Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom

Pred nekaj dnevi je čilski umetnik Francisco Tapia, bolj znan pod imenom Papas Fritas, z univerze Universidad del Mar v Santiagu ukradel ter ritualno zažgal dokumentacijo in pogodbe študentskih kreditov, vrednih okoli 400 tisoč evrov. Pepel je stresel v steklene posode in jih zdaj prevaža v starem kombiju kot neke vrste potujočo razstavo. Posnel je video, v katerem je študentom sporočil: »Svobodni ste! Vaših dolgov ni več. Dovolj dolgo nas je bilo strah. Ne smemo poslušati tistih, ki nas želijo prepričati, da smo kriminalci samo zato, ker smo revni.«

V Čilu se študenti že več mesecev zbirajo na ulicah, kjer protestirajo proti vladi in zahtevajo brezplačen študij. Počasi se stvari premikajo na bolje, saj so že dobili štiri svoje predstavnike v parlamentu, ki se bodo borili za njihove pravice.

Univerzo, s katere je Papas Fritas ukradel dokumente, so sredi šolskega leta zaprli, saj so direktorja in njegove sodelavce obtožili, da denar, ki ga dobivajo od države in študentov, pretakajo v lastne žepe. Pohlepneže so aretirali, študenti so ostali brez diplom, a od njih so še vedno zahtevali, da odplačajo dolgove. Vse dokler ni prišel Papas Fritas, ki mu pravijo kar sodobni Robin Hood.

Kakorkoli se zdi zažig dokumentacije o študentskih kreditih simbolično dejanje oziroma zgolj umetniška akcija, pravni strokovnjaki ugotavljajo, da uničenje pogodb sicer ne more izbrisati dolgov, je pa zdaj veliko težje dokazati, da so resnično obstajali – in postopki na sodišču bodo dolgotrajni.

Brez prihodnosti

Študentski krediti hromijo mlado generacijo v mnogih državah. V ZDA so šolnine na javnih univerzah čedalje višje, državni proračun za šolstvo je vedno manjši, znatne štipendije so stvar preteklosti in univerzo si mladi privoščijo le, če vzamejo kredit, ki zaradi krutih obresti postaja vse večji. Čeprav med študijem opravljajo po več služb hkrati, so številni na koncu šolanja, ko bi morali začeti samostojno življenje, tako zelo zakreditirani, da se morajo preseliti nazaj k staršem. Njihovo finančno breme uničuje cele družine, saj skupaj z njimi obubožajo tudi njihovi starši ali sorodniki, ki so bili poroki za kredite in ki morajo, da bi vedno večji dolg pokrili, prodati vso svojo lastnino.

V ameriškem dokumentarcu Neplačevanje študentskega dolga (Default: The Student Loan Documentary, 2011) vidimo zgodbo o pravniku, ki je takoj po študiju dobil pripravniško službo v Brooklynu. Kar dve tretjini že tako nizke plače je moral nameniti za odplačevanje študentskega dolga in s preostankom ni mogle plačati niti stanarine, kaj šele računov ali hrane. Ideja o tem, da bi si ustvaril družino, je zanj znanstvena fantastika, še poročiti si ne upa, saj bi s svojimi dolgovi obremenil partnerico. Sistem posojil je namreč tako plenilski, da se študentski dolg že v enem letu podvoji. Zgodba brez konca, dolg brez dna.

Živimo v politično-ekonomskem sistemu, v katerem je dolg postal tista brezoblična sila, ki oblikuje prihodnost posameznika, podjetja, države. Politika je zato v drugem planu, nemočna. In kdor je zadolžen, je tudi kriv. Najbogatejšim in najbolj zadolženim članicam EU je to zelo jasno.

Včasih ni treba biti niti zadolžen, da nas »krivda« dolga še vedno preganja. Danes se nam zdi čisto naravno, da davkoplačevalci odplačujemo bančne luknje, ki so jih povzročili bankirji in tajkuni. Islandci so bili edini, ki jim je v tej krizi uspelo zavrniti zahtevo, naj plačajo račun za tuje packarije.

Na drugi strani si sicer v Evropi to težko priznamo, a je resnica, da dolg postaja vreden več kot človeško življenje. V Španiji so deložacije hipotekarnih dolžnikov nekaj vsakdanjega; obupani ljudje, ki čez noč ostanejo na cesti, pogosto naredijo samomor, saj v takšnem primeru njihov dolg pokrije država, zato lahko potomci oziroma sorodniki obdržijo stanovanje.

