Kako dolg je trenutek?

Zakaj se nam zdi, da čas včasih teče zelo hitro, drugič pa se vleče v neskončnost? Se čas poigrava z nami ali se mi po­igravamo z njim? Če gledamo nogomet in naša ekipa zmaguje, se konec tekme strašno vleče, kadar izgublja, so minute sekunde. Zakaj, ko smo starejši, čas mineva hitreje, za poletja v otroštvu pa se zdi, kot da trajajo večno? In kako to, da se nam neka pot, po kateri se vozimo prvič, zdi zelo dolga, ko jo poznamo, pa nam mine hitreje?

Čas nas vseskozi preseneča. Trenutno je zelo v modi. Z njim se ukvarja vedno več sodobnih znanstvenikov in če spet uporabimo časovno terminologijo, bi lahko rekli, da gre za neskončno temo, ki je včasih tako skrivnostna, da že malce zadiši po metafiziki. Angleška avtorica Claudia Hammond je v knjigi Time Warped (založba Canongate) zbrala nekaj najnovejših odkritij in razmišljanj o našem dojemanju časa ter se pogovarjala z ljudmi, ki so doživeli nenavadne izkušnje in so zato »drugače« občutili minevanje časa.

Psihologi so v zvezi s časom odkrili neverjetne stvari, recimo to, da če jemo hitro hrano, postajamo bolj nestrpni, ali pa, da imamo, če smo na koncu neke dolge vrste, občutek, da se čas premika proti nam, ko pa smo na začetku vrste, se zdi, da mi potujemo skozi čas. Kadar uživamo na počitnicah, te minejo, kot bi trenil, a ko se jih spominjamo, se zdi, da so trajale zelo dolgo. Čas namreč dojemamo na dva načina, ko se dogaja in ko se ga spominjamo.

Ampak pojdimo od začetka ...

Zunanja in notranja ura

Sodobna tehnologija nam omogoča, da čas izračunamo veliko bolj natančno kot kdaj prej. V ameriškem Nacionalnem inštitutu za standarde in tehnologijo imajo uro, ki je tako točna, da v naslednjih šestdesetih milijonih let ne bo zaostala niti za sekundo. Obstaja pa čas, ki je veliko bolj izmuzljiv – to je naš notranji čas, ki ga sicer ne moremo izmeriti z urami, a vendar je bistven za naše dojemanje realnosti. Nanj vpliva več elementov: spomin, geni, koncentracija, čustva in občutek, ki ga nosimo v sebi, da je čas nekako ukoreninjen v prostor. Po koledarju čas mineva le v eno smer – v naši glavi pa znamo ves čas iz sedanjosti skakati v preteklost, v prihodnost in spet nazaj: potujemo nazaj v spomine, razdrobljene dogodke sestavljamo v kronološki red, predstavljati si znamo prihodnost do najmanjših podrobnosti in znamo se prestaviti v čas in prostor, kjer še nismo bili.

Tudi realen čas je zapletena kategorija. Fiziki nas učijo, da čas ni sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Čas ne mineva, čas samo je. To teorijo najlepše opisuje prav budizem, ki mu je občutenje trenutka in sedanjosti najpomembnejša kategorija.

Nevrologi ugotavljajo, da so naši možgani zelo uspešen kronometer. Spomnimo se, kako si včasih zvečer naravnamo uro za zgodnje vstajanje, in velikokrat se nam zgodi, da se zbudimo, tik preden zazvoni alarm. Možgani znajo v različnih trenutkih našega življenja drugače procesirati čas.

Čas je relativna stvar. Različna živa bitja ga dojemajo različno. O tem priča naslednja šala: Želva pride v šerifovo pisarno. »Napadli in oropali so me trije polži.« »Opišite mi jih,« ji reče šerif in želva odvrne: »Ne morem, vse se je zgodilo prehitro.«

Pravila časa

Nemški filozof Edmund Husserl je v študiji o fenomenologiji časa razmišljal o tem, da ko poslušamo melodijo, v bistvu slišimo vsako noto posebej in šele naš občutek za prihodnost in preteklost – naš spomin ter pričakovanje – te zaporedne note sestavijo v melodijo.

