Tiskane izdaje
Dvaindvajsetega novembra 1963, Dallas, Teksas. Prizor, ki smo ga videli v številnih filmih: ob pol enih popoldne je predsedniška limuzina zapeljala na Elm Street. Odjeknili so streli. JFK-ja, ki je z dvignjeno roko pozdravljal množico, so zadele tri krogle, ena v prsi, druga v levo ramo, tretja v glavo.
Zrušil se je v naročje Jackie Bouvier Kennedy. Kri je okrvavila roza Chanelovo obleko. Ljudje so začeli kričati, nekateri so se vrgli po tleh. Tajna služba je predsednika odpeljala v bolnišnico Parkland Memorial, ob enih so oznanili njegovo smrt. V uri po umoru so odkrili ostrostrelsko gnezdo na vogalu ulic Elm in Houston, v zgornji sobi so našli pečenega piščanca in ostrostrelsko puško znamke 'carcano'. V naslednji uri so aretirali glavnega osumljenca, 24-letnega Leeja Harveyja Oswalda. Ta je vseskozi zanikal kakršno koli vpletenost v umor. Dva dni zatem, 24. novembra, ga je ustrelil lastnik nočnega kluba Jack Ruby.
Letos bo minilo pol stoletja od atentata na 35. ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja. Dvaindvajseti november 1963 je bil za naše starše in prastarše tisto, kar je 11. september 2001 za nas. Konec neke ZDA kot simbola paradiža – atmosfera ogroženosti, nejasne, mračne prihodnosti.
Kot piše Sebastijan Kopušar, sodelavec Dela iz New Yorka, so ZDA preplavljene z novimi knjigami, biografijami, ki ponujajo nove in nove verzije teorij zarot. Tekmovati z dokumentarci, knjigami, filmi, ki razčlenjujejo teorije zarot, je nemogoče. Niti ne s skrivnostno tragično usodo Kennedyjev, ki je v popularni kulturi dobila senzacionalistično skovanko prekletstvo Kennedyjev. Menda je samo knjig do zdaj že okrog 40 tisoč.
V šestdesetih sta bili dve osebi, ki sta bili »večji od Amerike«. Obe sta umrli v nenavadnih okoliščinah, ki ponujajo veliko možnosti interpretacij in teorij zarot. Oba sta simbol Amerike, kot so kokakola, leviske in King Kong. Oba znanilca seksualne revolucije, svobode govora, še preden so se šestdeseta zares začela. Oba demokrata. Oba slavna, priljubljena in vpletena v škandale in trače. Oba odvisna od velike količine tablet. Ona od doze poživil in uspaval, sploh nembutala, ki bi ubile odraslega moškega, on je zaradi neznosnih bolečin, težav s hrbtenico in napredujočo addisonovo boleznijo prav tako moral vsak dan pogoltniti veliko količino zdravil.. Oba lahko zapišemo s kraticami, oba sta si nekajkrat delila(največkrat hotelsko) posteljo. Marilyn Monroe in John Fitzgerald Kennedy - Jack. MM in JFK.
JFK
Kaj vse vemo o JFK-ju. Da je januarja 1961 Američane nagovoril z zdaj že kultnimi besedami: »Ne sprašujte, kaj lahko vaša država stori za vas, ampak kaj lahko vi naredite za svojo državo.«
Da je premagal je Richarda Nixona in pri triinštiridesetih letih postal drugi najmlajši (Theodore Roosevelt jih je imel 42) predsednik ZDA in prvi, ki ni pripadal WASP (belim anglosaškim protestantom), ampak katoliškim irskim priseljencem, ki so po izgubi irske samostojnosti postali sužnji angleške aristokracije. Rodni Boston je v času njegovega očeta veljal za irsko mesto. Oče bodoče predsednikove matere Rose Fitzgerald, župan mesta »Honey Fitz«, je hčerkino roko, menda nerad, dal Josephu Kennedyju, možu, ki je imel izjemen podjetniški talent. Med prvo svetovno vojno je bil upravljavec ladjedelnic, prijateljeval je s Franklinom D. Rooseveltom, v dvajsetih se je usmeril v ameriške filmske studie, znan je bil po uspešni reorganizaciji Paramounta in razmerju s takratno fatalko Glorio Swanson.
