Tiskane izdaje
Neki mladenič je bil zaposlen kot kurir v oglaševalski agenciji. Nekega dne je rekel svojemu šefu: »Odhajam. Bobnar bom postal!« Šef je rekel: »Nisem vedel, da znaš igrati na bobne.« In on je odvrnil: »Saj ne znam, ampak naučil se bom.«
Nekaj let pozneje je mladenič igral v bendu z Ericom Claptonom in Jackom Bruceom in bend se je imenoval Cream in mladenič se je imenoval Ginger Baker. Postal je, kar je hotel postati, še preden je vedel, da zna. Imel je cilj.
Ta reč o slavnem bobnarju se je zapisala Paulu Ardnu, dolgoletnemu kreativnemu direktorju agencije Saatchi & Saatchi, legendi britanskega oglaševanja. V knjižici Karkoli že misliš, obrni na glavo so ga označili za avtorja idej, ki spreminjajo svet. Hvalabogu, pripominjamo, ideje so menda, da kaj spremenijo, ne pa apologetska šara. Ta sodi na semenj ničevosti in ničvrednosti.
Imeti je treba cilj. Četudi samo bobnanje. To se v brezvoljnem in brezdušnem okolju sliši hudo patetično, takšno okolje pa je brez diskusije tudi sedanja Slovenija, v kateri verjetno niti odstotek osebkov, ki jim navzlic vsemu uspeva, ne čuti kakega posebnega zadovoljstva. Saj, nekakšni cilji so vselej bili: zedinjenje, osamosvojitev, neodvisnost, Nato in Evropska unija itd. Dohiteti in prehiteti smo hoteli Švedsko, Švico, vse … V minulem obdobju dvovladja je en lider trobental, da nismo največji in najbogatejši, smo pa lahko najboljši, ko je po rotaciji prišel na vrsto drugi, je blodil o nas kot svetilniku na vrhu sveta. Na vrhu sveta verjetno ni bil, na svetilnik pa so ga morda že pripustili. Od tam se morda ugleda kak cilj.
Za begunce iz severne Afrike je cilj že svetilnik v La Valetti ali na Lampedusi; mnogi slabo ocenijo razdaljo in se prehitro odločijo za plavanje. Toda kaj, to tistim na suhem ni mar. V sedanji Evropi te v najboljšem primeru obravnavajo kot Ardnovega kurirja in se posmehujejo, ker se je fant odločil, pomislite, za bobnanje! Lahko bi se za plavanje.
Slovenci kot nacionalna in državna skupnost trenutno nimajo prav nobenega cilja – razen preživetja. Preživeti se je posrečilo že mnogim, mnogim pa ne. Srečno naj bi, na primer, preživela posadka ladje Bounty, ki se je aprila 1789 uprla surovemu kapitanu Williamu Blightu. V letu francoske revolucije (sic), toda upor je bil 50 kilometrov južno od Prijateljskih otokov v južnem Pacifiku. Kapitana in njemu zveste mornarje so v majhnem čolnu spustili v morje, in ko sta se plovili ločili, je 25 upornikov na ladji zmagoslavno vzkliknilo: »Hura za Otaheite!« Torej, Tahiti je bil njihov cilj.
Zgodovinopisje je kot kurje črevo, zato smo po maratonskem vrtanju izvedeli tudi drugo plat tega »incidenta«: Kapitan ladje menda sploh ni bil surovež in tiran in upor ni bil plemenito nasprotovanje surovemu režimu. Nasprotno, Blight naj bi bil dober pomorščak in eden najbolj uvidevnih kapitanov v kraljevski mornarici. Čudno, ne, tudi Slovenci so četrt stoletja glorificirali upor proti jugotiraniji, zdaj pa so se malce zamislili, ali je bilo res vse tako kot v knjigah in filmih. In kdo je navsezadnje ta slovenski Fletcher Christian, iz katerega je med vstajo, kot so pričali na sojenju upornikom, žarel bes in ki še zdaj ne zmore potlačiti sovraštva?
