Kaj nam govorijo čebele?

V knjigi Svet brez čebel angleške novinarke Alison Benjamin je ta apokalipsa, ki nekje postaja realnost, natančno opisana. Med drugim v njej najdete zgodbo o pokrajini v južnem delu Sečuana na Kitajskem, ki je tako zastrupljena s pesticidi, da so čebele za vedno izginile. Aprila vsako leto se v tamkajšnjih sadovnjakih zbere na tisoče ljudi, plezajo po sadnem drevju in kar ročno oprašujejo cvetove. Pridelek je zelo slab, ker ni čebel, umirajo tudi druge rastline in z njimi živali.

Pomurje je v zadnjih nekaj tednih ostalo brez dobre desetine čebel. Toda čebele še kar naprej umirajo. Čebelarji so obupani, kmetijsko ministrstvo je sprožilo preiskavo. Vzrok za pomor naj bi bila snov, imenovana klotianidin, ki so jo sicer že prepovedali, vendar je nekdanji minister za kmetijstvo Milan Pogačnik znova dovolil njeno uporabo. Klotianidin je insekticid, s katerim premažejo koruzno seme, ki, kot je bilo videti po medijih, potem ni več rumeno, ampak krvavo rdeče. Ko seme sadijo, drobci strupenega prahu padejo na oljno ogrščico, na kateri se pasejo čebele.

Ker so čebele, kot menijo biologi, najobčutljivejši barometer dogajanja v naravi, nekakšni kanarčki v rudniku, se lahko samo vprašamo, kakšna je potem šele koruza, ki zraste iz tega zastrupljenega semena in jo danes dodajajo prav vsej hrani, ki jo jemo, od sladkarij do gaziranih pijač. In kdo bo jedel zastrupljene izdelke iz oljne ogrščice, ki je bila usodna za čebele? Ali pa pomislimo, kako je strupeni prah, ki se je dvigoval ob sajenju koruze, vplival na tamkajšnje prebivalce.
O čem nam govorijo ti velikanski pomori čebel? Kakšno hrano pravzaprav jemo? V kako zdravem okolju sploh živimo?

Zadnjič je na okrogli mizi o civilni družbi mladi filozof in ekolog Luka Omladič na vprašanje, kaj meni o trenutni politični krizi v državi, dejal, da pač moramo enkrat dojeti, da politika ni edina dimenzija, ki obvladuje celotno družbo. Kriza v slovenski politiki je tu tudi zato, ker v njej ni pravih idej o res pomembnih in boljših vizijah družbe, ki temeljijo na zdravi naravi, kvalitetnem življenju in kreativnem okolju. To so pravi cilji za prihodnost, ne samo civilne družbe, ampak tudi politike. Ko bo torej minister za okolje najpomembnejši minister vlade in srčen ekolog, in ne le posrednik za preprodajo zemljišč, in ko si bo minister za kmetijstvo prizadeval za to, da bo Slovenija proizvajalka najbolj zdrave hrane v Evropi in ekološki raj, potem nihče več ne bo govoril o vladni krizi, saj bodo cilji politike jasni - ukvarjala se bo s kvalitetnejšim življenjem ljudi, ne pa sama s sabo.