih prizorov, ki si jih še v domišljiji težko predstavljamo.

Narativnost je večinoma veličastno plitka, dialogi­ prazni, ampak glavni namen teh filmov ni inteligenca zgodbe, temveč dobro posneta akcija, fascinantni množični prizori katastrofalne apokalipse. In vse to je najbolj učinkovito na čim večjem platnu. To so filmi, ki jih je nemogoče oziroma škoda gledati na računalniških ekranih, kaj šele na pametnih telefonih. Filmska industrija se trudi delati filme, ki bi iz udobnih foteljev dnevnih sob gledalce znova zvabili v velike zatemnjene dvorane, da bi vsaj za trenutek spet verjeli iluziji na platnu. So stvari, ki jih lahko doživiš le v kinu.

Sama še vedno verjamem, da so vsi filmi najboljši na velikem platnu. Nimam živcev za mitološke spektakle ali vampirske pravljice, zato nisem idealna publika za najnovejše hollywoodske načrte. Obstaja pa film, ki ga dejansko lahko doživimo le v kinu in je izjemen, če si ga ogledamo v 3D-tehniki.

Zvezdne steze

Gravitacija mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna (Jaz pa tebi mamo, Harry Potter in jetnik iz Azkabana, Otroci človeštva) se dogaja v vesolju in njegova mešanica veličastnosti, realizma in minimalizma je neverjetna. Film je nastajal skoraj pet let.

Dva astronavta, prekrasen pogled iz vesolja na planet Zemlja, za hrbtom pa neskončnost vesolja. Zgodba je preprosta in odisejsko mitološka; kako preživeti v neznanem svetu in se vrniti domov.

Film se začne s trinajst minut dolgim vesoljskim posnetkom, ki nima reza in v katerem kamera lebdi v breztežnostnem prostoru, zato se gledalec počuti, kot da je eden od astronavtov. Medicinska inženirka Ryan Stone (Sandra Bullock) na prvi misiji ter astronavtski veteran Matt Kowalsky (George Clooney), ki je na zadnjem vesoljskem potovanju, opravljata vzdrževalna dela na teleskopu Hubble.

V vesolju je tišina. Ni zvokov. Le dihanje astronavtov in njihovi dialogi. Kowalsky je pravi elegantni Clooney; ob njem se človek počuti varno, ima odgovore na vsa vprašanja in vprašanja za vse odgovore. V svojem skafandru posluša country, ki domače odmeva po neskončnem vesolju in se staplja z njim tako učinkovito, kot se je Straussov valček z ritmom vesoljskih ladij v Kubrickovi­ ­Odiseji 2001.

Podobe Zemlje so izjemne in, kot menijo astronavti, ki so jih prosili, naj pokomentirajo avtentičnost Cuarónovega filma, čisto resnične. Planet se ves čas spreminja, sonce vzhaja in zahaja, severni sij se sveti na obzorju, belina oblakov plava čez kontinente.

Edino, kar zmoti popoln dan v vesolju, je nemiren srčni utrip Ryan Stone, kot ji to iz Zemlje sporoča Houston oziroma prijazen glas Eda Harrisa. Ampak to se vsem, še posebej nam, gledalcem, zdi čisto normalno. Človeško je stati na robu vesolja in poslušati svoje preveč glasno srce.

Ripleyjeva brez pošasti

A potem se začne. Kot v času hladne vojne so za vse krivi Rusi. Neuspešno so sestrelili odsluženi satelit in sprožili nevarno verižno reakcijo, saj zdaj deli satelita sesuvajo ostale in ustvarjajo smrtonosne razbitine, ki s hitrostjo krogle iz pištole krožijo okoli­ Zemlje in uničujejo vse pred sabo. Trčenje s plovilom Explorer, ki je edino prevozno sredstvo naših junakov, je neizogibno. Ryan Stone odnese v temino vesolja. Stik z Zemljo je izgubljen. Kamera ji sledi in neslišno vstopi v njen skafander, zdaj na dogajanje gledamo iz njene perspektive; izgubljeni smo v vesolju.

In tako je, kot je napovedoval že slogan filma Ridleyja Scotta Osmi potnik – »v vesolju nihče ne sliši tvojih krikov«. Ryan Stone namreč včasih malo spominja na poročnico Ripleyjevo, brez pošasti sicer, obe imata v sebi veliko moč za preživetje in obe se ne smejeta prav pogosto.