Kaj je pravzaprav čas? Če me nihče ne vpraša, vem: če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem, je v Izpovedih priznal sveti Avguštin.

O času znamo razmišljati zelo abstraktno, če nam nekdo govori o tem, da se je nekaj zgodilo pred pol leta, prejšnji teden, naslednji mesec, natančno vemo, koliko je to. Človeška družba ima glede časa jasna in nenapisana pravila: če gremo v gledališče, pridemo petnajst ali dvajset minut, preden se začne predstava, kadar pridemo na zabavo, se pričakuje, da bomo prišli malo kasneje in ne točno. Znan je pregovor, da imamo po treh dneh dovolj vsakega gosta. Vemo, da bo film v kinu trajal približno dve uri, če je daljši, postanemo nemirni. Če nekoga vsak dan srečujemo ob isti uri in na istem mestu, ga morda, če ga bomo srečali kdaj drugič in nekje drugje, sploh ne bomo prepoznali.

Vsakodnevne rutine nam dajejo občutek varnosti, omogočajo nam, da se fokusiramo, da nismo nemirni. V samostanih vsakodnevna in natančna rutina menihom omogoča mirnost in koncentracijo oziroma sposobnost meditacije. V Guantanamu zapornike mučijo tudi tako, da jim uničijo rutino; ure za spanje so ob nenavadnih urah, prav tako jim zmešajo čas za obroke, kar povzroči, da so živčni in nemirni.

Čas znamo natančno določiti brez pomoči ur. Ko so v nekem eksperimentu zbujali prostovoljce ter jih prosili, naj povedo, koliko je ura, so se v povprečju zmotili le za petnajst minut. Kako znajo naši možgani tako natančno določati čas, če za to nimamo niti enega posebnega organa. Za naše dojemanje časa so očitno odgovorne kombinacije in aktivnosti različnih možganskih predelov.

Počasno snemanje

Kadar doživimo nesrečo oziroma se znajdemo v nevarni situaciji, se nam zazdi, da se čas upočasni. Claudia Hammond v knjigi opiše nesrečo majhnega letala, ki z dvesto kilometri na uro pada proti zemlji, moški v njem pa medtem zelo zbrano preigrava možnosti, kaj vse mora narediti, da bi se rešil iz smrtonosne situacije, in na koncu mu celo uspe. V realnem času je vse skupaj trajalo nekaj sekund, moškemu pa se je zdelo, da se je čas podaljšal na nekaj minut. »Ko smo v nevarnosti, se vključi amigdala – predel možganov, v katerem je središče našega kriznega odzivanja. Zapomni si vsak delček tega, kar doživljamo, in bolj natančen je spomin, dlje se zdi, da traja trenutek,« ta fenomen razlaga ameriški nevroznanstvenik David Eagleman. Ko doživimo nesrečo, ne sprejemamo drugih, v tistem trenutku nepomembnih informacij iz okolice, ampak se osredotočimo samo na tiste, ki so pomembne za naše preživetje. Ne gre za to, da se čas zares upočasni, niti za to, da začnejo naši možgani delovati hitreje, spremeni se le dojemanje našega notranjega časa.

Strah v naše možgane vtisne močne spomine. Ko so prostovoljcem pokazali video nasilnega ropa, ki je trajal trideset sekund, in jih čez dva dni povprašali, kaj so videli, se jim je zdelo, da je bil posnetek petkrat daljši. Bolj nasilen je bil film, daljši se jim je zdel. Evolucijsko so vse te informacije o dojemanju nevarnosti zelo pomembne, saj če se nam zgodijo v resničnem življenju ali še enkrat, lahko v glavi preigramo možnosti za rešitev.