John, rojen 29. maja 1917, je bil drugi sin; stari Joe Kennedy je vsa pričakovanja usmeril v svojega prvorojenca Joeja. Joe je bil najboljši v športu, najboljši na Harvardu, z izjemnimi sposobnosti voditelja, John se, vsaj na začetku, ni pretirano odlikoval po ničemer. Bil je bolehen, pri športu si je poškodoval hrbtenico, trpel je za addisonovo boleznijo.
Tragedija Kennedyjev se je začela s smrtjo brata Joeja, ki je padel v tajni vojaški akciji (Projekt Anvil) v drugi svetovni vojni leta 1944; v bombniku z razstrelivom, ki je eksplodiral nad angleškim East Suffolkom.
John bi moral biti pisatelj, a po smrti brata Joeja je bil on izbran, da se požene v politično areno.
Marilyn Monroe in Kennedyji
Marilyn naj bi se z Johnom Kennedyjem prvič srečala že v zgodnjih petdesetih, ko je bil on še senator in ona še pred poroko z DiMaggiem. Na toplo poletno noč v juliju 1960, piše Anthony Summers v biografiji The Goddess, tik pred snemanjem filma Neprilagojeni (Misfits) po scenariju njenega moža Arthurja Millerja, se je na pacifiški obali, severno od Santa Monice, v hiši Petra Lawforda in njegove žene Patricie Kennedy Lawford, sestre demokratskega predsedniškega kandidata, začela zabava. Ena od mnogih, ki so kasneje sledile. »Odvetnik Peter Lawford je imel vlogo zvodnika Jacka Kennedyja,« je povedala (takrat že bivša) žena Deana Martina, Jeanne Martin. »Nobene diskretnosti ni bilo. Ethel, Bobbyjeva žena, je bila v eni sobi, Bobby v drugi, s to ali drugo žensko.« Martinova je omenila tudi številne obiske Marilyn Monroe, ki je bila najprej s predsednikom, potem z njegovim bratom. »Stvari, ki so se dogajale v tisti hiši na plaži, so popolnoma ušle izpod nadzora.«
Kennedyji so si varno za obzidji družinske trdnjave, z bogastvom, močjo in aroganco, ki jo omogoča takšna dediščina, dovoljevali seksualno življenje, ki je bilo takrat ekscesno. JFK je imel takrat druge, politične skrbi; najmanj ga je skrbelo, da bi se zapletel v seksualni škandal, zaščiten zaradi očeta Josepha, ki bi uničil vsakogar, ki bi se ga drznil njegovega sina zaplesti v medijski škandal.
Oče Joseph Kennedy ni bil samo izjemno podjeten poslovnež, milijonar, ampak tudi notoričen ženskar. »Oče je vsem sinovom nekoč rekel, naj se dajemo dol čim več, toliko, kot je le mogoče,« je John F. Kennedy nekoč dejal Clari Boothe Luce, nekdanji veleposlanici ZDA, in očitno je sam več kot sledil očetovskemu nasvetu. Legenda o njegovem seksualnem apetitu je preglasila celo njegove državniške sposobnosti, a vedno zgolj na ravni tračev. Zanimivo, da pri Robertu Kennedyju, »zglednem družinskem očetu«, govorice o seksualnosti niso bile nikoli preglasne. Razen kadar je bila omenjena Marilyn Monroe.