Kar nekaj ženskih filmskih kritičark se je pritoževalo, češ da je glavna junakinja v Gravitaciji preveč prestrašena, da mora ves čas poslušati navodila moških in da je premalo samostojna. Ryan Stone se od junakinj v znanstvenofantastičnih filmih razlikuje prav zato, ker je čisto navadna ženska, ki se je nekega dne prijavila za astronavtko. V zgodbi se je znašla po naključju in ne zaradi svojega poguma. Zelo človeška je. V tišini vesolja, v katerem so neslišne celo eksplozije velikih vesoljskih postaj, je njen glas kristalno slišen. Edini. (Patetična glasba Stevena Pricea je včasih zato moteča in zelo na prvo žogo.)

Bullockova je tokrat res naredila dobro vlogo, kljub vsej tehnologiji in posebnim efektom (film so snemali v majhni sobi, v kateri so bili igralci ves čas na vrveh), ki so v ospredju filma, njena zgodba v 90 minutah dejansko postane center sveta. Film je akcija, ki ti ne pusti dihati.

Houston, imamo kandidatko za oskarja.

Kaj pravi stroka?

Sin prvega človeka na luni, Neila Armstronga, je v enem od intervjujev pripovedoval, da je bilo z očetom nemogoče gledati znanstvenofantastične filme, saj se je ves čas pritoževal, kako neumno so prikazane vesoljske ladje, pogledi iz vesolja na Zemljo, pristajanje raket ... Čeprav je film Gravitacija nastajal več let in je imel izkušene svetovalce,­ ki so sami izkusili hojo po vesolju, so se takoj po premieri pojavili strokovnjaki, ki so poskušali najti, kaj vse je pri filmu narobe.

Ugotovili so, da so v vesoljskem plovilu Sojuz vsi gumbi na pravem mestu, da so vesoljske postaje natančne kopije originalov, da je v kitajskih raketoplanih dejansko vse v kitajščini, da je vesoljski skafander, vsak vreden več kot milijon dolarjev, resnično lahko kot malo vesoljsko plovilo, da pa je v vesolju skoraj nemogoče skakati iz enega plovila na drugo. Res pa je, da lahko gasilni aparat v gravitaciji nič rabi kot učinkovito prevozno sredstvo.

Najbolj so bili očitajoči glede prizora, v katerem se Bullockova v stilu Barbarelle nežno izvije iz velikanskega skafandra in pokaže svoje brezhibno telo v majici in bombažnih spodnjicah. V resnici ni vse tako brezhibno, saj so astronavti, ko slečejo vesoljski oklep, popolnoma premočeni od potu in ves čas nosijo plenice za odrasle.

Eden od znanstvenikov je imel prav, ko je dejal, jejte kokice in uživajte v filmu.

Zemlja kliče Toma

Tudi eden najbolj slavnih astronavtov sodobnega časa, Kanadčan Chris Hadfield, se strinja, da je film zelo blizu resnici. Štiriinpetdesetletnik je zaslovel, ko je na mednarodni vesoljski postaji prijel za kitaro in zapel Space Oddity britanskega pevca Davida Bowieja. Video si je na spletni strani youtube do zdaj ogledalo že več kot 18 milijonov ljudi. Hadfield je Zemljanom prvi pokazal vsakdanje stvari iz življenja v vesolju; kako je v breztežnostnem stanju spati, si narediti burito ali sendvič s kikirikijevim maslom, kako si umiti roke in zobe ter kako drugače, kadar jokamo, potujejo solze. Prav tako si je iz vesolja redno izmenjeval tvite z Williamom Shatnerjem.

Hadfield je bil v vesolju že trikrat. Na vesoljski postaji je živel s šestimi ljudmi, saj so jih tja pošiljali v trojicah. Če ena od trojic ne pride na postajo, mora znati druga preživeti brez njih in mora imeti še njihovo znanje. Kot pravi, je vesoljska postaja kot majhno mesto in prebivalci, četudi so na njej samo trije, morajo imeti vse znanje, ki ga potrebujejo prebivalci nekega mesta. Imeti morajo mehanično znanje za velika popravila in znati morajo popraviti še kaj bolj sofisticiranega. Gre za kombinacijo ročnih spretnosti in človeških instinktov. Hadfield tekoče govori rusko, in če bi se kdo od njegovih sodelavcev poškodoval, bi ga znal za silo pokrpati. Pred vsakim poletom je moral opraviti na tisoče simulacijskih testov. Z astronavti se ves čas ukvarjajo psihologi; kaj storiti, če medtem, ko so v vesolju, umre kdo od njihovih najbližjih, kaj storiti, če umre kdo izmed posadke ...

