Tiskane izdaje
V sredo je Apple lansiral iOS 7. Košarke nisem gledal, ker sem si sedmico dve minuti po sedmi zvečer (po launchu ob 10. zjutraj po ameriškem tihomorskem času) downloadal in potem zvečer raziskoval – med občasnim čekiranjem rezultata – to perverzno lepo zdizajnirano zmedo na iPhonu, posodabljal iTunes in nazadnje še iPad.
Šele potem se mi je posvetilo, kaj je pravzprav hotel povedati ameriški pisatelj Jonathan Franzen v odličnem eseju o avstrijskem publicistu Karlu Krausu, objavljenem nekaj dni nazaj v Guardianu, pod konservativnim naslovom (in še konservativnejšo vsebino) Kaj je narobe z današnjim svetom.
Franzen je v longreadu Krausovo duhovno nasprotje med romansko in germansko kulturo in načinom življenja primerjal z antagonizmom med Maci in PC-ji.
»Prizanesite mi z melodijo življenja, ki hoče preglasiti mojo lastno glasbo, ki zveni samo v bučanju nemškega delovnega dne,« piše Kraus v eseju Heine in posledice. »Prizanesite mi s to višjo stopnjo univerzalne prefinjenosti, ki nam daje pravico neobvezno pripominjati, da je vsak pariški trafikant očarljivejši od nemškega založnika.«
Franzen pa piše: »Krausovo predpostavko, da je pohajkovanje po pariških ali rimskih ulicah že sámo po sebi estetsko doživetje, potrjuje[ta] trajna priljubljenost Francije in Italije kot počitniških destinacij [...] [in dejstvo, da] Nemčija še danes vztraja pri vsebini kot nečem pomembnejšem od forme. Če bi koncept biti kul obstajal že v Krausovih časih, bi Nemčija veljala za nekul.«
»Ali ni bistvo Applovih izdelkov v tem, da dosežeš, da si kul, že samo s tem, da ga imaš? Saj sploh ni važno, kaj ustvarjaš na svojem Mac Airu,« nadaljuje Franzen o Mac/PC dihotomiji. »Že to, da uporabljaš Mac Aira in uživaš v elegantnem dizajnu njegovega hardvera in softvera, je užitek sam po sebi – kot pohajkovanje po pariški ulici. Če pa nasprotno delaš na okornem, utilitarnem PC-ju, je edino, v čemer lahko uživaš, sama kvaliteta tvojega dela. Kraus bi rekel za germanski način življenja, da PC "strezni" tvoje delo in ti omogoči, da ga vidiš neolepšanega.«
Apple je od nekdaj upravičeno slovel po pozornosti, namenjeni nesporno vrhunski obliki, ki pa je po mnenju kritikov in skeptikov presegala uporabnost njihovih izdelkov. Njihov – se pravi Jobsov – argument je bil, da lep dizajn ni nekaj, kar bi bilo neodvisno od uporabnosti, temveč da v resnici izvira iz nje same. Uporabnost sama je lepota.
Toda nova verzija operacijskega sistema za iPhone, iPad, iPod je pri vsem, kar smo doslej videli v tem neverjetnem, večkrat kot ne konfliktnem spoju industrijskega in grafičnega oblikovanja v industriji računalništva in mobilne telefonije – po starem rečeno naprav in programske opreme –, prestopila vsa doslej znana merila dominacije forme nad vsebino.
iOS 7 s svojim do popolnosti izpopolnjenim, toda do neprepoznavnosti značilnim vizualnim konceptom britanskega maniaka Jonathana Ivea, Applovega višjega podpredsednika uprave za oblikovanje, za začetek šokira s pastelno pisanimi barvami, kot da gre v bistvu za ekran, v katerega bodo strmele nekoliko reformirane ljubiteljice barbik.
Po svoje pa gre vendarle za čisti minimalizem, ki pa za razliko od tistega, kar si pod tem pojmom običajno predstavljamo, priteguje precej več pozornosti, kot si je zasluži.