Vse Kennedyje je vznemirjal svet filma. Oče je v zgodnjih dvajsetih, za dodatno povečanje premoženja, snemal filme. John Kennedy je na zahodni obali že v štiridesetih in petdesetih upravičil sloves zapeljivca; imena, ki imajo zdaj podoben učinek kot porumenele fotografije: Gene Tierney, Angela Greene, Kim Novak, Janet Leigh ... Robert Kennedy je prijateljeval z Judy Garland, Greta Garbo je bila častna gostja v Beli hiši. Marlene Dietrich je režiserju Joshui Loganu povedala anekdoto o tem, kako jo je na sprejemu v Beli hiši napadel mladi Jack. Ko ga je zavrnila, naj bi jo zaskrbljeno vprašal: »Samo ena stvar: saj niste bili ljubica mojega očeta?«
Zanimivo: Kennedyjeva inavguracija in ločitev Marilyn Monroe in Arthurja Millerja sta bili glavni novici na isti dan.
Leta 1960, ko je njen zakon z Millerjem razpadal, takoj po predsedniški nominaciji JFK-ja, naj bi Frank Sinatra, s katerim sta se srečevala že v petdesetih, spet navezal stike z njo. Vso ekipo filma Neprilagojeni (Clark Gable je preminul teden dni po koncu snemanja) je povabil v Cal-Neva Lodge, kazino in hotelski kompleks ob jezeru Tahoe, ki ga je nameraval kupil. Cal-Neva je bil paradiž, zgrajen za gangsterske šefe; eden od lastnikov je bil Sam Giancana, eden najbolj vplivnih mafijskih šefov v zgodovini, ki je v Chicagu zasedel prestol, ki ga je prej zasedal Al Capone. Robert Kennedy si kot pravosodni minister ni zadal nič manjšega cilja kot uničiti mafijo v Združenih državah, Giancana je bil njegova glavna tarča. Težava je bila v tem, ker je Frank Sinatra, prijatelj Kennedyjev, prijateljeval z Giancano, tudi z njegovo hčerko, in to vztrajno zanikal, čeprav je bil eden od lastnikov hotelskega kompleksa Cal-Neva tudi Sam Giancana.
Peter Lawford, Kennedyjev svak, je bil tisti, ki je najpogosteje spremljal Marilyn Monroe na zabave v Cal-Neva. Frank Sinatra je postal uradni fant MM, ki je bila takrat v izjemno slabem duševnem stanju. Ko je Sinatra nastopal v hotelu Sands v Las Vegasu, ga je poleg Kennedyjevih sester poslušala tudi Marilyn Monroe. Pevec Eddie Fisher, ki je bil takrat tam z Elizabeth Taylor, se spominja: »Tam smo sedeli skupaj z Deanom Martinom in ženo. Bilo je veliko slavnih med občinstvom, a vse oči so bile uperjene v Marilyn Monroe. Bila je čudovito lepa – in tako zelo pijana. Ko je Sinatra končal svoj nastop, je jasno izrazil svoje neodobravanje nad njenim stanjem; v nekaj minutah je izginila iz dvorane. Psihiater dr. Ralph Greenson je kasneje povedal, da je bila v tistem obdobju srhljivo osamljena. Po njegovem mnenju so bili krivi ljudje, s katerimi se je obkrožala.«
Jeanne Martin se spomni križarjenja z jahto njenega moža Deana Martina in Marilyn, ki je napol oblečena, zmršenih las, ob treh ponoči tavala po jahti in iskala uspavalne tablete nembutal, ker predpisane doze zdravil niso več učinkovale. Razmerje filmske zvezde z bratoma je pomenilo dodatno priložnost za nasprotnike klana Kennedy in povečalo njihovo ranljivost.
J. Edgar Hoover je novembra 1961 še enkrat opozoril predsednika, da je FBI prejel informacije, po katerih naj bi mafijski šef Sam Giancana uporabil Sinatro, da ogrozi člane družine. To predsedniku ni preprečilo, da se ne bi še naprej dobival z Monroejevo. Devetnajstega maja 1962 so se baloni dvigovali do stropa gigantske dvorane Madison Square Garden, predsednik ZDA in njegova soproga Jackie sta iz lože opazovala dogajanje na odru. JFK je praznoval 45. rojstni dan. V soju reflektorskega snopa, v obleki kožne barve, ki se je oprijemala telesa kot druga koža, je stopila k mikrofonu in s šepetajočim glasom zapela Vse najboljše za rojstni dan, gospod predsednik ... Preračunljiva poteza predstavnikov za stike z javnostjo, ki naj bi utišala govorice o domnevnem razmerju z JFK. Marilyn Monroe so ostali še trije slabi meseci življenja. Kennedyju dobro leto.