V nekem eksperimentu so med seboj spoznali skupino ljudi in jih prosili, naj na list papirja napišejo, s kom bi najraje sodelovali pri reševanju testa. Vodja eksperimenta, ki je o rezultatih poročal posameznikom, je nekaterim lažno povedal, da z njimi ni hotel nihče sodelovati, kar da se še ni zgodilo, zato bodo morali test reševati sami. Tistim, ki so delali v skupini, se je zdelo, da je čas, ko so reševali test, minil zelo hitro, tisti, ki so ga reševali sami in so bili zavrnjeni, pa so ves čas razmišljali o tem, zakaj jih nihče ni maral, in čas se jim je vlekel. Ker so bili prizadeti, so se boleče zavedali vsega, kar se je dogajalo okoli njih, in tako se jim je v njihovi bolečini čas podaljšal. Žalost raztegne čas!

Luč na koncu tunela

Psiholog Roy Baumeister je pomagal ljudem, ki so razmišljali o samomoru. Ugotovil je, da so notranje odreveneli in da ne vidijo svoje eksistence v prihodnosti: težko so si predstavljali, da bi se jim življenje kdaj obrnilo na bolje, da življenje v prihodnosti sploh obstaja. Ljudje, ki načrtujejo samomor, so v posebnem mentalnem stanju in njihovo dojemanje časa je popačeno. Ko je sociolog Edwin Shneidman več kot petindvajset let preučeval poslovilna pisma samomorilcev, je ugotovil, da so si vsa zelo podobna; njihova vsebina je bila mnogokrat banalna, vsakdanja, dolgočasna, praktična; ta pisma niso ničesar razložila, niso imela projekcije v prihodnost, čas samomorilcev se je ustavil.

Depresivci imajo prav tako izkrivljen notranji čas: doživljajo le preteklost in sedanjost, medtem, ko si prihodnost – še posebej takšno, ki bi imela upanje – težko predstavljajo. Ljudem z depresijo se zdi čas dvakrat daljši, kot je v resnici. Morda je, se sprašuje Claudia Hammond, depresija dejansko motnja notranjega časa.

Notranji čas bolnikov s shizofrenijo je še posebej spremenljiv, lahko je izjemno hiter, ponavljajoč, oseba ne loči več med preteklostjo in sedanjostjo, med sanjami in resničnostjo, zato doživlja različne paranoje, se obdaja s teorijami zarote. Vendar težave s percepcijo obstajajo tudi v manj ekstremnih primerih.

Hiperaktivni otroci, ki nikakor ne morejo mirovati, so ujeti v sedanjosti, čakanje jih izčrpava in težko si predstavljajo posledice svojih dejanj. Nekaj minut se jim vleče kot ura. Otroški psihologi, ki pomagajo takšnim otrokom, jih učijo potrpežljivosti, se pogovarjajo z njimi, preden gredo v akcijo, saj verjamejo, da so njihovi otroški možgani še toliko plastični, da lahko drugačno obnašanje spremeni njihovo doživljanje časa. Mnogokrat so takšne zgolj pogovorne terapije zelo uspešne.

Kadar imamo visoko temperaturo, se nam prav tako zdi, da se minute vlečejo. Dolgočasje, kot pove že beseda, podaljša čas. Psiholog William James pravi, da se dolgčas pojavi, ko postanemo pozorni na čas. Voda, ki smo jo pristavili za špagete, nikakor ne bo zavrela, če stojimo ob štedilniku in čakamo, a takoj ko se bomo začeli ukvarjati z nečim drugim, bo voda kar naenkrat zavrela.

Kolibrijev spomin

Čas je pravi čarovniški mojster različnih optičnih prevar. Najbolj znana je iluzija z istimi podobami. Če nam na računalniškem ekranu v enakem časovnem zaporedju predvajajo isto sliko žirafe in se med njimi kar naenkrat pojavi slika volka, ki mu znova sledijo slike žirafe, se nam bo zdelo, da je slika volka predvajana bistveno daljši čas. Razlaga: žirafo so naši možgani že spoznali, zato njena nova slika ni nič novega, volk pa je, zato ga morajo možgani analizirati in za te informacije porabimo več energije, zato se zdi, da je slika volka na ekranu dlje časa od ponavljajočih se žiraf. Za bolnike s shizofrenijo je tudi vsaka žirafa nekaj novega.