Kakorkoli že, vstajniki so imeli cilj – Tahiti. Neuničljivi Mark Twain trdi v Veliki revoluciji na Pitcairnu (zbirka Američan v Evropi), da so si možje na Tahitiju najprej priskrbeli žene, potem pa odpluli naprej do samotne majhne četrti sredi Tihega oceana, Pitcairn imenovane in tako zelo odmaknjene od trgovskih poti, da je minilo veliko let, preden je tjakaj zaneslo drugo ladjo. Kolovodja upora se je po Twainu imenoval John Adams; iz upornika in morilca se je na otoku prelevil v kristjana in učitelja in njegovo ljudstvo sedemindvajsetih oseb naj bi bilo najbolj brezgrajno in bogu vdano v vsem krščanskem svetu. Ta podatek utegne biti zanimiv tudi za slovensko zgodovinopisje.
Nekega dne je Pitcairn obiskal admiral Hoarsey, vrhovni poveljnik britanske mornarice na Pacifiku, in v svoje poročilo zapisal: »Imajo fižol, korenje, repo, zelje in malo koruze, ananas, figovce, tropska jabolka in pomaranče in kokosov oreh.« Pozor, na tistem dotlej nenaseljenem otoku so si prišleki hitro organizirali bolj raznovrstno prehrano kot na Slovenskem vsa kmetijska birokracija.
Admiral nadalje poroča, da domačini (sic) najbolj potrebujejo flanelo, serž, sveder, polškornje, glavnike, tobak in milo. »Zelo potrebujejo tudi zemljevide in pisalne tablice za šolo, nadvse dobrodošlo je tudi kakšno orodje. Jaz sem jih iz državnih zalog oskrbel z britansko zastavo, da jo bodo lahko obešali ob prihodu ladij …« Da, otočani so ostali zvesti britanski kroni in ta jih je nekako »priznavala«, komaj vedoč zanje.
Zdaj pa pomemben stavek iz admiralovega sporočila: »Na otoku se je naselil tujec, Američan – dvomljiva pridobitev.« Prav malo, pravi Twain, si je admiral predstavljal, kakšen tovor tragične prerokbe je ta stavek nosil. Na Pitcairn je namreč zaneslo kapitana Ormsbyja na tunolovki Hornet; ta se je najprej »malce razgledal« po otoški skupnosti, ugotovil njene navade in pomanjkljivosti, se prilizoval z vsemi zvijačami, v verski gorečnosti prekosil vse, posejal seme nezadovoljstva in nezaupanja, razbil idilično sožitje v skupnosti – in izvedel prikrit državni udar.
Guvernerja so odstavili, prekinili odnose s Krono ter razglasili svobodno in neodvisno državo. »Kar potrebujete, dragi moji, je zedinjenje. Poglejte Nemčijo; poglejte Italijo. Zedinjeni sta. Zedinjenje je torej tisto. Življenje sicer naredi drago; ampak to zahteva napredek. Imeti moramo stalno vojsko in mornarico. Sledijo davki, to je samo po sebi umevno. Vse te reči na kupu pa pomenijo veličino. Zedinjenje in veličina – kaj več si lahko še želimo?« je agitiral Američan.
Med silnim veseljem in rajanjem so slovesno ustoličili Butterwortha I., kralja otoka Pitcairna. Ves narod, z izjemo štirinajstih oseb, večinoma majhnih otrok, je korakal mimo prestola v enojni vrsti, s prapori in godbo. Česa takega še niso videli v zgodovini otoka, navdušenje je bilo neizmerno. Takoj zatem, piše cinični Mark Twain, so se začele reforme.
