Josip Perković: Hrvaški agent 001

Pred dobrega pol leta je bila Hrvaška v veselem pričakovanju. Po dolgih in nemalokrat neprijetnih pogajanjih se je pripravljala na vstop v evropsko družino. Vse je bilo pripravljeno za prihod visokih predstavnikov EU, kanalizacijski jaški zapečateni, hodniki v bližnji in daljni okolici prireditvenega prostora na osrednjem zagrebškem Trgu bana Josipa Jelačića pregledani. Tudi nemška kanclerka Angela Merkel naj bi prišla in zaploskala najmlajši članici EU. Vendar kanclerke ni bilo. Hrvaška javnost je bila obveščena, da »je Merklova odpovedala zaradi preštevilnih obveznosti«, vendar so dobro obveščeni vedeli za pravi vzrok. To je bil Josip Perković.

Jedro zapleta je bil evropski priporni nalog, po katerem mora vsaka članica izročiti obsojenca ali osumljenca, ki ga išče druga država. Tik pred vstopom v Unijo, dva ali tri dni pred lanskim 1. julijem, ko so pristopno pogodbo ratificirale že vse članice, je hrvaški sabor sprejel dopolnila k zakonodaji, po katerih evropski zaporni nalog na Hrvaškem (eden od ključnih aktov EU) ne velja za kazniva dejanja, storjena pred 7. avgustom 2002. Zakon so v hrvaških medijih poimenovali lex Perković, saj je bilo povsem jasno, da želi levosredinska oblast z njim zavarovati nekdanjega udbovca in poznejšega pripadnika hrvaške obveščevalne službe Josipa Perkovića.

V Nemčiji ga namreč bremenijo zaradi vpletenosti v usmrtitev emigranta in enega od nekdanjih direktorjev Ine Stjepana Ðurekovića na Bavarskem leta 1983. Perkovića je Nemčija iskala s tiralico, za njegovo izročitev pa so celo razpisali nagrado v višini 12.000 evrov.

Hrvaška je nato glede tega veliko slepomišila. Premier Zoran Milanović je iskal politično ozadje zapleta, češ, pri nas je na oblasti levosredinska vlada, ki ni pogodu evropskim konservativcem. Potem pa so le začele prihajati na plano podrobnosti, Josip Perković pa je postal osrednja politična osebnost na Hrvaškem.

Nekdanji udbovec in poznejši pripadnik hrvaške obveščevalne službe zagotovo pozna številne skrivnosti. Hrvaški mediji pravijo, da on in njegov nadrejeni, Zdravko Mustać, ki ga prav tako kot Perkovića zahteva nemško pravosodje, »nosita kovček velikih hrvaških notranjepolitičnih skrivnosti, povezanih z osamosvojitvijo Hrvaške«. Zato ne čudi, da Perkovića na Hrvaškem častijo kot enega najpomembnejših sooblikovalcev neodvisne in samostojne Hrvaške, saj naj bi, kot pravijo, omogočil Franju Tuđmanu odhod v tujino, da je lahko prepričeval hrvaško emigracijo o bližajoči se vojni za samostojnost in odcepitev od Jugoslavije ...

Danes 68-letni Perković je začel kot operativec službe državne varnosti (Udba) v Osijeku, kot načelnik enega od oddelkov pa je »pokrival« emigracijo. V začetku 80. let je postal inšpektor, čez leto ali dve pa vodja oddelka in zelo kmalu tudi pomočnik šefa celotne hrvaške službe državne varnosti. Sledilo je nekaj imenovanj, bil pa je tudi pomočnik obrambnega ministra Gojka Šuška. Težave so se zanj začele leta 2009, ko je nemški zvezni kriminalistični urad (Bundeskriminalamt) za njim razpisal tiralico zaradi vpletenosti v usmrtitev emigranta in enega od nekdanjih direktorjev Ine Stjepana Ðurekovića na Bavarskem leta 1983.

Hrvaška javnost (vsaj večina) za Josipa Perkovića niti ni vedela, kdo sploh je, razen nemara nekaj njih, ki so med obiskom hrvaškega predsednika Iva Josipovića spoznali njegovega svetovalca za nacionalno varnost Saša Perkovića, sina Josipa Perkovića. Nato se je na eni od sej vlade, ki je razpravljala o ustavnih spremembah in zahtevah EU po nujni spremembi zakonodaje, povezane z evropskim pripornim nalogom, oglasil hrvaški premier Zoran Milanović in dejal: »Preganjate lisico, izgnali boste King Konga.« In imel je zelo prav, saj so se začele mučne politične razprave o hrvaški preteklosti in povezavah z agentom Perkovićem.

Vse bolj postaja jasno, da Josip Perković pozna veliko skrivnosti, saj jih je navsezadnje sam ustvarjal. Koga bi naj te skrivnosti, za zdaj še zaprte v Pandorini skrinjici hrvaške preteklosti, domnevno »uničile, diskreditirale«, utegne biti znano kmalu. Leto 1971, čas hrvaških množičnih protestov, imenovanih hrvaška pomlad ali maspok, ima v celotni zgodbi bržkone pomembno vlogo. Pomemben je tudi splitski govor takratnega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza, ki je istega leta dal vse pristojnosti nad hrvaškimi tajnimi službami takratnemu hrvaškemu centralnemu komiteju zveze komunistov, katerega član predsedstva je bil poznejši šef hrvaške vlade in »ustanovitelj« naslednice hrvaške zveze komunistov, zdajšnje SDP, Ivica Račan.

Svojevrstne lustracije, ki bi se utegnila zgoditi s pričanjem Josipa Perkovića pred nemškimi pravosodnimi organi, se, razumljivo, bojijo številni, zato niti ne čudi, da Perkovićev odvetnik Anto Nobilo svojega klienta prikazuje celo kot »enega najpomembnejših pri oblikovanju nove, samostojne Hrvaške«. Vse bolj postaja tudi jasno, kdo bi utegnil biti »lisica« in kaj oziroma kdo »King Kong« iz izjave hrvaškega premiera Zorana Milanovića.

Josip Perković je zagotovo osrednji igralec v tej zgodbi, zato ni presenetljiv trud številnih, ki bi naredili vse, da se Perković le ne znajde pred nemškimi pravosodnimi organi. In to se jim, zaradi prepričevanja, da je primer »absolutno zastaral«, celo utegne posrečiti. Ne glede na posledice in ne glede na to, da je zunajobravnavni svet zagrebškega županijskega sodišča že nepravnomočno odločil, da mora Hrvaška izročiti Nemčiji visokega uradnika jugoslovanske in hrvaške obveščevalne službe Josipa Perkovića.