Nekatere živali so posebej dobre pri natančnem določanju časa. Na Kostariki živi kolibri, ki je tako majhen, da bi ga lahko zamenjali za žuželko, a je velik teritorialec in takoj napade vsako drugo ptico, ki stopi v njihovo območje. Ta pisani kolibri zna marsikaj, recimo leteti vzvratno, in ima natančen občutek za čas. Natanko ve, kdaj poteče dvajset minut, toliko časa potrebuje cvetlica, iz katere spije nektar, da se ponovno »napolni« s sladko tekočino. Ker je konkurenca za sladko pašo velika, kolibriju ta njegova točnost pomaga, da pride do nektarja, še preden ga prehitijo druge ptice. Ko so v laboratoriju umetne cvetlice napolnili vsakih deset minut, so se kolibriji kaj hitro prilagodili tej časovni spremembi. Med živali z zelo dobrim občutkom za čas sodijo tudi golobi.

Pod zemljo

Človek ima več notranjih ur, ena med njimi je naš biološki ritem, ki ga uravnavajo geni oziroma skupina živčnih celic v suprahiazmatičnem jedru (SCN) možganov, ki leži v hipotalamusu blizu vidnega živca ter določa telesu dnevni in nočni ritem. SCN vpliva na naše hormone, telesno temperaturo, utrip srca, krvni tlak ... Dnevna svetloba najbolj intenzivno oblikuje delovanje naše biološke ure.

Francoski speleolog Michel Siffre je hotel preučiti svoj notranji biološki čas. Dva meseca je sam preživel v ledeniški jami v francoskih Alpah. Globoko pod zemljo ni vedel, koliko je ura in ali je dan ali noč. Šel je spat, kadar je bil zaspan, in jedel, kadar je bil lačen. Vendar je kmalu izgubil apetit, temperature v jami so bile nizke in njegova obleka ter spalna vreča sta bili ves čas vlažni, postajal je vedno bolj nesrečen. Ves čas je razmišljal le o prihodnosti. Poslušal je Beethovna, a glasba ga ni navduševala, saj se mu je zdela kaotična in nepovezana. Hrup.

V edino veselje mu je bil pajek, ki ga je ujel v škatlico ter ga hranil in imel za hišnega ljubljenčka. Vse več časa je preživel v spalni vreči, ker ni bilo dnevne svetlobe, ni več ločeval med zeleno in modro barvo, njegovo telo je bilo v hibernaciji. Izgubil je občutek za čas, ki zanj ni bil več pomemben. Dnevi so se vlekli, a ko se jih je spominjal, se mu je zdelo, da so trajali le nekaj ur. Ko so mu sporočili, da je eksperiment končan, je bil presenečen, saj se mu je zdelo, da je do konca vsaj še petindvajset dni.

Odhoda iz jame se ni razveselil, zdelo se je, kot da je izgubil občutek za realnost. Ponovno je zaživel, ko je zavohal vijolice, ki mu jih je, vsemu obnemoglemu, ob prihodu iz jame prinesla prijateljica. Ker si je, ko je bil v jami, ves čas zapisoval svoje telesne dejavnosti, je kasneje ugotovil, da se je kljub temi in brez ur njegovo telo držalo 24-urnega ritma; glede spanja in prehranjevanja. Vseeno se je zdelo, da je bila njegova realnost v jami bistveno drugačna od tiste, ki so jo živeli ljudje zunaj jame. Vse kulture v svojih pravljicah in pripovedkah poznajo zgodbe o posameznikih, ki so v jamah ali nekih drugih osamljenih prostorih doživeli drugačno minevanje časa. Ko so se vrnili v svet, so ugotovili, da je bil njihov čas povsem drugačen od časa večine, da so ostali mladi, medtem ko se je svet postaral, ali obratno. Kot da bi izolacija posameznika spremenila tudi njegovo dojemanje časa.

