Hotel Ukrajina, hotel Slovenija

Nikoli nisem bil v Ukrajini, sem pa v Ukrajini prespal. Bolje rečeno, nekaj dni sem preživel v bratislavskem hotelu Ukrajina. Ime je namigovalo, da imajo Slovaki radi vzhodne sosede, saj so po njihovi deželi poimenovali tedaj menda najboljši hotel, vendar ni bilo težko ugotoviti, da to ni čisto res. Navsezadnje, le kdo v tem centralnem evropskem prostoru ljubi soseda, navedite mi enega samega.

Hotel sem si zapomnil predvsem po tem, da ni bilo nikjer naokoli nobenega pametnega parkirišča, zato sem svojo neugledno katrco stisnil nekam zadaj na dvorišče, kjer ni nikogar ovirala in nikomur škodila. A že prvi dan sem opazil, da je padla v oči trem policistom, ki so se potikali tam naokoli, in seveda sem vedel, kaj si od tega obetati. Ko je bilo treba oditi, sem se kot kak tolovaj razgledal naokoli in smuknil v avto, ampak trije strogi možje so bili že pri vratih in zrli vame ostreje kot saudska moralna policija.

»Gospod, parkirali ste, kjer ne bi smeli, tudi znak vas na to opozarja,« mi je hudo očitajoče pogledal v oči njihov vodja in pokazal znak kakih sto metrov stran. »V redu, opravičujem se, plačal bom.« »Gospod, to ne gre kar tako, naredili ste zelo hud prekršek.« Pomislil sem na najhujše, potem pa izvlekel denarnico, se opravičil, da se mi zelo mudi v domovino, in nedolžno vprašal, koliko stane zelo hud prekršek.

»Štiristo kron!« Uf, ni malo, a takoj sem mu dal štiri bankovce. Spet me je vodja globoko pogledal v oči, malo pomislil, mi vrnil polovico in dejal: »Gospod, to bo preveč, obdržite polovico.« In so se lepo, skoraj prijateljsko poslovili.

Prešinilo me je: še je nekaj iskrene poštenosti v tej Mitteleuropi.

Srednja Evropa se je spet skoraj neopazno pritihotapila k nam z Milošem Zemanom, češkim predsednikom, ki je te dni pripeljal s seboj, kot se reče, »močno gospodarsko delegacijo«. Našemu predsedniku Pahorju je mimogrede ponudil članstvo v V4 plus, torej v Višegrajski skupini s Slovenijo. Torej Poljska, Češka, Madžarska, Slovaška + Slovenija. Zakaj mimogrede? Ker gre pač za očitno vljudnostno gesto, čeprav vemo, da se prav Češka vseskozi zavzema, da bi se Slovenija priključila Višegradu.

Pravzaprav smo si, kot vedno, tudi tokrat krivi sami. Ko so se štiri srednjeevropske države, ki so tako rekoč padle iz vzhodnega bloka v naročje Zahodu, združile v politično skupino, da bi bile skupaj močnejše, so povabile tudi Slovenijo. Toda mi, na čelu z legendarnim Dimitrijem Ruplom, smo se zmrdovali: ne, v takšno druščino pa že ne spadamo; Zahod bo že doumel, da mi nismo Vzhod, da smo nekaj posebnega.

Žal Zahod v naši izjemnosti ni dojel nič posebnega, vseskozi nas, priznajte, obravnava bolj kot nekakšen nebodigatreba, in tako smo pač obviseli v praznem prostoru. Nismo več na Balkanu, pardon, v jugovzhodni Evropi, vsaj tako mislimo; vsi sosedje nas tako ali drugače zajebavajo, velikih sil nimamo za hrbtom, celo za V4 bi bili nekakšno peto kolo, podobno kot so si zaradi Rusije namesto G7 izmislili G8, in pravzaprav ne vemo, kam se sploh še umestiti. Smo brez prijateljev in kjerkoli naokoli bi zaman iskali hotel Slovenija.

Višegrajsko skupino so ustanovili 15. februarja 1991 z namenom, da bi si tri, pozneje štiri države povečale specifično težo na poti v EU in Nato, kar je bilo tudi Zahodu všečno, saj je v tej grupaciji videl nekakšen protiruski blok. Vendar od politične vsebine ni bilo nikoli nič od pričakovanega, saj je med članicami več tekmovanja kot povezovanja. Čehi, na primer, so v svoji samovšečnosti redno objavljali primerjave o gospodarskem napredku evropskega vzhoda in bili seveda vselej na prvem mestu. Tedaj najuspešnejšo Slovenijo so na njihovih tabelah in diagramih dosledno izpuščali.

Višegrajska skupina – razen duha Mitteleurope – nima praktično nobenega skupnega temelja več, čeprav se morda zdi, da bi države spet utegnila povezati ukrajinska kriza. Toda predočite si, na primer, javno mnenje na Poljskem, Slovaškem in v Sloveniji. Morda bi bilo v grupaciji treba kakšno reči tudi o Madžarski Viktorja Orbana, a glede tega si pilatovsko umivajo roke tudi v Bruslju.