Oblek v vesolju ne perejo, spodnje perilo in nogavice nosijo, dokler ne začnejo razpadati, potem jih zažgejo. Pred odhodom v vesolje si je Hadfield predstavljal, da mora zato na vesoljskih postajah obupno smrdeti, vendar ni tako, morda zato, ker se v gravitaciji nič obleke ne dotikajo kože.

»Vsaka najmanjša stvar, ki jo znaš in si se jo v življenju naučil, ti daje v vesolju več varnosti. Saj se lahko zgodi marsikaj. Na poti v vesolje je najnevarnejši vzlet, in ko končno poletiš, že razmišljaš naprej; okej, kaj je naslednja stvar, ki bi me lahko ubila.«

Potniško letalo ima, še preden sprejme prvega potnika, več kot tisoč testnih ur letenja. Shuttle pa je doslej letel le stopetintridesetkrat in vsak njegov let je radikalni test, zato so tveganja res velika.

Vrhunec njegovih potovanj je prav hoja po vesolju – oblečen v skafander se je premikal okoli celotne vesoljske postaje. Hojo po vesolju je do zdaj opravilo le dvesto ljudi. Pri tem dejanju lahko človek doživi klavstrofobijo in agorafobijo hkrati. Pogledaš na levo, in vidiš svet, pogledaš na desno, in se zazreš v neskončnost vesolja. Po njegovem mnenju je hoja po vesolju v filmu Gravitacija videti zelo preprosto, v resnici je mnogo bolj nevarna.

V enem od intervjujev pripoveduje, da je v vesolju vse zelo vizualno. Všeč mi je, ko reče: »Nimaš časa za to, da bi imel naključne misli.« Tekstura in barva Zemlje se ves čas spreminjata. »Vidiš ves kontinent, ki počasi drsi mimo tvojih oči.«

Vrnitev na Zemljo ni enostavna. Je res kot ponovno rojstvo? Starejše generacije astronavtov, recimo ekipa Apolla, so takoj, ko so se vrnili, postali junaki, nihče pa se ni ukvarjal z njihovim psihološkim stanjem ob vrnitvi. Kar nekaj se jih je iz vesolja vrnilo zelo spremenjenih, nekateri so postali verni, drugi alkoholiki.

Hadfield pravi, da je težko presnoviti to veliko spremembo perspektive; v vesolju je svet nekje drugje in tam si čisto sam.

Če bi ga povabili na dveletno misijo na Mars, bi šel? »Takoj. Vi ne? Pomislite; kaj ste delali od leta 1992 do leta 1994? Ne spomnite se, kajne? Zakaj pa dve leti ne bi delali nečesa izjemnega?«

                                                                            * * *

Gravitacija je v bistvu monodrama v vesolju. Spomnim se še dveh filmskih umetnin, v katerih nastopa samo en glavni junak; Na smrt obsojeni je pobegnil Roberta Bressona iz leta 1956 in Dvoboj Stevena Spielberga, ki ga je posnel leta 1971. Za to, da je ob takšnem minimalizmu gledalec še vedno ves čas pripet na film, je dejansko potreben velik režiserski talent. Cuarón ga vsekakor ima in filmu ne moremo zameriti niti slabega scenarija, ki ga je režiser napisal skupaj s sinom in v katerem kar mrgoli klišejev, nerodnih dialogov in še bolj nesrečno napisanih monologov. Vendar vse to ni pomembno.

Gravitacija v sebi nima metafizike in skrivnostnosti, kot jo ima Kubrickova ­Odiseja, ne sprašuje se o nesmrtnosti kot ­Solaris Tarkovskega, Cuarón želi biti čim bolj realističen, želi nam približati veličastnost vesolja, pokazati, kako je resnično videti takrat, ko se človeško oko zazre nazaj na Zemljo, kam takrat človek sploh spada ...

Ta realizem v gledalcu učinkovito sproži tako metafiziko kot spraševanje o nesmrtnosti. Solza glavne junakinje, ki lebdi pet centimetrov pred našimi 3D-očali, je posebna poezija.

Mislim, da je ni večje skrivnosti kot življenje v vesolju, je dejal Arthur C. Clark, pa s tem ni mislil le na druge civilizacije, temveč tudi na našo.