Ustanovljeni so bili redovi plemstva. Imenovali so ministra za mornarico in pripravili kitolovko za plovbo. Imenovan je bil vojni minister in dobil ukaz, naj oblikuje stalno vojsko. Imenovan je bil finančni minister in dobil ukaz, naj pripravi načrt obdavčevanja in začne pogajanja za napadalne, obrambne in trgovske sporazume s tujimi silami. Imenovanih je bilo tudi nekaj generalov in admiralov; in tudi nekaj komornikov, pribočnikov in osebnih dvorjanov.
Ker smo že pri redovih plemstva in nasploh »kadrovski politiki« na otoku, naj nam bo dovoljen preskok na drugi konec sveta, v Slovenijo. Ki jo kot otok prepredajo tako imenovane mreže. Na Pitcairnu so zaradi maloštevilnosti imeli v tem pogledu težave, so jih pa reševale raznovrstne sorodstvene vezi. Na primer tujec otočanki: »O tej mladi ženski govorite kot o svoji sestrični; malo prej pa ste ji rekli teta.« »Hja, saj je moja teta, pa sestrična tudi. Pa tudi moja polsestra, pa nečakinja, sestrična v četrtem kolenu, sestrična v triintridesetem kolenu, sestrična v dvainštiridesetem kolenu, pa prateta, babica, ovdovela svakinja – naslednji teden bo pa še moja žena.«
In kako je družbena ureditev, ki jo je na Pitcairnu uvedel Američan, razpadla? Tako hitro, kot je nastala. Pojavili so se godrnjavci, da davkov ne zmorejo – ne zmorejo jih, pa konec! »Poglejte Nemčijo; poglejte Italijo. Ste mar kaj boljši od njiju? In ali niste zedinjeni?« je prepričeval vladar, a godrnjavcev ni zadovoljil. Rekli so: »Ljudje ne morejo jesti zedinjenosti, mi pa stradamo. Poljedelstva ni več. Vsi so v vojski, vsi so v mornarici, vsi so po državnih službah, nikogar ni, da bi obdeloval polja.« Da bi bila mera polna, je kabinet sporočil, da se je nacionalni dolg povzpel na več kot petinštirideset dolarjev – pol dolarja po glavi prebivalstva. Predlagali so, da bi ustanovili nekakšen sklad.
No, bankrot so preprečili, s tem pa vsesplošno vstajo in prevrat. Kapljica čez rob je bila, ko je vladar nekega nedeljskega jutra z vsem pompom odšel v cerkev, z vojsko za petami, in ukazal finančnemu ministru, naj razglasi nabirko.
Atentat na vladarja se ni posrečil; naredil naj bi ga, je raziskal naš Twain, neki socialni demokrat, in sicer je petnajstkrat zamahnil s harpuno, vendar k sreči s tako značilno socialnodemokratsko natančnostjo, da ni naredil nobene škode. Bivšemu vladarju in socialnemu demokratu so dali na izbiro: ali dosmrtno delo galjota »skupaj z dosmrtnimi verskimi obredi« ali dosmrtno izobčenje iz cerkvenih obredov. Menda sta se odločila za slednje, vendar v Sloveniji »dostojanstveniki« to še preverjajo.
Takšna je Twainova zgodba o »dvomljivi pridobitvi« Pitcairna, od koder že dolgo ni svežih poročil. Tahiti je bil cilj vstajnikov, potem pa so svoje babnice »šlepali« še na tisto nesrečno nenaseljeno čer sredi Pacifika, kar je bila nespametna odločitev. Še slabša je bila, da so razstavili ladjo Bounty do prafaktorjev in menili, da so s tem vse zabrisali. V prostoru, času in zgodovini. Najslabše je bilo, da so medse spustili ameriškega agenta, ki nikjer na svetu ne more biti drugega kot troublemaker.
Če bi se od nekod pojavil Ginger Baker, bi zaslutil, da z doseženim ciljem otočanov nekaj ne štima. Cilj so menda dosegli, a ga nenadoma nimajo več. In Ginger bi domačine učil bobnanja, maše pa privabil iz cerkev na plaže.
