Tiskane izdaje
Kitajski dnevnik je v prvih dneh maja objavil nenavadno gospodarsko informacijo. Zapisano je, da smo pravkar priča boju za zlato med mogotci z Wall Streeta in kitajskimi gospodinjami.
Boj očitno ni enakopraven: gospodinje lahko namreč pokupijo le manjši del zlata, ki se ga hočejo otresti finančni mogotci. To je mogoče razbrati iz gibanja cene te žlahtne kovine. Aprila, torej mesec pred objavo omenjene informacije o gospodinjah, Wall Streetu in zlatu, je cena zlata v dveh dnevih trgovanja zdrsnila navzdol še za 200 dolarjev za unčo. Najnižje 15. aprila, ko se je zlato v enem dnevu pocenilo kar za 9,4 odstotka. Raziskovalci ugledne družbe Bianco Research trdijo, da gre za neverjetno dogajanje: možnosti, da bi se lahko na tem trgu zgodilo kaj takega, so bile menda ena proti 20 trilijonom. Povedano z drugimi besedami, to pomeni, da je bil takšen padec cene enako verjeten, kot je verjetno, da bi iz kupa, ki ponazarja dolg ameriške države, izvlekli točno določen bankovec.
Vendar je april (za zdaj) zgolj sklepni del preobrata v kar 12-letnem vzponu cene zlata. Po vrhuncu tega trenda, ki smo mu bili priča septembra 2011, ko je cena unče zlata presegla 1900 dolarjev, in enoletnem nihanju okoli te ravni, je začel voz za to kovino oktobra 2012 drseti navzdol. Oktobra lani se je namreč cena zlata znižala na 1800 dolarjev, konec leta na 1700, marca letos pa na 1600 dolarjev za unčo. Omenjeno masakriranje zlata, ki se je zgodilo aprila in se malce manj burno nadaljevalo maja, je ceno te žlahtne kovine zmanjšalo za okoli 550 dolarjev glede na njeno najvišjo raven, ki jo je dosegla jeseni 2011.
Nič čudnega, da je na Kitajskem in drugod po Aziji to silovito znižanje cen znova zbudilo apetit po zlatu (zlatu v fizični obliki v nasprotju s papirji, ki omogočajo pravico lastništva nad zlatom, s katerim se trguje na borzah).
Vsekakor je bolj čudno to, zakaj so se omenjeni mogotci hkrati in v velikih razsežnostih odločili, da se bodo otresli zlata. Banka Goldman Sachs, običajni kolovodja trendov v kanjonih spodnjega Manhattna, je menda prodala več kot 400 ton zlata. Hkrati se v zvezi z drugimi bankami omenjajo podobne številke: Northern Trust je prodal 920.000 unč, Black Rock približno 430.000 unč itd. Najbolj nenavadno je to, da razprodaje ne potekajo brez diskretnosti, temveč – nasprotno – z velikim reklamiranjem. To je v nasprotju z elementarno logiko poslovanja: nobenemu prodajalcu blaga namreč ni v prid razglašanje takšne prodaje, saj lahko s tem sam sebi znižuje cene blaga, ki ga prodaja. Torej je to dovolj nelogično, da bi lahko zlati hrošči, kot v borznem besednjaku porogljivo imenujejo privržence zlata, zagnali vik in krik, češ da gre za zaroto, s katero si želijo kompromitirati žlahtno kovino, znižati vrednosti na borzi itd. Za tiste, ki tudi v zlatu vidijo zgolj eno od oblik premoženja, s katerim se trguje na borzi, po drugi strani ni nič nenavadnega, da se tudi veliki in pametni denar vede kot čreda, kot velja za majhne oziroma posamične vlagatelje.
Medtem ko tega ni mogoče ne potrditi ne zanikati, saj vse trditve o manipulacijah s trgi niso vnaprej sumljive, prihajajo različni analitiki na podlagi teh gibanj do različnih ugotovitev. Od tistih, da dogajanje v zvezi z zlatom ne kaže ničesar, kar bi imelo širši pomen, temveč zgolj priča o tem, da kriza povzroča velika nihanja v razpoloženju. Pa do tistih, da tudi dogajanje z zlatom kaže, da je še vedno prisoten strah, da bo kriza prerasla v deflacijsko depresijo.