Zadnji vikend pred smrtjo
Ko je Marilyn kazala vse hujše znake neuravnovešenosti, ko je o svojem »razmerju z Bobbyjem« razlagala svojemu maserju, frizerju in nekaterim prijateljem v novinarskih krogih (ki informacije iz strahu pred Kennedyjevim klanom niso javno izrabili), je postala nevarna. Nekdanji ljubimec in dolgoletni prijatelj novinar Robert Slatzer, ki je kasneje izdal njeno biografijo, trdi, da je Marilyn večkrat potožila, da jo Robert Kennedy »nenadoma ignorira«. Izdala mu je, da je imela z njim razmerje in da naj bi se z njim poročila. Slatzer takrat še ni vedel nič o seznamu, ki je dokazoval serijo klicev na ministrstvo za pravosodje, ko je Marilyn obupano, pod lažnimi imeni, poskušala dobiti Roberta. Dejansko je verjela, da se z Bobbyjem nameravata poročiti.
Po izjavah prijateljev in njene prijateljice Jeanne Carmen je pisala dnevnik, ki je po njeni smrti izginil. MM je Slatzerju omenila, da namerava »Bobbyjevi ženi pokazati svoj dnevnik, morda bo presenečena, kaj vse je v njem«. Kennedyjeva sta bila dovolj nepremišljena, da se z njo nista pogovarjala samo o trivialnostih, temveč, kot je Slatzerju zaupala Marilyn, tudi o političnih vprašanjih, med drugim o Castrovi Kubi. Sedemindvajsetega junija 1962 je Robert Kennedy še zadnjič obiskal Marilyn na njenem domu, da bi ji povedal, da se mora njuno razmerje končati.
Zadnji vikend pred smrtjo se je podala na usodno potovanje, na izlet v Cal-Neva. Tja naj bi priletela z letalom Franka Sinatre, letečo palačo, s kopalnico, z barom in klavirjem. Po poročilu uslužbencev Cal-Neva naj bi tja prišla v izjemno slabem stanju, popolnoma pijana. Kaj vse se je dogajalo v teh dneh – ključne priče »so izgubile spomin« –, ne ve nihče; uslužbenci Cal-Neva se spomnijo, da so okrog Casina opazili Joeja DiMaggia, ki je na vsak način želel stopiti v stik z Marilyn, a nihče ni vedel, kje je. Naslednje poročilo pravi, da je Marilyn v veliki naglici »popolnoma zadeta« odletela nazaj v New York v spremstvu frizerja in Petra Lawforda.
Ena od prijateljic dr. Sandy Firestone se spominja klica nekaj dni pred smrtjo, ko naj bi se ji Marilyn pritožila, da je bila v Cal-Nevu prisiljena prisostvovati čudnim zabavam in da ji »Peter Lawford ni všeč, ker je obseden z orgijami«. Razvijalec filma, ki je želel ostati anonimen, je omenil, da je tisti konec tedna za Franka Sinatra razvil zelo čudne fotografije Marilyn, vsebine ni želel komentirati. »Predlagal sem mu, naj filme zažge, in to je takrat tudi storil.«
Svojemu maserju Robertsu je dan po usodnem izletu izdala, da je bil »izlet v Cal-Neva najhujša nočna mora v njenem življenju in da si zato želi umreti«. Omenjala naj bi »seksualne orgije« in »DiMaggia, ki je prišel pred Casino, in vendar ni smela k njemu, ker je vedela, da bi to razburilo Frankieja«.