Duh Mitteleurope pa je, ko se je razkadil prah po zrušitvi berlinskega zidu, izpuhtel kot feniks. S to reminiscenco se ukvarjajo samo še v Trstu, ki se, nadvse zabavno, vidi prav v središču Mitteleurope, in na Dunaju, kjer znajo to reč dobro unovčevati. S Straussovimi valčki, z lipicanci, Mozartovimi kroglicami in s sacher torto.

Vstop Slovenije v V4 je že nekajkrat preprečila Slovaška, kar si lahko razlagamo tako ali drugače, pravzaprav niti ni važno. Če pa bi v V4 plus hoteli strpati tudi Avstrijo, bi se gotovo zmrdovala Poljska, ki se spričo hitrega gospodarskega napredka vidi kot »nekaj več«; pravzaprav se rine med dvorne dame v družbo s Francijo in Nemčijo, kjer lahko zviška gleda na slovansko drhal v soseščini. Avstrija seveda ekonomsko izkorišča svoje višegrajsko okolje in se vsekakor ne bi branila biti še kaj več.

Tudi V4 plus ne more biti grupacija, ki bi se lahko primerjala z zvezo skandinavskih držav; ta se niti ne trudi biti politična, zato pa nastopa toliko bolj celovito na temelju skupne kulture, zgodovine in spontane vzajemnosti. V Skandinaviji so zgodovino elegantno odmislili in osmislili, v srednji Evropi se zadržuje kot trdovratna megla.

Je v tem sklopu ukrajinska kriza pomembna za prostor med Gdanskom in Novim mestom – v prihodnosti morda tudi Vukovarjem in Dubrovnikom? Seveda je, o tem že ob pogledu na zemljevid ni dvoma, vendar bi ga ta trenutek zaman iskali, ki bi znal karkoli zanesljivo precizirati v tem prostoru med Nemčijo in Rusijo. Zanesljivo je le, da lahko v dogajanju prepoznavamo duhove 2. svetovne vojne; nemški tanki so tedaj drveli čez Ukrajino, v Hitlerjevi glavi zamišljeno kot žitnico tisočletnega rajha, zdaj pa …? Vsekakor je tu Višegrajska skupina nekaj vmesnega, drobiž.

Pred tremi leti so »višegrajski« voditelji držav v Bratislavi razpravljali o energetski varnosti EU, predvsem seveda neodvisnosti od Rusije, pridružili pa so se jim Angela Merkel, avstrijski kancler Werner Faymann in ukrajinski premier Mikola Azarov. Slovenije očitno niso povabili. Če že takrat nič pomembnejšega ni moglo mimo naše drage Angelce, kako je šele zdaj, ko so evropski diplomatski vajenci pomagali skuhati ukrajinsko godljo?

V tem kontekstu bi v našem opomniku ne smel biti na zadnjem mestu t. i. Južni tok, ki nikogar v V4 plus – razen seveda Avstrije – ne zanima, za nas pa utegne biti dolgoročno zelo premišljena poteza. Morda bo nekoliko paradoksno, da bomo kurili plin, ki bo prihajal prek Črnega morja in Balkana, a takšen je pač svet.

Kar se tiče Južnega toka, smo seveda spet odvisni od bruseljske razlage »evropskega prava«. Kaj naj bi to bilo, ne bi znal pojasniti niti bog, vsekakor pa gre za skladovnice raznih »pravilnikov«, s katerimi se je sčasoma oborožila evropska birokracija.

Slovenija se je torej čisto v svojem šenflorjanskem duhu Mitteleurope odpovedala članstvu v Višegrajski skupini, s čimer je za nekaj let zamudila Nato in EU. Zdaj lahko skomignemo z rameni: Pa kaj?! Res je tako, članstvo v »elitni druščini držav«, kot so nekdaj reklamirali obe organizaciji, nas pušča čedalje bolj ravnodušne, enako pa velja tudi za Varšavsko skupino ali V4 plus. S »politično zaslombo« te grupacije si nimamo kaj pomagati, saj v njej ni opaziti nobenega občutka za skupnost in vzajemnost.

V teh okoliščinah bo seveda treba spet iskati točko Slovenije na svetovnem političnem zemljevidu. Predlagam, da začnemo iskati na jugu Indijskega oceana, kamor naj bi padlo malezijsko letalo in ki velja za enega najbolj zakotnih koncev sveta. Kot pri nas rovte ali Rovte, to prepuščamo vaši izbiri. Če se bo izkazalo, da tam, pet kilometrov globoko, res ležijo ostanki letala in trupla potnikov, moramo nujno tja napotiti tudi našo ekspedicijo. Tam nekje je v večnost izginil tudi naš nepozabni veliki domoljub Jure Šterk.

Zadnje koordinate v njegovem ladijskem dnevniku so bile: 1. januar 2009, ura 18.00, pozicija 37°45' južne širine, 99°45' južne dolžine.