Kaj imamo od filozofov?

»Lakanovstvo, ki je osvojilo že skoraj ves akademski prostor v prestolnici [...] (kar je mimogrede rečeno unicum, ki mu ni para v nobeni resni akademski skupnosti na svetu), namreč preprosto ni filozofija, ampak sekta [...].«

Gorazd Kocijančič (intervju v Pogledih, 13. 2. 2013)

»Spet [ob zadnjem velikem zborovanju pisateljev] se mi je prebudila ideja, ki sem jo formuliral pred par leti, da bi bilo dobro bombardirati Cankarjev dom, ko so tam zbrani kulturniki.«

Slavoj Žižek (intervju v Sobotni prilogi, 2. 3. 2013)

Slovenci s svojimi filozofi nimamo prav velike sreče. Ne gre za to, da ne pre-moremo največjih mislecev, ki dajejo ton civilizacijam (od Konfucija do Hegla) – le od kod naj bi se glede na našo naporno etnogenezo tudi vzeli? –, gre za to, da nimamo avtohtone filozofske misli, ki bi sooblikovala nacionalni karakter in mu tudi navzven podelila prepoznavno duhovno fiziognomijo. Tako kot imajo Francozi racionalistično dediščino Descartesa, Angleži tradicijo Lockovega empirizma, Nemci obrat v Kantov etični agnosticizem, Italijani veliko tradicijo renesančnega estetskega senzualizma in sodobni Poljaki na primer svojega uglednega religijskega filozofa, zdaj že pokojnega Leszeka Kolakowskega.

Seveda filozofija kot najbolj strnjena disciplina duha ne pozna narodnih mej, tako kot jih ne poznajo reke in gorovja, toda velik del filozofije, zlasti starejše, je nedvomno zaznamovan z določeno obliko genius loci. Navsezadnje bi Platona in vsega zahodnega platonizma ne bilo brez družbenih okoliščin, kakršne je ustvarilo antično grštvo.

Nesramno površen vpogled v zgodovino slovenskega »profesionalnega« filozofiranja pove, da je v 19. stoletju, v katerem se je sicer prebudila narodna ideja, vladal tozadevni mrk, v prvi polovici 20. stoletja sta na domačem filozofskem nebu oblačila neotomistična teologa Aleš Ušeničnik in Janez Janžekovič, proti sredini stoletja marksizem s svojimi levičarskimi poganjki, ki jih je povojna ideološka doktrina zamrznila, konec petdesetih let pa je k nam vdrl eksistencializem Sartrovega in kmalu zatem tudi Heideggrovega tipa, skupaj s fenomenologijo.

Vse to so bili seveda uvoženi filozofski tokovi, a nujna je naslednja distinkcija: prav eksistencializem je padel na sicer nepripravljena, a med vsemi smermi najbolj plodna tla – posredoval je namreč doživljajsko izkušnjo, ki je bila potrebna za polglasni upor proti marksističnemu ideološkemu monolitu. Zato so bila šestdeseta leta, ki so izzvenevala še pol naslednjega desetletja, pravzaprav najbolj izvirno slovensko filozofsko desetletje. Ton mu je dajal Dušan Pirjevec, ki mu sicer ni šlo za filozofiranje samo po sebi, ampak je v heideggerjanskem pojmovanju biti našel oporo za svoj intimni obračun z revolucijo. Pirjevčeva filozofska aplikacija je prinesla daleč najbolj odmeven in daljnosežni miselni pretres v slovensko povojno družbo.

In tako smo v osemdesetih letih, ki so jih – mimo močne fenomenologije (Tine Hribar, Ivo Urbančič) in analitične filozofije (Matjaž Potrč) – zasedli lakanovci s Slavojem Žižkom na čelu. Kaj je razlog, da se je prav Lacanova fundamentalna psihoanalitična misel s svojim enigmatičnim jezikom tako močno utaborila v sodobni slovenski filozofski teoriji in tudi praksi (kolikor je prehajala na druga humanistična področja), je težko pojasniti (slovenskemu značaju in skromni filozofski tradiciji sta bolj kot Freud, teorija podzavesti in nadjaz vendarle bliže idealistično-religiozna in agnostično-materialistična misel), a dejstvo je, da je prav lakanovstvo ustvarilo določen preboj domače filozofske misli, ki se je materializirala v Žižkovi mednarodni reputaciji, a tudi v izvirnem dopolnjevanju, kakršno premorejo spisi Mladena Dolarja in Alenke Zupančič. Seveda to ne pomeni, da med aktualnimi slovenskimi filozofi ne zmore izvirno premišljevati nihče drug (tu so vsaj še Marko Uršič, Dean Komel, Rado Riha ... pa Spomenka Hribar, ki je sicer sociologinja, a hkrati najuspešnejša prevajalka nekaterih filozofskih postavk v »ljudski« jezik), toda tisti, ki v resnici vodijo igro znotraj postmetafizičnega filozofskega rezoniranja, so v resnici lakanovci.