Petega avgusta, v noči s sobote na nedeljo, so vdrli v njeno sobo in Marilyn našli v postelji, skrčeno v položaj fetusa s telefonsko slušalko v roki. Koga je želela poklicati, kaj je razmišljala v zadnjem trenutku, nihče ne bo nikoli izvedel.
»Prehitro se je spreminjal«
Marilyn Monroe je bila v primeru Kennedyja mala riba. Morda dovolj velika, da je pomenila grožnjo. Morda najbolj pripravna za načrt Kennedyjevih sovražnikov, sploh mafije, da sum za njeno smrt pade na oba brata.
Še ena ženska je, ki je zato, ker je s Kennedyjem delila več kot zgolj posteljo, morala umreti. Okoliščine njene smrti so prav tako ostale nepojasnjene. To je bila Mary Pinchot Meyer, novinarka, borka za pravice, aktivistka, pacifistka. Njen mož Cord Meyer je leta 1947 postal predsednik United World Federalist (Združenja državljanov za globalne rešitve), katerega vnet podpornik je bil med drugim tudi Albert Einstein. Cord Meyer je začel tajno delati za Cio, dokler ga ni leta 1953 v času »lova na čarovnice« senator Joseph McCarthy obtožil, da je komunist. Sledile so prikrite grožnje, preverjanje politične preteklosti obeh. Najprej je avto pred hišo zbil njihovega psa. Čez čas je avto na istem mestu zbil njunega devetletnega sina. Dve leti po sinovi smrti sta se z možem ločila.
Zanimivo, da sta bila Meyerjeva nekaj časa soseda z Johnom in Jackie Kennedy, postali so celo družinski prijatelji, dokler se ni predsedniški par odselil v Belo hišo. Leta 1962 je Mary Pinchot Meyer začela prihajati v Belo hišo, z Johnom Kennedyjem sta imela dolge pogovore o jedrskem razoroževanju, Vietnamu in kubanskem vprašanju. Vmes sta se zapletla tudi v ljubezensko razmerje.
Mary Pinchot Meyer je o njunih srečanjih pisala zasebni dnevnik (tako kot, v veliko bolj naivni formi, prej Marilyn Monroe); kasneje so odkrili, da je FBI imela njen dosje. V času druženja z Mary je JFK spremenil mnenje o podpori vladi Južnega Vietnama, sploh o celotnem vojaškem vpletanju ZDA v Vietnam, zlasti ko ga je francoski predsednik Charles de Gaulle opozoril, da »Vietnam lahko potegne Združene države v vojaško in politično močvirje brez konca«. Desetega junija je v govoru na ameriški univerzi študente pozival k miru na svetu, k prenehanju hladne vojne.
Timothy Leary v avtobiografiji Flashbacks piše, da ga je Mary Pinchot Meyer klicala dan po atentatu na JFK-ja in mu vznemirjena rekla: »Niso ga mogli več nadzorovati. Prehitro se je spreminjal. Prehitro se je učil. Vse bodo prikrili. Zelo me je strah.« Leto po atentatu je, kot so pričale njene sosede in prijateljice, ves čas govorila o tem, »da ima občutek, da nekdo brska po njenem stanovanju, da ji prisluškujejo«. Oktobra 1964 je Mary Pinchot Meyer ustrelil neznanec, ko se je sprehajala v Georgetownu. Policija je prijela mimoidočega Raymonda Crumpa, ki mu niso mogli dokazati umora. Niti en časopis ni poročal o resnični identiteti njenega bivšega moža, sodelavca Cie, niti en časopis ni poročal o aferi, ki jo je imela z JFK-jem, čeprav so zanjo vedeli vsi v predsednikovi bližini.
Čeprav je v svojem kratkem mandatu naredil kar nekaj usodnih napak (v manj kot stotih dneh svojega predsedovanja se je soočil z neuspešno akcijo, »sramoto« v Prašičjem zalivu na Kubi), pa tudi nekaj drznih odločitev (kubanska jedrska kriza oktobra 1962), čeprav je imel nenavadno zasebno življenje, polno seksualnih ekscesov, je njegova popularnost po smrti samo še naraščala. Zakaj?
