Tiskane izdaje
Poročilo komisije za preprečevanje korupcije, ki govori o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, predstavlja pomemben premik v slovenski politični kulturi. Vendar se ta premik ni zgodil čez noč. Prvi, ne najbolj vidni korak se je zgodil leta 2010, ko je bil sprejet zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. 26. maja 2010 je državni zbor postavil nekaj novih standardov politične kulture. Predvsem pa je državni zbor do tedaj precej ohlapen pojem integritete, s katero naj bi bili opremljeni politični funkcionarji, spremenil v dovolj jasno in zavezujočo pravno formo.
Kaj je torej integriteta? Koncept integritete političnih funkcionarjev lahko najbolj nazorno pojasnimo s kuharsko metaforo. Gostilna lahko gostom streže golaž, pršut, škampe, polento ali postrvi. Glavni kuhar ima vso svobodo, da gostom postreže tisto, za kar meni, da bo gostom všeč. Od kvalitete kuhinje, domiselnosti priprave hrane, kvalitete sestavin in postrežbe je odvisno, ali bo gostilna uspešna. Hkrati pa mora gostilna izpolnjevati še en pogoj. V kuhinji ne sme biti nesnage, voda mora biti čista, okrog štedilnikov ne sme biti bakterij, ki bi lahko povzročile zastrupitev gostov. Kuhinja zato potrebuje tudi potrdilo o higienski neoporečnosti. In ko v gostilno pride sanitarni inšpektor, ki preverja, ali je vse ok, mora šef inšpektorju na široko odpreti vrata in omogočiti higienski pregled prostorov in osebja.
Vrnimo se k vprašanju, kaj je integriteta. Preverjanje integritete ni ocenjevanje jedilnih listov. Ko gre za politiko, kvaliteto jedilnih listov, domiselnost priprave hrane in prijaznost postrežbe ocenjujejo volivci. Vendar mora imeti krčma, ki volivcem ponuja politične programe in izvajalce politike, tudi potrdilo o higienski neoporečnosti. V gostinstvu poznajo kratico HACCP; gre za metodo zagotavljanja varne prehrane. In tisto, kar je v gostinstvu HACCP, se v politični krčmi imenuje integriteta.
Zakaj je državni zbor postavil nove standarde politične kulture? Politični prostor je že vsaj dve desetletji zasičen z očitki o kriminalu, korupciji, zlorabah, svinjarijah. Ko je državni zbor postavil nove standarde politične kulture, je po eni strani želel preprečiti pavšalne trditve o splošni korumpiranosti, o tem, kako vsi politiki samo kradejo. Politični razred je torej na neki način deloval samozaščitno. Želel je preprečiti posplošene očitke o splošni pokvarjenosti.
Hkrati pa je zakonodaja v resnici postavila kriterije ugotavljanja integritete funkcionarjev. Ti kriteriji so visoki, pooblastila, ki jih ima »inšpekcija«, pristojna za preverjanje izpolnjevanja higienskega minimuma, pa so široka. Tako kot lahko sanitarni inšpektor jemlje vzorce hrane, preverja kvaliteto vode, ugotavlja prisotnost škodljivih bakterij in higienske navade gostilniškega osebja, lahko komisija za preprečevanje korupcije preverja stanje na osebnih bančnih računih politikov. Ko se državljan odloči, da bo kandidiral za državno funkcijo, se vnaprej zaveda, da bo njegovo premoženjsko stanje poslej pod rentgenom. Stanja bančnega računa ne bo preverjala le banka in on sam, temveč bo na bančni račun lahko pogledala tudi komisija za preprečevanje korupcije.
Državni funkcionar se je odrekel privilegiju, da bi bil edini »lastnik« podatkov o premoženjskem stanju. Celo več: državni funkcionar se je s sprejetjem zakona o integriteti zavezal, da bo sam skrbel za dokazovanje higienske neoporečnosti konteksta njegovega političnega delovanja. Njegovo premoženjsko stanje pa je ključni kontekst njegovega delovanja. Ne gre za velikost premoženja. Gre za vprašanje, ali je premoženje morda »okuženo«. Če je »okuženo« premoženje, je okužen tudi sam. Če lahko dokaže, da ima premoženje, ki ga je ustvaril v času političnega delovanja, kontrolirano poreklo, je to dovolj dober indic, da izpolnjuje higienski minimum.
Ker državni funkcionar odloča o problemih skupnosti kot celote, ker odloča o državnem proračunu, državnem premoženju, ker odgovarja na vprašanje, kako reševati družbena protislovja, ker išče načine sobivanja pripadnikov skupnosti, je vprašanje integritete funkcionarjev usodno za skupnost kot celoto. Preprečuje namreč, da bi vnaprej, brez dokazov ali vsaj indicev, dvomili o poštenosti političnega razreda kot celote. Za legitimnost političnega razreda je pomembno, da pripadniki te skupine ljudi ne veljajo že vnaprej za lopove. S tem, ko prepričljivo pojasnijo okoliščine sprememb premoženjskega stanja, dobijo potrdilo državnega organa, da kriterije integritete izpolnjujejo.
28,6 odstotka predsednikov parlamentarnih strank nima potrdila komisije za preprečevanje korupcije o izpolnjevanju kriterijev integritete.