Dogovor, ki ga je možno spremeniti

David Graeber je ameriški antropolog in aktivist, ki so ga zato, ker se je deklariral za anarhista, vrgli z univerze Yale in trenutno predava na londonski School of Economics. Graeber je avtor odlične knjige o dolgu (Debt: The First 5000 Years), ki jo bomo kmalu brali v slovenščini. Ukvarja se tako s političnim kot moralnim problemom dolga. Predvsem pa gre za aktualno temo. Kot pravi v enem od svojih intervjujev, smo državljani dolžni odplačevati svoje kredite, a dolžni smo odplačevati tudi dolgove bank, ki so jih ustvarili drugi. Dolg je v bistvu obljuba, dogovor. Ampak zakaj ima obljuba, ki jo je dal politik svojim volivcem, recimo, da bo omogočil brezplačno izobraževanje, manjšo moralno težo od obljube, ki jo je dal bankirjem – da bo pokril finančno luknjo? Slednje bo prej uresničil kot drugo. Zakaj?

Od tistih, ki zapravljajo milijone, se ne zahteva takšne odgovornosti kot od navadnih državljanov.

Do grla zakreditirane države in posamezniki pozabljamo, da se je velika večina uporov v zgodovini človeštva zgodila prav zaradi dolga. Na kmečkih uporih so puntarji, ko so vdrli na gradove gospodarjev, najprej uničili knjige, v katerih so bili zapisani njihovi dolgovi, kot da je le tako možen nov, pravičnejši začetek.

Dolg je od nekdaj bil najbolj učinkovit način vzpostavljanja odnosa nasilne podreditve, v katerih se žrtvam nabija občutek, da je krivda njihova. Mnoge religije učijo, da je naše življenje dolg, ki ga plačujemo bogovom, obresti pa so žrtvovanje. Takšno razumevanje je od nekdaj koristilo tržnim odnosom oziroma oblastnikom, ki so tako elegantno upravičevali pobiranje davkov.

Bistvo Graeberjeve knjige je, da dolg ni ultimativna vrednost. Konec koncev je dolg obljuba, sporazum med ljudmi, svoboda pa je, da to medsebojno obvezo lahko, če so okoliščine drugačne, tudi spremenimo. »Prava demokracija obstaja takrat, ko ima kolektivno moč prilagajanja obvezam, ki jih imamo eden do drugega, vključujoč finančne dolgove.« Ko je v Mezopotamiji prišlo do ponavljajočih se dolžniških kriz, so začeli dolgove periodično uničevati.

Po profesorjevem mnenju bi bilo vsesplošno odpuščanje dolgov v tem trenutku eno od najpomembnejših dejanj, ki bi se jih dalo storiti, saj finančna kriza ni neka naravna sila, ampak gre za dogovore med ljudmi, ki se dajo spremeniti v bolj poštene in pravične.

Kaj dolgujemo?

Prejšnji konec tedna je v Stari elektrarni v Ljubljani potekal že tretji mednarodni forum z naslovom Still Ready to Change?, ki ga je organiziral zavod Bunker. Nastopili so zanimivi predavatelji; med drugimi britanski ekonomist James Meadway, ki se ukvarja s teorijo recesije, Oksana Timofejeva, raziskovalka na ruskem filozofskem inštitutu, ki je spregovorila o razumevanju narave in ekologije, o ekologiji je govoril tudi Andrej Lukšič, medtem ko se je Anej Korsika spraševal, ali so spremembe v globalnem svetu sploh možne. Filozofinja Renata Salecl in antropologinja Henrietta Moore sta v dinamičnem dialoškem predavanju govorili o spremembah sveta z antropološkega vidika. Forum je vključeval umetniški program oziroma predstave Katarine Stegnar, Davisa Freemana, Teje Reba ter Leje Jurišić in britanskega umetnika Harryja Gilesa.

Slednji je v dvajsetminutnem performansu za enega gledalca svetoval o dolgu. Gre za neke vrste duet med igralcem in gledalcem. Kot uslužbenec v banki nas je vodil po ovinkasti poti naših dolgov, ne samo finančnih, temveč tudi čustvenih, družbenih in ekoloških. Na koncu smo morali gledalci premisliti o tem, kako velik je naš dolg; ali nad nami visi kot majhna mravlja ali kot velik zmaj. Skupaj z avtorjem je gledalec naredil načrt, kako bi vse te dolgove čim prej poravnal. Harry Giles je škotski performer in pesnik, filozof in aktivist, ki s svojimi humornimi deli tragikomično nastavlja ogledalo svetu, družbi in posamezniku.


Zakaj ste si za glavno temo vašega performansa Kaj dolgujemo (What We Owe) izbrali prav dolg?