Čas je fizično zapisan v naše telo, piše Claudia Hammond, ko ljudem zavežejo oči in jih sprašujejo o dogodkih iz preteklosti, se nezavedno za nekaj milimetrov nagnejo nazaj, če razmišljajo o prihodnosti, pa se nagnejo naprej.

Večnost trenutka

V Ljubljani na Trubarjevi je Bar Trenutek. To je eden redkih pravih bifejev, v katerem se je čas ustavil in ki so že desetletja enaki, tako kot stranke v njem.

Vedno si predstavljam, kako moški, ki redno zahajajo tja, svoji ženi rečejo, da bodo za trenutek skočili v Trenutek, in potem tam ostanejo ves dan. Kot glavni junak Cvitkovičevega filma Kruh in mleko, ki gre zjutraj v trgovino in izgine za ves dan. Že sveti Avguštin je vedel, da sta preteklost in prihodnost duševni konstrukt, ki pa ju lahko vidimo le skozi okna sedanjosti. Če pogledamo skozi okna Trenutka, stvari resnično niso enostavne. Znanstveniki si namreč od nekdaj belijo glavo s tem, koliko časa traja trenutek. Etnologinja Margret Schleidt, ki je preučevala navade Evropejcev, Bušmanov in Indijancev, je med drugimi ugotovila, da pri vseh rokovanje traja tri sekunde. Tri sekunde so tudi časovna stalnica pri gibanju, govoru, glasbi in poeziji. To je morda prava časovna enota za trenutek: manj kot minuta, več kot sekunda.

Tri sekunde so čas, ko si nekaj zapomnimo, ne da bi nam bilo treba to zapisati ali si shraniti v spomin. Pravijo, da naši možgani vsake tri sekunde vprašajo, kaj je novega ... Tri sekunde so pojem človeške pozornosti.

Spomini in prihodnost

Zelo pomemben del našega občutja za čas so spomini. Avtobiografski spomin lahko razdelimo na epizodični (to so naše osebne izkušnje, recimo prvi dan v šoli) in semantični spomin (naše védenje o življenju, recimo podatki o šoli, na katero smo hodili). Spominov ne hranimo kot urejeno knjižnico, ko se spominjamo ali govorimo zgodbe iz preteklosti, vedno znova povezujemo dogodke ter jim dodajamo informacije, ki smo jih pridobili v vmesnem času.

Največ stvari iz preteklosti se spomnimo iz časa, ko smo bili stari od petnajst do petindvajset let, temu obdobju nevrologi rečejo reminiscenčni bum. To so leta, v katerih se izrazito oblikuje naša identiteta in intenzivnost spominov na to obdobje v nas ustvari tudi iluzijo, da je trajalo veliko dlje, kot je v resnici. Prav iz tega časa si za vse življenje najbolj zapomnimo filme, ki smo jih videli, knjige, ki smo jih prebrali ... Spomini na ta leta so lažji, ker so bolj časovno opredeljeni; gimnazija, fakulteta, prva služba, ko smo starejši, postanejo naša življenja bolj monotona in novih spominov je manj.

A vendar, kot pravi Cesare Pavese, ne spominjamo se dnevov, spominjamo se trenutkov.

Ko gremo na počitnice, se nam zdi, da minejo zelo hitro, ko se vrnemo domov in se jih spominjamo, se nam zdi, da so trajale zelo dolgo. Avtorica knjige Claudia Hammond pravi, da zato, ker smo si takrat ustvarili veliko novih spominov, ko jih aktiviramo, podaljšamo čas počitnic.

Naš notranji čas ne oblikuje le preteklost, ampak tudi prihodnost. Ljudje o prihodnosti razmišljamo vsak dan, vsakih šestnajst minut. Mentalno potovanje naprej je zelo pomembno in koristno, vpliva na naše sodbe, odločitve, čustvena stanja. Vsak dan si večkrat na dan predstavljamo, kakšni bodo dogodki v prihodnosti, na primer, kako bomo zvečer odšli na pogovor s slavnim francoskim pisateljem, kako se bomo srečali s prijatelji, ter si v glavi izoblikujemo izkušnjo. Takšne percepcije so zelo koristne. Če bi, recimo, šli na pogovor za službo, bi si prej v glavi odvrteli najboljši in najslabši scenarij ter tako vadili različne možnosti, da bi, ko bi dejansko prišlo do pogovora, lažje vedeli, kako ravnati. Naši možgani znajo marsikaj, z lahkoto si predstavljamo srečanje z nekom, ki ga še nikoli nismo videli.