Ker je predstavljal mit odrešenika? Ker je s svojo politiko proti rasni segregaciji, za enakost pravic delavcev, zdravstveno politiko in proti mafiji predstavljal politika nove dobe? Politika, ki je bil dovolj drzen, samosvoj, ki bi »edini lahko poskrbel za ravnovesje in mir v svetu«. (Ni naključje, da so ob izvolitvi Baracka Obame vsi ključni mediji govorili »o novem JFK-ju«, in ni naključje niti, da so te primerjave kmalu potihnile.)
Kakorkoli, številni politologi in zgodovinarji menijo, da po Johnu Fitzgeraldu Kennedyju – ne po političnem programu ne po slepeči karizmi – na čelu Amerike še ni bilo predsednika, ki bi se lahko primerjal z njim. Vsaj navidezno Kennedy ni bil lutka; bil je erotoman, ženskar, a hkrati mož izjemne inteligence, strasti, hitre odzivnosti; ki ga je obsedeno zanimala ameriška zgodovina in ki mu je bila, kot rečeno, najprej sojena pisateljska oziroma novinarska kariera, ob tem ne smemo pozabiti Pulitzerjeve nagrade.
JFK naj bi, po Douglasu Hornu na forumu JFK (2004), ultimativno zavračal bombardiranje ali invazijo Kube med kubansko jedrsko krizo, čeprav je poskrbel za vse vojaške priprave in to pripravljenost izkoristil kot močno diplomatsko orožje. Bil je odločen, da se leta 1965 umakne iz Vietnama. Celotna politična in vojaška situacija ga je navdajala z odporom, ni skrival jeze, da so se Združene države kljub številnim svetovalcem zapletle v umazano politično situacijo v Vietnamu.
Vse se je končalo v enem trenutku
Kennethu O'Donnelu (Spomini Johna Fitzgeralda Kennedyja, 1983) naj bi spomladi leta 1963 dejal: »Ne moremo se umakniti iz Vietnama, če ne zmagam na naslednjih volitvah. Moramo se prekleto potruditi, da bom izvoljen.« Na sprejemu v Beli hiši na božični večer je njegov naslednik, takrat predsedniški kandidat Lyndon Johnson, dejal: »Samo izvolite me in lahko boste imeli svojo vojno.«
Robert Kennedy je (kot je povedal njegov sin Robert F. Kennedy) po Johnovi smrti iskal smisel v katoliških mistikih, v poetih in grških filozofih, da bi si odgovoril na boleče vprašanje. Nikoli ni verjel, da je atentat na njegovega brata delo enega samega človeka – sklep Warrenove komisije se mu je zdel metanje peska v oči. Po fazi žalovanja je tudi sam stopil v politično areno. Na predvolilnem zboru, 5. junija 1968, ko si je začel utirati prostor med demokratskimi kandidati za predsedniške volitve, ga je pred hotelom Ambassador v Los Angelesu zadela krogla. Na sprožilec je pritisnil Palestinec Sirhan Bishara Sirhan, ki je leta 1989 Davidu Frostu povedal: »Moja edina povezava z Robertom Kennedyjem je njegova podpora Izraelu.«
Rose Kennedy, ki je najstarejšega sina izgubila v letalski nesreči na tajni vojaški misiji, kmalu zatem hčerko v letalski nesreči v Franciji, nato je morala preživeti umora dveh sinov, najprej Johna, nato še Roberta, nato še vnuka, Johna Kennedyja Jr., je po Johnovi smrti v Dallasu dejala: »Veliko sem se spraševala, zakaj se je to moralo zgoditi Jacku. Vse, kulminacija njegovih poskusov, sposobnosti, posvečenost dobremu in prihodnosti, vse je ležalo pred njim. Vse se je končalo v enem trenutku. In sprašujem se: zakaj?«