Zanima me, kako dolg uničuje družbo, ekonomijo in ljudi. V Veliki Britaniji in ZDA je na primer število študentskih dolgov vedno večje, mladi so v dolgovih, še preden doštudirajo, le tako si namreč lahko plačajo študij. Kako veliki pritiski so to! Mislim, da je dolg zelo pomembna družbena tema; če imamo kredite, moramo delati predvsem za to, da odplačamo dolg, in nismo več svobodni. Nekje vmes izgubimo ljubezen do svojega dela, se mu odtujimo. Manevrski prostor, da bi se uprli krivicam, nepravičnim razmeram, je, če smo v dolgovih, občutno manjši. Če delamo v neki korporaciji, ki ne deluje pošteno ali ima nesposobno vodstvo, bomo, če smo zadolženi, dvakrat premislili, preden jim bomo nasprotovali. Dolg je danes zelo pomembna politična tema in v predstavi me je zanimalo, kako spreminja zavest ljudi, kako vpliva na medčloveške odnose.

Dolgovi nad nami visijo kot krivda, pravi David Graeber v knjigi Dolg. Jo poznate?

To je odlična knjiga. Provokativna je na zelo dober način. Kot razlaga Graeber, je v mnogih jezikih beseda za greh enaka kot tista za dolg, kar ni čudno, saj je dolg obveza, ovita v celofan krivde in sramote. Če ga ne vrnemo, nas kaznujejo. Verjamemo, da če smo dolžni, se nam bo zgodilo nekaj slabega.

Ko se z gledalcem pogovarjate o tem, kaj vse dolguje, občutite njegovo krivdo in sram?

Seveda. Ljudje mi na predstavi govorijo o vsem, zaradi česar se počutijo krive. O finančnem dolgu se pogovarjamo le na začetku, večji del klepetamo o tem, kaj čustveno in psihološko mislijo, da dolgujejo družini, partnerju, prijateljem, družbi, okolju ... Veliko mi govorijo o stvareh, ki bi jih morali storiti, pa jih niso, o tem, da ne izpolnjujejo obljub, o lenobi.

Ali se krivda spreminja od države do države?

Malo se res. Mladi mi v Veliki Britaniji največ govorijo o že omenjenem študentskem kreditu. Razlika je tudi medgeneracijska: mlajši se počutijo, da so bolj globoko v dolgovih, tako finančnih kot moralnih. Starejše to manj obremenjuje, mladi pa so polni krivde, zlasti če so politično ozaveščeni. Zdi se jim, da zelo veliko dolgujejo družbi, naravi ... V Britaniji na primer mladi občutijo krivdo glede naše zgodovine, kolonializma, krivic, ki smo jih storili drugim narodom. V drugih državah je ta krivda bolj fokusirana na sodobni čas.

Gledalci mi pripovedujejo tudi o zelo intimnih stvareh, čeprav jih ne silim, na nič jih ne napeljujem; kar pustim jim, da govorijo. Na performansih, na katerih je le en gledalec, mu moraš prepustiti, da on vodi igro – on se odloča, kako čustven bo, kaj vse bo povedal, kako se bo odprl.

Cilj te predstave je, da se ljudje po njej počutijo bolje, vsaj malce bolj razbremenjeni, prepričani, da bodo rešili težave. Zato jih raje zabavam, kot moraliziram.

Živimo v družbi, ki nas prepričuje, da smo sami krivi, če izgubimo službo ali imamo dolgove. Da ni nič narobe s kapitalizmom ali politično ureditvijo, ampak z nami ...

Kredit je dejansko mehanizem kontrole, uporabljen je politično, da nadzoruje prebivalstvo. Če imajo ljudje dolgove, jih ves čas skrbi, kako jih bodo odplačali, in njihova svoboda se skrči. Je pa to dvorezni meč, ki hitro udari nazaj, kajti če imamo študentsko populacijo, ki že od nekdaj živi v dolgovih in je na to navajena, potem tega ne problematizira več.

Dolg je lahko povod za upor, tako kot so bile slabe delovne razmere nekoč povod za vstajo delavskega razreda. Možno je, da bo razmislek o krivici, ki jo ustvarjajo dolgovi, rodil nova politična gibanja.

Tudi s tem ste se ukvarjali, saj ste naredili performans o nemirih.

To niso nemiri (This is not a riot) je pravzaprav predavanje o zgodovini različnih vstaj. Skušal sem analizirati, kako se policija in uporniki obnašajo na takšnih dogodkih. Inspiracija za to predstavo so bili veliki nemiri, ki so avgusta 2011 preplavili mesta v Veliki Britaniji. Takrat so bile uničene številne stavbe, izropane so bile trgovine, aretirali so ljudi. To je bil nevaren in vznemirljiv čas in ljudje so se spraševali, kaj sploh so nemiri. Takrat je prišlo do izraza to, v kako nadzorovani državi živimo, saj so kamere posnele in identificirale veliko večino demonstrantov.

Na predavanju začnem od začetka in se sprašujem, zakaj pride do nemirov množic, od kje prihaja takšen bes, kdo v takšnih trenutkih sploh vodi množico jeznih ljudi?