Pogosto citirani Mohamed del Erian, eden od menedžerjev največjega svetovnega sklada za vlaganje v papirje s fiksnim prinosom (kalifornijski PIMCO), denimo, trdi, da je dogajanje okoli majcenega Cipra krivo tudi za ta drastični preobrat z zlatom. Glavno gibalo tega dogajanja so bile menda govorice, da bodo ciprski upniki od dolžnika zahtevali, naj razproda tudi zlato iz svojih rezerv. Dvom, da bi lahko tako majhna količina sprožila dogajanje tako velikih razsežnosti – okoli 20 ton zlata je vredno manj kot milijardo dolarjev –, poskuša ta avtor preseči s trditvijo, da so trgi na podlagi omenjenih govoric sklepali, da bi lahko to doletelo tudi države, ki imajo v lasti precej več zlata. Na primer Italijo, ki ima v rezervah za 130 milijard dolarjev zlata.
Takšno razmišljanje na koncu pripelje od ugotovitve, da usoda zlata pove marsikaj tudi o tem, koliko se je finančno področje odmaknilo od realnega gospodarstva oziroma, bolj točno povedano, koliko se ta vrsta premoženja oddaljuje od realne vrednosti stvari, ki jih predstavlja. Podobno kot se dogaja z zlatom, so se tudi delnice korporacije Apple, na primer, najprej povzpele na 700 dolarjev, nato pa padle na manj kot 400 dolarjev, delnice Facebooka so se najprej povzpele na 38 dolarjev, nato pa zdrsnile na manj kot 20 dolarjev itd. Menda je takšno stanje posledica mrzličnega delovanja tiskarn denarja, ki so prek nakupov državnih in drugih papirjev med krizo iz nič ustvarile in prilile v svetovno gospodarstvo kar 7000 milijard dolarjev.
Nenavadna ugotovitev, vsaj kar zadeva vpliv na cene zlata. Kajti, kot ugotavlja večina analitikov, zlato je bilo od nekdaj zatočišče za tiste, ki se najbolj bojijo inflacije in so trdno prepričani, da si vse države prizadevajo za razvrednotenje svojega denarja. Zlasti ob takšnih priložnostih, ko niso zgolj zlati hrošči prepričani o tem, da si bodo prezadolžene države prizadevale, da bi se vsaj dela tega bremena rešile z razvrednotenjem lastnega denarja. Sicer pa se tudi nič kaj ne trudijo, da bi to prikrile. V Tokiu, denimo, je doseganje vse višje inflacije uradno glavni cilj spremenjene politike.
Tega dejstva niti najmanj ne zmanjšujejo trditve, češ da gre v primeru zlata za čustva in razpoloženja, ki se v krizi silovito spreminjajo. Kajti to – konec koncev – velja za vsako trgovanje na borzah. Če je ta kriza kaj pokazala dovolj prepričljivo, je to odprava mita o razumnem vlagatelju in o tem, da je vsak izid na trgu posledica odločitev razumnih ljudi. Tudi spreminjanje čustev in razpoloženj, povezanih z zlatom, zasluži natančna pojasnila, saj zagotovo pove nekaj o tem, kako je s te točke videti prihodnost.
Zdi se, da imajo v razpravah okoli teh pojasnil bolj prav ekonomski analitiki, ki menijo, da je to tako grajano nezadržno tiskanje denarja eden od glavnih razlogov, zaradi katerih se ta kriza ni sprevrgla v depresijo, podobno tisti iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Ali je morda – če opazujemo dogajanje z zlatom – bolj točno, če rečemo, da se še vedno ni sprevrgla v takšno krizo, da pa je to tisto, kar je na tem trgu videti kot ena od možnosti. Če cena zlata tako silovito pada, je očitno, da na tem trgu kdo ve kako ne stremijo k temu, da bi dolarska in druge tiskarne uničile denar. Dramatično znižanje cene zlata v prvi polovici osemdesetih let je bil brez dvoma rezultat drastičnega obračunavanja tiskarne dolarjev z inflacijo od začetka tega stoletja.
Prav zato ni pametno podcenjevati sporočil s trga zlata o tem, od kod prihajajo najhujše grožnje. Trg jih ne vidi v sedanjem ravnanju centralnih bank oziroma v inflaciji, ki se bo zaradi tega – po mnenju nasprotnikov takšnega ravnanja – razplamtela v prihodnosti. Kar zadeva kolektivno sodbo tega trga, bi torej lahko rekli, da vidi hujšo grožnjo v pogrezanju gospodarstva v deflacijsko spiralo. To je še en argument za denarne in fiskalne politike, osredotočene na spodbujanje gospodarske rasti.