No, tu je seveda tudi Gorazd Kocijančič; tisti, ki lakanovcem odvzema status filozofov in jih razglaša za sekto – ter hkrati najbolj izviren slovenski religijski mislec. Nihče znotraj slovenske katoliške teologije ni izkazal tako globokega uvida v zgodnje krščanske mislece, kar je seveda lahko tudi učenost, in nihče doslej ni premogel tako pristne argumentacije religiozne izkušnje, kot jo je Kocijančič s svojim teocentričnim mišljenjem. Tu gre za intencijo, ki presega nesporno učenjaštvo in pravzaprav nadomešča razodetje. Kocijančič ni samo fenomen slovenske katoliške misli (do »uradnih« institucij katolištva in njegovih predstavnikov je seveda pikro kritičen), ampak je – ker je njegov teološki razmislek ves čas sproti tako reflektiran, da ga lahko imamo za čisto ontologijo – tudi popolnoma izviren in dokaj osamel pojav znotraj slovenskega spiritualnega filozofiranja. Da bi bila podoba skrajno poduhovljenega filozofa kompletna, je seveda tudi pesnik.

Pri Kocijančiču gre torej zares. Pri njem Bog ni predmet miselne operacije, ampak intimno dejstvo. Krščanstvo je, pravi v omenjenem intervjuju, »le velika možnost, ki nam jo je – vsakemu izmed nas – podaril Bog, da se v času pripravimo na večnost«. To pa je seveda tista inherentna pokrajina, v katero ob še tako veliki ljubezni do radovednosti in modrosti, kar filozofija izvorno je, večini ni dano – noče, ne more, ne želi – vstopiti. Kocijančič ostaja s svojo religijsko ontologijo, naj bo še tako pristna in globoka, omejen na ozek krog spiritualnih korespondentov, zunaj aktualne družbene totalitete in visoko nad njeno profano konkretnostjo. Eremitska drža torej; tako kot v njenih očeh lakanovci s svojo okupacijo določenih akademskih položajev ne morejo biti drugega kot sekta, tudi celotna družbena scena s svojimi socialnimi in političnimi problemi najbrž ne more biti drugega kot zanemarljivo izogibanje božji eksistenci.

Vsakomur je jasno, da je Žižek popolnoma nasprotna filozofska kreatura – četudi bi ne bil »lakanovec«. Ker se o njem enormno piše in govori – mediji ob njegovih izjavah, živi pojavi ali samo prikazovanju otrpnejo od pozornosti –, bi bila na tem mestu tudi najmanjša eksplikacija njegove filozofske dejavnosti neumestna. O človeku, ki ima po svetu in v vseh največjih jezikih menda natisnjenih petsto naslovov, o katerem snemajo dokumentarce in ki je zmeraj sposoben zbrati k poslušanju pol stadiona ljudi, sta na voljo samo dva vatla: da je genij ali šarlatan. Takšno ni le »ljudsko« rezoniranje, potihem se pojavlja tudi znotraj nekaterih humanističnih bratovščin. Po eni strani gre za to, da je Žižkova svetovna prezenca za slovenski predsobni svet enostavno prevelika, po drugi pa za to, da tudi sam s svojo radikalno neakademsko pojavo, ki se požvižga na medijsko manekenstvo, vzbuja kontradiktorne občutke.

Dejstvo, da Žižek »sovraži« slovenske kulturnike, je lakanovska folklorna retorika in je popolnoma neškodljiva, večji problem za recepcijo njegovih vročičnih družbenih analiz, ki so nedvomno najpopularnejši del njegove filozofije, so izjave, kakršno beremo tudi v zadnjem intervjuju: »Potrebujmo politično silo, ki bo ohranjala to, čemur na grozo nekaterih še vedno pravim komunistični horizont.« Žižkova misel – za mnoge je fascinantna predvsem njena metodološka akrobatika –, ki se seveda giblje mimo ontologije in onkraj metafizike, združuje subverzivnost z družbeno projekcijo, ki ni brezupna, in ta hibridna tvorba je očitno dovolj privlačna za njegovo svetovno slavo. Od katere imamo Slovenci toliko ali pa nekoliko manj, kot imamo od slave Tine Maze. In seveda mnogo manj, rečeno skozi skrajno vulgarni pragmatizem, kot imamo od teocentrizma Gorazda Kocijančiča.

Jasno, poglavitni razlog za obstoj filozofije kot temeljne radovednosti do sveta ne more biti njena razpoložljivost za nacionalno uporabnost. Toda če so si različne šole in miselne paradigme na istih tleh tako vsaksebi in celo sovražne, kot sta si slovensko lakanovstvo in slovenska spiritualna misel, potem to ni tisto »raz-bitje« kot različnost mišljenja biti, o čemer govori Kocijančič v svojem magistralnem delu Razbitje (2009), tudi ne tista bomba, s katero »grozi« kulturi Žižek, ampak še ena manifestacija nacionalne nesposobnosti za umevanje različnih oblik Enega.