Ljudje, ki imajo amnezijo, ne samo da se težko spominjajo preteklosti, temveč si ne predstavljajo niti prihodnosti. Ne znajo si predstavljati, kaj bodo delali naslednji dan, kaj šele čez desetletje. Prav tako si prihodnost težko zamišljajo shizofreniki, bolniki z Alzheimerjevo boleznijo in dojenčki, ki še nimajo do konca razvitih možganov in začnejo o prihodnosti razmišljati šele pri treh ali štirih letih. Pretresljiva je misel, da ko se dojenček udari oziroma občuti bolečino, ne ve, tako kot vemo odrasli, da bo ta bolečina enkrat minila, ampak misli, da bo stalna. Ne vedo, da se bodo kmalu počutili bolje, zato tako veliko jokajo.

Pokvarjeni optimisti

Naše razmišljanje o prihodnosti je zelo osebno in ponavadi optimistično. Če smo danes brez denarja, mislimo, da bo v prihodnosti bolje, da bomo nekoč bolj metodični, marljivi, da bomo hodili na telovadbo, živeli bolj zdravo. Tudi starejši ljudje razmišljajo o prihodnosti z velikim optimizmom.

Naša projekcija prihodnosti ima veliko moč, znano je, na primer, da si uspešni športniki mentalno do podrobnosti predstavljajo, kako bodo uspešno vrgli kopje ali odpeljali veleslalom. Tudi v vsakdanjem življenju si lahko pomagamo z imaginacijo; če moramo, recimo, kupiti jajca, tega vsekakor ne bomo pozabili, če si bomo to prej predstavljali: kako gremo v trgovino do police z jajci in jih kupimo. Ta mentalna vaja bo veliko bolje delovala, kot če bi se samo spomnili na to, da moramo na poti domov kupiti jajca. Eksperiment je pokazal, da če si študentje dopoldne večkrat predstavljajo, kako se bodo popoldne učili, je njihov dejanski študij popoldne bolj učinkovit.

Ta optimizem v zvezi s prihodnostjo je dober za vitalnost našega življenja, a včasih je lahko škodljiv, saj nam omogoča, da stvari, ki bi jih lahko storili že danes (telovadili, bolj zdravo jedli, bili boljši do bližnjih), prelagamo naprej, namesto da bi jih uresničili zdaj.

Psiholog Philip Zimbardo je kolegu Lenartu Kučiću v intervjuju za Sobotno prilogo pred kratkim razlagal o tem, da razvija teorije o psihološkem dojemanju časa. Ali so torej po njegovem mnenju bolj srečni ljudje, ki so bolj usmerjeni v preteklost, ali tisti, ki so usmerjeni v prihodnost? Zimbardo pravi, da je najboljša kombinacija pozitivne preteklosti ter pozitivne prihodnosti in zmerno uživanje v sedanjosti. Ljudje se moramo naučiti uživati v trenutku.

Claudia Hammond ponuja tudi nekaj nasvetov o tem, kako upočasniti čas: bodimo pozorni na okolico, uživajmo v okusih, vonjih, podobah. Opazujmo svet okoli sebe, bodimo radovedni. Čas si lahko podaljšamo tako, da ga napolnimo z novimi izkušnjami. Že to, da gremo vsak dan po drugi poti v službo, lahko podaljša in z novimi spomini oplemeniti naš vsakdan. Če gradimo vikend, ga nikoli ne dokončajmo, ko bo hiša enkrat popolna, se bomo začeli dolgočasiti.

Kako že pravijo: »Čas obstaja, da se vse ne bi zgodilo naenkrat, prostor obstaja, da se vse ne bi zgodilo samo tebi.«