Odkar je Steve Jobs leta 1979 Xerox PARC-u tako rekoč ukradel grafični uporabniški vmesnik, je naše razumevanje funkcioniranja računalnikov zreducirano na metaforične sličice, simbole, oznake in nekaj malega eliptičnega teksta, komuniciranje pa na virtualno dotikanje s puščico (ali z orokavičenim kazalcem Miki Miške), ki jo premikamo s sledilno napravo, ali po novem s prstom.
Mesece in mesece sem čakal, da bo Jony Ive – če kdo – po napovedih pometel s tako imenovanim skevomorfizmom, posnemanjem izvirnih oblik, materialov in tekstur pri oblikovanju izpeljanih, stiliziranih posnetkov.
Na živce so mi šli umetni ledri in spiralne sponke koledarskih aplikacij, telefonske slušalkice v stilu Davorina Savnika (ali celo še starejše) v imenikih, predvojni telefunkni kot simboli za YouTube, zobata kolesa industrijske revolucije XIX. stoletja za nastavitve, kuverte za email, zrcalnorefleksni fotoaparati z grbastim iskalom na ohišju in objektivom za popolnoma ploščat in pravokoten aparat – ali trikotno prekrižani čopič in svinčnik in ravnilo za trgovino, kjer dobite še več teh simbolov v funkciji vsega, kar smo nekoč delali počasi in s preprostejšim, trajnejšim, pogosto tudi lepšim orodjem.
iOS 7 je pometel z navidezno tridimenzionalnostjo, pričarano z odsevnimi mehurčki na ikonah, in uvedel kult ploskovitosti, tako rekoč enodimenzionalnosti. Da pa le ne bi bilo vse tako črno-belo – oziroma bunkasto-ploščato –, so zvito uvedli (in še bolj zvito poimenovali) efekt paralakse, kar označuje komaj opazno premikanje zgornjih in spodnjih layerjev.
Flat is the new black. Še več! Light is the new regular, če parafraziram kolega dizajnerja in tipografa: Apple je šel tokrat tako daleč, da je uvedel elegantno, toda ne najbolj v oči bijočo črko Helvetica neue light, ki jo je dejansko res tako prijetno brati, da nam je za besedilo praktično vseeno.
(Tudi ta tekst pišem na računalniku v Helvetici neue light: v pričakovanju iOS 7 sem si hitro spremenil defaultni font v urejevalniku – a ga bom bržkone zamenjal nazaj na regular, da ne bom prehitro zadovoljen s teksti.)
Ampak glavno, da je vse skupaj barvno usklajeno, zreducirano na minimum ter rafinirano, sterilno in predvsem prominentno. To je dizajn, ki ga ne moreš spregledati. Cele dneve pa seveda ne moreš gledati dizajna, ki ga držiš v roki in hočeš z njim nekaj narediti. Kako naj človek gleda zamolklo rdeč, vitek, ravno prav pulzirajoč, skoraj že seksi kurzor - torej točko vnosa znakov in nič več -, ne da bi nanj mislil?
Vedno sem si dajal opraviti z mojim malim privatnim oblikovanjem teksta na zaslonu tako dolgo, dokler nisem našel idealnega razmerja med črkami in vrsticami in formatom zaslona, brez kakršnihkoli drugih podatkov razen števila besed in znakov, saj sem verjel, da samo tako lahko napišem dober tekst. Brez orodja ni nič.
Stric Jonas se mi je vedno posmehoval, češ, saj ne rabiš formatiranega teksta, ampak kaj pa on ve pri teh svojih par kolumnah? Ziher jih je mukoma napisal z zelenimi črkami na temni podlagi, kot da nekaj programira.
Apple je z zadnjo iteracijo operacijskega sistema iOS dosegel skrajno točko uporabnega grafičnega oblikovanja, ki v svoji dovršenosti začenja motiti. Morda pa se bom navadil in ne bom gledal moteče estetike? Saj sem vendar vajen tudi PC-ja, pa nekako preživim, čeprav nejevoljen in jezen na protestantizem! Beautiful is the new ugly?