Na performansu pregledamo posnetke različnih vstaj in potem ob pomoči plišastih živali, ki jih razstavimo po mizi, analiziramo, kako se je obnašala množica, kje so bili policaji ... Kako koreografirana je policija in kako se obnašajo uporniki. Kako že majhen premik v napačno smer sproži stampedo. Nekaj tako nevarnega in nasilnega, kot so nemiri, združimo z nedolžnimi plišastimi igračkami.

Na vaši spletni strani sem videla, da pripravljate performans o tem, kako razstreliti stvari, kar je precej radikalno, čeprav ima vaša provokacija precej bolj nedolžen in zanimiv obrat.

Gre za internetni projekt z naslovom Želim razstreliti (model) palače Holyroodhouse (za umetnost) (I Want To Blow Up (a model of) The Palace of Holyroodhouse (for art)). Že nekaj časa po googlu iščem strani, ki pišejo o tem, kako narediti bombo, kaj potrebuješ za to, kje najdeš priročnike, materiale itd. To je predstava o besu, o politiki, o tem, kako omejena je umetnost, kaj šele aktivizem. Naredil bom natančen majhen model kraljičine palače v Edinburgu in jo bom kasneje na nekem javnem prostoru razstrelil z majhno bombico. Potem bom imel predavanje, zakaj sem to storil.

Glede na to, kakšne stvari ste si ogledovali na internetu, me zanima, ali so vas že obiskali kakšni varnostni organi oziroma ali vas bodo še kdaj spustili v ZDA?

(smeh) Bomo videli. Policija že ima moj dosje, saj sem pred leti sodeloval na demonstracijah proti oporišču nuklearnih podmornic, ki so jo zgradili na Škotskem. Takrat so me namreč aretirali tako kot veliko večino protestnikov, vendar nas je bilo preveč, da bi nam sodili, in so nas izpustili.

Predstava, ki jo pripravljam, govori o državljanskih pravicah in svobodi govora. V Veliki Britaniji je bilo v zadnjih nekaj letih sprejetih veliko protiterorističnih zakonov, ki so zelo restriktivni glede svobode govora. Težko je javno govoriti o določenih političnih akcijah; ne smeš govoriti o terorizmu, ne smeš imeti nobenih informacij, ki bi lahko koristile terorizmu, prav tako ne smeš imeti informacij o eksplozivnih sredstvih, spodbujati ljudi k terorizmu ... Ob vsem tem pa ni natančne definicije o tem, kaj terorizem sploh je. Terorizem je torej oznaka, ki jo lahko prilepijo na vsako protestno gibanje in ga tako označijo za kriminalno dejanje. Aktivisti so zato ves čas v nevarni poziciji.

Vsekakor obstaja kakšen uslužbenec varnostne službe, ki si ogleduje mojo spletno stran in si misli, kakšen idiot! Kakšen neumen umetnik! Ne vem, kakšne težave si bom s tem projektom še nakopal.

Septembra se boste na Škotskem na referendumu odločali o neodvisnosti. Že veste, kako boste glasovali?

Po zadnjih raziskavah 35 odstotkov prebivalcev podpira samostojnost. Zelo zanimivo je bilo opazovati politične stranke, kako so se opredeljevale do neodvisnosti. Škotska stranka za neodvisnost je bila sposobna prepričati celo levico, naj podpre samostojnost. To je bil kar zapleten način prepričevanja, saj se levica bori proti nacionalizmu in jih ne zanima nastajanje novih meja. Stranka za neodvisnost govori o tem, da ni nacionalistična, propagira odprte meje, pozitivno govori o EU, obljublja boljšo politiko od Velike Britanije glede emigrantov. Etnično nacionalistični duhovi so se nekako izgubili v tem gibanju za neodvisnost. Veliko govorijo o ekologiji, samooskrbi, o tem, da bi zdaj končno zaprli oporišča z nevarnimi nuklearnimi podmornicami, proti katerim sem nekoč tudi sam protestiral. Presenetljivo veliko levičarjev podpira neodvisnost in v prihodnjih mesecih se bo še veliko zgodilo. Ne zanima me toliko neodvisnost kot to, kaj lahko prinese.

Predavatelji na Bunkerjevem forumu so se spraševali, ali se da svet sploh še spremeniti na bolje. Kaj mislite vi o tem?

Geslo kapitalizma je – stvari se vseskozi spreminjajo, zato da ves čas ostajajo enake. Ko govorimo o radikalnih spremembah, moramo najti drugačen, nov pristop. Kultura ima po mojem mnenju pomembno vlogo v socialnih gibanjih. Umetnost je inspirativna, reflektira svet, spodbuja nas, nam daje pogum, je prostor solidarnosti. Poglejmo samo proteste; glasba je vedno njihov pomemben del.

Umetnost nam omogoča, da premišljujemo o različnih možnostih, in vedno moramo imeti tudi prostor za domišljijo, prostor za to, da domišljija nekoč postane nekaj možnega.